1

Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Večerja velikega četrtka

Evangelij nič ne govori o četrtkovem dnevu. Upravičeno mislimo, da ga je Jezus preživel v krogu svojih ožjih prijateljev in svoje družine, svoje matere, ki gotovo ni manjkala, ker jo srečamo naslednji dan ob vznožju križa. Zvečer pa se začenjajo odločilni dogodki, ki so jih zato vsi štirje evangelisti sporočili z obilico podrobnosti in kjer se nenavadno ujemajo. Celo sv. Janez, ki se običajno ne vrača na to, o čemer so govorili že sinoptiki, čuti potrebo, da bi bil natančnejši in nam daje mnogo točnih podatkov. Odslej moremo uro za uro obnoviti dogodke in spremljati Jezusa v njegovo trpljenje.

Velika noč je bila največji izraelski praznik. Če hočemo razumeti njen pomen in slediti njenim obredom, moramo prebrati 12. poglavje 2. Mojzesove knjige, ki poroča, kako jo je Mojzes ustanovil. Bilo je v času izraelskega bivanja v Egiptu: Jahve je na prerokovo prošnjo poslal na narod tlačiteljev “deseto šibo”. Ponoči je pomoril vse egipčanske prvorojence; da bi bilo hebrejskim prizanešeno, je vsak skrbel, da namaže podboje svojih vrat z jagnjetovo krvjo. »Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašen kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo … Takole pa ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo,« kot potniki, pripravljeni na odhod. »To je pasha za Gospoda«, spomin na mimohod Boga. Tako bodo obhajali tudi spomin nanj, »Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik!« Zato se bodo morali sedem dni vzdrževati kvašenega kruha, jesti samo opresnike in ves teden posvetiti Gospodu.

Judovsko izročilo je zvesto hranilo izpolnjevanje teh obredov. Velika razprava Pesahim v talmudu je še razširila njihova določila: jagnje, ki mu niso smeli streti nobene kosti, naj bi bilo pečeno na živem ognju, na ražnju iz granatne jablane. Preštete so bile vse čaše, ki jih je bilo treba izpiti med sveto večerjo in določeno je bilo, naj bo v vsaki tretjina vina in dve tretjini vode. Našteta so bila grenka zelišča in omaka, v kateri so bila namočena, je bila narejena po natančnem navodilu. Ali je bil taka tudi večerja Jezusa in njegovih učencev na veliki četrtek zvečer?

»Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje? (Mr 14,12;).

Tu nastane kočljivo vprašanje v zvezi z datumom in nato s pomenom večerje. Cerkveni očetje, kakor Evzebij Cezarejski, so mnogo razpravljali o tem. Zdelo se je tako važno, da je dalo celo povod krivoverstvu! Videli smo, da je bil veliki praznik 15. nisana; jagnje so jedli na predvečer. Po sinoptikih je bila Jezusova večerja z njegovimi učenci velikonočna večerja, medtem ko sv. Janez po drugi plati jasno pravi, da je bil dan velikonočne večerje isti kakor dan njegove smrti (Jn 18,28). Po sinoptikih je torej četrtek zadnje večerje 14. nisan, Jezus pa umrje v petek 15. nisana. Po četrtem evangeliju pa moramo velikonočno večerjo postaviti na 13. in smrt na 14. Če pa trdimo, da ta večerja ni bila velikonočna, kar je, če beremo sv. Janeza, dopustno, zadenemo ob besedilo sinoptikov, ki govori nasprotno (npr. Mr 14,12; Lk 22,7). Ali je torej Jezusova večerja bila velikonočna? Prav pri sv. Janezu najdemo podatek, da so imeli farizeji velikonočno večerjo po Jezusovi smrti (18,28). Sicer pa različni znaki v samih sinoptikih dokazujejo, da tisti dan, ko je Jezus umrl, ni bil svet dan, ko ne bi bilo dovoljeno delati, saj se Simon iz Cirene vrača s polja, saj je bilo mogoče križati in celo pokopati obsojenca. Brez koristi bi se bilo spuščati v vse razlage o tem vprašanju. Poskusi, da bi ustvarili logično soglasje med obema verzijama, zahtevajo, da se zatečemo k domnevam. Razliko v datumih moremo dopustiti, ker je sv. Janez pisal v grškem okolju in se je naslanjal na naš običaj, da začenjamo dan z uro nič ali opolnoči, medtem ko Judje postavljajo začetek dneva na predvečer, ob sončnem zahodu. Večer 14. nisana je bil zakoniti del 15., čeprav je po ljudskem običaju veljal za “večer 14.”. Treba bi bilo še razložiti, da Jezus in farizeji niso slavili praznika isti dan. Na osnovi rabinskih izročil se zdi gotovo, da niso imeli vsi Judje istega načina določanja datuma in da so posebno Galilejci praznovali veliko noč že zvečer 13. Če je pa po drugi plati padel praznik na petek, predvečer sobote, so hoteli nekateri, predvsem saduceji, preložiti 15. nisan na soboto, ali pa celo podvojiti praznik, kakor kaže v podobnem primeru razprava v talmudu o priliki jom kipurja, dneva sprave. Pa pustimo brezkončne razprave, v katerih se odlikuje eksegetska znanost; dovolj je, da vemo, da so najnovejše in najuglednejše raziskave za kronologijo sv. Janeza – tako o. Lagrange kakor o. Lebreton, o. Prat in mgr. Ricciotti – ki pravijo za današnji koledar: zadnja večerja, ki je bila pravi velikonočna večerja, je bila v četrtek zvečer, 6. aprila, Kristus pa je umrl 7., ko je bila po postavi judovska velika noč.

Jezus je na vprašanje učencev odgovoril. Določil je dvoje apostolov, Petra in Janeza, in rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ Pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita« (Mr 14,12-15; Lk 22,7-12). Nedvomno je šlo za prijatelja, zvestega človeka, ki je dal Jezusu na razpolago svojo hišo. Spoznavni znak ni tako nenavaden, kakor bi se zdelo, če se spomnimo, da hodijo na Vzhodu po vodo ženske in bi moški z vrčem na glavi zbujal pozornost.

Ko sta torej učenca, najbrž pri vratih blizu kopeli oziroma studenca Siloe, vstopila v mesto, sta zagledala moža, nato pa se je zgodilo vse, kot je hotel Jezus. »Veliko jedilnico« je rekel? Gotovo je hotel, da bi bila zadnja večerja, katere pomen je poznal, svečana. Pri prejšnjih velikih nočeh ni videti, da bi toliko zahteval. Umetnost je s posebnim veseljem prikazovala sijaj zadnje večerje, ki spada med motive, ki so najbolj znani krščanskim očem. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je imela že po judovskem izročilu verska pojedina nadnaravni značaj in je nikakor ne smemo ločiti od zakramenta, ki ga je Jezus tedaj postavil. Zato moramo, bolj kakor pri znamenitih italijanskih “Zadnjih večerjah”, tudi pri najslavnejši med njimi, Leonarda da Vincija, ali pri Nicolasu Poussinu in preveč janzenističnem Philippu de Champaigne, ki sta iskala bolj slikarski učinek, iskati pravo podobo zadnje večerje pri skromnih skulpturah 12. stoletja, na čelnem zidu stolnice v Charlicu ali v Saint-Benigne ali pa na okrnjenem nadpražju v Saint- Gilles-du-Gard, ki jim ni mar kiparskega učinka, ampak podajajo njeno čisto duhovno vsebino.

V hišah na Vzhodu še danes najdemo, običajno v prvem nadstropju, prostorno dvorano, ki jo čcsto razsvetljuje viseča, štirioglata svetilka; namenjena je prehodnim gostom, predvsem če se zadržujejo nekaj časa. V njej so divani in preproge ter se morejo v njej po mili volji namestiti. Kje je bila dvorana, ki sta jo pripravila učenca za zadnjo večerjo? Zelo staro izročilo postavlja obednico zadnje večerje v zgornje mesto, onstran Tiropeja, v bližino jugozahodnega vogala obzidja. Gre samo za izročilo. Vsa četrt je bila namreč v času obleganja, 1. 70, porušena. Ali je bil spomin na Kristusa še zelo živ, ko so, nedvomno v 3. stoletju, zgradili tu skromno kapelo, ki so jo v naslednjem stoletju vključili v ogromno svetosijonsko baziliko? Potem ko so jo 1. 614 požgali Perzijci in nato še dvakrat, 1. 960 in 1011, muslimani, so jo končno ponovno zgradili križarji Godfrida Bouillonskega. V 14. stoletju je kraljica Sanche, žena neapeljskega kralja, Francoza Roberta Anžuvinskega, dobila ferman egiptovskega sultana, ki ji je zaupal varstvo svetega kraja, kjer je naselila frančiškane. Njim dolgujemo današnji spomenik, precej prostorno dvorano z gotskim obokom na močnih porfirnih stebrih, s kapiteli, okrašenimi z grozdi in s klasjem. Vendar to danes niso več krščanska tla. Tam, kjer je po besedah letopisca Viljema iz Tira stala »prva in mati vseh cerkva«, je zgradba spremenjena v mošejo, ker so začeli,, Otomani v 16. stoletju trditi – čeprav brez vsakega dokaza – da je prav na tem mestu Davidov grob. David, An Nebi Dawud, pa je v islamu zelo v časteh. V ozadju tihega vrtička, kjer se vzdolž zidu vzpenjajo v vetru šelesteče trte in se v soncu pozibavajo vrhovi visokih cipres, odpre star Arabec, s turbanom na glavi, krščanskemu romarju vrata v prostor, kjer je Kristus izgovoril besede: »To je moje telo, to je moja kri.. .«

Z nočjo, to je po pol šesti uri tega dne, se je torej začela velika noč. Gostje so polegli okoli mize. Velikonočno večerjo so jedli leže v dokaz, da je bilo izvoljeno ljudstvo po odhodu iz Egipta svobodno. Najprej so se zahvalili Bogu za vino in za ta dan, nato pa so jedli pravo velikonočno večerjo. Iz talmudske razprave Pesahim vemo, kakšna je bila okrog 1. 150 po Kr. Gotovo ni bila prav nič drugačna tudi v Jezusovih časih. Najprej so namakali opresne kruhe v rdečo omako, imenovano haroseth. Nato so popili prvi dve čaši, vmes nekaj kapljic slane vode v spomin na solze v Fgiptu ter peli 113. psalm, ki pripoveduje o odhodu iz Egipta in kako se je na ukaz Najvišjega umaknilo Rdeče morje. Nato so jedli jagnje z “grenkimi zelišči”, ostrimi dišavami, majaronom, lovorjem, s timianom in z baziliko, s katerimi grška in turška kuhinja še danes bogato začinjata ovčetino. Sledili sta zopet dve obredni čaši, tretji so rekli “čaša blagoslova”, ker so jo spremljali z zahvalo, nato pa so zapeli Hallel, zahvalno pesem iz štirih psalmov, od 114. do 117. »Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj slavo zaradi svoje dobrote, zaradi svoje zvestobe. Naš Bog je v nebesih. Njihovi maliki so srebro in zlato, delo človeških rok. Hvalite Gospoda vsi narodi, slavite ga vsa ljudstva! Zakaj silna je nad nami njegova dobrota, Gospodova zvestoba traja na veke.« Ali ni bila v zadnjih stihih 117. psalma že mesijanska napoved, ki so jo apostoli gotovo posebno vneto peli: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Večnega?«

Velika noč je bila vesel praznik: »Slastna je kakor oljka,« pravi talmud, »in Hallel mora lomiti strehe hiš«. “Janezova dela”, gnostično apokrifno delo iz 2. stoletja, nam res prikazuje učence, kako se drže za roke in v taktu poskakujejo okrog Jezusa ter prepevajo psalme v slavo Bogu. »Cantare volo, saltate cuncti« (peti hočem, poskakujte vsi – op. prev.), je rekel pozneje sv. Avguštin. V Jezusovem srcu pa se je z veseljem mešala skrita žalost. »Srčno sem želel,« pravi, »jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu« (Lk 22,15-16). Pri večerji naj bi zadnjič poučil svoje zveste. Zato jo je začel z značilnim dejanjem.

»Vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: ›Gospod, ti mi noge umivaš?‹ Jezus je odvrnil in mu rekel: ›Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.‹ Peter mu je rekel: ›Ne boš mi umival nog, nikoli ne!‹ Jezus mu je odgovoril: ›Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.‹ Simon Peter mu je rekel: ›Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo‹« (Jn 13,4-9). Kako jasen je prvak apostolov na tej strani evangelija, silen značaj, poln žive vere, kakor iz enega kosa! »Veste, kaj sem vam storil?« je povzel Jezus. »Vi me kličete: Učitelj in Gospod, in prav pravite: zakaj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati …« (Jn 13,12-16). Veličasten nauk ponižnosti. Eden najvzvišenejših trenutkov liturgije velikega tedna, ko se sklanja v cerkvi prelat k nogam dvanajsterih siromakov, ki po pravici pomenijo apostole; kristjan naj namreč umiva noge siromaštvu; v Vatikanu opravlja to papež sam, kakor nekoč “Učitelj in Gospod”.

Ali so apostoli razumeli nauk? Ali je Jezus s svojim presenetljivim dejanjem končno strl oklep napuha, zavisti in človeških ozirov, v katerih so še vedno tičale te sicer svete duše? Še malo prej je nastal med dvanajsterimi prepir za prostore okoli Jezusa, da bi vedeli, kdo je največji med njimi. Jezus je moral znova povzeti besedo, da je naredil red.

»Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov« (Lk 22,25-30).

Prižgali so majhne lončene svetilke na svetilnikih: zunaj se je že popolnoma znočilo.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Judežev dan

Na veliko sredo je ostal Jezus morda v Betaniji. Tako vsaj so nekateri sklepali iz dejstva, da ne vemo za noben nauk tega dne, sv. Marko in Matej pa poročata, da je bil tedaj na obedu pri Simonu, kjer je Marija z nardo mazilila Kristusovo glavo. Nekateri namreč domnevajo, da je Jezus to sredo zopet obedoval pri Simonu, v kar je sv. Marko vključil dogodek, ki ga opisuje.

Preden je Jezus prejšnji večer zapustil svoje zveste, jim je rekel še zadnje besede: »Veste, da bo čez dva dni pasha in Sin človekov bo izdan, da ga križajo« Mt 26,1.2). Četrta napoved usode, ki ga čaka … Je bilo to prav tedaj? Ali je bilo to čez dan v sredo? Tedaj so se zbrali duhovniki in ljudski starešine na dvoru velikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa, in so sklenili Jezusa z zvijačo prijeti in usmrtiti. Rekli so pa: ‘Nikar v praznik, da ne nastane hrup med ljudstvom!« (Mt 26,3-5; Mr 14,1-2; Lk 22,1-2). Namen politikov je popolnoma jasen. Želeli so, da se za vsako ceno znebe puntarja, niso pa hoteli sprožiti neredov, če ga zgrabijo.

Tedaj je nastopil Juda. Vse od začetka Jezusovega javnega delovanja ga ni videti v polni luči. Učenik ga včasih v evangeliju mimogrede nejasno omenja, kar je bilo mogoče razumeti šele pozneje. Brez dvoma je na zunaj podoben drugim enajstim apostolom celo tedaj, ko bo izvršil svoje sramotno dejanje. Svoj zločin, ki bo za vedno vtisnil sramotni žig njegovemu imenu, bo storil ta dan, v sredo, ko se zdi, da evangelisti niso hoteli poročati o drugem dogodku, da bi pokazali v vsej žalostni luči dejanje tega človeka.

»Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: ‘Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?’ Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil …« (Mt 26,14-16; Mr 14,10-11; Lk 12,16).

Trideset šeklov srebra, to je trideset kosov tempeljskega denarja (dokaz, da so veliki duhovniki resnično zgovorni), ustreza približno devetdesetim zlatim frankom. Po kupni moči je to nekako tisoč francoskih frankov pred 1. 1939, za kar je bilo mogoče kupiti popolno, čeprav skromno obleko: zelo malo za tako velik zločin, trideset šeklov je bilo morda odmerjenih po kazni, ki jo je bilo treba plačati za usmrtitev sužnja: v tem primeru bi hoteli še žaliti Jezusa. Tu moramo navesti besede preroka Zaharija: »Če je dobro v vaših očeh, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov.« (Zah 11,12).

Vendar je treba priznati, da je povod podlega dejanja nerazumljiv. Sv. Luka in sv. Janez pravita, da »je šel vanj satan«. Nedvomno; v vsakem grešniku, še neskončno manjšem, kot je bil izdajalec, prebiva hudič, angel zla, »duh«, ki po Goethejevih besedah »vedno pravi: ne!« Morda gre le za način izražanja. Pri muslimanih je še danes običaj, da se opravičijo z »vrag je šel vame«. Če pa jemljemo besede v polnem pomenu, je treba pojasniti, zakaj Jezus, ki je tolikokrat premagal hudobne duhove, njemu prepustil prav enega svojih.

Primera Juda Iškarijota resnično ni mogoče razložiti. Če vzamemo evangelij dobesedno, je razlog samo pohlep. Satanu, ki je šel v Juda, bi bilo tedaj ime Mamon. Sv. Janez izrecno pravi, da »je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo« (12,6). Toda ali ne bi imel več koristi, da bi kradel iz skupne blagajne, kakor da je za tako bedno vsoto prodal Učenika? Ko pa je spoznal strašno posledico svojega izdajstva, ga je mučila vest, vrgel je denar pred noge velikemu zboru in naredil samomor kot zadnje pribežališče za obup brez odpuščanja. Torej je bilo v tej temni duši le še nekaj, kar ni bilo v oblasti Mamona.

Če torej ni bila lakomnost, ali je tedaj vplivalo na tega človeka razočaranje? Ko se prvič omenja njegovo izdajstvo (Jan 6,70), bi ga bilo mogoče razlagati tako. Bilo je dan po pomnožitvi kruhov. Jezus se je umaknil množici, ki ga je hotela oklicati za kralja, in njegov govor o kruhu življenja vsebuje nauk, ki ne pušča mesta svetnemu častihlepju. Juda, ki je sledil Jezusu samo v upanju na njegovo zmagoslavje na zemlji, ga je v srcu že tedaj izdal. Zato je izrekel Jezus pred dvanajsterimi nerazumljivo sodbo: »Eden od vas je satan.« Vse Jezusovo javno delovanje je nato Juda le preveč utrdilo v prepričanju, da ne more prav nič pričakovati od njega. Njegov srd in razočaranje bi pojasnila, zakaj se je znebil gospodarja, od katerega ni ničesar več pričakoval.

Vendar razlaga pušča nedotaknjeno vprašanje njegovega kesanja, njegovega samomora. Prej bi rekli, da se ponosno napihuje zaradi svojega zvitega dejanja, podla duša, ki ji ni bilo posebno težko prenašati niti prezir tistih, ki so mu našteli trideset srebrnikov. Torej strahopetec, eden tistih podlih značajev, ki so v trenutku nevarnosti pripravljeni na vsako podlost, da rešijo sebe m svoje koristi? Težko bi razumeli, da je Jezus izbral in dve leti trpel v svoji bližini tako klavrnega človeka. In čeprav je v evangeliju tako malo določnega o izdajalcu, je to, kar vidimo, manj strahopetnost kakor nekakšna zagrizena nasilnost, na primer, ko je ogorčen zaradi dejanja Marije, ki je mazilila Jezusa z dragoceno nardo, ali pozneje, pri zadnji večerji, ko ga vidimo nenadoma oditi.

V tem je morda prava razlaga te duše. Ali ne izdaja silovitost manj podel značaj? Ali ne bi mogla biti pravi vzrok ljubezen, ne svetla, nesebična ljubezen, kakor pri Petru in drugih desetih, ampak ena tistih izključujočih strasti, ki pahnejo v najhujše skrajnosti tiste, jih žre ljubosumje, ljubezen, ki je bližnja sovraštvu r. ki se more nenadoma spremeniti v sovraštvo, ki pa se, ko je najhujše izvršeno, zopet zave v brezmejni bolečini in obupu?

Toda pustimo poskuse razlag, ki so samo človeške in psihološke in ne sežejo do dna. Dejstvo, da so zgrabili Jezusa biriči velikega zbora in ga nato krivično umorili, ni samo neznaten postranski dogodek v zgodovini judovskega preroštva in političnih podlosti. Za krščanstvo pa je povod za najvzvišenejšo skrivnost, skrivnost odrešenja. Jezus je moral biti izdan. Dejansko je mogel njegove sovražnike pravočasno obvestiti samo eden njegovih, da je šlo vse brez hrupa. Toda že v Svetem pismu je preroško zapisano: »Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.« (Ps 13,18). In zopet: »Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano,

pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik« (Ps 55,13-14). Kristusa je morala težiti vsa človeška nizkotnost in podlost, da je bila njegova žrtev popolna. Peter je pozneje rekel v Apostolskih delih jasno (1,16), da je bilo Judovo izdajstvo posledica nadnaravnih namenov in izpolnitev Svetega pisma. V vsem evangeliju ni bolj skrivnostne besede od one, ki se očitno nanaša na izdajalca: »Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje!« (Mt 18,7).




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Apokalipsa velikega torka:

napoved poslednje sodbe

Ali je videnje dramatičnih ur strašne sodbe nad Izraelom zbudilo v Jezusu asociacijo še druge sodbe, ko bo tehtan svet na večni tehtnici, kakor mu je bližina žaloigre, ki ga je čakala, priklicala pred njegovo duhovno oko trenutek njegovega končnega zmagoslavja? Joseph de Maistre je zapisal v 11. pogovoru svojih Soirées de Saint-Petersbourg globoke besede: »Prerok uživa prednost, da stoji zunaj časa; ker njegove misli niso več porazdeljene v časovnem zaporedju, se po zakonu analogije med seboj stikajo in prepletajo, kar nujno povzroča veliko zmedo v njegovih besedah. Temu stanju se je podvrgel tudi sam Zveličar, ko se je prostovoljno prepustil preroškemu duhu in med seboj pomešal časovno ločene misli velikih nesreč o uničenju Jeruzalema in sveta.« Dejansko v Kristusovih besedah ni nobene zmede, pač pa bolj ko logika vodi njegovo misel igra analogije, ki je ena najglobljih, čeprav eno najbolj nejasnih sredstev človeškega spoznanja. Sicer pa, ali niso uporabili primerjanja tudi njegov učenci, ko so ga vprašali o poslednji sodbi?

»Kakor namreč blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sinu človekovega/’

»Gospod,« so vprašali apostoli, »kdaj se bo to zgodilo?«

»Kjerkoli je mrtvo truplo, tam se bodo zbirali jastrebi …«

Odgovor ni posebno jasen, pa vendar izvira iz njega nekakšna nadnaravna luč in so te besede najbolj pesniške v vsem evangeliju. Jastreb – v grščini pomeni aetós (ἀετός) orel ali jastreb – zna najti truplo, ki mu je hrana. Tako bodo tudi pravični znali iti k Odrešeniku. Ali tudi: povsod, kjer bo greh, trohneča trupla, se bo kakor ptica roparica spustila nanj Božja pravičnost.

»Takoj po stiski tistih dni pa bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Med narodi bo stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet.

Takrat se bo prikazalo znamenje Sina človekovega na nebu in takrat se bodo jokali vsi rodovi na zemlji: in videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo. In poslal bo svoje angele ob mogočnem glasu tromb in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba.«

Kako globoko so prodrle take besede v dušo zvestih, ki so poslušali Jezusa! Podobe, ki jih je uporabljal, so bile podobe iz apokalips, ki so bile že dvesto do tristo let v modi in so že prej preroki nanje pripravili judovskega duha. Ali ni že Izaija napovedal, da bodo padec Babilona in kaznovanje Edoma napovedovala podobna znamenja (pogl. 13 in 34)? Ali ni tako govoril Jeremija o Jeruzalemu (pogl. 5), kakor Ezekijel o Egiptu (pogl. 32) in predvsem Joel, ki je s skoro istimi besedami kakor Jezus napovedal dan Večnega (1,1-10)? Kar pa zadeva Mesijev prihod v slavi, se je moral vsak Izraelec, ki je slišal to iz Jezusovih ust, spomniti slovitih Danijelovih besed (7,13): »Gledal sem v nočnih videnjih. Glej, na oblakih neba je prišel sin človekov …« (tudi ta apokalipsa je podobna Dan 9,12). Kakšen strah jih je obšel! Ali so ponovili vprašanje, ki so ga bili že zastavili in ki je na ustnicah vsakega vernika, kadar misli na ta strašni trenutek? Kdaj?

In Jezus jim je odgovoril. Ali znamenja, ki jim jih je naštel, ne bodo zadostovala, da spoznajo usodni trenutek? Ali ob pogledu na drevesa, ki poženejo listje in polagoma zori na njih sadje, ne znajo ugotavljati, da je blizu poletje? Natančno vedeti za uro in trenutek pa je nemogoče! Za to skrivnost ve samo Oče. Ljudje so na predvečer vesoljnega potopa jedli in pili in se ženili. Tudi v Sodomi so brezskrbno živeli, ko sta bila ogenj in žveplo že pripravljena, dapadeta na prekleto mesto. Tako bo tudi na dan Sinu človekovega. Vse se bo zgodilo nenadoma in vse se bo zdelo nerazumljivo. Dve ženski meljeta in vrtita domači mlin – druga za drugo naredita po pol obrata – ena bo sprejeta, druga puščena. Dva kmeta delata drug poleg drugega na polju – eden bo sprejet, drugi puščen.

Torej? Torej ostane en sam sklep. »Prišel bom kakor tat,« pravi Mesija v Razodetju sv. Janeza (3,3). Torej čuječnost, treba je paziti in ne pustiti, da nam ropar predere steno. Ne biti kakor zanikrni hlapec, ki je užival v gospodarjevi odsotnosti in pustil, da ga je presenetil spečega! Čujte, molite neprestano, da boste vredni uiti vsem tem nesrečam! S temi nasveti se končuje apokalipsa velikega torka, ki je skupna vsem trem sinoptikom (Mt 24,23-51; Mr 13,21-37; Lk 17,22-37 in 11,25-36). Sv. Matej je dodal še dve priliki. Eno je samo razlaga nauka o čuječnosti; gre za prekrasno primero o pametnih in nespametnih devicah, ki so tolikokrat dajale našim srednjeveškim kiparjem snov za uporabljanje. V Reimsu, v Amiensu, v Sensu, v Laonu, v Bourgesu, v Parizu, v Auxerru jih vidimo razvrščene pet na Učenikovi levi in pet na njegovi desni, kako prisostvujejo poslednji sodbi, pametne, ki skrbno pazijo na olje kontemplacije, in nespametne, ki žalostno gledajo na svoje prevrnjene svetilke. Zgodbica iz judovskega običaja, ko gredo družice v poročni noči v veselem sprevodu po ženina, da ga pripeljejo k nevesti, ki ga pričakuje, je polna preproste in neposredne prepričljivosti, kakršno najdemo v najboljših prilikah. Vsakdo, ki jo sliši, dobro ve, da je pretresljivi nočni krik, ki zbudi lahkomišljeneže, krik nadangela zadnjih dni, ki kliče človeštvo k sodbi (Mt 25,1.13).

Na sodbo samo pa nas spominja druga prilika, prilika o desetih talentih. Bog da vsakemu človeku prilike in sposobnosti, prišel pa bo dan, ko bo treba dati za to obračun. Od tistih, ki so veliko prejeli, bo veliko zahtevano. Torej po človeški pravičnosti? Ne, ne samo tako. V duhovnem redu bo tisti, ki je znal nabrati velike zaklade, dobil še druge, tistemu, ki jih ne bo imel, pa bo odvzeto še to, kar ima (Mt 25,13.40).

Sodni dan pa bo tak. »Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta …‹ Tistim, ki bodo na levici, pa poreče: ›Proč od mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom …‹« (Mt 25,31.41). Ni bilo tokrat prvič, da je Jezus tako govoril o poslednji sodbi: že večkrat je bil napovedal delitev človeštva v dve skupini, v dobre in hudobne, v skupino, ki bo uživala posebno pravico, da bo gledala Boga iz obličja v obličje in v tisto, kjer bodo v neznosnem ognju goreli nezvesti oskrbniki, nespametne device, povabljenec, ki ni oblekel svatovske obleke, morilski viničarji in ljuljka, ki jo bodo pobrali iz dobre pšenice! Na večer velikega torka je bila prerokba samo bolj dramatična, ker je sledila videnju nesreče, katere napoved je zadostovala, da je strla judovsko srce. Za kristjane pa ima še strašnejši pomen, ker je prišla iz Jezusovih ust le malo pred urami največje krivice in je bila zadnja, ki jo je Jezus izrekel.

V preddverjih mnogih naših stolnic vidimo veličastni vzor, kjer se na vsaki strani Jezusa v slavi vrste na desni trume radostnih izvoljencev, na levi pa pogubljeni, ki jih pehajo hudiči proti strašnemu peklenskemu žrelu. Michelangelo je na steni Sikstinske kapele prikazal bolj veličastvo kakor pa neizrečeno grozo poslednje sodbe. Skrivnost tega je morda bolje prikazal Hieronim Bosch, karikaturist fantastičnega pekla, ki prikazuje na sliki, naročeni za španskega kralja Filipa II., pekel, poln obupanih pogubljencev pod nebom, kjer se med angeli, ki trobijo na zvite trombe, zbira pri nogah Kristusa, ki stoji na mavrici, majhna skupina, še vsa pretresena ob spominu na poslednjo sodbo.

Te strani evangelija ne moremo brati, ne da bi nam e zveneli v ušesih zvoki čudovite sekvence, ki jo je v 13. stoletju napisal frančiškanski pesnik Tomaž Celano, da bi nam priklical v spomin strahotno žaloigro – Dies irae, s katero so spremljali na zadnji poti trupla kristjanov:

Strašen dan bo dan plačila,
zemlja v prah se bo v prah zdrobila:
priča David in Sibila.

Kolik strah bo svet obdajal,
ko bo vseh sodnik prihajal,
k ostri sodbi človek vstajal.

Tromba bo strašno donela,
mrtvim po grobeh grmela,
vsem pred sodni stol velela.

Ko sodnik bo sodit sedel,
vsakdo bo vse skrito zvedel,
trpel, v čemer je zabredel.

Kaj čem, revež, mu dejati?
Kje zavetnika iskati?
Še pravičnim se bo bati!

Kralj strahotne velikosti,
ki zveličaš iz blagosti,
reši me ti vir svetosti!

Ko boš pahnil pogubljene
v ognja večnega plamene,
daj me med blagoslovljene.

V prahu k tebi, Bog, zdihujem,
srce strto ti darujem,
konec svoj ti izročujem.

Ti, o Bog, usmiljen bodi!
Ljubi Jezus, mrtvim daj
mir in pokoj vekomaj. Amen.

Jezus je končal ta dan s strašnim naukom, najstrašnejšim od vseh. Zdel bi se skoro neznosen in podoba “dobrega Jezusa” bi bila zaradi njega zameglena, če ne bi sv. Matej v zadnjih stavkih tega poglavja zapisal nekaj posebno ganljivih besed. Na sodni dan bo namreč rekel Kristus zveličanim: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.« – »Toda, Gospod,« bodo vzkliknili pravični, »Kdaj smo storili vse to? Saj nisi bil ne lačen ne žejen ne brez strehe ne brez odeje.« – »Resnično, povem vam: kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili!«

Sredi grozečih napovedi je torej še vedno slišati ljubezen, nadnaravno ljubezen, ki je resnično bistvo Jezusovega poslanstva in tolažba src, ki jo poslušajo.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Apokalipsa velikega torka:

napoved razdejanja mesta

V tem trenutku se je Jezus, ginjen, v sveti jezi in brezupnosti spričo spoznanja, da se mu pri vsem naporu ni posrečilo vrniti svetu pravičnost in mir, popustil preroškemu duhu, v katerem je pred dvema dnevoma bolestno zaihtel na zmagoslavnem potu in izrekel nenavadne besede. S tempeljskih teras ima pred očmi mesto z njegovimi stisnjenimi hišami in zavitimi ulicami, mesto, ki zavrača Mesija, vse to ljudstvo, ki je njegovega rodu, pa ne more ničesar storiti proti njegovemu odporu. Že drugič se izvije iz njega strašna slutnja: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Glejte, zapuščena vam bo vaša hiša . . . Zakaj povem vam, da me odslej ne boste videli, dokler ne porečete: ‘Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!’« (Mt 23,37-38; Lk 13,34-35).

Znova smo srečali skrivnost Izraelove odklonitve! Sv. Pavel bo v enajstem poglavju Pisma Rimljanom črpal iz teh besed veličastno razlago. »Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje: O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja!« Izrael je s tem, ko je odklonil Jezusa, dal povod Zveličarjevi žrtvi. Strašna usoda Judov, vendar v načrtih božje Previdnosti! Prišel bo dan, ko bodo razumeli, ko bodo med prepevanjem hvalnic zopet sprejeli milost in »če je njihovo zavrženje sprava za svet, kaj bo njih pridobitev, če ne življenje iz mrtvih?«

Toda Jezus se je bolj kakor pri videnju Izraela ob koncu sveta, ko se mu bodo oči odprle in mu bo Bog odpustil, v duhu pomudil pri določeni, strašni nevarnosti. ki visi nad živim Izraelom. Ker se je dan že nagnil, je z učenci odšel iz templja. Ko so pustili za seboj mestna vrata, je šla mala truma vzdolž podzidja svetišča, ob ogromnih podpornikih, ki jih je dal zgraditi Herod, da bi podvojil površino stavbišča. Iz Kedronske doline, iz katere jih je gledal tedaj Jezus, zbujajo ti zidovi vtis mogočnosti. Med ogromnimi kamnitimi, nepravilno razvrščenimi skladi, poganjajo šopi trdih zelišč in grmičevje, iz katerih se proti jekleno modremu nebu dvigajo beli golobi, ki gnezdijo v vdolbinah.

»Učenik, glej, kakšni kamni in kakšne stavbe!« je rekel eden od učencev. Drugi so hvalili ogromne temelje templja in njegovo bogastvo. »Te velike stavbe gledaš?«  je odgovoril Jezus. »Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Mt 24,1-2; Mr 13,1-2; Lk 21,5-6).

Presenečeni zaradi odločnosti, s katero je njihov Učenik napovedoval nesrečo, so začeli učenci siliti vanj z vprašanji. Prišli so na pobočje gore; zdaj so bili sami med seboj. Ali niso nenavadne besede napovedovale konec sveta, ko bo prišel Sin človekov v svoji slavi? Kdaj se bo vse to zgodilo? Jezus jim je začel odgovarjati. Znamenja? Ne bodo manjkala tistim, ki jih bodo znali razumeti. Prišli bodo krivi Kristusi, ki bodo zapeljali ljudstvo na nevarna pota. Prišle bodo vojske, zarote in upori. Celo narava bo vznemirjena: na zemlji potresi, na nebu znamenja, med ljudmi kuga in lakota. Kar zadeva nje, njegove zveste – tudi to bo znamenje – nje bodo preganjali in metali v ječe in bičali, s svojim trpljenjem bodo morali pričati za Kristusa, on pa bo dal njihovim ustnicam modrost, ki ji njihovi nasprotniki ne bodo mogli odgovarjati: iz njih bo govoril Sveti Duh (Mt 24,3-14; Mr 13,3-13; Lk 21,7-19). Tedaj ko se bo začel evangelij razširjati po vsem svetu, bo Jeruzalem razdejan. Napadla ga bo vojska, na svetem kraju pa bo vladala “gnusoba razdejanja”, kakor je napovedal prerok Daniel. Strašne ure! »Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol, da bi vzel stvari iz svoje hiše, in kdor je na polju, naj se ne vrača, da bi vzel svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto. Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In če tisti dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani« (Mt 24,15.22; Mr 13,14.20; Lk 21,20.24).

Štirideset let pozneje je v začetku meseca nisana 1. 70 obkolila rimska vojska sveto mesto. Štiri najbolje oborožene legije s sirskimi in numidijskimi pomožnimi četami, skupaj šestdeset tisoč mož. Vojski je poveljeval Tit, ki je bil tem bolj odločen, da zmaga, ker je bil sin Vespazijana, ki so ga šest mesecev prej egiptovske legije z državnim udarom razglasile za cesarja, ter je moral zdaj še sebi zagotoviti prestol in je zato potreboval lavorike. Izrael, ki so ga na vse načine žalili in poniževali zadnji deželni oskrbniki, se je dvignil. V blaznem upanju, da bodo tudi proti Rimu uspeli z junaškim čudežem Makabejcev zoper Grke, se je vse ljudstvo neurejeno, toda divje bojevalo proti legionarjem.

Ali je torej prišel čas, ki ga je napovedal Jezus? Znamenj ni manjkalo. Ne samo znamenj na nebu in potresov, o katerih govori Jožef Flavij. Iz zemlje so pognali tudi krivi preroki in krivi mesiji. Nekateri so bili napol blazni: ni neuravnovešencev, ki ne bi našli ljudi, da bi jim sledili. Ali ni razsvetljenec iz Egipta zbral na Oljski gori okrog sebe množic, ko jim je zatrjeval, da se bodo pod njegovim poveljstvom zrušili mestni zidovi? Po trgih in ulicah je nastopal neki Jezus, Hananov sin, neuk kmet, in tulil: »Glas od štirih vetrov! Glas nad Jeruzalemom! Glas nad vsem ljudstvom!« Nevarnejši so bili drugi voditelji, kot sikarijevci, nasledniki nekdanjih gorečnikov, ki so skušali pod vodstvom čudaškega, hrabrega in satanskega Janeza iz Giskale vsiliti trinoštvo bodala. Neusmiljenega tekmovanja strank, vojsk in uporov je bilo več ko preveč. V samem obleganem Jeruzalemu so se borili med seboj saduceji, farizeji in zeloti (gorečniki): prvi so zasedli Davidov stolp, drugi so obkolili tempelj ter zasedli Ofel in Bezeto, še drugi so spremenili svetišče v trdnjavo. Povsod se je vrinil propad nravi: sikarijci, ki so se dvignili v imenu Boga in dosegli spoštovanje postave, so prišli tako daleč, da so ugrabljali judovske žene in jih posiljevali; njihovih umorov, ki so izvirali samo iz maščevanja in pohlepa, pa sploh ni bilo mogoče prešteti.

Tit, ki je imel svoj glavni stan na Skopusu, je skrbno vodil napad. V začetku so Judje menili, da so močni: imeli so deset tisoč vojakov in še pet tisoč odličnih idumejskih najemnikov; mesto, obdano s trojnim obzidjem z devetdesetimi stolpi, se je zdelo nemogoče zavzeti. Imeli so štiristo balistov in škorpijonov (metalnih strojev – op. prev.), ki so jih nekaj prej odvzeli neki rimski legiji. Bili so za silo enotni in so se upirali obleganju. Toda medtem ko so Rimljani čakali, preden bi udarili s silo, je delal zanje strašen zaveznik: lakota – lakota, ki je bila prav tako napovedana. Mesto je bilo prenapolnjeno: napad – tudi to je bil napovedal Jezus – je prišel tako iznenada, da so bili velikonočni romarji, prav tako število beguncev iz podeželja, prisiljeni ostati. Osem kilometrov dolg oblegovalni zid z utrdbami, s kakršnim je bil Cezar zmagal Vercingetoriksa k Alesiji, je kmalu onemogočil kakršnokoli oskrbo z živežem. Vojaki, ki so hoteli jesti, so plenili. Nesrečneži, ki so hoteli pobegniti iz pekla, so zadeli ob rimski vallum. Ko so ih ujeli, so ženske z odrezanimi rokami poslali nazaj, moške pa čim bolj vidno križali. Nekega dne se je pod težo zlatnikov odprlo drobovje nekega križanega, ki jih je skril tja; odtlej so črnski in beduinski pomožni vojaki vsakemu jetniku preparali trebuh. Lakota je postala tako grozna, da je prišlo do neizrečenih strahot. Vojaki, ki so zaduhali vonj pečenke iz neke hiše, so stopili vanjo – neka žena jim je z blaznim krohotom ponudila srebrn krožnik: na njem so bili razrezani udje njenega otroka.

Trpljenje je trajalo sto dni. Ko so predrli Rimljani prvo in drugo obzidje, se Jeruzalem še ni vdal. Mestne četrti so morali zavzemati hišo za hišo. Zdelo se je, da ne bodo mogli opraviti z blaznim mestom; pri vsem tem so strahovi, okostnjaki v njem, še našli sile za izpade. Po padcu Antonije je ostal še tempelj in odbijal splošni rimski napad. Tit se je obotavljal uporabiti ogenj. Ali naj res uniči “veličastno čudo”, kakor je dejal Tacit? Toda ko končno ni imel drugega sredstva, da bi strl upor, in je bilo treba prižgati žerjavnice pred vrati. Dragocena cedrovina se je vnela, zlato in srebro se je stopilo, Salomonovo stebrišče se je zrušilo. Branilci so se z Janezom iz Giskale na čelu vrgli prek žerjavice in stekli po Tiropeonskem mostu v zgornje mesto, ki je bilo njihovo zadnje pribežališče. Medtem pa so zdirjali po strmih uličicah Titovi nubijski konjeniki ter pometli pred seboj z vsem, na kar so naleteli, da so se odsekane glave kotalile okrog njih.

Zmagoviti Tit je skušal s svojim glavnim stanom omejiti strahoto. Stopil je v svetišče in ukazal pogasiti ogenj. Toda vojaki, ki so zaradi dolgotrajnega boja izgubili potrpljenje, niso poslušali. Pobijali so in izvajali nasilje ter morili duhovnike po preddvorjih. Legionarji in beduini so z baklami v rokah netili ogenj, ki ni bil več potreben, vendar pa usoden in v načrtih Previdnosti. »Nad tem ljudstvom,« je rekel pozneje zmagoviti Rimljan, »je bila tako očitno kazen božja, da bi bil zločin, če bi mu izkazali milost.« Umaknil se je in prepustil ponos Izraela njegovi usodi. Medtem pa so si begunci v transjordanski Pelli, prvi kristjani, ki so pravočasno spoznali znamenja prihajajoče nesreče, spričo strašnih novic, ki so jih prejemali, gotovo ponavljali učenikove preroške besede. Vse, kar je bil napovedal, se je izpolnilo. »Ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Lk 21,33).




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Naslednji dan je potekal v začetku enako kakor prejšnji. Skupine so se znova zbirale okoli Jezusa, ki je govoril. Ko je za trenutek sedel v preddvorju žensk nasproti zakladnici – bilo jih je trinajst, določenih za posebne namene – kamor so bogatini bahaško metali svojo miloščino, je s prstom pokazal ženo, katere obleka je pričala, da je vdova in zelo siromašna. Ponižno je pristopila k pušici in vrgla vanjo dva novčiča. »Resnično, povem Vam: ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje« (Mr 12,41-44; Lk 21,1-4). Prizor prikazuje eden najstarejših del krščanske umetnosti, mozaik iz 6. stoletja pri Novem sv. Apolinarju v Raveni: malo jih je, ki bi z nekaj besedami tako popolno podajali Kristusovega duha.

Njegovi sovražniki pa mu dalje nastavljajo zanke. Neprestano preže nanj ter mu pošiljajo ovaduhe in izzivače. Vsi mogočniki, vsi “boljši ljudje” so se združili, da bi skupaj nastopili proti prekucuhu. Farizejem se sicer gnusijo saduceji, vendar se pomirijo z njimi, da bi skupaj napadli Jezusa. Prvi in drugi sovražijo herodovce, pristaše Rima in četrtnega oblastnika, njune vazale: imajo jih za narodne zdajalce. Nič zato, v tem boju je vsak zaveznik dobrodošel in namen posvečuje sredstva.

Jezusu se s sladko prijaznostjo približajo herodovci. »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš pot božjo … Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« Tudi ta past ni slabo nastavljena. Jezus ne more izbirati, ne da bi pri tem izgubil: če odobri davek osovraženemu zmagovalcu, se zameri ljudstvu, če pa svetuje, naj ga odklonijo, se izpostavi nevarnosti, da ga ovadijo Rimljanom. On pa je rekel s porogljivo duhovitostjo: »Pokažite mi davčni novec …« V Palestini so kovali samo mali bakreni novec; zlatniki in srebrniki so prihajali iz Rima; bili so razmeroma redki, pa je bilo zato treba poslati po enega. Na zadnji strani srebrnika je bila cesarjeva podoba, najbrž Tiberijeva – Tiberius Claudius Nero Caesar Augustus. »Čigava je ta podoba in napis?« Reko mu: »Cesarjeva«. »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,15-22; Mr 12,13-17; Lk 20,20-26). Mnogo bogoslovcev je za sv. Pavlom, ki je v tem smislu razvil to misel (Rim 13,6.7), gledalo v teh besedah dokaz zakonitosti časne oblasti. Vendar, kar je v tem še jasneje izraženo, je ponovna potrditev, da je važno samo stremljenje za tem, da bi spoznali Boga in dosegli nebeško kraljestvo.

Udarec je bil tako hud, da so mogli herodovci samo molčati in občudovati Jezusovo spretnost. V naskoku so jih zdaj zamenjali saduceji. Prišli so z metafiziko in z bogoslovjem. Ti, kolikor so bili dobromisleči, ki so imeli prvo besedo v Izraelu, so trdili, da se drže Mojzesa, pod pogojem, da mu ni ničesar dodanega. Trdili so, da imajo o človeku in življenju onstran groba iste pojme, kakor so jih imeli pred tisoč leti. Vsako razširjanje in poglabljanje nauka se jim je zdelo sumljivo. Apostolska dela pravijo, da niso verovali ne v angele ne v duhove ne v vstajenje od mrtvih. Zadnje, čeprav oprto na ugled Joba, Izaije in Daniela, se jim je zdelo smešno. Zato so hoteli Jezusa osmešiti. Leviratska postava je hotela, da brat človeka, ki je umrl brez otrok, poroči njegovo vdovo, da bi “obudil potomstvo” pokojnemu. Če je torej po vrsti umrlo sedem bratov, ki so vsi zadostili zakonski obveznosti do žene najstarejšega, čigava bo žena po vstajenju? Čeprav je vprašanje neumno, so se z njim ubadali izraelski učeniki postave. V talmudu beremo podoben primer o Judu, ki je izgubil dvanajst bratov ter bil pozvan od dvanajsterih vdov, da zadosti svojim zakonskim obveznostim; sklenil je, da bo imel vsako od njih mesec dni ter bil po treh letih oče šestintridesetih otrok! Nespodobno je tako govoriti o veličastni verski resnici, eni najveličastnejših, kar jih je vzšlo iz razodetja Izraelu. Človek se gotovo ne spominja bednega razpravljanja s saduceji, ko gleda v orvietski stolnici dantejevsko videnje, ko upodablja Signorelli strašni trenutek vstajenja mesa, ko mrtvi zopet postanejo živi. Vendar jim je Jezus odgovoril. Dodal pa je še novo, jasno razlago: od mrtvih vstala telesa bodo poveličana, brez telesnih tegob. Navedel je Mojzesa in jim zatrdil, da pride ura, ko bodo vsi ljudje živeli pred Bogom živih (Mt 22,23–33; Mr 12,18-27; Lk 20,27-40).

Zdaj so tudi saduceji umolknili. Nastopili so farizeji. Niso bili nezadovoljni, da je Jezus osramotil njihove nasprotnike; nekateri so mu celo pritrjevali, čeprav se jim je tako pojmovanje zdelo precej megleno. Po njihovem bogoslovju imajo od mrtvih vstali večinoma zelo mesene, ne samo “poveličane” žene. Toda treba poskusiti, da ga premagajo na njegovem torišču. Znova mu zastavijo vprašanje, ki mu ga je zastavila že bolj odkritosrčna duša: »Učenik, katera je največja zapoved postave?« Učeniki postave so zelo razpravljali o stopnjah važnosti različnih Mojzesovih predpisov. Ali hočejo samo odkriti, katerega izročila se drži Jezus? Ali ugotoviti, kaj ve ta prerok o Svetem pismu in verskih resnicah? Ali pa so morda upali, da pozabi na prejšnji odgovor in se zaplete? Pa ne. Uspeha, ki so ga upali, niso dosegli. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Odgovoru ni kaj reči, ker temelji na najbolj trdnem izročilu. Farizeji vidijo, da so poraženi. Tedaj preide v napad Jezus in jim zastavi mučno vprašanje o Mesiju, kakor si ga zamišljajo: hočejo, da je “Davidov sin” v človeškem pomenu besede, samo v človeškem pomenu besede. Kako tedaj razlagajo, da Mesija Sveto pismo napoveduje kot človeka, ki bo večji od Davida, ki bo višjega bistva? Toda oni so molčali in se umaknili (Mt 22,34.46; Mr 12,28-37; Lk 20,41-46).

Jezus je sicer odbil njihove podle napade, vendar ga je zgrabila sveta jeza do ljudi, ki so nasproti nauku ljubezni in odkritosti vedno znova postavljali svoje nizkotne zvijače in račune. Predvsem do farizejev, o katerih je dobro vedel, da so duša zarote. Zdaj ko so ga obdajali samo še njegovi zvesti, se je prepustil navalu srda in jih znova obsodil, oziroma obsodil v njih vse tisto, kar je vedno sovražil: hinavstvo, samozadovoljstvo, pod krinko kreposti skrito nasilnost in z milino prebarvano zagrizenost. Iz njegovih ust prihajajo obsodbe in najdoločnejše obtožbe, kakršnih še ni bilo slišati, človek bi mislil, da sliši odmev prekletstev Janeza Krstnika.

»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ki vdovam hiše požirate, medtem ko hinavsko opravljate dolge molitve! – Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki dajete desetino od mete in kopra, od kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo! – Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker čistite čašo in skledo od zunak znotraj pa ste polni ropa in nezmernosti! – Gorje vam. pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe! – Kače, gadja zalega, kako boste ubežali peklenski pogubi? Vi ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolnite tudi vi mero svojih očetov! Glejte, pošiljam k vam preroke in modre in pismouke. Izmed teh boste nekatere pobili in križali, nekatere bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta. Nad vas pride vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem …!« (prim. Mt 23,1.36; Mr 12,38.40; Lk 20,45.47).

V prihodnjih nadaljevanjih sledita dve tako imenovani “Apokalipsi velikega torka”.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Ponedeljek

V ponedeljek se je Jezus vrnil v mesto. »Vsak dan je učil v templju. Véliki duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva pa so iskali priložnost, da bi ga umorili, vendar niso našli načina, da bi mu kaj storili, kajti vse ljudstvo se ga je oklepalo, ko ga je poslušalo« (Lk 19,47.48).

Jeruzalem je nudil tedaj, o praznikih, nenavadno živahno sliko. Po vseh potih so hitele k oltarju pravega Boga karavane pobožnih romarjev. V vsaki hiši so bili natlačeni gostje, po okoliških vrtovih, po višavju in po gričih pa so zrasli med vinogradi in oljkami šotori. Iz Galileje je prišel Antipa. Iz Cezareje ob morju je prišel rimski upravitelj Poncij Pilat. Ob velikonočnih dnevih je imel navado, da je osebno stoloval v Antoniji, ker je bil gotovo nezaupljiv do judovskih množic, ki se tako hitro razburijo; žena ga je morda spremljala iz radovednosti. Po ozkih ulicah prestolnice, predvsem v četrti, ki je obdajala tempelj, se je prerivala in mrgolela judovska množica, iz katere se je dvigal ostri vonj ter se je iz hrupa ljudi in meketanja kakih dvesto tisoč jagnjet dvigalo petje psalmov po napevu “Košuta zarje” ali “Golobica z daljnih terebint”.

Zaporedje dogodkov teh dni je precej dobro označeno v evangeliju, posebno v Markovem, čeprav ni razumljivo, zakaj je večina njih preložena na torek. Vsekakor se je lahko znajti v tem, kar je bistveno. Jezus je že zgodaj zapustil ležišče, kjer je prebil noč, prijateljski dom v Betaniji (pri Marti in Mariji? pri Simonu Gobavcu?) ali podeželsko hišo v Getsemaniju, kjer ga bomo videli na veliki četrtek zvečer. Ko pride v tempelj, pobožni Judje že molijo tam, z rokami, dvignjenimi nad glavo, litanije osemnajstih blagoslovov. Okoli njega se polagoma zbere množica, ki ga posluša. Jezus govori neumorno: vsa vprašanja, ki mu jih zastavijo, vse, kar se zgodi, mu je dobrodošlo, da jih poučuje.

Tako se zgodi v ponedeljek zjutraj na poti nekaj precej nerazumljivega. Matej in Marko govorita o tem nekoliko različno. »Ko se je Jezus zjutraj vračal v mesto, je postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kot listje. Rekel mu je: »Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!« (Mt 21,18-19; Mr 11,12-15). Nenavadno prekletstvo: koliko črnila je že stalo razlagalce! Prvič, ali je mogoče, da rodi smokva spomladi? O tem so se zelo prepirali: razprava Šabbat v talmudu bo pokazala nekega dne rabija, ki jesta sveže smokve v ponedeljek po veliki noči v Jeruzalemu, razprava Orla pa bo povedala, da je to v adarju, to je marca ali aprila. Torej bi moglo iti za divje ali izrojene smokve, ki poženo samo listje. Vprašanje se zdi, da je rešil Marko, ki je odločil: »Ni bil namreč čas za smokve« (11,13) Kaj potem pomeni prekletstvo, ki je takoj imelo učinek? Smokva se je namreč posušila – pri Mateju takoj – pri Marku, ki omenja, da so jo učenci naslednje jutro našli suho, čez noč. Gre za edini primer tako imenovanega “čudeža za kazen”, o katerem govori kanonični evangelij; v apokrifih imamo podobne primere. Zgodil se je, kar je že samo po sebi čudno, na drevesu, vrh tega na pošteni smokvi, ki tako zgodaj spomladi ni bila dolžna roditi sadu! Resnični nauk je takoj nato dal o tem Jezus: »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo. Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi« (Mt 21,21; Mr 11,23). Vendar moremo obenem s tem dopustiti tudi preroško razlago. V zgodbi vidimo eno od simboličnih, včasih nenavadnih dejanj, s katerimi so imeli veliki navdihnjenci običaj napovedati žalosten dogodek. Tako je Jeremija kupil pri lončarju posodo in jo slovesno razbil (19), Ezekijel pa si je z mečem obril brado in lase (5). Prekleta smokva je Izrael, ves pokrit z listi zakonskih predpisov, vendar brez sadov ljubezni, Izrael, ki bodo o njem še isti dan jasno govorile tri prilike.

»Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Bossuet, ki razlaga to mesto, vidi v njem globok psihološki nauk: »Veliki zločini često niso tako daleč od pokore kakor prazna in brezplodna vljudnost.« Jezus dobro ve, koliko zle volje in upora se skriva tudi v srcu najboljšega kristjana, vendar ima tisočkrat raje grešnika, dobrega grešnika, ki mu je žal, kakor hinavca, ki hlini, da se je uklonil, v duši pa goji polno odpora. Poslušaj, Izrael! »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo …« (Mt 21,28-32).

Zdi se, da misel na odpor Izraela ne zapusti Jezusovega duha. Zaradi njega je prejšnji večer zaihtel; k njemu se neprestano vrača. Neizmerna bolečina razočarane ljubezni. Čez dan se še enkrat povrne k priliki o vinogradu: ali se morejo motiti o njegovem namenu Judje, ki poznajo Sveto pismo? »Hiša Izraelova je vinograd Gospoda nad vojskami …« so slovite Izaijeve besede (5,7). Vinograd, od katerega je pričakoval odlično vino, pa je dal samo kislico. Kdo od navzočih ni spoznal viničarjev, ki jim je gospodar zaupal svoje najboljše trte, stiskalnico in vinsko klet, ki pa po trgatvi odklonijo, da bi karkoli dali, pretepejo hlapce, ki jim jih pošljejo, in končno ubijejo samega dediča, gospodarjevega ljubljenega sina? Namig je tako jasen, da je tedaj, ko Jezus sklene, da bodo poklicani drugi viničarji, da nadomeste ubijalce, slišati vzklik: »Bog ne daj!« Jezus pa je še bolj jasen. »On pa se je ozrl po njih« ter – ni si težko zamisliti strašnega veličastva, ki je razlito po njegovem obrazu – navedel psalm (117,22) in »vzkliknil: ›Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove« (Mt 21,33-46; Mr 12,1-12; Lk 20,9-19).

Človek bi rekel, da Jezus, zdaj ko se je odločil, da ne bo več čakal, namenoma izziva Jude, da bi pokazal svojim rojakom vso njihovo odgovornost. Lahko odbijejo priti na gostijo, kamor jih Bog vabi, lahko dajejo prednost svojemu delu, svoji kupčiji in nekateri od njih celo pobijejo kraljeve služabnike, toda ne smejo se čuditi, če bodo videli na svojem mestu druge povabljence, vse narode sveta, nabrane vsevprek po cestah, pri velikem ribolovu evangelizacije sveta! (Mt 22,1-14).

Nauk ni padel v prazno, ampak je silovito razgibal množice, zbrane po tempeljskih dvoriščih. Veliki zbor, ki je bolj ko kdajkoli mislil na to, da bi se znebil Jezusa, pa si ga ni upal zgrabiti sredi njegovih pristašev; skušal mu je nastaviti past. Poslali so k Preroku odposlanstvo, ki ga je vprašalo, na kakšno oblast se sklicuje, da govori in dela tako. Končno, narediti s prevračanjem miz menjalcev in kurnikov za golobe pohujšanje v temp- liu, javno žaliti izraelski narod… »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal oblast?« Vprašanje je bilo spretno zastavljeno: ali bo rekel Jezus, da dela v božji moči, poslan od Boga? S tem bo zagrešil bogokletje. Se bo izmikal? To bo zelo škodovalo njegovemu ugledu. Toda, četudi Jezus običajno prezira metode farizejskega razpravljanja, jih zna včasih tudi uporabiti, celo z nekakšno kmečko zvijačnostjo. »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst. Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« (Mt 21,23-27; Mr 11,27-33; Lk 20,1-8). Samoumevno, da so bili po takih trenjih njegovi sovražniki le še bolj odločeni, da ga uničijo. Ko so slišali priliko o morilskih viničarjih, so hoteli celo planiti nanj. da bi ga zgrabili, ker so le predobro razumeli, kam meri. Vendar jih je strah pred ljudstvom zadržal.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Nedelja slovesnega vhoda

Odslej je treba dan za dnem in skoro uro za uro slediti Jezusovi poti proti končni odločitvi. Nedelja, 2. aprila – predstavljati si moramo eno tistih lepih pomladanskih juter v Judeji, ko duša v prosojni jasnini daljine, v oživljajočem vetriču, polnem blagodišečih rastlinskih vonjav, in v tisočerem žvrgolenju škrjančkov meni, da vprav čuti navzočnost Božje milosti. Veliko ljudi je že zgodaj odšlo na cesto proti Betaniji, da bi poslušali Jezusa. Vse je govorilo samo o njegovih čudežih, o jerihonskih slepcih, ki jima je vrnil vid, in predvsem o Lazarju, ki je umrl in že dehnel, pa ga je vrnil svojcem.

Tudi Jezus je že šel proti Jeruzalemu. Pot se je vzpenjala po pobočju Oljske gore, katere vrh je pustil na levi ter se po nekaj vijugah spustil na planoto, od koder se opira veličasten pogled na mesto. Okoli Jezusa se je zbralo spremstvo njegovih vnetih pripadnikov in radovednežev. Nekje pred vrhom so stale ob cesti hišice vasice Betfage, “hiše smokev”; njena lega je danes zelo negotova. Tedaj je Jezus storil nekaj, česar njegovi spremljevalci niso takoj razumeli, vendar pa nobeden od evangelistov ni pozabil poudariti (Mt 21; Mr 11; Lk 19,29; Jan 12,14). Dvema od svojih učencev je namreč rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej; noben človek še ni sedel na njej. Odvežita ju. In če vaju kdo vpraša, zakaj ju odvezujeta, odgovorita: ‘Gospod jo potrebuje’ in takoj jo bo pustil semkaj.«

Osel? Ali je bil Jezus samo truden? Ne bi se zdelo, ker je bil Jezus v vsem evangeliju krepak hodec. Ali je hotel, da bi bil njegov prihod v mesto slovesnejši? Brez dvoma. Čeprav tako živinče ni nobeno razkošje. Nič zato, če je osel na Vzhodu krepkejši od onih v naši deželi in ni v ničemer podoben skromnemu alžirskemu osličku ter je bil celo za ugledne ljudi primerna žival, kakor vidimo, na primer, v Knjigi sodnikov (10,4; 12,14) in v pustolovščini Absaloma, ki je tedaj, ko je našel smrt, jezdil na oslu ali na muli. Sklicevati se moremo tudi na Homerja, ki je dejal za Ajaksa, da je »veličasten kakor osel«, pa vendar bi rimski konjenik, ki je s krepko roko vodil svojo žival, pomilovalno gledal na ljudskega voditelja na oslu!

Izbira je razkrila bolj tajne namene. V vsej sveti zgodovini stare zaveze je osel simbol miru, krotkega in skromnega življenja, kakor je konj simbol vojne, razkošja in izžemanja. Preroki so često očitali kraljem, da preveč ljubijo konjenico. Jezus je kralj, toda kralj miru. Ugotovitev: »Osel, na katerem še nihče ni sedel«, jasno kaže na verski značaj izbire. Vsi stari so verovali, da žival ali stvar, ki sta že služila svetni rabi, nista več primerna za sveto rabo (4 Mz 19,2; 5 Mz 15,19; 21,3; 1 Kr 6,7). Predvsem pa beremo pri preroku Zahariju besede, na katere je gotovo mislil Jezus: »Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: pravičen je in zmagoslaven, krotek, na osliču jezdi, na žrebetu oslice« (9,9). V izbiri skromnega živinčeta je bilo torej mesijansko znamenje. Zmagoslavje, ki se pripravlja, je zmagoslavje kralja, ki so ga napovedovali preroki in ga Jezus hoče javno razodeti na dan, ko se je začelo vse zapletati.

Brez dvoma skromno zmagoslavje, ki se je močno razlikovalo od tistih, ki so jih slavili v Rimu: zmagovalec na kvadrigi, neskončne legije in ujetniki v verigah, ki so zaključili sprevod. Fra Angelico je pravilno doumel njegovo popolno preprostost in veličastno milino. Verniki in radovedneži so se sami od sebe uvrstili v sprevod. »Nekateri so sekali vejice z dreves in jih stlali po poti, drugi so mahali s palmovimi vejami, mnogi so razgrinjali na pot svoje plašče in vsi učenci so začeli navdušeno na ves glas prepevati božje hvalnice: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Blagoslovljen sin Davidov!« Skromna zelišča Judeje, ki so aprila zelena in sočna in vsa dehteča, veje drevesa miru, oljke, in palme, ki jih zahteva dostojna proslava zmage – Cerkev gleda v njih predvsem podobo dobrih del, ki jih je treba prinesti Jezusu in položiti k njegovim nogam (molitev pri blagoslovu oljk). Običaj razgrinjanja oblačil pod noge tistih, ki jih hočemo počastiti, je na Vzhodu že star. Tisoč in ena noč velikokrat govori o njem in neki angleški konzul v Damasku, bilo je pred sto leti, pripoveduje, kako mu je nekoč, na poti skozi Betlehem, prišlo naproti na stotine mož in žena, ki so nenadoma 2ačeli razgrinjati po tleh pred njegovega konja svoja oblačila ter ga ponižno prosili, naj posreduje zanje pri egiptovskem podkralju, čigar srd so zbudili s svojim uporom.

Farizeji, ki so imeli povsod svoje vohune, so bili obveščeni o tem, kaj se godi. Sicer so mislili, da bo prišel Jezus za veliko noč v Jeruzalem, vendar so upali, da bo obziren, kakor ob drugih prilikah. Zdaj pa je prihajal kot zmagovalec, očitno v vlogi mesijanskega kralja slave. »Učenik, posvari svoje učence!« so mu jezno rekli. »Odgovoril jim je: ‘Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili’« (samo Lk 19,39.40).

Na vrhu, kjer se cesta prek širokega sedla spusti po zahodnem pobočju naglo navzdol, se je Jezus ustavil. Pred njim se je v resnično kraljevskem sijaju razprostiralo mesto. Od nikoder ni boljšega pogleda nanj kakor s tega pobočja Oljske gore. Nagnjeno od zahoda proti vzhodu se onstran Kidróna mogočno in strmo nudi občudovanju gledalca. V tistih časih ni bilo táko kakor ga vidimo danes. Obdano s škrlatnim in bledo-vijoličastim nazobčanim obzidjem, ki spominja na avignonsko, je danes srednjeveško mesto, na katerega je muhavost zgodovine poveznila čudovito kupolo, katedralo v izbrani modrini v spomin kalifa Omarja, ter na slepo posejala med rdečerumenimi skupinami po frankovsko zidanih hiš belima stebla islamskih minaretov. V Jezusovem času pa je gotovo nudilo veliko očarljivejšo sliko. Kakor danes je bilo tudi tedaj mesto iz kamna, ki neomejeno vlada tu in o katerem je Chateaubriand dejal, da ga spominja na spomenike na pokopališču, izgubljenem v puščavi. Kako je sijala tedaj tisočletna prestolnica, ki ji je v blišč zaljubljeni samosilnik Herod pravkar dal popolnoma novo obleko! Belo so sijali kamniti skladi v podnožju kiklopskega obzidja in pročelje templja, ki je bilo pred Jezusom, se je bleščalo v zlatu. V središču slike se je simbolično dvigala ogromna gmota svetišča s svojimi preddvori, s svojim obzidjem in s svojimi stolpi. Na desni je bil spoštovanja zbujajoči četverokot trdnjave Antonije, vojašnice rimske posadke. Povsod je bilo videti razkošne palače, ki so jih bili zgradili veliki duhovniki in četrtni oblastniki, v ozadju pa se je kot čuvaj vrat proti morju, dvigal Davidov stolp, zgrajen na temeljih visokih teras, kjer je nekoč kraljevski pevec pel Večnemu svoje psalme: petdeset metrov visoka, nepremagljiva trdnjava, kjer so se štirideset let pozneje zadnji izraelski branilci upirali Titovim legijam.

Pogled na mesto in slika grozeče nesreče, ki je vstala v Jezusovi od Svetega Duha napolnjeni duši, sta napolnila njegovo srce s strašno slutnjo. Tu so bili vsi njegovi spomini: spomini njegovega rodu, njegovega naroda. Na teh trikrat svetih krajih so vladali njegovi očetje; zdaj so spali v ozadju doline, ki se je razprostirala na njegovi levi, med skupinami belih grobov in visokimi, temnimi cipresami. Bolj ko kdorkoli je poznal nadnaravni pomen templja, edinega mesta na svetu, kjer so častili pravega Boga. Zakaj je moralo vse zaiti v žalostno slepo ulico, zakaj je Previdnost dopustila zakrknjenost in zaslepljenost? Jezus je zaihtel, kakor se krepko izraža v grščini evangelist Luka. »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« (Lk 19,41-44). Čudne, skrivnostne besede; Jezus jih tedaj ni razložil.

V mesto je prišel gotovo skozi Zlata vrata. Križarji so jih zazidali in zgradili tam kapelo; odprli so jih vsako leto na cvetno nedeljo za slovesni vhod patriarha, ki je jezdil na oslu med vzklikanjem množice, ki je metala predenj veje in plašče. Ta vrata so najbliže templju, kamor se je odpravil Jezus. Tam se mu je nudil prav isti prizor, ki ga je razsrdil že pred dvema letoma: pobožnost in kupčija, ki sta se pretesno povezali, sta spremenili stebrišča v menjalnice, preddvorja v sejmišča in svete dvore v prodajalne dišav. Iz svetega kraja se je razlegalo vreščeče vpitje, pomešano z meketanjem živali. V Mesiju je vstal isti srd kakor nekoč; udaril je na desno in levo in pometel trg pred seboj. Njegov prihod ni ostal neopažen.

Kot menijo, drugi Jezusov nastop v templju, o katerem poročajo sinoptiki (Mt 21; Mr 11; Lk 19) ni isti kot tisti, o katerem govori Janezov evangelij (2,13-22).

Jezusov silni nastop je gotovo olajševala navzočnost spremstva, ki mu je sledilo. Truma je od Betfage dalje od trenutka do trenutka naraščala. Seveda niso bili vsi njegovi prepričani pristaši niti spreobrnjenci. Pri takih nastopih igra radovednost važno vlogo. Kljub temu so bili ljudje zelo navdušeni. Jasni otroški glasovi so vzklikali Mesiju (Mt 21,15.16). Farizeji, ki so bili vedno bolj vznemirjeni, so govorili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim!« (Jn 12,19). Celo pogani, neobrezanci, morda “bogaboječi”, prozeliti, ki jih je pritegnila vera v enega Boga, so prosili apostola Filipa in Andreja, da bi jih povedla k Jezusu, ki je bil resnično junak dneva.

Izročilo pripoveduje legendo, da je pogane poslal k Jezusu edeški kralj Abgar in mu ponudil zatočišče v svojem malem kraljestvu. V zahvalo naj bi mu Jezus poslal svojo čudežno podobo. Zakaj so hoteli videti Jezusa? Morda zato, ker je bil tisti trenutek v preddverju vernikov; vsem neobrezanim pa je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano vstopiti v ta pridržani del templja.

Vendar Jezus tudi v sijaju slave, ki se razodeva v samem srcu Jeruzalema, v trenutku, ko vse ljudstvo, ki je zbrano za veliko noč, ponavlja njegovo ime, niti za hip ne izgubi iz zavesti usode, ki ga čaka in ki jo sam hoče. Učenca sta mu prišla povedat, naj se pokaže Grkom, ki so ga s simpatično radovednostjo hoteli videti. Odgovoril jima je, da je blizu ura, ko ga bo vsakdo mogel videti poveličanega. Ker je morda v duši svojih zvestih bral nepotrpežljivost, vročo žejo po svetnem zmagoslavju, je bil še določnejši; ponovil je, kaj bo resnični pogoj njegove slave:

»Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,23-26).

Ob uri, ko ljudje njegovega spredstva, med seboj pomešani Judje in pogani, nudijo sliko množice bodoče Cerkve, se zdi Jezusu potrebno ponoviti, kaj ga bo to novo človeštvo stalo. V njegovi duši vstaja krvava skrivnost odrešenja. Njegovi zvesti še ne razumejo, kakšni slavi jih posveča. Ne vejo še, kaj pomeni “sovražiti svoje življenje na tem svetu” v nadčloveški igri, kjer tisti, ki izgubi, dobi. On pa to ve. In ker je človek, popolnoma človek, ga prevzame strašna, človeška groza spričo tako bližnje in strašne bodočnosti. V spominu vstaja skušnjava, ko se je v puščavi Džebel Qarantal upiral satanu. V spominu vstaja groza četrtkovega večera na getsemanskem vrtu, ki bo še hujša. Besedilo sv. Janeza v nekaj vrstah razodeva vso dramatičnost boja: »Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« je zaključil Jezus v zanosu popolne vdanosti (Jn 12,27-28). Tisti trenutek je bilo slišati pomladanskemu gromu podoben glas:  z nebes je odgovoril Bog.

Tako se bo dan, ki se je začel z bleščečo lučjo zmagoslavnega jutra, končal v mračni tesnobi. Množica je slišala skrivnostni grom. Nekateri so menili, da je govoril angel. »Ta glas ni nastal zaradi mene,« je povzel Jezus, »ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 30-32). Ljudje niso razumeli strašne preroške besedne igre. Postava vendar govori, da bo Mesija ostal vekomaj. Torej ne more napovedati svoje smrti. Povzdignjen? Kaj hoče s tem reči? Sin človekov? Kdo je pravzaprav?

Nekateri od tistih, ki so od jutra hodili za Prerokom, so se polagoma utrudili. Zvečerilo se je. Sonce je zašlo okoli pol šestih in obzorje za trojico stolpov, Fazael, Mirjam in Hippicus, ki spominjajo na troje bitij, ki jih je ljubil Herod, je vse rdeče. Zdaj jih ni več toliko okrog Jezusa, ki je ostal na eni od tempeljskih teras. Treba je zopet začeti življenje in se vrniti k vsakdanjim opravilom. Po bledovijoličastih moabskih gorah v daljavi se vlečejo zadnji sončni žarki. »Luč v razsvetljenje poganov« (Lk 2,29), je prerokoval sveti starček Simeon, ko so predstavili dete v templju. »Le še malo časa je luč med vami,« je zadnjič svetoval Jezus. »Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči!« (Jn 12,35-36).

Verniki so polagoma odhajali iz svetišča. Duhovniki so se vračali k daritvenemu obredu: z bosimi nogami so stopali po stopnicah svetih preddvorov. Z nočjo se je shladilo. Na kaj so mislili dvanajsteri, ki so ostali okoli Jezusa? Danes pač ne bodo še dvignili ljudstva, da bi prisililo Kajfa, naj mazili skrivnostnega Mesija za kralja. Počasi so se spustili za Jezusom proti Zlatim vratom in se vrnili v Betanijo.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Veliki teden

Liturgija katoliške Cerkve ne pozna v vsem krogu cerkvenega leta, v katerem se razvija sijaj njenih simbolov, tedna, ki bi bil bogatejši in pomembnejši od tistega, ko se spominja zadnjih dni, ki jih je preživel Jezus na zemlji. Veliki teden! Nobenega kristjana ni, v katerem ne bi te besede zbudile spomin na praznike nasprotujočega si značaja, kjer se izmenjujeta žalost in veselje, ko so bazilike, katedrale in skromne vaške cerkvice, napolnjene zdaj z veličastnimi hvalnicami zdaj z molkom, prizorišče neprestano obnavljajoče se žaloigre. Začenja se z zelenjem sveže narezanih vej, z mačicami in zeleniko pri nas, drugje pa s palmovimi in z oljčnimi vejami. Komaj pa je utihnila gloria, laus, odmev Izraelove hozane, že se pogrezne v nočni oficij, kjer dolga berila prerokov in izmenično prepevanje psalmov spominjajo obenem na žaloigro, ki se približuje in na večstoletne obljube, katerih izpolnitev bo. Veliki četrtek se zdi, da je s svojimi blagodišečimi oltarji s smehljajem prekinil pot na Kalvarijo, čeprav je hostija, skrita med cvetjem in lučmi telo žrtve, ki ga na kolenih časti ljudstvo. Nato sledi noč, zvonovi so umolknili in množice se žalostno prestopajo pri križevem potu. Kipi so zagrnjeni, tabarnakelj odprt in zdi se, da je tudi hišo božjo prevzela žalost, ki je zagrnila svet, vse do tiste ure, ko je v zarji čudovitega dne zadonel veseli krik upanja: »Kristus je vstal!«

Menjava, sence ni nadnaravne svetlobe ali bolje, istočasnost žalosti in veselja, popolnoma ustrezajo vtisu, ki ga vzbujajo zadnji Jezusovi dnevi, kakor jih beremo v evangelijih. V ozadju v spletkah in sovraštvu zori zarota, ki si domišlja, da bo Jezusa premagala. Jezus to ve, pa ne misli, da bi se z begom umaknil tistim, ki so z njegovo smrtjo zapečatili svoj poraz. Približuje se njegova ura, ura teme, ko se bo iz krvave skrivnosti rodilo odrešenje ljudi. Vedrost, ki smo jo vedno brali na njegovem obrazu, ga tudi zdaj ne zapusti. Še v zadnjih trenutkih je povedal nekaj svojih najlepših besed. Vendar se človek v njem zdaj pa zdaj užalosti: njegova mladost, njegovo telo se upira smrti, ki jo zahteva Bog od njega. Veliki teden je teden dveh velikih in veličastnih razodetij: radostnega pozdravljanja množice in ustanovitve najsvetejšega zakramenta, pa tudi teden, ko je odjeknila odločilna beseda: »Če pšenično zrno ne umrje. . .«, teden smrtne groze, zapuščenosti in križa.

Jezus prebiva zdaj v Betaniji zdaj na Oljski gori, krajih blizu Jeruzalema, od koder lahko prihaja in odhaja; ne skriva se več. Karavane pobožnih Judov, ki prihajajo od Jordana, menijo, da bodo praznovale veliko noč, kakršno praznujejo vsako leto; ob robu mesta križani puntar jih ni posebno presenetil. Pa sta vendar sovpadanje praznika, ki spominja na rešitev izvoljenega ljudstva in Mesijeve žrtve vse prej kot slučajna. Jezus se je včeraj umaknil sovražnikom v Efrem, danes se jim je izročil. Nihče ne dvomi, da so dogodki načrtni.

Za zgodovino je srečanje judovskega praznika z Jezusovo smrtjo zelo dragoceno. Gre za enega najbolj zanimivih elementov v Jezusovi kronologiji. Vsi štirje evagelisti poročajo, da je umrl v petek (Mt 27,62; Mr 15,42; Lk 23,54; Jn 19,31). Če se držimo četrtega evangelija, katerega časovni podatki so najbolj natančni, moramo dopustiti, da je Kristus umrl tisti dan, ko bi morali jesti velikonočno jagnje (Jn 18,28), to je po judovskem koledarju 14. nisana. Petek in velika noč pa sta v Kristusovi dobi bila na isti dan samo 11. aprila l. 27, 7. aprila 30 in 4. aprila 33. Če primerjamo podatke, ki smo jih že dobili v zvezi z njegovim rojstvom in trajanjem Jezusovega javnega delovanja, se moramo odločiti za drugega od treh datumov. Veliki teden se je torej začel v nedeljo, 2. aprila 1. 30, v petek, 7. aprila pa so Jezusa križali na golem griču pred jeruzalemskimi vrati.

Če upoštevamo dejstvo, da so Judje šteli dneve od enega sončnega zahoda do drugega, dobimo tako časovno razpredelnico:

Nedelja, 2. aprila do sončnega zahoda, 9. nisan: začetek cvetne nedelje. Po sončnem zahodu, 10. nisan.
Ponedeljek, 3. aprila do sončnega zahoda, 10. nisan.
Torek, 4. aprila do sončnega zahoda 11. nisan.
Po sončnem zahodu 12. nisan.
Sreda, 5. aprila do sončnega zahoda 12. nisan.
Po sončnem zahodu 13. nisan.
Četrtek, 6. aprila do sončnega zahoda 13. nisan: začetek zadnje večerje.
Po sončnem zahodu 14. nisan.
Petek, 7. aprila do sončnega zahoda 14. nisan: Kristus umre.
Po sončnem zahodu 15. nisan: farizejska velika noč.

Vemo, da je velikonočni praznik pri kristjanih premakljiv, ne stalen, kakor je bil pri Judih. Razlog je v dejstvu, da to bili izraelski meseci lunini, naši pa ne. Ko je Mojzes določil veliko noč na 14. dan prvega meseca (4 Mz 28,16), je praznik sovpadel s polno luno pomladanskega enakonočja, tedaj so namreč Hebrejci odšli iz Egipta. Cerkev, ki je hotela pokazati, kakor poje sekvenca “Lauda Sion”, da je »nova velika noč zaključila staro, kakor dan razžene noč«, je zato odločila, da je tudi njen praznik istočasno z velikonočno polno luno. Ker pa je hotela praznovati Kristusovo vstajenje na nedeljo, ki je dejansko bilo ta dan, je na nikejskem koncilu določila, da bo vsako leto v nedeljo po polni luni pomladanskega enakonočja, ki je, kot so menili, vedno 21. marca, kakor je bilo to v letu koncila, 1. 325. Če pa je polna luna pred 21. marcem, je za veliko noč odločilna naslednja polna luna ter more tako biti velika noč od 22. marca do 25. aprila. Velikonočni praznik so hoteli z različnimi sistemi urediti, da bi bil stalen, toda v tem primeru bi se bilo treba odreči ali sovpadanju s polno luno ali z nedeljo.

Državni razlogi

Zadnje dni marca je postal Jezusov položaj nenadoma resen. Ker se je približal Jeruzalemu, je s tem vznemiril ljubosumne čuvarje verskih običajev in javnega reda, ki so v njem sovražili tako preroka kakor prekucuha. Ker je obudil Lazarja od mrtvih in si s tem pridobil naklonjenost mnogih Judov, so se odločili, da bodo ukrepali. Farizeji so nadlegovali tempeljsko oblast. Veliki duhovniki so se vznemirili. Odgovorni so se zbrali in razpravljali o primeru.

Evangelij poroča o več takih sestankih neuradnega značaja, ki jih o. Lagrange primerja “sestankom parlamentarnih skupin”, katerih, odločitev bo gotovo zmagala, ker je bila v njih zastopana večina. Sv. Janez (11,45-53) podrobno pripoveduje o enem takih sestankov. Izročilo hoče, naj bi bilo v podeželski hiši velikega duhovnika Kajfa, na višini južno zunaj mesta, onstran mračne Hinomske soteske, ki še danes nosi ime Zlega zbora. Tja niso sklicali vsega velikega zbora, ki se ga gotovo nista udeležila ne Jožef iz Arimateje ne dobri Nikodem. Ni težko sklepati, da sta bili obe sicer nasprotni si velikoduhovniški družini, Anova, s svojimi petimi sinovi in z zetom, ter Boetova, ki so jo zastopali njegovi trije sinovi, tokrat složni. Navzoči so bili tudi farizejski učeniki postave, ki so bili ravno v Jeruzalemu, ki pa niso igrali prve vloge. Sicer pa se zdi, da so se od tu dalje umaknili duhovniški kasti; ko je namreč zadeva prešla na politično in sodno področje, jih ni več zanimala. Tako je rabi Eleazar ben Azarias dejal, da bi se mu zdelo sodišče, ki bi v sedemdesetih letih izreklo eno smrtno obsodbo, krvoločno. Farizejski pismarji so dobro vedeli, iz kako važnih razlogov so ovadili Jezusa oblastem, vendar pa jih ni bila volja, da bi si omadeževali roke.

»Kaj storiti? Ta človek dela veliko čudežev. Če ga pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter uničiil naše mesto in ljudstvo.« Izraelskim velikim duhovnikom je treba priznati, da nevarnost ni bila navidezna. Zanesenjaki so že večkrat prepričali ljudstvo, da je prišla ura osvoboditve in povzročili krvave represalije. Spominjali so se še Simona Upornika in dva tisoč križev, ki jih je dal postaviti Varus po hribih v deželi. Štirideset let pozneje je podoben poskus povzročil katastrofo. Politiki, kar so v resnici bili člani velikega sveta, niso mogli misliti drugače. Tisti, ki bi mogli razlikovati med Jezusom in nevarnimi puntarji, so imeli le preveč koristi od tega, da se zadeva ne pojasni. Farizeji so molčali, toda oni so svoje že opravili.

Strah je slab svetovalec človeških zborovanj. Takrat je vstal tedanji veliki duhovnik Kajfa; za njim je stal ves velikoduhovniški rod Ane, tast in svaki, pripravljen, da ga podpre. »Vi ničesar ne razumete in ne pomislite, da je za vas boljše, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod!« Ni od včeraj, da se v trenutku, ko otrpne čut za pravičnost, sklicujejo na državne koristi. Ti duhovniki in starešine, ki so bili vsi iskreno vdani koristim svojega ljudstva, so menili, da ne ravnajo napak, če se pridružijo temu mnenju. Na njem je nekaj logičnega in brezpogojnega, kar je dobro povedal Goethe: »Raje imam krivico kakor nered.« Seveda je treba vedeti, če krivica, celo ena sama in izjemna, ki vnese v vse družbeno telo smrtni kal, ni nevarnejša. Dilema je že dva tisoč let neodločena, čeprav je od Jezusovih do naših dni le predolg seznam tistih, proti katerim so se sklicevali na državne koristi.

V Kristusovem primeru je šlo za nekaj čisto drugega, in to je odločno naglasil sv. Janez. Kajfa, ki je tako tovoril, je bil samo prerok. Filon trdi. da je bila v tisti dobi ena od posebnih pravic velik z za duhovnika preroško navdihnjenje, za katero so menili, da je v zvezi ; svetim efodom. Kakor pripoveduje Jožef Flavij, je Janez Hirkan večkrat prerokoval. Kajfa je, ne da bi vedel, napovedal nekaj čisto drugega, kakor dogodek, ko zgrabijo navadnega puntarja. »Jezus je moral umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene otroke božje.« Modri politiki so bili samo orodje v rokah Vsemogočnega.

Podobna zborovanja so bila večkrat. Ni težko uganiti, da so bili v zadregi. Postopek je zahteval previdnost. Ali je treba prekucuha zgrabiti sredi množice? Toda če nastane pretep in bo tekla kri, kaj poreče Rim? Ko ga bodo zgrabili in jim uspe uničiti njegov ugled, tedaj bo mogoče tudi postaviti zgled. Talmud pripisuje rabiju Akibi besede: »Pobijte nevarne učenike v dnevih velikih romanj!« da bo vpliv na množice močnejši. Toda prej je bila potrebna zvijača. O tem so večkrat razpravljali. Mimogrede so omenili, da bi se bilo dobro znebiti tudi Lazarja, katerega navzočnost je bila živ dokaz Jezusove nadnaravne moči, in so tokrat dokončno sklenili, da ga umore (Jn 12,10-11).

Še so tipali in razpravljali, ko se je puntar z neverjetno drznostjo pojavil v Jeruzalemu, kakor v posmeh pismoukom, učenikom postave, starešinam, duhovnikom in vsemu velikemu zboru.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Poslednje znamenje, ki mu bodo nasprotovali

Jezus je poznal vse to, vse globoke vzroke nasprotovanja svojemu oznanilu, nepremagljivi odpor Judov do svoje osebe in pomen žaloigre, ki se ji je bližal. Ko beremo evangelij, z gotovostjo, čutimo, kako v času, ko ljudje okrog njega dan za dnem kujejo svoje spletke in se dajo voditi svojim nizkim strastem, Kristus zasleduje cilj, ki ga pozna samo on.

Zdaj bolje poznamo, kako se polagoma razvija njegov nauk: nameni božjega načrta se ujemajo s človeško modrostjo. Mesija se ni nenadoma razodel v svoji slavi ne samo zato, da ne bi vznemirjal judovskih in rimskih oblasti, ne samo zato, da prepreči napačni korak svojih poslušalcev v zvezi z Jezusovo vlogo. Priti je morala “njegova ura”, to je, odpor do njegovega nauka in njegove osebe je moral postati tako silovit, da je nujno moralo priti do krvavega nastopa, ko bo vse dopolnjeno. Če je bila v Kristusovem življenju skrita mesijanska skrivnost, jo je vso razkril šele s svojo smrtjo in svojim vstajenjem. Obenem zdaj tudi bolje razumemo popolno skladnost, ki jo moremo ugotoviti med njegovimi besedami in njegovim bitjem. Jezus ni samo človek, pri katerem so dejanja popolnoma v skladu z njegovimi besedami, ki sta vse njegovo življenje poslanstvo in pričevanje: on je Božja Beseda, ki je postala meso in se je darovala v spravno daritev. Ko smo naštevali poglavitne vzroke nasprotovanja, ki se zde, da pojasnjujejo žaloigro na Kalvariji, nismo s tem še ničesar povedali, ker ostane še bistvenejši motiv, v katerega je čisto nemogoče prodreti – skrivnost odrešenja.

Važno je poudariti, da more imeti beseda “skrivnost” samo zelo splošen pomen, da nikakor ne gre za nekak tajinstveni nauk, v katerega je toliko ustanovnikov ločin hotelo zapreti svoje poslanstvo, in glede katerega sanjaški duhovi trdijo, da so sledovi tega tudi v evangeliju. Krščanstvo ni v ničemer ne vera zgolj posvečenih, ne ločin. Nikoli ni bilo podobno ne esenskim ne pitagorejskim občinam niti skupinam mistikov, ki so v Elevzinah častili Demetro ali tu in tam po cesarstvu Izido, Serapisa ali Adonisa. Celo tedaj, ko se je zdelo, da je pridržal Jezus nekatere elemente svojega nauka svojim neposrednim učencem, je jasno povedal, da je to samo začasno: »Kar vam pravim v temi, povejte o belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah« Mt 10,27.

Njegova ura je prišla in zdaj bodo drug drugega prehitevali dogodki, ki bodo prekinili Jezusovo človeško življenje in nujno zaključili njegovo poslanstvo. Ali pa bo ta zaključek tako jasen, da bo prepričal ljudi, da bodo sprejeli njegov nauk, za katerega bo prelil svojo kri? Zadeva ni tako preprosta. Res bo v teku stoletij vedno več duš, ki bodo priznale v trpečem Mesiju podobo svojega upanja ter bo pogled na njegovo trpljenje odprl njihove oči lûči. Vendar pa bo za mnogo drugih prav to trpljenje višek tega, kar jim je bilo v njegovem nauku neznosnega in v njegovi usodi nesprejemljivega.

Sv. Pavel je rekel o Bogu, ki je postal človek in je umrl na križu: »Judom pohujšanje, poganom nespamet« (1Kor 1,24). Grku je bila misel na človeka, ki je bil obenem Bog, nekaj tako nesprejemljivega, da se razum v tem sploh ni mogel znajti: šlo je za hibris, za nekaj, kar presega vse meje, za neznosno samoveličje. Dopustiti, da bi Bog prostovoljno umrl, pa je bilo popolnoma nesmiselno protislovje, saj vendar že samo bistvo božanstva vključuje nesmrtnost.

Judu je bila že misel na učlovečenje pohujšljiva, žaljiva za transcendentnost Edinega in je dišala po neznosnem antropomorfizmu. Odrešenje pa je bilo še mnogo več. Krvava daritev, ki odreši in odkupi, je bila darovanje živali pod nožem svečenikov, strogo vzeto je bila tudi darovanje človeškega mesa, kakor nekoč Izaka in Jeftejeve hčere, strašni Jahvejevi oblasti. Toda da bi se Bog daroval Bogu, da bi Bog postal žrtev – kakšen napad na pojem o Bogu! Če pa bi kdo še trdil, da je bila žrtev Mesija – kako neznosna žalitev za maščevalca Izraela, za kralja slave, predstavljati si ga, kako sprejme položaj sužnja in izroča svoje izmučeno telo lesu sramotnega križa!

A krščanstvo je zahtevalo od sveta ravno to ponižanje duha pred Jezusovo nespametjo in pohujšanjem. Ker mora biti vse, česar je vajena človeška narava, kos za kosom, spremenjeno – metanoéite! spremenite se! – je morala nespamet postati modrost in pohujšanje postati vredno spoštovanja in ljubezni! Tako je križ kot poslednje pričevanje za Jezusovo oznanilo, postal tudi najbolj odločilno znamenje, »ki se mu bo nasprotovalo«.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Evangelij in judovstvo: prvine nasprotja

Vendar pa ta vez ne pojasnjuje vsega; drevesa Cerkve ne hrani samo ta korenina. Razodetje Izraelu je bilo veliko, vendar ne popolno. Kristjani vseh časov so vedno odločno trdili, da je bilo razodetje dopolnjeno šele po Jezusu. Na nekem steklu v Chartresu vidimo štiri velike preroke, ki nosijo na ramah štiri dečke, evangeliste. Simbol je pravilen: nova resnica počiva na stari, ki pa jo presega. »Če je nova zaveza vsebovana že v stari,« je rekel sv. Avguštin, »pa dobi zdaj stara smisel po novi« »Kar Mojzes zakriva, Kristusov nauk odkriva,« je zapisal modri opat Suger, minister francoskih kraljev Ludovika VI. in Ludovika VII., približno podobno besedam, ki jih vidimo na kipu sv. Pavla pri Sv. Trofimu v Arlesu: »Mojzesova postava skriva, kar razodeva Pavlov nauk: sinajska zrna so po apostolovi zaslugi podala moka«. Naš srednji vek je temu simbolično rekel “mistični mlin”; vidimo ga na kapitelu v Vezelayu: Mojzes z vrečo na rami stresa žito prvotne postave v livek, na koncu grota prestreza iz nje moko sv. Pavel.

»Resnični izraelski rod, Izrael po duhu, to smo mi!« so klicali cerkveni očetje. Spreobrnjenci iz poganstva so poudarjali, da so njihovi predniki očaki, preroki in kralji. Zato piše, zvest velikemu staremu izročilu, danes Paul Claudel: »Naši resnični predniki so oni, ne neki neznani barbari. Po zakonu cepljenja smo Abrahamovi sinovi in dediči stare obljube. Za nas gre, ko pravi sv. Peter: izvoljen rod, kraljevo duhovništvo! Mi smo se rešili iz Egipta, prešli Rdeče morje in se bojevali pod Makabejci! Izaijevo in Ozejevo, Ezekielovo in Jeremijevo oznanilo je za nas prav tako živo in važno, kakor je bilo tisti dan, ko je prišlo iz srca in iz ust velikih navdihnjencev. Sveta zgodovina smo mi … Nanjo se je navezal letopis vsega sveta.« (Neobjavljeno pismo piscu, 24. oktobra1943)

Kaj pa si je tedaj moral misliti judovski poslušalec, ki smo ga omenili, o trditvi Jezusa in njegovih, da so resnični dediči napredujočega razodetja, katerega prvo orodje Previdnosti je bil izraelski narod? Jezus namreč izjavlja: »Doslej so vas učili … jaz pa vam pravim …« S kakšno pravico govori tako? »Vsi preroki in postava do Janeza so napovedovali   …« (Mt 11,13): ali je treba to razumeti tako, da je vključno do Janeza Krstnika obstajalo staro, nepopolno poznavanje? »Nisem prišel razvezovat postavo, ampak dopolnit jo …« Besede so za pobožnega Juda skoro pohujšljive! Je torej potrebno, da bi bila postava, v kateri so božje skrivnosti, poglobljena, dopolnjena? Ne, postava ni stari meh, v katerega ne bi mogli natočiti novega vina. Ne, postava ni do kraja oguljeno sukno, ki ga ne bi bilo mogoče zakrpati. Judovski duh je imel torej razloge, človeške, več kot človeške razloge, da se je upiral samemu načelu krščanskega razodetja. Kje je namreč človek, ki se zlahka odreče temu, kar je vedno mislil, temu, od česar je živel? Jezusovo oznanilo bi v najmočnejšem pomenu besede zahtevalo od Judov spreobrnitev.

Oznanilo, ki ga je bilo težko sprejeti že v načelu, pa je bilo še teže sprejemljivo po svoji vsebini. Oglejmo si samo Jezusovo stališče do postave! Slišali smo, ko je izjavil, da jo spoštuje. Jezus ni v ničemer podoben novotarjem, ki hočejo graditi na razvalinah; predobro pozna duše in njihove slabosti. Pa vendar mora že najpreprostejši od njegovih poslušalcev razumeti, da ne daje besedam postave istega smisla kakor rabini. Judu je tora, ki jo razume v najširšem pomenu, to je z vso neizmerno razlago, ki so ji jo stoletja dodajali učeniki postave, višek zahtev, ki jih more prenesti človek. Če bo izpolnjeval vse njene zapovedi, se bo zveličal. Za kristjana pa je pisana zapoved minimum (najmanjša mera): obsojen ne bo samo javni greh, ampak tudi najbolj skriti namen. Gotovo je važno vedenje v javnosti, »gorje namreč tistemu, po katerem pride pohujšanje«, vendar so še mnogo važnejša čustva, želje in misli, vse, kar sicer ni razodeto človeškim očem, Bog pa vidi.

Jezus postavlja nasproti dogmatični zvestobi do črke duha vere. Jezus ne očita farizejem samo njihovega “farizejstva” v današnjem pomenu besede, njihovega hinavstva, ki je posledica vsega njihovega duhovnegagledanja. Najhujši je njihov brezplodni legalizem. Z izpolnjevanjem malenkostnih predpisov si udobno urejajo duhovno življenje. Laže je ves dan nositi filaktere (navezke) in seči le v soboto v žep, kakor pa v vseh okoliščinah z neskončno kratkostjo srečavati bližnjega. Kazuistika učenikov postave je pokvarila celo pojme verskonravnih načel. Ali je žena, ki je ujčkala otroka na kolenih, kršila Gospodov dan? Ali legalna nečistost posode okuži tudi vodo, ki je v njej, in bo mogla tako okužiti tudi studenec, kjer so jo zajeli? Farizeji znajo resno razpravljati o takih abotnostih. Jezus pa jim govori, da je prava vera nekaj drugega. »Desetino dajete od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. Čistite čašo in skledo od zunaj, znotraj pa sta polni ropa in nezmernosti« (Mt 23,23-25).

Kadar vidimo nasprotje med zakonitim predpisom in višjim načelom, načelom človekoljubja, ljubezni, meni Jezus, da se mora pisana beseda umakniti. Tako smo ga videli ozdravljati, delati čudeže na sobotni dan. V očeh Judov je bil to skoro nepopravljiv greh. Pa vendar si nikoli ni dovolil in ni dovoljeval svojim kršiti soboto, če ni bilo zato veliko važnejšega razloga. V Codexu Bezae, ki ga je poslal Teodor Beza v Cambridge, beremo naslednji stavek (pri Luku 6,4), ki ga naša običajna besedila ne poznajo: »Tisti dan je rekel Jezus nekomu, ki ga je videl v soboto delati: »Blagor ti, če veš, kaj delaš; če pa ne veš, si preklet, kršiš namreč postavo!« V drugem primeru človek krši prepoved postave samo zato, ker ga to zabava. V prvem primeru ima višji razlog, da ravna tako: razumel je duhovni smisel prestopka, kakor ga zahteva Jezus.

Ce hočemo izmeriti prepad, ki loči novo vero v njenem stremljenju, da bi segla v dušo, od judovskega formalizma, zadostuje, da si ogledamo nekatere prilike, ki zvene v rabinskem izročilu približno kakor one iz evangelija. Rabi Eleazar je na primer učil: »Tisti, ki skrivaj daje miloščino, je večji od našega učenika Mojzesa,« kjer se takoj spomnimo: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja desnica, kaj dela tvoja levica …« Vendar pa so rabini utemeljevali izrek z naslednjim stavkom iz Pregovorov 21,14: »Skriven dar pomiri jezo«, kar so j razlagali: tako obdarovanec ni užaljen v svojem ponosu … Kako čisto drugačen pomen imajo te besede v Jezusovih ustih! Ponos, ki ga ne smemo raniti, ampak ga je treba dvigniti – je napuh darovalca, bahaško zadoščcnje zaradi dobrega dela …

V priliki o delavcih enajste ure se sklicuje Jezus, ko razlaga, da so prejeli zadnji prav toliko kakor prvi, 1 samo z brezpogojno pravico Boga, da reši iz brezna J vsako dušo in da poplača tudi one, ki so, pa naj bo tudi v zadnjem trenutku, dvignili k njemu krik svoje ljubezni. »Bog se usmili, kogar se hoče usmiliti,« je zapisal sv. Pavel (Rim 9,15). V talmudu je prilika, ki je po svoji vsebini nenavadno podobna evangelijski priliki: vendar delavcem prve ure, ki trdijo, da je krivično, kar so prejeli, gospodar odgovarja: »Zadnji je v dveh urah naredil več kakor vi ves dan.« Torej po eni plati sklicevanje na moč Sv. Duha, po drugi pa čisti juridizem.

Jezusovo oznanilo hoče narediti vero bolj duhovno. V koliki meri je moralo to izzvati “nasprotje” Judov?

Upoštevati moramo, da je bilo to v določenem smislu tudi misel Izraela: v teku stoletij se je izvoljeno ljudstvo stalno trudilo, da bi bila vera osebna namesto množična, nravna namesto samo obredna. Evangelij je bil izpolnitev te dvatisočletne misli. Toda strastna ljubezen do črke je postala pri Judih, posebno po vrnitvi iz pregnanstva, eno od temeljev njihovega narodnega obstoja. Ker so se zaprli za ograjo tore, so se mogli upirati grožnjam poganstva. Iz tega bi si mogli razlagati njihove pretiranosti in prerok, ki bi jim zagotavljal, da je treba iti naprej od zahtev postave ter včasih celo kršiti njene predpise, bi jim bil sumljiv. Zato jih je Jezusova volja, da je treba nauk poglobiti in razširiti, v marsičem zadela v dno srca. Kako nenavadne posledice bi imela samo postava ljubezni, o kateri je trdil novi prerok, da je prva? Jezus je hotel na čisto nov način opredeliti razmerje med človekom in Bogom, vsemogočnim, gospodarjem in maščevalcem, ki se ga je vse balo, bitjem, skritim v globini svojih skrivnosti, čigar ime si Judje v zadnjih časih niti izgovoriti niso upali. »Vse Jezusovo bogoslovje je v tem, da je Boga pojmoval neposredno kot Očeta,« je zapisal Renan.

Besede »Oče naš, ki si v nebesih« dobro ustrezajo hebrejskemu vzkliku: Adonai Sebasamaim, čeprav vem«, da se je v zadnjih časih Izraela zaupno razmerje med Bogom in ljudmi, ki je bilo tako resnično v dnevih očakov, umaknilo plašnemu in togemu spoštovanju. Končno: kam vodi tak nauk? Da sprejmemo kakor brate ljudi, ki ne verujejo v Boga, ki ne poznajo postave, ljudi, »ki so manj kot živali«! V starem Izraelu je bil bližnji brat po mesu in po veri tisti, ki je veroval v Jahveta, Boga s Sinaja in iz templja. Tisti, ki ga je tretja Mojzesova knjiga ukazovala ljubiti kakor samega sebe, nikakor pa ne brezbožnež, odpadnik, pogan. Prilika kot o dobrem Samarijanu je bila judovski duši skoro neznosna. Kako to, da noben od vernikov pravega Boga, ki jih navaja zgodba, ni bil vreden pohvale, medtem ko prilika stavi za zgled krivoverca, mešanca! …

Bog, ki ga oznanja, je predvsem dobrota in usmiljenje; celo v njegovi pravičnosti so odtenki nežnosti. Izročiti se mu moramo kot lilije na polju in ptički, ker ga prav to zaupnje skrivnostno približa človeku. Sicer je v sv. pismu že bilo nekaj takih primerov, vendar je bila razlika tako poudarjena, da je pobožni Jud, ki je bi vajen v spoštovanju in strahu ležati na obrazu, lahko zasumil v novih izrazih odtenke bogokletja.

Še huje: Bog, ki je oče, je oče vseh ljudi. Zadnji grešnik ima pravico do njegovega usmiljenja. Njegovo sonce sije »hudobnim kot dobrim«. Tudi pogani niso samo pod težo njegove strašne desnice (to Izrael že dolgo ve), ampak izpostavljeni tudi žarkom njegove ljubezni. Rekli bi celo, da Jezus namenoma poudarja upanje, da bodo pogani zveličani, da ima Bog veselje, če najde ovce, ki so zašle, in izgubljene drahme … Kako daleč od judovskega duha je usmiljenje z grešniki! »Če kaj dobrega storiš,« svetuje Sirahova knjiga (12,1.7), »vedi, komu storiš. Stori dobro bogaboječemu, in boš našel povračilo, če ne od njega, pa od Najvišjega. Dobrota se ne izkazuje temu, ki vztraja v hudobiji, niti temu, ki dobrote ne povrača. Dajaj bogaboječemu, za grešnika pa se ne zavzemaj!«

S tem ni rečeno, da ni bilo določene judovske univerzalnosti. Nič več niso, kakor nekoč, verovali, da je Jahve samo Bog dvanajsterih rodov. Mnogo svetih besedil izrecno govori, da bodo vsi narodi poznali Edinega (Ps 21,28; 46,8; Jer 31,34). Izraelu je celo v slavo, da je prodrl do tega pojmovanja. Vendar v praksi ni razumel, kako bi bilo mogoče Boga doseči kot z njegovimi, Izraelovimi obredi in metodami. Po shodnicah v diaspori je bilo videti pogane, ki so vstopali v judovske občine, vendar so ti prozeliti morali postati Judje, sprejeti vse drobne obveznosti postave, celo predpis o obrezovanju, sicer so ostali samo verniki druge vrste. Kolika sprememba, ko je krščanstvo s sv. Pavlom razglasilo, da »ni ne Grka ne Juda«!

Tako je Kristusovo oznanilo najpopolneje pretrgalo z judovskim ekskluzivizmom. S tem pa je podrlo vse tradicionalne pojme. Kako bi se na primer mogel spoznati v Cerkvi, združenju tistih, ki so, neodvisno od kakršnihkoli, celo višjih koristi, deležni božje milosti in posnemajo Jezusove kreposti, kako bi se mogel v njej spoznati kahal, občestvo vernikov, ki jih povezuje sklop duhovnih in materialnih, nravnih in zgodovinskih koristi? Občestvo pa je bila resničnost Izraela, njegova neomajna osnova …

Bilo pa je še teže: kaj bi bilo po tem nauku s poslanstvom izvoljenega ljudstva, z odliko, ki mu jo je Bog dajal stoletja, če bi mogli tudi tujci biti deležni božjih obljub, če bi mogli tudi oni imeti pravico do nebeškega kraljestva? Jezus je dvomil, ali se je vsaj zdelo, da dvomi celo o opravičenosti obstoja izvoljenega naroda.

Resnici na ljubo pa je treba dodati, da razlogi temu ekskluzivizmu niso bili vedno nizki. Izraelu ga ni narekoval samo neznosen napuh. Če je bila pogosto, zelo pogosto hrbtenica te divje misli samo nečimrnost, pa je bilo pri najboljših le nekaj drugega: gotovost, da nosijo v sebi vrednote, katerih važnost presega celo obstoj judovskega naroda, gotovost, da so edini zakladničar edine resnice. Tem ljudem, ki so bili tako dolgo zasidrani v svoji zanosni gotovosti, bi bilo treba nadčloveškega razuma in nenavadne sile samozatajevanja, da bi razumeli, da je njihovo poslanstvo dopolnjeno in da je edini način, da popolnoma izpolnijo razodetje, katerega čuvarji so bili, to, da se žrtvujejo. Nekateri med njimi, nekaj čistih in ponižnih duš, apostoli in prvi učenci, ki jim je božja milost odprla oči, so naredili ta težki korak. Drugi, velika večina, so ostali slepi v svoji lenobi in so gotovo mislili, da nosilec tako bogokletnega nauka zasluži smrt in so vsa sredstva dobra, da ga pobijejo. Žalostna zaslepljenost, na katero spominjajo mnogi naši srednjeveški umetniki, ko prikazujejo na triptihih na vsaki strani Kristusa, Cerkev in Sinagogo, to zadnjo z zavezanimi očmi.

Samo eno bi moglo strgati Judom obvezo z. oči: če bi spoznali v Jezusu Mesija, poslanca, ki ga je poslala Previdnost in so ga iz vse duše pričakovali. Vemo pa, da je privzela velika mesijanska misel take poteze, da je nastopala samo še pod eno podobo: pod podobo slavnega kralja, zmagovitega poglavarja, ki bo vrnil dvanajsterim rodovom njihovo neodvisnost in jim dopustil, da se maščujejo nad svojimi sovražniki, kar so že tako dolgo čakali. Druga, resnična podoba trpečega Mesija, ponižne žrtve, v čigar daritveni usodi bo resnična zmaga, je bila vržena v pozabljenje, v katerem jo je skušal ves judovski napuh zadržati. V tem pa je ena najpretresljivejših strani žaloigre, ki se je pripravljala: čim bolj je bil Jezus ubog, ponižan in strt, tem hujše je bilo sovraštvo Judov do njega, ker se jim je zdela njegova trditev, da je Mesija, žalitev zanosne podobe, ki je hranila njihove nade. »Ecce homo!« je vzkliknil Pilat, ko jim je pokazal Jezusa, izmaličenega od udarcev, pokritega s krvjo in pljunki, v upanju, da se bo v njih zganilo usmiljenje. Judje pa so rjoveli: »Križaj ga!«

Skrivnost Izraelove usode! Prav stališča, ki jih je moral Izrael v teku stoletij zavzemati, da bi rešil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, so narekovala temu ljudstvu dramatično odklonitev Jezusa. Tisto, kar mu je dovoljevalo, da je bil dva tisoč let pričevalec razodetja, je povzročilo, da je ostalo razodetje zanj nedokončano. Bilo bi skoro neumljivo, da bi se ljudstvo – ljudstvo knjige – ki je živelo v senci črke, nenadoma spreobrnilo k veri srca in začelo verovati, da »črka ubija, duh pa oživlja«. Še teže pa bi bilo razumeti, če bi se tisti, čigar narodni ponos je bil njegovo najboljše orožje, nenadoma spreobrnil k nauku ponižnosti in vseobsegajoče ljubezni. Toda ali ni še tudi v tem njegova žalostna vloga v načrtih Previdnosti? Skrivnost moremo izraziti samo z nadnaravno razlago: brez te odklonitve bi namreč Jezusovo poslanstvo ne bilo dokončano, ker ne bi vključevalo druge skrivnosti – odrešenja s krvjo.