14. junij 2026 – 11. nedelja med letom

(2 Mz 19,2-6) – TUKAJ

Nedeljski odlomek iz 2. Mojzesove knjige je opis priprave na sklenitev zaveze med Bogom in starozaveznim izvoljenim ljudstvom na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Kot izhodišče besedilo omenja Refidím, ki bi ga na zemljevidih zastonj iskali, ker ne gre za neko stalno naselje, ampak za področje, kjer je Mojzesova skupina nekaj časa počivala, dokler se ni po krajšem pohodu utaborila v puščavi pod goro Sinaj. Tu je prišlo do prvega pogovora Boga z Mojzesom, v katerem Mojzes že izpolni svojo nalogo posrednika med Bogom in Izraelom. To ime seveda še ne pomeni nekega naroda, saj te zavesti v beguncih iz Egipta še ni bilo, pač pa samo potomce, ki so se razraslli iz rodu Abrahamovega vnuka Jakoba, katerega družina se je po posredovanju egiptovskega Jožefa naselila v Egiptu. Nase so gledali kot na skupnost rodov še kar nekaj stoletij, dokler ni zavest naroda dozorela, kar je opisano kot zahteva, ki so jo izrazili zadnjemu sodniku Samuelu, naj jim postavi kralja.

Božje navodilu Mojzesu v tem pogovoru je v bistvu priprava na zavezo, ki jo bo Bog sklenil z Izraelom v dneh, ki sledijo. Kot posledico te bodoče zaveze je Božje zagotovilo: »Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2Mz 19,6a). V bistvu ta dva izraza pomenita isto realnost, izraženo na dva načina. Oznako “kraljestvo duhovnikov“ najdemo v Stari zavezi samo na tem mestu. Povezava “sveto” z ljudstvom je posebej zanimiva, ker za ljudstvo uporablja hebrejski izraz goj, čeprav iz vzporednih mest v 5. Mojzesovi knjigi vemo, da se ta izraz uporablja samo za neizraelska ljudstva, za Izrael pa ima rajši izraz kam. Izraz qadóš, ki ga prevajamo kot “svet” pa v hebrejščini pomeni predvsem “izvzet”, “postavljen posebej”. “Sveto ljudstvo” torej ne pomeni, da je njegovo nasprotje, torej vsa ostala ljudstva, nekaj grešnega, ampak le “vsakdanje”, “običajno”, medtem ko je “sveto ljudstvo” nekaj posebnega. Izraz “kraljestvo duhovnikov” je nekoliko bolj zamotan. V Stari zavezi izraz “kralj” označuje lastnost Boga, ki skrbi za pravilen odnos ljudstva do samega sebe, tako “kraljestvo duhovnikov” pomeni odgovornost izvoljenega ljudstva, da pričuje drugim za pravilen odnos do Boga.

V tem stanju pod goro Sinaj je Izrael vstopil v nek nov in bolj intimen odnos z Bogom. To se  pa ni zgodilo zaradi njegovih zaslug, ampak ga je Bog izbral iz čiste dobrote, kar nam popisuje Božje naštevanje »kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in pripeljal k sebi« (v. 4), obenem pa tudi postavlja pogoj za ta novi odnos: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo« (v. 5).

Danes smo priče čudovitega napredka človeka v spoznavanju sveta in vesolja in v njegovem gospodovanju. Če pa človek te “prednosti”, ki jim jih dovoljuje Bog, začenja pripisovati samemu sebi, nam pretekli in sodobni dogodki kažejo, kam to privede. Ni treba segati daleč v zgodovino. Dve svetovni vojski v enem stoletju, ki sta vrgli ob tla ves svet, revolucija, ki že samo v našem narodu kaže popolno zlorabo vseh človekovih pravic, ko si je komunizem (pred njim pa še fašizem in nacizem) prilastil pravice, ki gredo samo Bogu in hoče še danes sedeti kot edini upravičen za vladanje na Božjem mestu, nam dovolj jasno kažejo, da se moramo kristjani z vsemi zakonitimi silami upreti taki razvojni smeri. In pri tem ne velja izgovor, češ da nimamo moči, da bi kaj storili, ker tako moč imamo. Imenuje se molitev in življenje v skladu z Božjimi zapovedmi. Prva po besedah evangelija tudi “gore prestavlja”, druga pa dela iz nas “posebno ljudstvo”, ki s svojim zgledom kaže pravo pot.




24. maj 2026 – binkošti

(Apd 2,1-11) – TUKAJ

Preden se lotimo razlage opisa prihoda Svetega Duha v Apostolskih delih, moramo rešiti vprašanje, kaj ta opis sploh je. Ponujajo se tri mnenja razlagalcev: (1) gre za izvirno pripoved, ki je nastala v letu Kristusove smrti; (2) Luka je na novo oblikoval neko staro izročilo; (3) Luka je z nekim svobodnim oblikovanje orisal začetek Cerkve. Sodobne raziskave celotnih Apostolskih del so pokazale, da gre za oris začetka prve Cerkve, kar pomeni, da gre za razlago pričevanja vere. Številke ter oznake prostora in časa dogodka imajo torej predvsem teološko in ne dobesedno vrednost, kar velja pravzaprav za vsa besedila Apostolskih del. Naš odlomek je torej pričevanje o uspešnosti delovanja Svetega Duha, katerega prihod je opisan.

Pripoved o prihodu Svetega Duha je povezana z judovskim praznovanjem binkošti, ki so bile praznik žetve in jih je označevalo darovanje dveh hlebov kvašenega kruha: nekvašen velikonočni kruh se izpolni s kvašenim binkoštnim kruhom, zato naš odlomek najprej govori o dogodku na “istem kraju” (vrstice 1-4); naslednje vrstice govore o njegovih posledicah v zunanjem svetu (5-11), kamor je od 9. vrstice dalje vključen “seznam narodov”, temu pa sledi Petrova pridiga (ki ni del našega odlomka), pomeni pa nadaljevanje binkoštnega dogodka. Pri “seznamu narodov” je treba poudariti, da ne gre za judovske romarje, ampak za Jude iz diaspore, ki so se za stalno vrnili v Jeruzalem in tu nameravali preživeti ostanek svojega življenja v pričakovanju Mesija in imajo enako vlogo pri oblikovanju prve Cerkve, kot sta ga imela starček Simeon in Ana pri Jezusovem darovanju v templju: ti “stari” so bistveno vplivali na hitri razvoj mlade Cerkve. Izraz “Judje in spreobrnjenci” v bistvu povzema poprej naštete skupine. Luka tukaj ne govori o poganih: širitev Cerkve med pogane se začenja šele s spreobrnitvijo rimskega stotnika Kornelija (Apd 10,1-48).

Pri tem Lukovem opisu v Apostolskih delih imamo torej opravka s svežim začetkom, ki pa ni nov. Isti pisec namreč že v svojem evangeliju opisuje podoben prizor: Jezusov govor v nazareški shodnici (Lk 4,16-30), kjer beremo: Duh Gospodov je nad menoj … Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali. Izhodišče evangelija je torej Nazaret, kjer Jezus začenja svoje oznanilo, toda javno učinkovito v pravem pomenu besede pa v Jeruzalemu, od koder prvi kristjani širijo evangelij vsemu svetu in tako nadaljujejo Jezusovo delo. Pa ne samo Jezusovo delo: mlada krščanska skupnost je podedovala od ljudstva stare zaveze dva praznika: pasho (velika noč) in šebút (binkošti). Sinajska postava, ki je v pozni judovski tradiciji predstavljala odrešenje vseh narodov, se zdaj izpolni na nepričakovan način: Duh, ki prihaja v silnem viharju se polasti skupnosti in Judje iz diaspore, ki jih je pritegnilo neobičajno obnašanje učencev, polnih Duha, postanejo priče tega dogodka. Prav zaradi njih ta dogodek dobi vesoljni pomen, kot ga tudi mi pripisujemo binkoštnemu prazniku. Ne gre pozabiti, da so v Apostolskih delih tudi drugi binkoštni prizori, na primer Peter in Janez pred velkim zborom (4,31) in pogani, ki prejmejo Svetega Duha v Kornelijevi hiši (10,44). Gre torej za dva načina prejemanja Svetega Duha: s polaganjem rok in z neposrednim, nepričakovanim prihodom: Duh veje koder hoče (Jn 3,8) … tudi danes!

Čudež jezikov – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela (Apd 2,11) – spominja na zmešnjavo jezikov pri gradnji babilonskega stolpa – zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje (1Mz 11,9). Vrnitev na enotni svetovni jezik je utopija. V rimskem cesarstvu je bila to grščina, srednji vek je označevala latinščina, danes to skuša biti angleščina, jutri bo morebiti kitajščina (če bodo iznašli kakšno bolj pametno pisavo namesto 1.500 znakov, ki so potrebni zgolj za branje časopisa), pa tudi vsi umetni jeziki (na primer esperanto) so tujek za večino zemljanov. Danes je možna edinost na drug način: Duh se razodeva v jeziku, ki ga razume vsak človek dobre volje, kot je Marija govorila v jeziku tistih, ki se jim je prikazala: enega francoskih narečij v Lurdu, portugalsko v Fatimi, slovensko v Porčinju v Benečiji in, kot pravijo, hrvaško v Međugorju.

Za sklep pa: binkoštna Cerkev – mlada Cerkev. Avtomatično pomislimo na mlade ljudi. In vendar naš odlomek govori o starih, ki so bili priče dogodka. Mi smo “stara Cerkev”. Ne samo ker je minilo več kot dve tisočletji od njenega začetka, ampak ker so njeni člani večinoma stari (od papeža in kardinalov dalje). Pa ne zato, ker bi postali stari in modri, ker jim življenje nima več kaj nuditi, ampak zato, ker na svetu nikoli ni bilo toliko starih, kot jih je danes in jih bo vedno več. Danes ljudje žive dvakrat ali trikrat tako dolgo kot v svetopisemskih časih. Po drugi strani pa je vrednotenje starih v današnji družbi tako nizko, kot nikoli. Modrost starih je odveč, vse se obrača k mladim. Binkošti niso najmanjši čudež Božjega Duha prav v tem, da je navdušil stare in jih naredil dovzetne za novo bodočnost. Ne glede na to, kaj drugi o njih mislijo, se morajo stari zavedati, da je odprtost razodetju tudi odprtost življenju – ne glede na preživeta leta. Treba je ločiti med starimi in zastarelimi: med zadnje spadajo vsi tisti, ki zdihujejo po preteklosti, predvsem pa tisti, ki v politiki ne glede na svoja leta vidijo ideal v preživelih in skrahiranih sistemih komunizma in socializma. Takim ni pomoči: so živi fosili, ki spadajo edino na smetišče zgodovine.




17. maj 2026 – 7. velikonočna nedelja

nedelja sredstev družbenega obveščanja

Apd 1,12-14

Nedeljsko berilo opisuje dogodke med vnebohodom in binkoštmi. Pozor bralca je usmerjen z Oljske gore, kjer je bila poslovitev od Kristusa (Apd 1-11), na Jeruzalem, kjer se mora zdaj javno pokazari odrešenje (1,4). Luka se veseli, da je Veselo oznanilo začelo svojo pot v Jeruzalemu: v tem vidi uresničenje prerokb, ki so oznanjale razvoj prihodnjega Jeruzalema in naloge, ki jo bo mesto opravljalo v obnovljenem vesolju (Iz 60; Ps 87/86). Seveda se ne bodo narodi zbirali v Jeruzalemu, toda iz Jeruzalema jim bo oznanjeno odrešenje. Luka oblikuje Apostolska dela v koncentričnih krogih, ko opisuje dejavnost apostolov najprej v Jeruzalemu (1,7), potem v Judeji in Samariji (8,9), pri poganih, ki so veselemu oznanilu naklonjeni (10,13) in končno pri  poganskih narodih, kjer sta všteta Atene in Rim (14,28). Ta naklonjenost, ki jo Luka goji do Jeruzalema, se uresničuje pri oblikovanju njegovega evangelija, ki ga začenja in zaključuje s templjem (1,1-10 in 24,52-53) in ki predstavlja vse Jezusovo življenje kot počasni vzpon v Jeruzalem z začetkom v Galileji (4,14) in Samariji (9,51-56), gredoč preko Judeje.

Vendar pa dve razliki ločujeta Lukov evangelij od njegovih Apostolskih del: v prvem gre Kristus v smeri Jeruzalema in tempelj je v središču dogodkov. V Apostolskih delih pa apostoli odhajajo iz Jeruzalema in tempeljsko bogoslužje se obnavlja vsak dan okrog pogrnjene evharistične mize v kateremkoli kraju, ki ga je posvetilo bratstvo vernikov in navzočnost njihovega Gospoda.

Skupnost v jeruzalemski hiši združuje preko molitve v neki dokaj izjemni “enodušnosti” apostole in Kristusove “brate”, kjer je vera prvih pogosto nasprotovala razumevanju drugih, saj so se ti skoraj pol stoletja imeli za nekakšno “dinastijo” Gospodovih naslednikov.

Prav to je pa pomembno za kristjane našega časa. Smo različni ne le kot kristjani, amapk tudi kot katoličani. Pomembno pa je da najdemo “enodušnost” v molitvi iz katere potem zraste čuječnost, saj ne vemo ne dneva ne ure, ko nas bo dosegel Božji klic.




4. postna nedelja – leto C

Joz 5,9.10-12

V letošnjem bogoslužnem letu se prvič srečujemo z Jozuetovo knjigo. Knjiga se imenuje po Jozuetu, ki je bil kot mladenič najprej Mojzesov služabnik in to v svetopisemskem pomenu besede: ne le sluga, ampak tudi zaupnik in včasih celo namestnik. Po Mojzesovi smrti je on postal voditelj izvoljenega ljudstva pri zavzemanju Kanaana, obljubljene dežele, zato nastopa tudi kot vojskovodja. Zaradi zgodovinskih dogodkov, ki jih knjiga obravnava, smo jo šteli med zgodovinske knjige za razliko od judovskega seznama svetih knjig, ki jo šteje skupaj s Knjigo sodnikov, dvema Samuelovima knjigama in dvema Knjigama kraljev med zgodnje preroke (nebiím rišoním) za razliko od poznejših prerokov (nebiíim aharoním) Izaija, Jeremija, Ezekiela in dvanajsterih malih prerokov. Te zgodnje preroke bi lahko imenovali tudi preroška zgodovina, saj obegajo čas od zavzetja Kanaana pa do zadnjega dogodka v Drugi knjigi kraljev, osvoboditve kralja Jojahina leta 561 pred Kr. Prav ta uvrstitev teh med zgodnje preroke jasno kaže, da Izraelci v dogodkih, ki jih opisujejo, niso videli le zgodovine, ampak njihov teološki pomen, z drugimi besedami zvestobo in nezvestobo izvoljenega ljudstva Mojzesovi postavi, kar je seveda povzročalo Božjo pomoč ali njegovo kaznovanje, ki je doseglo svoj višek v babilonskem izgnanstvu. Jozuetova knjiga po novejših raziskavah torej pokriva obdobje med leti 1250 in 1200 pred Kr., ko se začenja doba Sodnikov. Sedanjo obliko, je dobila po vsej verjetnosti proti koncu 7. stoletja pred Kr., čeprav ta temelji na veliko starejših, celo sočasnih virih, ki se nam a niso ohranili, vemo pa, da so obstojali in poznamo celo imena nekaterih od njih.

Nedeljski odlomek se začenja z vrstico, ki je sama po sebi nerazumljiva: »Tiste dni je Gospod rekel Józuetu: ›Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto.‹ Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne.« Gre namreč za to, da so bili tisti Izraelci, ki so odšli iz Egipta, vsi obrezani (kar je bila v Egiptu splošna navada), tisti, ki so se rodili v času potovanja po puščavi pa ne. Ker je Mojzesova postava obrezo predpisovala kot znamenje pripadnosti izvoljenemu ljudstvu, je bilo to treba pred prvim praznovanjem pashe v obljubljeni deželi spraviti v red. In to je opravil Jozue v Gilgálu.

Ko je bilo to opravljeno, so lahko praznovali pasho, ki odgovarja tisti veliki noči, ki so jo praznovali v Egiptu in je pomenila odhod od tam. Besedilo poudarja, da so prvi dan po pashi, ki so jo praznovali na jerihonski planjavi, že jedli od pridelkov dežele, naslednji dan pa je mana prenehala. To pa pomeni veliko več kot samo zamenjava prehrane. Gre namreč za začetek prehoda iz nomadskega življenja, ki so ga bili vajeni v pustinji, v redno naseljensko poljedelsko življenje. Tudi živinoreja se je morala spremeniti. Paše niso več iskali okoli šotorišča, ki se je neprestano premikalo, ampak so morali zanjo poskrbeti v okolici, kjer so stalno prebivali. Taka sprememba pa še daleč ni bila lahka.

Če upoštevamo vse to, potem vidimo, da je bilo izvoljeno ljudstvo v času tranzicije. Nalašč sem uporabil izraz, ki nam je domač. V Gilgálu so že začutili Božjo odrešilno dejavnost, niso pa še dokončno dosegli posest odrešenja, ki jim ne bo dano brez njihovega dejavnega sodelovanja. Na dar tega sodelovanja se pa Izrael pripravlja prav s praznovanjem pashe – velike noči.

Zdaj razumete, zakaj sem uporabil izraz “tranzicija”. Tudi mi smo doživeli svoj Gilgál pred dobrimi tridesetimi leti. Nam, kristjanom je jasno, da to ni bila samo zasluga pravih ljudi na pravem mestu, ampak tudi Božja pomoč, saj se brez nje ne bi otresli premoči tistih, ki jim neodvisna Slovenija ni bila “intimna opcija”. Kot Izraelci tudi mi še nismo prišli do končne posesti odrešenja, saj si komunizem na vse kriplje prizadeva, da bi nas spet imel v svojih krempljih. In kot se je Izrael pripravljal na sodelovanje z Bogom s praznovanjem velike noči, tako se moramo tudi mi, saj ste menda opazili, da je letošnja velika noč točno teden dni pred odločilnim sodelovanjem – pred volitvami. In samo od naše molitve, ki gore prestavlja, in praznovanja velike noči je odvisno, ali bomo s svojim množičnim sodelovanjem končali tranzicijo, pa ne iz nomadskega v poljedelsko življenje, ampak iz življenja drugorazrednih v svobodo Božjih otrok.




5. maj 2024 – 6. velikonočna nedelja, nedelja turizma

Apd 10,25-26.34-35.44-48

Petrov prihod v hišo stotnika Kornelija, njegov govor, prihod Svetega Duha nad pogane in krst so v Apostolskih delih enota, vendar jih je nedeljsko berilo dokaj nesrečno okrajšalo in bistvene dele izpustilo. Vsekakor je jasno, da je bilo prvo krščansko občestvo zelo ozko judovsko in da je apostol Peter imel močno zavest odgovornosti zanje. Prav v hiši poganskega stotnika Kornelija, katerega povabilo je Peter sprejel, pa se je začelo razvijati spoznanje, da Bog ne gleda na osebo, da si ga ne morejo “lastiti” le Judje, saj se njegovi darovi javljajo tudi drugod: »Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane…« S krstom pogana Kornelija Peter dokazuje, da je Božje sporočilo razumel. Ozka narodnostna omejitev, ki je bila Judom tako pomembna in je dediščina stare zaveze, je tako premagana. Zid ločitve, ki je v Orientu razdruževal judovske in poganske skupnosti istih krajev, je podrt. Danes pa gradimo take zidove, kadar svojo vero oklepamo v preživele filozofije in okostenele navade. In tega je več, kakor bi si človek na prvi pogled mislil. Spremembe in reforme so v Cerkvi od časa do časa nujno potrebne, saj to pomeni vreči čez krov balast, da ladja lahko pluje naprej.




28. april 2024 – 5. velikonočna nedelja

Apd 9,26-31

Poročilo o Pavlovem spreobrnjenju v Apostolskih delih se glede časa precej razlikuje od poročila Pavla samega v Pismu Galačanom. Pavel sam poroča, da je prišel v Jeruzalem šele tri leta po spreobrnjenju, Luka pa ga v Apostolskih delih privede nazaj v Jeruzalem kmalu po skrivnostnem doživetju in Kristusovem klicu pred Damaskom. Kje je napaka v tem poročanju? Je ni, odlomka kažeta le različno miselnost obeh avtorjev. Pavel gleda evangelizacijo kot ločen proces: najprej se spreobračajo Judje in k temu so poklicani enajsteri apostoli, potem pa pridejo na vrsto pogani in za te je odgovoren on. Luka pa v Apostolskih delih zagovarja enotnost širjenja Cerkve. Iz Jeruzalema, kjer je njena osnovna celica, sega Cerkev do konca zemlje. Zato hoče Luka tudi zbližati Petra in Pavla, hkrati pa približati delovanje apostola narodov jeruzalemski cerkveni občini. Vendar niso imeli vsi tako spravljivih pogledov, zato je v prvi Cerkvi prihajalo tudi do prepirov, ki pa niso zmanjšali njene življenjske moči: »… rastla [je] v tolažbi Svetega Duha.« Tudi danes v Cerkvi ni vse posejano z rožicami, tudi danes se najdejo medsebojni problemi in nasprotovanje, vendar zaradi tega ne smemo biti v strahu, da bo Cerkev propadla, saj ima Kristusovo zagotovilo, da je peklenska vrata ne bodo premagala.




21. april 2024 – 4. velikonočna nedelja, nedelja dobrega pastirja, svetovni molitveni dan za duhovne poklice

Apd 4,8-12

Odlomek iz Apostolskih del je Petrov odgovor na vprašanje sinedrija, s kakšno oblastjo sta on in Janez ozdravila hromega berača. Petrov odgovor je pogumen očitek tistim, ki so Jezusa obsodili na smrt in so bili pripravljeni obsoditi Petra in Janeza, ker sta storila dobro delo. Tudi danes je tako: v očeh določenih ljudi ni dejanje sámo tisto, ki šteje, ampak zgolj vprašanje: ali je ta, ki je to delo storil, “naš” ali ne, pa naj bo “naš” v političnem ali rasističnem ali kakem drugem smislu. Petrov odgovor kaže tudi, da odrešenje, ki je vstajenjski dar, ni neka zasebna zadeva kakega posameznika, ampak vpliva na življenje in sožitje vseh. Dostikrat se zgodi, da skuša država odločiti, kaj je “zveličavno” za ljudstvo in kako do tega priti, vendar se navadno to izkaže kot koristno samo za neko vladajočo smetano ali stranko, ki jim drugih ni mar. Toda “zveličavnost” je več: je prijateljstvo, ljubezen, veselje in volja do življenja, zaupanje in upanje – tega pa ne more dati nobena vladna uprava. Kdor dvomi o veljavi Svetega pisma za vse čase, naj primerja čas, ki ga živimo danes, v letu 2024, z odlomkom iz Apostolskih del, ki je predmet prvega berila na 4. velikonočno nedeljo.




14. april 2024 – 3. velikonočna nedelja

Apd 3,13-15

Peter v svojem govoru Judom, kjer jim očita izdajstvo nad Kristusom in njegov umor, imenuje Kristusa začetnika življenja, vendar grški izraz “arhegós” pomeni bolj kot začetnika “voditelja”. Prvi kristjani so čutili živo željo po nekem voditelju, ki bi mu lahko zares zaupali in ki bi jim pokazal pravo pot. In ta želja se jim je izpolnila na čisto nepričakovan način na velikonočno jutro. Pomembnost vstajenja pa tudi izkazuje globoko krščansko spoznanje očlovekovem bivanju: biti brezpogojno odprt za tisto bodočnost, ki se začenja z našo smrtjo. Kar pa zadeva življenje samo, tudi mi vsaj toliko potrebujemo voditelja, kot so ga potrebovali prvi kristjani. S tem, ko Kristusa priznavamo za voditelja, pokažemo, da na svojo zemeljsko pogojenost gledamo popolnoma realno in si ne delamo nobenih utvar. Zgodovina človeštva – vseeno, kam se ozremo – jasno dokazuje, da vsi taki “voditelji”, ki ne sledijo Kristusovi resnici, vodijo njim zaupane narode v gospodarski in moralni propad. Nedavna Slovenija pod “vodstvom” bivših komunistov je živ zgled za to.




15. april 2024 – 2. velikonočna (bela) nedelja, nedelja Božjega usmiljenja

Apd 4,32-3

Poudarek v našem odlomku je na skupnem življenju in skupnem posedovanju dobrin v prvi Cerkvi. Skupno življenje se je izražalo v bogoslužjuv templju in v shajanju v zasebnih hišah, kjer so brali Sveto pismo in navodila krščanskih starešin, molili, pa po judovskem običaju tudi skupaj jedli, kar so imenovali lomljenje kruha. Prvi kristjani so bili večinoma tujci v Jeruzalemu, torej Galilejci, pa tudi brezdomci in člani raznih skupnosti, ki so bile razseljene po vsem tedanjem zapadnem in bližnjevzhodnem svetu. Zato so v skupni mizi videli odsev tiste pojedine, ki jo bo Bog priredil svojim zvestim ob koncu časa in jo najdemo opisano v Izaijevi knjigi. Kristusovo vstajenje je bilo zanje mejni dogodek in pričakovanje njegovega drugega prihoda jih je utrjevalo v zavesti, da je treba vztrajati. Vprašanje za nas: ali je naša udeležba pri liturgiji le navada, ali pa je zares odsev večnosti, v katere pričakovanju vztrajamo.

Bela nedelja je dobila posebno vsebino, ko jo je sv. papež Janez Pavel II. razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja na podlagi razodetij sv. sestri Favstini Kowalski od 22. februarja 1931 do 29. marca 1934, ko je v svojem Dnevniku zapisala, da je med mašo na veliki četrtek slišala Gospodov glas, ki jo je klical, naj se daruje za grešnike, posebej za ljudi, ki so izgubili zaupanje v Božje usmiljenje. Proti koncu življenja je zapisala, da jo je Jezus imenoval sestro Favstino glasnica Božjega usmiljenja in ji med drugim naročil: »Glasnica moje najgloblje skrivnosti, vedi, da si v posebni zaupnosti z menoj; tvoja naloga je, da napišeš vse, kar ti razodevam o svojem usmiljenju v korist ljudi; ti bodo ob branju tega pisanja v dušah občutili tolažbo in bodo zbrali pogum, da se mi približajo« (Dnevnik 1693.)




31. marec 2024 – velika noč Gospodovega vstajenja

Apd 10,34a.37-43

Velikonočni odlomek iz Apostolskih del je izvleček iz Petrovega govora, ki ga je imel pred stotnikom Kornelijem in njegovo družino v Cezareji, da bi jih pripeljal k spreobrnjenju in krstu. Povzema zgodovino Kristusovega trpljenja in vstajenja in posebej omenja, da je Kristus vstal tretji dan, izraz, ki se tako pogosto pojavlja v prvi Cerkvi. Vstajenje je pripisano Bogu Očetu, saj pravi, da ga je Bog obudil od mrtvih, kakor je to bilo obljubljeno tudi izvoljenemu ljudstvu. Vera prvih kristjanov je bila torej blizu judovskemu pojmovanju vstajenja mesa in obnovi ljudstva poslednjega časa, le da tukaj ni več omejitve na izraelski narod. Vstajenje od mrtvih se je že začelo s Kristusovim vstajenjem in obnova ljudstva poslednjega časa tudi, saj je Kristus postavljen za sodnika živih in mrtvih. Velika noč ni le praznik veselja nad Kristusovim vstajenjem ampak pričakovanje našega vstajenja. Kljub vsemu, kar se dogaja po svetu, je Božje kraljestvo že med nami, čeprav skrito. Kljub vsem zlorabam v politiki, gospodarstvu in veri, ki jih doživljamo in jim še ni videti konca, moramo kristjani vedeti, da Kristusovo vstajenje pomeni tudi naše vstajenje, le moliti je treba, da bi se čimprej uresničilo.