1

24. oktober – 30. nedelja med letom – Misijonska nedelja

Jer 31,7-9

V starozaveznem berilu se na trideseto nedeljo med letom srečujemo s prerokom Jeremijo. Jeremija je bil iz duhovniške družine, po rodu iz Anatóta, mesteca blizu Jeruzalema. Za preroka je bil poklican, kot sam pravi: »v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja,« (1,2), torej leta 626 pred Kr., ko je bil še “deček” (1,6), potemtakem je bil rojen med leti 650-645 pred Kr. Jeremijevo preroško sporočilo je bila namenjeno najprej samo prebivalcem uničenega severnega kraljestva (Samarija) leta 722/721 pred Kr., katerega prebivalci so bili delno odvedeni v izgnanstvo pod asirskim kraljem Sargonom II. Šele kasneje se obrača tudi na babilonske izgnance po padcu Jeruzalema leta 586 pred Kr., saj so medtem Babilonci zavzeli Asirijo in je njena prestolnica Ninive padla leta 612. Jeremija je torej doživljal verjetno najbolj dramatično razdobje izvoljenega ljudstva, padec “Izraela” (Samarija) in “Juda” (Jeruzalem), saj ga je po letu 587 pred Kr. (tik pred dokončnim padcem Jeruzalema) politična stranka, ki se je hotela izseliti, proti njegovi volji odvedla s seboj v Egipt, kjer se za njim izgubi vsaka sled in je neznano tudi leto njegove smrti.

30. in 31. poglavje Jeremijeve knjige sta nekaj posebnega: zbirka in prepis Jeremijevih besed v okviru tako imenovane “knjižice tolažbe za Efraima”. Njegovo preroško sporočilo prebivalcem uničenega severnega kraljestva je poznejši, nam neznani pisec uporabil in razširil v obdobju, ko so se Izraelci že vračali iz Bablonskega izgnanstva, torej po letu 539 pred Kr., torej v razdobju ponovne graditve templja pod Ezrom in Nehemijem v 5. stoletju pred Kr. Jasno je, da ne gre za Jeremijevo prerokbo, ampak za nagovor, kar ne potrjuje samo jezikovna oblika oznanila odrešenja, ki kaže na čas po izgnanstvu, ampak tudi pripravljenost, s katero je bil nagovor sprejet, za razliko trmastega odklanjanja, ki so ga bile deležne Jerremijeve prerokbe. Odrešeneje se namreč ni dopolnjevalo, kakor so pričakovali povratniki iz izgnanstva, zato so bili vedno znova potrebni tolažniki, kakršen je tudi naš pisec, ki so skušali ljudem dopovedati, da mora pravo odrešenje iti preko meja njihovih vase zaprtih skupnosti. To je bila misel, ki je bila Judom kaj odvratna: sebe so namreč vedno imeli za boljše, saj so kot izvoljeno ljudstvo upoštevali le privilegije, ki naj bi iz tega izhajali, na dolžnosti so pa le preradi pozabili, kar nam tudi sporočajo odlomki iz  Svetega pisma, ki opisujejo nekatere zgodovinske dogodke. Tako je bila njihova vera v krizi, saj so izgubili vse, kar jim je prej pomenilo največ, predvsem politično neodvisnost. Zato jim neznani pisec našega odlomka sporoča, da je odrešenje v zvestobi Bogu, to je pa mogoče pridobiti samo z molitvijo.

Enako velja za Cerkev danes. Kristjani le preradi živimo v prepričanju, da so v krizi strukture (škofije, župnije, šole, verouk …), v resnici pa je korenina krize je v veri sami. Kaj pomaga, da se velik del slovenskega naroda prišteva med kristjane ali celo katoličane, če pa ne živijo v skladu s svojo vero. Kar poglejmo število zakonov brez zakramentalenga blagoslova, vzgojo otrok brez verskega pouka in življenje brez zakrametov, brez nedeljske maše, brez redne molitve. Množica sicer deklariranih kristjanov gleda na Boga kot na tistega, ki naj dela za nas čudeže, kadar jih potrebujemo, sicer mu pa dopovedujemo, naj nas pusti pri miru. In Bog je gentleman, ki nas pusti pri miru, ker je pa dosleden, nas pusti pri miru tudi, ko ga potrebujemo, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, zdravstvo in tudi za osnovne človekove pravice. Vsaj mi, ki smo mu ostali zvesti, se moramo zavedati, da smo tisti kvas, ki bo to krizo vere rešil z molitvijo in samo z molitvijo, pa naj to zveni še tako nemoderno in zastarelo.




17. oktober – 29. navadna nedelja

Iz 53,10-11

Drugi del Izaijeve knjige, ki se imenuje tudi “Knjiga tolažbe” in je nastala v času babilonskega izgnanstva, ima tudi štiri speve Božjega služabnika, ki so samostojna literarna enota, čeprav so danes raztreseni na raznih mestih tega dela Izaijeve knjige. Nedeljski odlomek je vzet iz četrtega speva. Škoda je le, da sta od njega v berilu samo dve vrstici – za razumevanje bi bilo treba slišati cel spev. Vsekakor gre za trpljenje Božjega služabnika, ki ni natančno določen. Besedilo sámo, tako kot je, nam tega ne razloži in tako so Izraelci včasih v njem videli celoten izraelski narod, ki ga zadeva opisana bridka usoda zaradi njegove nezvestobe. Drugi so spet videli v njem kakega neznanega posameznika svojega časa, čeprav niso znali razložiti, kakšen smisel naj bi imelo opisano trpljenje v luči njihovega pojmovanja zgodovine odrešenja. Nekateri so v njem videli celo bodočega Mesija, kar pa se ni skladalo z njihovo podobo Mesija. V njem so namreč gledali nekakega političnega voditelja, ki naj bi jih osvobodil tujega gospostva, ki je bilo v tistem času babilonsko, pozneje perzijsko, še pozneje grško pod Selevkidi, nasledniki Aleksandra Velikega (ta čas preganjanja je podrobno opisan v Knjigah Makabejcev) in končno rimskega, ki se je začelo leta 63 pred Kr., ko je Pompej zavzel Jeruzalem in je trajalo v Kristusovem času. S to podobo Mesija se pa opis trpljenja v četrtem spevu ni strinjal, zato velika večina Izraelcev Kristusa ni priznala za Mesija.

Dejstvo pa je, da se ti opisi skoraj dobesedno skladajo s Kristusovim trpljenjem. V teh spevih Božjega službnika so redki posamezniki ob koncu babilonskega izgnanstva odkrivali smisel tako imenovanega “nadomestnega trpljenja”, česar stara zaveza prej ni poznala. Do tega časa je bila edina razlaga trpljenja kazen, ki je zadela posameznika zaradi njegovih grehov in prestopkov, kar nam dobro razlože posegi Jobovih prijateljev v Jobovi knjigi. Šele očiščenje po veliki preizkušnji izgnanstva je pripeljalo do spoznanja, da more trpljenje imeti tudi nadnaravno vrednost v korist nekoga drugega. Gotovo je najvišji zgled “nadomestnega trpljenja” Jezus sam, ki nas je z njim odrešil. Prav to je tudi za kristjana smisel vsakega trpljenja, tudi tistega, ki je navidezno brez vzroka. Res je, da kristjani to vemo, oziroma, naj bi vedeli, vendar je še vedno tako pogosto vprašanje, češ “zakaj meni to trpljenje, saj nisem nič zagrešil”. To pomeni, da sicer občudujemo in častimo Kristusovo “nadomestno trpljenje”, sebičnost pa nam ne da, da bi ga posnemali tudi v tem.

Na to je treba pomisliti tudi ob trpljenju ki ga kristjani doživljamo dandanašnji tukaj, v Sloveniji, pa tudi v Evropi. Dejstvo je, da je krščanstvo danes najbolj preganjana religija na svetu, kar je ugotovil eden od neodvisnih britanskih inštitutov. Kar spomnimo se nedavnega, s prijavo in vsemi dovoljenji opremljenega pohoda “Za življenje” in obenem neprijavljenega vreščečega shoda nasprotnikov, ki so nas ovirali, pa policija ni mogla ali ni smela napraviti red. Spolitizirano sodstvo, tožilstvo in delno celo policija, zadnje čase pa celo Ustavno sodišče (glej ločena mnenja ddr. Klemena Jakliča in Marka Šorlija), so vzrok, da morajo posamezniki iskati pravico na evropskem sodišču v Strasbourgu in tam zmagajo. Tudi to je “nadomestno trpljenje”, ki mora biti v korist vsega slovenskega naroda in mlade slovenske države. Prepričan sem, da Bog noče njunega uničenja, ampak ima z obema svoje načrte, ki jih mora naše trpljenje podpirati. In če je Evropa pred 450 leti z molitvijo rožnega venca z zmago v bitki pri Lepantu leta 1571 odvrnila turško nevarnost, bo tudi nam mogočno orožje rožnega venca omogočilo poslati na smetišče zgodovine tiste, ki bi z uvažanjem tujega življa in preganjanjem krščanstva radi uničili slovenski narod in državo samo zato, da bi še naprej ropali in kradli denar za svoje žepe.




10. oktober – 28. nedelja med letom

(Mdr 7,7-11) TUKAJ

Knjiga modrosti je nastala komaj nekaj desetletij pred Kristusom Njenega pisca ne poznamo, vemo pa, da je živel v helenističnem, torej grškem okolju, precej verjetno v Aleksandriji, ki je bila središče helenistične kulture v Egiptu in kjer se je skozi stoletja izoblikovala močna hebrejska diaspora. Pisec se obrača na svoje judovske sovernike, ki jih je očaral blesk helenistične kulture in so bili tako pogosto v nevarnosti, da bodo odpadli od vere svojih očetov, ker je niso znali uskladiti z vodilno mislijo okolja, v katerem so živeli. Tem bi pisec rad pokazal, da se modrost izraelskega izročila ne samo lahko sooči s pogansko, ampak se izkaže, da jo celo nadkriljuje. Knjiga modrosti je bila napisana v grščini, saj Judje, ki so živeli v diaspori, svojega materinskega hebrejskega jezika niso več niti razumeli, kje le, da bi ga govorili. Če vse to upoštevamo, vidimo da je ta spis nastal komaj stoletje pred prvimi spisi Nove zaveze. Ta zgodovinska bližina ga postavlja v notranje sorodstvo s prvotno Cerkvijo.

Nedeljski odlomek spada v tisti del knjige, kjer pisec skuša opisati naravo modrosti v dolgem govoru, ki ga pripiše Salomonu in ima svoj vrh v molitvi za modrost. In da bi poudaril potrebnost molitve, je pisec tik pred tem odlomkom opomnil, da modrost ni nekaj, kar bi človek imel po svoji naravi, ampak, da je nekaj “nadnaravnega”: nihče je nima od rojstva. In ker so tudi kralji samo ljudje, modrost ni njihov nekakašen “poklicni” privilegij. Če do modrosti po rojstvu ni imel pravice niti Salomon, kako bi jo potem imeli drugi. Nedeljski odlomek daje odgovor na to, ko opiše tri velika območja znanja. 1) Splošno znanje, kot ga je najti v vsakem leksikonu; v poznejšem besedilu omenja astronomijo, zoologijo, psihologijo, botaniko, farmacevtiko in celo okultna znanja. Vendar ne gre za zgolj akademsko modrost, ampak  za uporabo te modrosti. Svetopisemska modrost ne pozna zgolj čistega spoznanja, ampak praktično uporabo tega znanja. 2) Drugo območje znanja je politika, torej umetnost voditi državo, kar je “salomonska” modrost. Besedilo se obrača na kralje, saj pravi dobesedno: »Če se torej vi, vladarji narodov, veselite prestolov in žezel, spoštujte modrost, pa boste kraljevali na veke« (6,21) Modrost jih torej uči, kako pravično ravnati z ljudmi in pravilno reševati njihove probleme. 3) Tretje območje pa je modrost, ki izhaja iz življenjske izkušnje. Živeti modro pomeni živeti tako, da dosežemo namen življenja. Vsega drugega se je mogoče naučiti, izkušenj pa ni mogoče pridobiti drugače kot s pretekom časa. Primitivna modrost življenja je bila v tem, da je človeku priskrbela moč, bogastvo in življenje. Modrost, ki jo oznanja pisec, pa gre preko teh materialnih meja in gleda v bodočnost, v dobrine, ki se uresničujejo v Božjem kraljestvu.

Za nas tukaj in zdaj bi to pomenilo naslednje. Glede splošnega znanja je menda jasno, da je vsako znanje v življenju koristno in samo bedaki lahko trdijo nasprotno. Kar zadeva modrost, ki jo prinašajo življenjske izkušnje, tisti, ki odklanjajo modrost starejših, to prej ali slej drago plačajo. Problem je pa modrost kraljev, torej državnih voditeljev. Videli smo, kam so nas pripeljale leve vlade, ki so samo polnile lastne žepe in delale po ukazih globoke države (vse vemo, kdo se za tem nazivom skriva). Enormna zadolžitev, ki jo bodo plačevali še vnuki, sodstvo in tožilstvo, ki dela po političnih načelih namesto v skladu s pravičnostjo, norenje protestnikov, da bi prišli na oblast, pa so krivi za nerede in širjenje virusa. Naša dolžnost ni samo moliti za zmago pravice, ampak tudi na volitvah storiti vse, da te zajedalce, ki nimajo politične modrosti, enkrat za vselej spravimo na smetišče zgodovine.




3. oktober – 27. navadna nedelja

Rožnovenska nedelja

(1 Mz 2,18.24) TUKAJ

Za Prvo Mojzesovo knjigo na mednarodnem področju uporabljamo grško ime “Genesis”, poslovenjeno “Geneza”, kar pomeni “Nastanek”. To ime nas pa ne sme zavesti, da bi v knjigi gledali nekakšno zgodovinsko poročilo o nastanku sveta in človeka. Njen namen je predvsem človeka poučiti o skrivnosti življenja, njegovem nastanku in njegovem odnosu oziroma odvisnosti od Boga. Še posebej velja to za prvih 11 poglavij Geneze, ki jih imenujemo “biblična prazgodovina”, kar pomeni, da v njih ni iskati kakih časovnih ali krajevnih podatkov, ampak poskušamo dati odgovor na vprašanja od kod smo, kam gremo, kaj je cilj našega življenja, kakšen naj bo naš odnos do Boga in do sočloveka in kar je še takih vprašanj, ki si jih mora vsak človek prej ali slej zastaviti.

Nedeljski odlomek je del tako imenovane pripovedi o raju in o izvirnem grehu, kar je uvod v obširno jahvistično  tradicijo (“jahvnistično” zato, ker za Boga uporablja izraz Jahvé, ime, s katerim se je Bog predstavil Mojzesu, ko ga je iz gorečega grma poklical za voditelja izvoljenega ljudstva). V tej tradiciji so opisani najvažnejši zgodovinski dogodki izvoljenega ljudstva od izvolitve Abrama (pozneje preimenovanega v Abraham) pa do naselitve ljudstva v obljubljeni deželi Kanaan, današnji Palestini.

V opisu stvarjenja žene iz začetka Svetega pisma so nekatere ključne besede, ki nam dajejo razumeti globlji pomen. Najprej je tu poročilo, da je Adam dal imena vsem živim bitjem, kar je v stari zavezi pomenilo imeti moč, gospodovati nad imenovano stvarjo. Človek postaja gospodar vsega ustvarjenega. Potem je tu opomba, da je Bog Adamu poslal globoko spanje. Spanje, neke vrste otrplost, v stari zavezi pomeni, da Bog ta hip na poseben način deluje – recimo pri Abrahamu, ko mu je bilo obljubljeno obilno potomstvo. Opis oblikovanja žene iz Adamovega rebra ne pomeni, da se je Bog šel nekakšega kirurga, ampak preprosto, da je žena del moža, da je iste narave kakor mož, zato jo Adam tudi imenuje z izrazom, ki bi ga v slovenščino lahko prevedli edino kot “móžinja”, čeprav takega izraza v slovenščini ni. Zaradi iste narave pride Adam do zaključka, da bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi. Iz tega sledi dvoje. 1) Zakon ima svoje mesto v Božjem odrešenjskem načrtu, saj odnos med možem in ženo izvira iz stvarjenja samega, in prav tako je skupnost mož-žena bistvena v redu odrešenja. 2) Zakon nikakor ni obvezen za vsakogar in je odpoved zakonu možna iz raznih vzrokov. Če pa so ti vzroki nadnaravnega značaja ali v službi ljubezni do bližnjega, odpoved zakonu ni samo dovoljena, ampak je celo zaslužna.

Svetopisemski opis stvarjenja žene je še posebej pomemben za današnji čas, ko smo priče, da skušajo nekatere skupine, ki so prepoznavne predvsem pod simbolom LGBT, razvrednotiti osnove človekove narave, torej moški in ženski spol, iz katerega nastaja družina, ki je osnovna celica družbe. Za to svoje grobo prizadevanje nimajo nobene znanstvene osnove, ampak zgolj željo po prevladi, predvsem politični, ki bi jim omogočila nasilje nad drugimi in plenjenje dobrin, ki jih niso zaslužili. Popolnoma jasno je, da za tem stoji poosebljeno zlo, oče laži, to je hudič, ki si izmišlja vedno nove načrte kako vladati nad ljudmi. In norci, ki mu nasedajo, ne pomislijo pa, da jih bo zavrgel, ko bo dosegel svoje cilje. Človek se mora danes (kot vedno) zavedati, da je pred njim neizprosna izbira: biti Božji otrok ali pa hudičev pomagač, in to z vsemi posledicami.




26. september 2021 – 26. nedelja med letom

Slomškova nedelja

(4Mz 11,25-29) TUKAJ

Četrto Mojzesovo knjigo mednarodno označujemo z latinskim izrazom Numeri, Števila, saj na prvi pogled res izgleda kot nekakšna zbirka statističnih podatkov, kar jasno kaže na izvor iz tako imenovanega “Duhovniškega dokumenta”, ki se nam je ohranil samo v posameznih odlomkih svetopisemskih knjig, seveda ne vseh. Vendar to velja samo za prvih 9 poglavij knjige Numeri (4. Mojzesove), saj pozneje prihajajo na dan plasti starejših virov.

Odlomek iz 11. poglavja, ki služi kot nedeljsko starozavezno berilo, je vzet iz širšega besedila, ki ga je za razumevanje treba poznati vsaj v obrisih. V svojem romanju skozi pustinjo proti obljubljeni deželi so bili Izraelci že deležni Božje skrbi, saj so prejemali vsak dan mano, ker na poti niso mogli pridelovati žita za kruh. Zdaj pa se pojavi nov problem. Takole nam poroča 4. Mojzesova knjiga: Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.« (11,4-6). Mojzesova reakcija je bila seveda razumljiva in se je šel pritoževat Bogu: »Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!« (11,14-15). Na to pritožbo mu Bog naroči, naj izbere 70 starešin in jih pripelje k shodnemu šotoru, kjer jim bo Bog dal duha, da bodo skupaj z njim nosili breme ljudstva (“prerokovali”, kar v hebrejščini pomeni “govorili v imenu Boga”). To se tudi zgodi in s tem se začenja nedeljski odlomek. Zadeva se iz neznanih razlogov ni obnesla: Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali (11,25). Navdihnjena sta ostala le dva izmed njih, ki sta “prerokovala” izven skupnega prostora pri shodnem šotoru. To seveda takoj nesejo Mojzesu na nos, češ da je njegova oblast v nevarnosti in naj poseže vmes. Mojzes pa čisto mirno pojasni, da nima kdo biti ljubosumen na to “prerokovanje”, če ni ljubosumen Bog sam. Mojzes sicer hoče splošno preroštvo v Izraelu, vendar se to ne obnese, ker ima Božji duh svobodo, da veje, kjer hoče, torej se Duh ne pusti instrumentalizirati.

Očitno je torej, da Bog svoje volje ne razodeva samo po tistih, ki so za to uradno postavljeni (v stari zavezi Mojzes, pa pozneje sodniki in kralji, ki so bili uradno odgovorni za vero ljudstva, v novi zavezi pa cerkveno učiteljestvo, torej papež z zborom škofov), ampak tudi po tistih osebah ali dogodkih, ki jih Bog v ta namen pošilja. V stari zavezi so to bili preroki, ki so danes uradno razodetje, saj so del Svetega pisma, v novi zavezi pa mnoge osebnosti, ki so z besedo ali zgledom dopolnjevali uradno razodetje. Eden takih je bil gotovo sv. Frančišek Asiški, pa mnogi cerkveni učitelji, pa tudi čisto preprosti ljudje, kot so bili sv. Bernardka Lurška in fatimski pastirčki. Tudi Slovenci nismo bili prikrajšani za take glasnike. Kar spomnimo se bl. Antona Martina Slomška in Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, ki sta v kritičnih časih naše zgodovine bila prava svetilnika zvestobe Bogu. Značilnost vseh tistih, ki so prejeli Božjega duha za kako posebno nalogo je, da se nikdar ne vsiljujejo, ampak tej nalogi ponižno služijo in so prav zato vredni vse pozornosti.




19. september 2021 – 25. nedelja med letom

nedelja svetniških kandidatov

(Mdr 2,12.17-20) TUKAJ

Starozavezno berilo 25. nedelje med letom je iz Knjige modrosti. Nastala je komaj nekaj desetletij pred Kristusom Njenega pisca ne poznamo, vemo pa, da je živel v helenističnem, torej grškem okolju, precej verjetno v Aleksandriji, ki je bila središče helenistične kulture v Egiptu in kjer se je skozi stoletja izoblikovala močna hebrejska diaspora. Pisec se obrača na svoje judovske sovernike, ki jih je očaral blesk helenistične kulture in so bili tako pogosto v nevarnosti, da bodo odpadli od vere svojih očetov, ker je niso znali uskladiti z vodilno mislijo okolja, v katerem so živeli. Tem bi pisec rad pokazal, da se modrost izraelskega izročila ne samo lahko sooči s pogansko, ampak se izkaže, da jo celo nadkriljuje. Knjiga modrosti je bila napisana v grščini, saj Judje, ki so živeli v diaspori, svojega materinskega hebrejskega jezika niso več niti razumeli, kje le, da bi ga govorili. Knjiga je polna nasprotij med “brezbožniki” in “pravičnimi”. Nekateri v judovski skupnost v Aleksandriji, predvsem bogatejša judovska aristokracija, so se že oddaljili od vere očetov in sledili grškim idejam. To so “brezbožniki” v nasprotju s “pravičnimi”, ki so ostali zvesti Mojzesovi postavi.

Brezbožniki torej napovedo vojsko pravičnim? Zakaj? Takoj nam pade v oči razlog, da pripadajo pravični socialno šibkim in so torej dobra tarča vsakega izživljanja. Drugi razlog pa je, da je že sama navzočnost pravičnih očitek in obtožba drugih. Njihova različnost je “brezbožnim” nadležna in jih izziva. Pravični je torej resnična ovira na poti življenja človeka, ki mu je uživanje brez odgovornosti ves življenjski cilj.

“Brezbožni” so natančneje opisani v istem 2. poglavju Knjige modrosti, iz katerega je vzeto nedeljsko berilo, vendar v njegovem začetku, ki ga berilo opušča. To so nihilisti. Za njih svet in človek nista nič drugega, kot plod slučaja (2,2), kar še danes oznanja teorije evolucije, ki zanika možnost stvarjenja in s tem tudi obstoj Boga-Stvarnika. “Brezbožniki” so čutni ljudje: ne poznajo drugega kot otipljive izkušnje, njihovo obzorje pa je skrčeno na življenje med rojstvom in smrtjo. To življenje je kratko in težavno (2,1) in postane znosno samo ob neomejenem uživanju (2,6-9). Ne priznavajo nobenega zakona, niti spoštovanja šibkih (2,11). Zatiranje pravičnih revežev, vdov in starih jim daje zadoščenje (2,10). Zato jih skušajo zadeti najprej na moralnem področju: »S sramotenjem in mučenjem ga [pravičnega] preizkusimo« (2,19), ker pa to ne zaleže, posežejo po hujšem sredstvu: »Na sramotno smrt ga obsodimo« (2,20).

Se vam ne zdi, da bi namesto “nekaj desetletij pred Kristusom”, ko je bila napisana Knjiga modrosti, lahko rekli “med drugo svetovno vojsko pa vse do danes”, namesto “brezbožnih” bi lahko rekli “komunisti in njihovi nasledniki”, namesto “pravični” pa bi rekli kar “kristjani” ali celo “Cerkev”. Od umorov, ki jih je zagrešil med vojsko VOS, preko stotin medvojnih in povojnih morišč v Sloveniji, preko zažiga škofa Vovka, pa zapornikov na Golem otoku in v kupu drugih zaporov, kamor so stlačili tiste, ki se niso strinjali z njimi, vse do današnjih dni, ko jim nobena laž in obrekovanje ni odveč, samo da bi prišli nazaj na oblast in spet ropali in kradli, saj druge ideje ali načrta tako nimajo. In tudi zdaj nam “ponosni nasledniki komunistov” obljubljajo, da bodo likvidirali vse tiste, ki se z njimi ne strinjajo.

“Brezbožni” iz Knjige modrosti niso uspeli: komaj nekaj desetletij so v krajih njihovega razsajanja apostoli in njihovi nasledniki ustanovili cvetoče krščanske občine. Nekatere so izumrle, zrasle so nove in vedno več jih je bilo in jih je še. Bog je pokazal svojo moč in je svoje nasprotnike spravil na smetišče zgodovine. Naša naloga pa je vztrajno moliti, da bi to storil tudi pri nas in za nas in v vsem današnjem svetu.




12. september 2021 – 24. nedelja med letom

(Iz 50,5-9a) TUKAJ

Kot prejšnjo nedeljo se tudi to pot srečujemo s knjigo preroka Izaija, vendar z odlomkom iz njenega drugega dela (40,1 – 56,8), ki pa s prerokom samim nima neposredne zveze, saj je bil napisan v času babilonskega izgnanstva, torej kakih 200 let po preroku Izaiju samem. Imenujemo ga tudi “Deuteroizaija” (“Drugi Izaija”) ali “Knjiga tolažbe. V tem delu Izaijeve knjige imajo posebno mesto štirje spevi o “Božjem služabniku”, ki so samostojna literarna enota, čeprav so v besedilu Svetega pisma, kot ga imamo danes, raztreseni med druga besedila. Nedeljski odlomek je iz tretjega speva. Brez dvoma se bo kdo vprašal, kot sem se tudi jaz, zakaj se na lepem pojavi med liturgičnimi besedili tretji spev, ko ni bilo nobenega sledu o prvem in drugem. Po mojem mnenju je táko trganje enega od biserov hebrejske literature, pa naj gre za oznanjevalne ali razlagalne namene, popolnoma zgrešeno, vendar ni kaj storiti, saj gre za odločitev liturgistov, ki se imajo za “svete krave”, ki nikomur ne odgovarjajo in jih je tudi prepovedano kritizirati.

Imamo torej opravka s tretjim spevom o Božjem služabniku, pa tudi tu so liturgisti pustili sledove svojih krempljev, saj so besedilu odščipnili njegovo uvodno vrstico, ki pravi: »Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal krepiti omagujoče, zgodaj zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci« (50,4). Odščipnili so tudi del sklepne vrstice, ki pravi: »Glej, vsi tisti bodo razpadli kakor obleka, molj jih bo požrl« (50,9b). Uvodna vrstica je še kako važna, saj nam skupaj z ostalim besedilom v osebi Božjega služabnika in njegove dvojne značilnosti, prizanesljivosti in trdote, pokaže pravo sliko Kristusa in kristjana. Če v tej luči razčlenimo besedilo, najdemo naslednje, kar velja tako za preroka kot za Kristusa in kristjana: (4-5a): stik z Bogom in poslanstvo “Jahvejevega učenca”; (5-6): neizogibno trpljenje “učenca”, ki se predstavijo kot zatrditev nedolžnosti: »nisem se umaknil nazaj;« (7-9): zaupanje “Božjega učenca”, ki nekoč ne bo več potrebno, saj bo Bog nekoč  sodil in kaznoval njegove sovražnike, kar goreče in zaupljivo upa.

Tukaj se v stari zavezi prvič pojavi misel o tako imenovanem nadomestnem trpljenju. Stara zaveza je v tem Božjem služabniku gledala predvsem izvoljeno ljudstvo, ki je bilo nosilec misli na odrešenje, je pa jasno, da se ta podoba nanaša tudi na Kristusa in po njem na Cerkev. Kako bi drugače razložili besede: »Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brato, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom«? S spevi o Božjem služabniku je dan odgovor na vprašanje kakšen smisel ima trpljenje nedolžnega. Trpljenje nikakor ni samo kazen za osebni greh, ampak je, predvsem pri pravičnih, sredstvo za odreševanje bližnjih, ki sami ne delajo pokore, torej izraz najvišje ljubezni do bližnjega. To bi morali imeti pred očmi predvsem tisti, ki se vedno pritožujejo, da morajo trpeti, čeprav so prepričani, da niso nič zagrešili.

Oznanjati Kristusa in pričevati zanj in evangelij za kristjana neogibno pomeni zadeti na nasprotovanje in žalitve. Kristjan ni neranljiv, ko se bori za Kristusa. Tako se kristjan znajde v skupnosti bolečine skupaj z drugimi “Božjimi služabniki”, predvsem s Kristusom, pa tudi s preroki in apostoli, da, celo z Bogom, ki mu njegovi sovražniki nasprotujejo. Kristjan zmaguje nad trpljenjem, če ga je zavestno sprejel. Tega se je treba zavedati posebno tukaj in danes, ko smo žrtve zlobe Božjih sovražnikov, pa naj se imenujejo levičarji ali kako drugače. Treba je le vztrajno moliti, da bi se čimprej uresničila sklepna vrstica tretjega speva o “Božjem služabniku”: »Glej, vsi tisti bodo razpadli kakor obleka, molj jih bo požrl« (50,9b).




5. september 2021 – 23. nedelja med letom

(Iz 35,4-7a) TUKAJ

S prerokom Izaijem smo se v letošnjem bogoslužnem letu že nekajkrat srečali, vendar vedno z besedili, ki spadajo v drugi del po njem imenovane knjige, ki ji pravimo “Devteroizaija”, ki pa s prerokom samim neposredno nima nič opraviti, saj je deloval med leti 740 in 700 pred Kr., babilonsko izgnanstvo, kamor spada “Devteroizaija” pa je bilo v letih 597 do 539 pred Kr. 

Da bo pa zadeva še malo bolj zamotana, so natančne vsebinske in jezikovne raziskave pokazale, da tudi prvi del Izaijeve knjige (pogl. 1-39,8) ni v celoti iz časa, ko je živel veliki prerok. Imamo kar dva odlomka, ki spadata v razdobje po babilonskem izgnanstvu, ko so se pregnanci že vrnili v svojo domovino, torej v čas po letu 520 pred Kr. Prvi tak odlomek imenujemo “velika apokalipsa” in obsega naslednje misli: Sodba nad svetom (24,1-23), Rešitev in blaginja  (25,1-12), Hvalnica veličastni Božji zaščiti (26,1-21) ter Izraelovi sovražniki bodo kaznovani, Izraelov ostanek pa rešen (27,1-13).  Drugi, nekoliko krajši odlomek, pa imenujemo “mala apokalipsa”, ki razvija naslednje misli: Uničenje narodov in maščevanje Božjega ljudstva (34,1-17) ter Prihodnja blaginja obnovljenega Siona (35,1-10). In prav ta zadnja napoved, sicer malce okrajšana, je besedilo prvega (starozaveznega) berila 23. nedelje med letom. Vsebinsko gre za dan maščevanja Boga samega nad narodi in v korist Izraela. Vendar napoved ozdravljenja slepih, gluhih, hromih in nemih jasno kaže, da ne gre za nekakšno politično maščevanje, ampak za nekaj, kar je v zvezi s dokončnim preoblikovanjem sveta. Izraz »Glejte, vaš Bog« namreč pove, da je po starozaveznem pojmovanju odnosa Bog-človek, vse stvarstvo Božja last. Bog vodi vse stvari in vsaki daje tisti pomen, ki jo vključuje v njegov načrt poslednjega časa. Čeprav je naša podoba sveta različna od starozavezne, tudi mi priznavamo različne vzroke, predvsem naravnega, znanstvenega, ekonomskega, političnega in socialnega značaja. Vprašanje je, kje je ostal Bog. Je v današnji podobi sveta zanj zmanjkalo prostora? Seveda ga je zmanjkalo, saj se človek na podlagi odkritij počuti vedno bolj boga, ki so ga trije totalitarni režimi, fašizem, nacizem in komunizem pripravili do tega, da skuša določati ne samo, kako bodo ljudje živeli, ampak kdo bo sploh živel (glej nacistični genocid Judov ali stotine morišč v Sloveniji), pa še tistim, ki jim bodo milostno dovolili živeti, bodo predpisovali, kako smejo misliti (glej grožnje slovenske levice, ki obljublja pobiti vse, ki drugače mislijo kot oni, če pridejo spet na oblast). Tak svet brez Boga ne zadošča kristjanu, ki se mora zavedati, da je vse to le obcestni kamen na poti prehoda v Božje povračilo, za katero je treba vsakodnevno moliti in prositi, naj pride čimprej, kakor nas je naučil Kristus: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!«




29. avgust 2021 – 22. nedelja med letom

(5Mz 4,1-2.6-8) TUKAJ

Starozavezno berilo na 22. nedeljo med letom je iz 5. Mojzesove knjige, zadnje od peterih knjig, ki stoje na začetku Svetega pisma Stare zaveze. Iz njih so Izraelci zgradili temelj svoje vere in morale, ki se še danes imenuje Torà, kar Slovenci  prevajamo z nekoliko starinskim izrazom Postava v smislu zakona ali predpisa. Bolj nerodno pa je slovensko poimenovanje posameznih delov tega Peteroknjižja (Πεντατεῦχος), ko posamezne dele imenujemo enostavno Mojzesove knjige in jih razvrščamo od 1. do 5., kakor da bi bil njihov pisec Mojzes sam. Je že res, da v vseh, razen v Prvi, kot ključna oseba nastopa Mojzes, nikakor pa ni on njihov pisec. Izraelci so jih enostavno imenovali in jih še imenujejo po njihovih začetnih besedah, kar je način, ki ga mi še danes uporabljamo pri navajanju papeških okrožnic. Večina zahodnih jezikov pa za njihovo navajanje uporablja iz grščine izhajajoče latinske izraze, ki vsaj približno kažejo na njihovo vsebino. Tako 5. Mojzesovo knjigo v hebrejščini še danes imenujemo éle had’barím (אֵ֣לֶּה הַדְּבָרִ֗ים), “To so besede”, kakor se knjiga začenja, mednarodno pa iz grščine Devteronomij (Δευτερονόμιον), to je Drugi ali Ponovljeni zakon. Kdaj je bila izoblikovana ta zadnji knjiga, ki pri nas nosi ime 5. Mojzesova, ni mogoče natančno ugotoviti. Po vsej verjetnosti je nastajala v Severnem kraljestvu (Samariji) v enem izmed svetišč (Sihem?), kjer so skušali zbrati vse dotedanje tradicije in so jih oblikovali kot Mojzesovo oporoko. Da je knjiga prišla v Jeruzalem, je verjetno zasluga levitov, ki so se po padcu Samarije leta 722 pred Kr. zatekli v Jeruzalem. Kot kaže, je knjiga ostala pozabljena vse do leta 622. Druga knjiga kraljev namreč pripoveduje, da so v 18. letu vladanja kralja Jošíja (640-609 pred Kr.) v jeruzalemskem templju odkrili “knjigo postave” ali “knjigo zaveze” in je kralj, ki so ga prizadele napovedi v tej knjigi, ukazal versko reformo, saj se njegov odlok sklada z osrednjo zahtevo 5Mz: porušenje vseh svetišč po deželi in osredinjenje bogoslužja v Jeruzalemu. Ta zveza ni nič novega, saj so jo odkrili že cerkveni očetje. Vsekakor najstarejši deli te knjjige segajo tja v leto 620 pred Kr., dokončno pa je bila izoblikovana šele v času babilonskega izgnanstva; v ta čas spada tudi naš nedeljski odlomek.

Knjiga je stilistično izoblikovana kot zbirka zadnjih Mojzesovih govorov Izraelcem v moabski stepi vzhodno od Jordana. Štirideset let jih je vodil po puščavi, v obljubljeno deželo pa jih po Jahvéjevi besedi ne bo mogel peljati. V tej mračni poslovilni atmosferi Mojzes izroča ljudstvu ne le kot svojo, ampak tudi kot Božjo dediščino predpise in zakone, ki so ne samo polni Božje veljave, ampak so tudi globoko človeški. Mojzesove besede, ki zvene kot opomin, učenje in zaklinjanje, kažejo ljudstvu, kako živeti v Kanaanu.

Je pa videti iz poudarkov, da je treba zakonodajo razumeti in izpolnjevati brez dodajanja ali odvzemanja, da je že takrat šlo za isto, kar poznamo danes: upornost človeka proti zakonom in predpisom, čeprav se je v bistvu sploh ne zaveda. V vsem gleda omejevanje lastne svobode, ki je pa drugim ne priznava. Kako to izgleda, nam je zadnje čase v slovenski politiki in gospodarstvu obilno pokazala opozicijska levica, ki hoče po vsej sili vladati, čeprav je opravilno nesposobna in brez idej, gre pa tako daleč, da grozi pobiti vse tiste, ki so drugačnega mišljenja. Ko človek gleda vse te grožnje, laži in obrekovanja, se čedalje bolj zaveda, da pravo ozadje tega ni globoka država, pač pa tisti, ki se je polastil tudi nje in njenih vidnih igralcev, ki jih poznamo po imenu. Pravo ozadje je hudič, ki hoče ves narod iztrgati iz Božjih rok in ga pogubiti. Zanj in za vse njegove podanike je pa že Kristus povedal, da jih je mogoče izgnati samo z molitvijo. In ta je dolžnost nas, kristjanov.




22. avgust 2021 – 21. nedelja med letom

(Joz 24,1-2.15-17.18) TUKAJ

Z Jozuetovo knjigo se v vsem triletnem krogu nedeljskega bogoslužja Božje besede srečujemo samo dvakrat. Štejemo jo med zgodovinske knjige, saj na prvi pogled popisuje zgodovino izraelskega osvajanja obljubljene dežele, kar bi nas prav lahko zavedlo, da bi jo brali kot sodobne zgodovinske knjige in poskušali spraviti njene pripovedi v nek časovni red. To bi nas ne pripeljalo nikamor, še več, povzročilo bi zmedo. Judovska tradicija je izhod iz Egipta, dolgoletno potovanje po pustinji ter zavzetje Kanaana gledala kot Božji poseg v zgodovino in prihod Izraelcev v deželo, ki jim jo je Jahvé obljubil, je zakjuček tega Božjega daru. Božji dar, ki je bil obljubljen že očakom in potem slovesno obnovljen pod Mojzesovim vodstvom na Sinaju, je končno postal resničnost. Toda Kanaan ob njihovem prihodu ni bil prazen in ga je bilo treba zavzeti, preden so ga lahko uživali kot svojo deželo, potem pa tudi naseliti, kar ob izraelski rodovni razdeljenosti ni bila enostavna naloga.

Tako je tudi vsebinsko urejena Jozuetova knjiga: najprej kratek uvod, ki poveže novo obdobje, ki je nastalo po Mojzesovi smrti in Božjo določitev Jozueta z Mojzesovega naslednika, nato na dva dela: prvi opisuje osvajanje dežele Kanaan, drugi pa njeno razdelitev med izraelske rodove. V obeh se je Jozue izkazal ne le za enega največjih vojskovodij starih časov, ampak tudi za spretnega politika, saj je s Kanaanci, ki so živeli v ravnini sklenil uspešne pogodbe in so z Izraelci v glavnem sobivali, mesta pa je pustil pri miru razen občasnih prask in so osvojitve ostale njegovim naslednikom (mimogrede: vemo, da je bil Jeruzalem v rokah Jebusejcev še do kralja Davida, ki ga je dokončno osvojil šele čez dobri dve stoletji).

Jozuetova knjiga je v bistvu junaška zgodovina zasedbe obljubljene dežele. Zasedba je v knjigi prikazana kot dejanje celotnega Izraela, čeprav je v resnici bilo to zaporedje osvajalnih pohodov in premikov posameznih rodov ali samo delov rodov. Ob sklenitvi prej omenjene pogodbe s Kanaanci, ki so bivali izven mest, so obhajali v Sihemu posebno bogoslužje zaveze, ki ga opisuje nedeljski odlomek. Središče vsega pa je ponovna obljuba Izraelcev, da bodo ostali zvesti veri v enega Boga in se ogibali vseh malikovalskih vplivov.

Kaj nam ima povedati Jozuetova knjiga in posebno nedeljski odlomek za naš čas? Zdi se, da je med Izraelci in nami kar nekaj podobnosti. Od kod smo prišli, je nejasno – vedno manj velja domneva, da od nekod izza Karpatov. Vsekakor smo se morali potruditi, da smo si osvojili pokrajino, ki je zdaj naša, pa je bila takrat veliko obširnejša. S pokristjanjenjem smo tudi mi sklenili zavezo z Bogom, ki smo jo zvesto držali dolga stoletja. S prodiranjem komunizma dolga desetletja in njegovih naslednikov, ki so nam večinsko vladali zadnjih trideset let, se je začel odpad od zaveze. Ko zadnje leto in pol vidimo, da za nas naredi nekaj le vlada, ki spoštuje Božje zapovedi, ostale pa samo ropajo in kradejo, je čas da se vprašamo, kako jo podpiramo pri njenem požrtvovalnem delu. Saj pravi Jezus, da molitev gore prestavlja, pa ne bo onemogočila tistih, ki že zdaj grozijo, da bodo, če pridejo nazaj na oblast, pobili vse, ki so drugačnega mišljenja kot oni.