1Sam 16,1b.6-7.10-13a

Bog oblikuje zgodovino ne glede na tiste, ki se bahajo, da “imajo oblast”. V stari zvezi se je to večkrat izkazalo. Pri Abrahamu, ko je za legalnega naslednika izbral Izaka in ne Izmaela. Pri Izakovih sinovih Ezavu in Jakobu, kjer je dopustil celo goljufijo in jo obrnil v izpolnitev svojih načrtov. Enako je z maziljenjem Davida za kralja. Samuel je sicer proti kraljestvu in stranpota Savla, prvega kralja, ga v tem potrjujejo, vendar v pokorščini Bogu mazili Davida za kralja. V nedeljskem berilu je poudarjeno, da je bil maziljen tisti, ki je bil po mnenju družine, pa tudi Samuela najmanj primeren, najmlajši, ki je komaj odrastel otroškim letom. In vendar je prav on postal kralj, pod katerim je izvoljeno ljudstvo doseglo svoj politični in gospodarski vrh. David je “šel k svojim očetom” na višku, s Salomonom pa se je kljub njegovi modrosti in sijaju na koncu že začelo malikovanje in z njim propad. Tako je vselej v zgodovini. Posamezniki iz svoje žabje perspektive ne moremo vedno dojeti, kako se vse vključuje v izpolnjevanje Božjega odrešenjskega načrta. Za kristjana je važno, da dojame svojo nalogo v tem načrtu in jo po najboljših močeh izpolni. Naj se danes po svetu dogaja karkoli, pa je treba vedeti, da se bo končno izpolnila le Božja volja in njegov odrešilni načrt.

2Mz 17,1-7

Kdor prebira 2. in 4. Mojzesovo knjigo, ki med drugim opisujeta izhod Izraelcev iz Egipta in blodenje po puščavi, si ne more kaj, da se ne bi vprašal, če morda to “izvoljeno ljudstvo” ni bila čisto navadna, nikoli zadovoljna tolpa. Menda res. Ko so bili tepeni v Egiptu, so na vse načine prosili in stokali, da bi mogli proč od tam. Ko so bili enkrat osvobojeni in na poti v novo domovino, jim je bila vsaka neprijetnost in vsako pomanjkanje na poti že zadosti, da so se začeli upirati. Takrat so stokali po pregovornih polnih egiptovskih loncih mesa in po kruhu, ki so ga tam jedli do sitega. Pritoževali so se, da nimajo rib, ki so jih v Egiptu jedli zastonj, da ni kumar, lubenic, pora, čebule in česna. In ko so namesto kruha dobivali mano, za katero jim s prstom ni bilo treba migniti, so bili tudi te kmalu presiti, kakor danes marsikdo, ki meče kruh in drugo hrano proč. Tako je razumljivo, da jih je Bog pustil bloditi po puščavi dovolj dolgo, da so pomrli vsi tisti, ki so še poznali Egipt. Tudi v Rafidimu na poti od Trstičnega morja do Sinaja je ljudstvo godrnjalo zaradi žeje in na Božji ukaz je Mojzes z udarcem na skalo priklical vodo. Ni važna naravna razlaga tega pojava. Pomembno je, kar je videl že stari pisec teh knjig: Bog svojih ne zapusti, čeprav njegova pomoč ni vselej vidna na prvi pogled. Kristjanom ne bi smelo manjkati zaupanja, kot ga je manjkalo Izraelcem.

1Mz 12,1-4a

Na obljubi odrešenja, ki se vleče skozi vso Staro zavezo, je Abrahamova osebnost prelomnica. Ko on nastopi, se konča prazgodovina, ki je časovno nedoločljiva, in nastopi zgodovina, ki jo moremo izraziti z našimi letnicami, če že ne točno, pa vsaj približno. Abram – “Tisti, čigar oče je velik” – je živel v Uru na Kaldejskem. Mesto je bilo svojedobno središče napredka. Svetopisemsko izročilo molči o tem, kako je na očaka vplivala sumerska civilizacija. V 17. stoletju pred Kristusom ugotavljajo zgodovinarji večja preseljevanja družin proti severu. Ljudje so iskali mir, verjetno pa so se tudi umikali iz mestne civilizacije z njenimi omejitvami in davki in se vračali nazaj v nomadsko življenje. Abramova družina ob tem množičnem preseljevanju ni bila nič posebnega. Poseben je bil vzrok te selitve, kot ga opisuje Sveto pismo: gre za Božji klic. Bog kliče in Abram odgovarja tako, da radikalno prekine s svetom, ki ga obdaja. V tem dejanju lahko gledamo podobo vseh dejanj vere, v katerih se človek odpove svojim načrtom ter gotovosti in ne sledile goli “daj-dam” logiki razuma, temveč očetovskemu Božjemu klicu k ljubezni v zaupanju, da se bo vse izteklo na zanj najboljši način, čeprav si tega načina ta hip ne more predstavljati. Božje misli namreč niso naše misli, in Božja pota niso naša pota.

1Mz 2,7-9; 3,1-7

Če upoštevamo, da je pripoved o stvarjenju nastala tam nekje ob koncu Davidovega in Salomonovega razdobja, torej proti koncu 10. stoletja, potem bomo razumeli, da tukaj ne gre za neke zgodovinske podatke, ampak za iskanje odgovora na tisto večno vprašanje: »Od kod zlo na svetu?« Izkušnje stoletij to vprašanje opravičujejo takrat, pa tudi danes. Ni namen tega svetopisemskega odlomka, ki sodi med najbolj znane in najbolj komentirane, pa tudi med najbolj zasmehovane ne le med neverujočimi, ampak tudi med verniki, določiti vrsto greha, ki mu je podlegel Adam. Pisec osvetli bistveno vsebino greha. Njegova teža je v dejstvu, da se človek upira Bogu in zanika svojo odvisnost od njega. Greh je človekovo notranje razpoloženje, ko hoče biti bog samemu sebi. Greh človeka zapira vase in ga odtujuje. Sebičnost je njegova spremljevalka in vodnica. Tako človek brez sramu izkorišča druge, kar se je pokazalo prav pri sedanji svetovni krizi, ki jo je zagrešila pogoltnost bankirjev in multinacionalk, ki ne glede na stisko večine še danes kujejo enormne dobičke. Isto opažamo pri sedanji slovenski vladi, pa še pri marsikateri drugi. To sebičnost do temelja izkorenini le popolna nesebična ljubezen. Druga misel odlomka pa je: Če ima človek vodilno vlogo v svetovnih dogajanjih, potem je sokriv nereda, v katerem živi. Tako ima tudi dolžnost z vsemi silami sodelovati pri odpravljanju zla.

3Mz 19,1-2.17-18

Ta odlomek, kjer najdemo tisto, kar je Kristus pozneje ponovil in uzakonil: ljubi svojega bližnjega, je nastal šele po vrnitvi izvoljenega ljudstva iz babilonskega izgnanstva. Večina knjig Stare zaveze je namreč sestavljenih in urejenih iz starejših predlog in izročil, ki so jih razni urejevalci besedila ohranjali in dopolnjevali skozi stoletja. Po babilonskem izgnanstvu so ljudje že imeli za seboj grenko izkušnjo, kaj se pravi biti zaničevan tujec v deželi, kamor so jih nasilno preselili. Medsebojna podpora jim je pomagala, da so leta izgnanstva premagali, čeprav so pozneje na to bridko izkušnjo še večkrat pozabili. Krščanska ljubezen kot jo je oznanil Kristus, ni vezana ne na prostor ne na čas. Od Abrahama je Bog zahteval, da je zapustil prostor svoje družine in svoje dežele, zato ga je napravil za začetnika velikega naroda. Bog je zahteval od svojega Sina, da ni dal svojega življenja le zase, ampak za vse množice, ki gredo preko meja vidne Cerkve, zato tudi njegova ljubezen ni poznala meja narodnosti in dežele. In to zahteva tudi od nas. Dostikrat se zdi, da ni lahko ljubiti popolnoma tujega človeka, toda vedeti moramo, da ljubezen ne pomeni čustvo, pač pa dejanje. Ljubezen se ne kaže v lepih besedah, ampak v dejanjih solidarnosti in pomoči.

Sir 15,15-20

Sirahova knjiga – iz nje je prvo berilo 6. nedelje med letom – nam svojega pisca natančno predstavi. Njen pisec je Sirahov sin Jezus, ki je živel v Jeruzalemu okrog leta 200 pred Kr, knjigo pa je napisal okrog leta 187 v hebrejščini, njegov vnuk pa jo je prevedel v grščino po letu 132 pred Kr., da bi jo lahko brali tudi tisti, ki so stalno živeli v tujini in niso več razumeli hebrejsko. Na kratko bi lahko rekli, da Sirhova knjiga nagovarja vsakega, ki iskreno hoče živeti kot Jud v svetu, ki se je spremenil.

Sirah je predvsem knjiga o modrosti, zato je razumljivo, da je lep del svojega razmišljanja posvetil odločilnemu dogodku človeškega življenja, namreč smrti, ki pa je obenem tudi najbolj skrivnostni del človekovega življenja.

Če hočeš, moreš spolnjevati zapovedi in ohraniti zvestobo. To je stvar tvoje svobodne volje. Tako pravi Sirah, ki prvi od hebrejskih pisateljev premišljuje o padcu človeka s posledicami, ki človeški rod vznemirjajo že od sive davnine. Vendar, svoboda ali ne, grešnik ali ne, človek ne more uiti smrti in naše življenje do smrti je le še preveč revno, da bi lahko pričali o življenju, ki je močnejše od smrti. Človek je umrljiv po svoji naravi in njegova svoboda pri tem ne more nič napraviti. Vendar ta svoboda vse spremeni, ker lahko ponižno sprejme človekovo umrljivo stanje in se z njim spoprijazni, ali pa ga ošabno odriva nekam v pozabljenje, čeprav ga dokončno odriniti ne more. Do zdaj ji še nihče ni ušel in ji tudi nihče ne bo. Razne znanosti se lahko še tako trudijo podaljšati človekovo življenje – nesmrtnega ga ne morejo in ne bodo mogle napraviti. Smrt se v bistvu norčuje iz človeške svobode, kadar jo uporabljamo v svojo sebičnost. V takem primeru je smrt res kazen za človeka, saj ga prisili, da se odpove vsemu, kar mu je v življenju kaj pomenilo, nazadnje pa še življenju samemu. Če jo pa gledamo krščansko, je to samo prestop praga, ki vodi v življenje v Bogu. Tako jo tudi opisujejo tisti, ki so bili že klinično mrtvi, pa so jih nekako priklicali nazaj v življenje. Od nas je torej odvisno, ali jo pričakujemo kot strašilo, ali pad kot izpolnitev vsega, ker smo si želeli.

Iz 58,7-10

Iz nerazmljivih razlogov je bogoslužno besedilo prirejeno tako, da izgubi svoj pravi smisel. Originalno besedilo se namreč glasi: »Mar ni [post] v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« Tako je razumljivo, da gre za preroški opomin v čem je prava spokornost. Prerok jasno pove, da post, kakor je sam po sebi dober, ne more služiti kot dejanje pokore in spreobrnjenja, če so pri tem zanemarjene dolžnosti, ki jih nalaga ljubezen oziroma človeška solidarnost. Tu je odgovor na vprašanje, ki se pojavlja pogosto tudi danes: »Zakaj se postimo, hodimo v cerkev, delamo pokoro, ti nas pa ne vidiš?« in je izraženo že v besedilu pred našim odlomkom. Preroški odgovor, veljaven prav tako danes, je: Bog hoče, da ga najdemo v človeku. Ni ljubezni do Boga brez ljubezni do bližnjega. Ali, da navedemo kar prerokovo besedo: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: ‘Tukaj sem!’ Če odpraviš jarem is svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad in reveža nasitiš, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.«

Je pa treba upoštevati, da so bile te besede zapisane v času ko je bilo biti lačen in revež sramotno in so to prikrivali. Danes pa je ravno nasprotno: za reveže se izdajajo tisti, ki jim ne gre za preživetje, ampak za življenje na tuj račun. Tudi tukaj je potrebno razločevanje med tistimi, ki so resnično potrebni in tistimi, ki se take delajo z namenom izkoriščanja v lastno korist.

Sof 2,3; 3,12-13

Delovanje preroka Sofonija, ki je redek gost nedeljske liturgije, postavljamo v čas kralja Jošija (640- 630), v čas propadanja asirskega imperija, ki je ogrožal zvestobo Davidovi dinastiji in dvoru in širil asirski zvezdni kult, čemur so se pridružili še drugi zunanji poganski pojavi: češčenje amonskega boga Milkoma, tuja zamejska moda, lažno preroštvo, nasilje in razne krivice. Zato je prvi del Sofonijeve knjige posvečen grožnjam Judu in Jeruzalemu ter drugim narodom. Glavni del pa je posvečen Božjim obljubam: spreobrnjenju poganov, vrnitvi razkropljenih, predvsem pa zvestobi Izraelovega ostanka, tistih maloštevilnih, ki niso šli za tujimi bogovi. Knjižica je obliko, kot jo imamo sedaj, dobila med babilonskim izgnanstvom (586-539) ali celo po njem.

Prvi del Sofonijeve knjige je posvečen grožnjam Judu in Jeruzalemu ter drugim narodom. Glavni del pa je posvečen Božjim obljubam: spreobrnjenju poganov, vrnitvi razkropljenih, predvsem pa zvestobi Izraelovega ostanka, tistih maloštevilnih, ki niso šli za tujimi bogovi. V povezavi z nedeljskim evangelijem pa to napoved rešitve lahko vidimo kot uvod v novozavezne blagre, ki jih je Jezus postavil kot življenjski program svojih učencev. Božja beseda je važna za razumevanje Jezusovega oznanila; blagor njim, ki si zanjo prizadevajo.

Iz 8,23-9,3

Starozavezno besedilo iz Izaijeve knjige nas postavlja v čas, ko je asirski kralj Tiglát Piléser zavzel leta 721 pred Kr. Samarijo in s tem takratni mezopotamski velesili Asiriji odprl pot na obale Sredozemskega morja in Nilovo dolino, torej Egipt, tedanjo drugo velesilo na Bižnjem vzhodu. Že takoj v začetku odlomka naletimo na dvoje časovnih obdobij: preteklost in prihodnost. Preteklost, ki je čas propadanja in prihodnost, ki je čas obnove in rasti. Ozemlje Zábulonovega rodu je sredi med Sredozemskim morjem in Genezareškim jezerom. Na vzhodu je nanj mejil Néftali, ki se je raztezal dalečna sever preko mesta Kádeš. Na jugu pa je na tretjem mestu “poganska Galileja”, ki je skupaj s “potjo ob morju” in Transjordanijo predmet povzdignjenja. Ta omemba Galileje je posebno važna, saj je Jezus tam preživel svoje otroštvo in ji posvetil največ časa svojega oznanjevanja. Celo po vstajenju se je z apostoli srečal v Galileji in večina važnih odločitev je bila storjena prav tam. Z opisovanjem luči starozavezni prerok naznanja skorajšnjo osvoboditev dežele, ki so jo podjarmili Asirci. Nova zaveza razlaga to besedilo v smislu osvoboditve od greha in deleža slave v Božjem kraljestvu. Kristus je luč, ker je prinesel v temo svetlobo božjega otroštva in novo etiko.

Poudarek je seveda na dejstvu, da si je človrk dolžan prizadevati za pravičnejši svet, ki bo očitno tudi prišel, saj je končna zmaga v Kristusovih rokah.

Iz 49,3.5-6

Odlomek je tako nesrečno iztrgan iz besedila drugega speva o Božjem služabniku iz Knjige tolažbe, da je za razumevanje treba imeti pred očmi širše sobesedilo. Šele potem razumemo, da gre za neke vrste prerokovo avtobiografijo s tremi členi: 1. izbor, poklic in priprava “služabnika”; 2. preplašenost in zaupanje “služabnika”, kar je izraženo s pritožbo; 3. novo poslanstvo, ki igra bistveno vlogo tudi v stari zavezi. Prerok odkriva, da je bil poklican k svojemu poslanstvu že od spočetja naprej, kot je bil poklican Jeremija. Kot Ezekiel bo moral potegniti meč, kot Jakob se bo moral boriti za svoje poslanstvo noč in dan. Apostolska Cerkev je v preroku gledala Kristusa, mi pa vidimo v njih tudi Cerkev sámo, saj je končno Cerkev med nami navzoči Kristus, oziroma njegovo skrivnostno telo. Zato je jasen zaključek: ne samo da ima Cerkev pravico in dolžnost braniti svojo svobodo v vsakem družbenem sistemu, ampak mora brati Božjo besedo v dogodkih zgodovine in jo razlagati. Bog namreč hoče in udejanja svojo slavo po dejanjih služabnika, ki ga je On oblikoval in izbral, to je po svoji dejavnosti do Kristusa in do nas. Zakaj preko Božjega služabnika – preko Jezusa in nas – se Bog svetu izkazuje kot Gospod in udejanja svoje zveličanje v svetu, ki potem vrača Božjo slavo: odrešenje sveta in Gospodova slava postaneta isto. Božji služabnik – Jezus v nas – dobi svojo osebno čast v isti meri, v kateri se v svoji službi Bogu in svetu odpre z vso svojo človeško naravo.