Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

V prestolnici Orienta

2.

Največja znamenitost Kaire je brez dvoma egiptovski muzej, eden najobsežnejših na svetu. V Ismailiji stoji, blizu Nila, mogočna stavba je s pritličjem in nadstropjem, nebroj dvoran in sob ima, da se izgubiš v njih, če nimaš s seboj živega ali pa vsaj pisanega vodnika.

Ta palača je tempelj 4.000-letne egiptovske kulture; kajti 4.000 let se je razvijala in je cvetela, ena izmed najstarejših je, kar jih poznamo. V davnih dobah, 4.000 let pred Kristusom, ko so še jezera krila naša polja in so medvedi in orjaški jeleni gospodarili po pragozdih naših hribov in se je še pračlovek skrival po jamah, tedaj so Egipčani že imeli visoko kulturo, zidali so templje in mesta, računali leto po solneu, znali so pisati, imeli so razvito slovstvo, šole, in ko se je Grčija okrog leta 1.000 pred Kristusom začela zbujati, tedaj je egiptovska kultura že šla v zaton in mrtva je bila, ko se je Rim šele začel.

Kultura Egipta je propadla obenem s samostojnostjo dežele, zadnja stoletja pred Kristusom. Templji so se porušili, grobove je pokril pesek puščave, nevedni ljudje so uničili, kar je kljubovalo zobu časa, egiptovska kultura je prišla v pozabo in je ostala v njej prav do našega 19. stoletja. Šele novejšemu in najnovejšemu času je bilo dano, da je odkril davne spomenike te prastare kulture. Vse še tudi danes ni odkrito, vsako leto še prinese kaj novega, pa reči se more, da je veda o Egiptu, egiptologija, danes blizu vrhunca.

Ogromna je množina staroegiptovskih spomenikov, ki so nakopičeni v muzeju. Cele dneve se moraš pri njih muditi, če hočeš vse vsaj z nekolikim pridom pregledati. Nemogoče je, da bi vam jih vse, četudi samo površno, popisal.

Eno pa moram omeniti, kar je tudi mene skoraj najbolj zanimalo. To so egiptovski hieroglifi.

Učil sem se hieroglife prebirati, nikdar pa še nisem videl pristnega, pravega napisa v hieroglifih. V muzeju sem se jih končno do sita nagledal.

Egiptovski pismeni spomeniki so deloma v kamen vklesani, deloma pisani na papiros, izvrsten, gladek papir, ki so ga izdelovali iz mozga rastline, papiros imenovane. Trstiki je podobna in v obilici je nekdaj rastla ob Nilu. Dandanes jo je najti le še gori v Nubiji. Naš papir je od nje dobil ime. Liste iz papirosa so lepili v dolge trake in jih zvijali v zvitke. To so bile egiptovske knjige. Nekateri papirosi so po 40 m dolgi. Pisali so na papiros s črnilom, ki so ga delali iz saj in tekočega gumija, in s peresom iz trstike.

Toda kakšno je egiptovsko pismo?

Egipčani so izumitelji abecede. Ni res, da bi jo bili iznašli Feničani. Le dobili so jo od Egipčanov, jo primerno izpremenili ter jo dali Grkom in drugim narodom, s katerimi so prišli v stik.

Začetek egiptovskega pisma je bil podobopis. Kdor je hotel napisati besedo ptič, je narisal ptiča, če je hotel napisati besedo vol, je narisal volovsko glavo; štirikot je pomenil hišo itd. V egiptovskem muzeju je dovolj takih prvotnih podobopisov, robato in preprosto so v kamen vklesani ali pa naslikani na les.

Podobopis so si izumili seve tudi drugi narodi, pa le Egipčanom je bilo dano, da so to iznajdbo dalje razvijali. Začeli so namreč z eno in isto podobo “pisati” vse besede, ki so se enako glasile. To jim je bilo tem laže, ker so v egiptovskem jeziku le soglasniki nositelji pomena, samoglasniki pa se izpreminjajo. Kakor pri nas na primer soglasniki v-r-t lahko pomenijo vrt, vrata, vreti, varati itd., tako je Egipčanom pomenila na primer skupina soglasnikov w–r ptiča, pa tudi besedo “velik”. Podoba ptiča jim je pomenila zlog w~r v kakršnikoli besedi. S tem so iznašli zlogopis.

Pa še en korak so stopili dalje. Znake za zloge so začeli uporabljati za znake začetnega zlogovega soglasnika. Usta na primer se imenujejo po egiptovsko re, narisali so usta in rabili ta znak za črko r. Tako so izumili črkopis. Štel je 24 črk. Te so prevzeli Feničani, trgovski narod, ki je pogosto prišel v stik z Egipčani. Od njih so se pisanja naučili Grki, od teh pa Rimljani. Ti so si na podlagi egiptovsko-grških črk napravili “latinico”, ki jo rabimo tudi mi. Latinica je torej v bistvu nastala iz hieroglifov.

Pa še eno reč so iznašli. Narisati ptiča, hišo, usta itd., za vsako črko posebej podobo, to je bil zamuden posel. Pisarjem pa se je mudilo, posebno kadar je bilo treba pisati po narekovanju. Zato so si polagoma podobe poenostavili, lepopisci so pridejali še razne okraske in naveske in nastalo je pismo, ki ga imenujemo hieratično. Razmerje med hieroglifi in hieratičnim pismom je prav tako, kakor pri nas med tiskanimi in pisanimi črkami. S hieroglifi so pisali na kamnite spomenike, hieratično pismo pa so rabili v vsakdanjem življenju, kadar so pisali na papiros. Okrog leta 500 pred Kristusom je končno prišlo v rabo demotično pismo, neke vrste brzopis, bi dejal.

Egipčani so mnogo pisali, ne samo na granitne spomenike, na stene templjev in grobnic, ampak največ na papiros. Egiptovski muzej hrani nebroj papirosov, cela dvorana jih je v prvem nadstropju. In koliko jih je po muzejih v Londonu, Parizu, Berlinu m v zasebni lasti! Že iz števila dosedaj najdenih lahko sklepamo, da je tudi Egipt imel svoj papirnati vek, ne samo enkrat, ampak večkrat, v dolgi dobi štirih tisoč let svojega kulturnega razvoja.

Pisali pa so o vsem mogočem, od težkih, suhoparnih bogoslovnih vprašanj pa do lahkomiselnih zaljubljenih pesmic. Izmed bogoslovnih spisov sta za umevanje njihovih verskih nazorov najvažnejša knjiga “O mrtvih” in “Knjiga o večnosti”. Tudi v egiptovskem muzeju jih je nekaj, najlepši je papiros, najden v grobnici kraljice Ke-ma-re – celo s slikami! – in papiros neke tempeljske pevke. Mnogo |e papirosov, ki vsebujejo zbirke modrih izrekov, so nekaka “Knjiga modrosti”. Nad vse mične so narodne pripovedke, zelo mnogo jih je ohranjenih. Poleg tega so gojili tudi pesništvo. Nešteto ljubkih pesmic nam je ohranjenih, pripoveduieio nam, da je mladina 4.000 in več let pred nami prav tako čustvovala in živela kakor dandanes. Imeli so pa tudi resnobne knjige. Neki papirus, ki je gotovo kdaj krasil knjižnico kakega zdravnika, je kar cela učena knjiga o zdravilstvu. Tudi zdravniški predpisi – recepti – so nam prišli v roke.

Razume se, da so Egipčani znali tudi računati m da so poznali vsaj osnovne pojme tehnike, sicer bi ne bili zgradili teh mogočnih stavb. Iz računskih papirosov posnamemo, da so znali seštevati, odštevati, množiti, – deliti pa ne. Seveda se je njihova matematika ozirala predvsem le na praktične potrebe vsakdanjega življenja.

Gojili so tudi zvezdoslovje. Iz zvezdoslovnih papirosov zvemo, da so računali leto po solncu, štelo je 365 dni, 12 mesecev, vsak mesec je štel 30 dni. Njihov koledar, nekoliko izboljšan, je še dandanes v rabi.

Le eno naj še omenim, domače in šolske naloge egiptovskih šolarjev. Nič novega se ne zgodi na svetu in naši šolarji in dijaki s svojimi sitnimi nalogami naj se tolažijo, da so že 4.000 let pred njimi egiptovski šolarji prav tako v potu svojega obraza pisali naloge.

Pa kako so se nam te naloge ohranile? Na dva načina.

V ljudskih šolah, bi rekel, so pisali učenci naloge na črepinje pobitih loncev in vrčev in na ploščnate kamne. Ko jih niso več rabili, so jih vrgli proč, celi kupi leže med razvalinami templjev, tam so namreč bile šole. Te črepinje – ostraka jih imenujemo – so za nas dragoceni kulturni spomeniki in krasijo naše muzeje. V višjih šolah so pisali na papiros. Umrlim dijakom so starši dajali s seboj v grob njihove “zvezke”. Tako so prišli v naše roke.

Tem nalogam gre zahvala, da so se v tolikem številu ohranile staroegiptovske narodne pripovedke, slavospevi na kralje in bogove, poročila o vojnah, o važnih zgodovinskih dogodkih, pesmi itd. Učenci so jih prepisovali iz starejših del, da so se vadili v zamotanem egiptovskem pravopisu in v lepopisju, prav kakor iz istih razlogov pišejo naloge naši učenci.

Pismenost v starem Egiptu seve ni bila tako razširjena kakor v našem času. Prav zato pa je bil pismen človek v visoki časti in “pisar” je v starem Egiptu veljal za učenjaka. Takole opominja modrijan Duauf svojega sina, ko ga pelje v tempeljsko šolo:

»Glej, moj sin, ni ga stanu, ki bi ne bil podložen. Le učenjak vlada vse ljudi. Zato se posveti temu poklicu in postani pisar, da boš vodil ljudstvo! Kajti služba pisarjeva je imenitna, trstika in papiros mu prineseta udobnost in bogastvo. Položi svoje srce med knjige in ljubi jih kakor svojo mater. Kajti ni je na svetu stvari, ki bi imela večjo vrednost kakor knjiga!«

Tako govori nek papiros.

Skoraj da se mi je stožilo, ko sem se poslavljal iz dvorane papirosov. Zlati časi, ko je »papiros prinesel udobnost in bogastvo« —! Modri Duauf bi o naših časih drugače govoril!

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

V prestolnici Orienta

1.

»Ampak čujte, oče Evgen, tale vaša Kaira –! Veselil sem se, da bom videl Orient, tole pa je pariški boulevard ali pa londonski.«

»Seveda je!« ponosno pritrdi oče Evgen. »Današnja Kaira je evropsko mesto, orientalski pobarvano. Posebno še Ismailije, zapadni del. Pa le počakajte, da prideva v vzhodni del mesta, v Muski, in v njegove stranske ulice! Tam je še Orienta dovolj!«

Oče Evgen pase slovenske duše doli ob Nilu že nad dvanajst let. Naprosil sem ga, naj mi razkaže Kairo, in tisto popoldne sva šla postopat po mestu.

Ulica se vrsti za ulico, ravne, široke, nekatere po kilometer dolge, večinoma vse gladko asfaltirane čez in čez; ob njih je nepregledna vrsta samih palač, sijajnih trgovin in izložb; ponekod so drevoredi akacij in platan, vrtovi palm z bajno lepimi vilami kairskih mogotcev, povsod živahen promet: avtomobili, izvoščki, električna železnica, – to je Ismailije, evropski del mesta.

»Okrog 1870 se je tukaj mesto začelo,« je razlagal oče Evgen, »podkralj Ismail ga je ustvaril. Poprej je bila tod zanemarjena puščoba ob Nilu. Sedaj je tu doma bogastvo, ministrstva so tu nastanjena, diplomatski zastopniki, tudi jugoslovanski, banke –.«

»Pa tudi revščina,« sem pokazal na dva fantalina, ki sta s pločevinastimi škatlami v rokah stopala med gnečo, vsa umazana in raztrgana, in iskala nekaj po tlaku.

»Kajpada! Ta dva pobirata cigaretne ogorke. V Kairi se dnevno pokadi več milijonov cigaret. Ogorkov je torej dovolj. Takile fantki jih pobirajo, svoje odjemalce imajo, ti osnažijo tobak, kar ga ostane v ogorkih, in ga predelajo v nove cigarete, katere potem spet prodajajo –.«

»Fej –! Nobene cigarete več ne pokadim v Kairi!«

»In posel nese, pravijo. Fantom in ‘tovarnarjem’. Ulice imajo strogo razdeljene med seboj. Gorje, če bi kdo pobiral na tujem zemljišču! Do krvi se stepejo!«

Prišla sva do križišča. Dotedanje ulice so bile mrtve v primeri z vrvenjem in drevenjem, ki se je valilo kakor mogočna reka mimo naju. Obstala sva, ni bilo mogoče čez.

Sredi križišča je stal policist, ne Anglež, domačin. Za dobro glavo je segal nad ljudi, bele rokavice je imel in kratko palico v roki. Nekaj časa je bil obrnjen v eno stran ulice, recimo proti zapadu, promet od severa na jug se je valil mimo njega: dolga vrsta avtomobilov, kolesarjev in drugih vozil in cela reka pešcev, za njegovim hrbtom pa se je moral promet v smeri od vzhoda na zapad ustaviti, avtomobili so se kopičili, električna je obstala, le pešci so smeli čez, če so si upali. Nato pa je stopil par korakov na desno, se obrnil proti jugu, dvignil roko m promet v smeri sever – jug se je ustavil za njegovim hrbtom, promet v smeri vzhod – zapad pa je smel mimo. Nato je spet stopil z oblastnim korakom na prejšnje mesto. Tako je vodil ogromni val prometa sedaj v eno, sedaj v drugo smer.

Porabila sva ugodno priliko ter naglo smuknila na drugo stran veletoka, le za silo sva ušla kolesom avtomobila. Pa ni se treba bati, nič se ne zgodi, ali pa le redkokdaj v primeri z našimi mesti. Vozniki in pešci v Kairi se dobro razumejo med seboj.

Šari-a Bûlâk! Kar so za Beograd Terazije, za Dunaj Karntnerstrasse, za Berlin Unter den Linden, lo je Šari-a Bûlâk za Kairo. Središče prometa, središče življenja, podnevnega in ponočnega. Petdeset metrov je cesta široka, nebotične palače jo obrobljajo, neizmerno bogastvo, lesk zlata in draguljev, sijaj in pestrost svile je nakopičena v njenih izložbah, po sredi ceste se vali gor in dol nepretrgan tok avtomobilov, dvotirna železnica hrumi, ob straneh pa drevi in se peha gneča ljudi z vseh svetov.

Pozno popoldne je. Gneča na sprehajališču (korzu) se bliža vrhuncu. Evropski živelj prevladuje. Gladko obriti Anglež, z ozkimi, stisnjenimi ustnicami, sprevaja svojo lady in presoja izložbe; dolarski Američan z zadovoljnim, prezirnim obrazom malomarno postopa med gnečo. Ta dva sta najmočnejša in najštevilnejša – in najbolj priljubljena v Kairi. Prava sezona je, januar. Mrzli sever prišel zimovat v topli Egipt. Angleški čuješ govoriti, francoski, nemški.

Posebna značilnost na sprehajališču je domačin – meščan, uradnik in trgovec, veleposestnik. Debelušast je, polnega, rdečega obraza. Na glavi ima živordeč, čopast tarbuš, obvezno pokrivalo Egipta; po evropskem kroju je oblečen, izbrano, gosposko, prav nič se mu ni treba sramovati pred bolj omikanim tujcem. Z rokami na hrbtu in s palico v roki po trije, štirje skupaj hodijo po korzu, arabski govore in grški, pa ponosni so, da ves svet prihaja k njim občudovat bajni Egipt, – in veseli, da jim prinaša denar.

Pa nikar ne mislite, da ni na ulici v tej pestri sliki domačega ženstva! Kairske ženske, stare in mlade, so samostojne (emancipirane). Ves dan jih vidiš na ulici, zaklenjenih in zastraženih haremov menda ni več v Kairi. Bogato so oblečene, sama svila jih je; po pariškem kroju so oblečene in celo po najnovejšem; Mohamedovi postavi o zagrnjenem obrazu so že davno nezveste, kvečjemu da imajo čez obraz pregrajeno prozorno, belo tenčico, ki pa bolj odkriva ko zakriva svetle, iskre oči, žive in velike, ter smehljajoče se polne ustnice. Le redkokdaj, samo podnevi, vidiš še kako čisto pravoverno mohamedanko, od glave do pete zavito v črno obleko, s črnim, neprozornim pajčolanom čez ves obraz, ali pa vsaj čez spodnji del lica.

»Tole je mestni vrt Ezbekije,« me je zbudil oče Evgen iz opazovanj. »In tamle je slavni Sheapheard, svetovni hotel, ki v njem lahko stanujete za poldrugi funt dnevno!«

Egiptovski funt stane danes krog 280 dinarjev. No, lepe cene!

Zavila sva v ulico Kemal Bâšâ, – mogočna človeška reka je, ki se zliva v veletok, v bulaško cesto.

»Pojdiva v Muski, pa si jutri oglejva ulico Kemal!«

Lahko je reči! Pa deset minut sva čakala, da sva našla ugoden trenutek in pohitela na drugo stran. Potem je šlo hitreje.

Vzhodno od vrta Ezbekije se Kaira na mah izpremeni v orientalsko mesto. Ogromne evropske palače izginejo, nižje stavbe se pokažejo, ki se med njimi vijejo ozke, zatohle ulice z roglatim kamenimi ali pa kar s prstjo tlakane. Turbani te srečavajo, pisani kuftani, rjavi za-buti, plave gallabije same dolge, do peta segajoče, gubaste obleke, košati burnusi s kapuco in pod njo ostre, presunljive oči in orlovski nos beduina iz puščave. Avto izginja, nima prostora, mesto njega obvladuje ulico dolgouhi sivec z mršavim beduinom ali pa s celo goro tovora na potrpežljivem hrbtu. Promet pa je še živahnejši kot v evropskem delu in se posebno odlikuje po jutrovski kričavosti, ki se čuje tem silneje, ker so ulice ozke in stisnjene.

»Oglejva si bazare!« je veleval oče Evgen. Stopila sva v stransko ulico.

Kar obstal sem. Ulica je morebiti štiri metre široka. In na voglu te ozke ulice in zunaj pod milim nebom je opravljal brivec svoj posel. Oblečen v umazan kuftán z neizogibnim čopastim tarbúšem, drzno v tilnik porinjenim, je ne meneč se za dirindaj okrob sebe strgal po licu svo|e žrtve s toliko gibčno hitrostjo, da sem se vsak čas bal nesreče. In pri tem je imel še čas, da je opazil mene, tujca, se mi prijazno zarežal in pokazal na stol poleg sebe, češ, kar sedi, effendi, koj bom gotov s temle. In poleg njega je čevljar obdeloval podplate bodočega obuvala, da je mimo stopicajoči osliček plašno odskočil. Tretji v družbi je bil seve mojster šivankar s svojimi pomagači. Dva sta sedela čisto zunaj na ulici in vihtela šivanke, tretji pa je poleg njiju likal hlače. Na drugi strani ulice je besno drdral šivalni stroj in delavec pri njem se je čez hrbet jezil nad svojim pomočnikom.

Gledajoč vso to pocestno prostodušno obrt sem premalo pazil na ulico, nekdo me je sunil med rebra; odskočil sem in se zaletel v steber bakrenih loncev, da so se zveneč in bobneč strkljali po tleh. Pravzaprav bi bil moral nevarnosi že prej opazili, ker so ti kleparji neznansko ropotali in razbijali. Trgovec je klel po arabsko, pomočniki so hiteli reševat lonce izpod nog ljudi in osličkov, mene pa je oče Evgen hitro potegnil za seboj in izginila sva v gneči.

Druga ulica. Vsa se blesti, pri zlatarjih sva. Droben možiček obdelava s kladivcem košček zlata, ga tanjša v ploščico, z drobnimi kleščicami ga suče in zvija, s tenkim šilom ga prebada, zlato nitko poteza skoz in pred mojimi očmi nastaja zlat obesek. Smehljaje se mi ga ponudi v nakup. Tam spet zabija delavec zlate in srebrne nitke zaporedoma v črno mahagonijevo deščico; ne mine toliko časa, da bi se dobro ozrl naokoli, pa je pokrov za tobačnico, okrašen s pisami, gotov.

Glava me je bolela, ko sva se končno izluščila iz labirinta ulic in iz šumne gneče ter se počasi napotila nazaj v evropski del. Oče Evgen je poiskal lepo restavracijo z napisom “Brasserie allemande” – nemška pivovarna – in tam sva sedla in si po tolikih trudih privoščila pristno budjejeviško pivo, seve spet kar zunaj na ulici, na široki ploščadi.

Večerilo se je. Ploščad in ulica sta zažareli v nebrojnih lučih. Med gosti je prevladoval rdeči tarbúš. Že zato, ker si ga Egipčan nikdar ne sname, niti pri jedi ne. Čuden, nenavaden prizor za tujca je ta pogled po migotajočih živordečih tarbuših, po zagorelih obrazih pod njimi, rejenih in polnih, pa tudi koščenih in suhih, z naprej stoječimi čeljustnimi kostmi.

Gneča je velika, novi gostje komajda prostor dobijo. Egipčani radi pijejo pivo, menda rajši ko nilsko vodo. Vsaj meščani. Restavracija obratuje čisto po evropsko. Evropski natakarji, večinoma Dunajčani, švigajo v črnih frakih sem ter tja, prinašajo cele vence penečega se piva, plačilnega tu nikjer, zaman ga kličeš, prav kakor pri nas, “šef”, gospodar, pride, se klanja tu, pozdravlja tam, govori z znanci, Dunajčan je, pa seveda gladko govori vse mogoče jezike. Obrat mu gre dobro, mi je razlagal oče Evgen, čeprav je pivo trikrat dražje ko pri nas. Carina je visoka, pa vseeno ga uvažajo, domače pivo je za nič, voda Nila je dobra za limonado, za pivo ne velja.

Pa dolgo nisem mirno užival pestre slike. Skoz gnečo sc je priril fantek v revni gallabiji, z belo beduinsko čepico na glavi in s škatlo v roki. Pokazal je na moje čevlje, pokleknil, me prijel zanogo in že je vihtel krtačo. Zaman sem mu pripovedoval, da |e moj čevelj že itak obupno snažen m lep, zaman ga je odganjal oče Evgen. Ko vse ni nič pomagalo, je zajokal, kazal na usta, polagal dlan na želodec in tožil, da je lačen, da danes še ni nič jedel. »Samo en piastcr, effendi, pa bom krasno zlikal čevlje –! Jesti moram!«

Dal sem mu piaster – okrog Din 2,80 –, skril nogo pod stol m ga napodil. Pa koj za njim je prišel že drugi s tako škatlo pod pazduho, pokazal na moje čevlje, pokleknil, me prijel za nogo in mislil začeti. Pa prihitel je tretji, ga porinil stran, nazadnje sta se stepla za moj čevelj. Nič ni pomagalo, moral sem dati vsakemu piasier. Muzajoč se sta odšla in z bistrimi očmi iskala po gneči novo žrtev.

Nato se je prismehljal drug fantek, z zabojčkom v roki, polnim cigaret v okusno opremljenih škatlicah vseh najrazličnejših vrst. Kupil sem očetu Evgenu eno, dobil je še škatlico vžigalic povrhu.

Fantek se je poslovil in za njim je dostojanstveno slopil predme dolg, koščen Arabec, oblečen v rjav za-but od vratu do petá, in razkril pred menoj sijajno bogastvo steklenih diamantov in biserov, zapestnic, igel, uhanov, prstanov in druge drobnarije. Poskusil je z angleščino, s francoščino, z nemščino, od vsakega jezika je znal par drobcev. Ko sem mu pa po arabsko povedal, da ničesar ne bom kupil, se me je loiil s toliko arabsko zgovornostjo, da sem nazadnje le vzel ovratno iglo. Cenil jo je deset piastrov, dobil sem jo za tri, – prav kakor pri naših krošnjarjih Bosancih!

Koj za njim se je prihvalil do naše mize prodajalec bogvedi kakih srečk in za njim je tiščal fant s polnim naročjem časopisov, arabskih, angleških, francoskih, in kdo ve kaj vse so nama še prišli ponujat, le aeroplanov in avtomobilov še ne.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Nil, oče Egipta

2.

Nezadržno je drevel Delfa-ekspres proti Kairi. Vozovi so se zavijali v oblake prahu in drobnega peska, ki je silil skozi vsako špranjo. Pokrajina je brzela mimo, nenavadna, čudovita. Nepregledna ravna polja, gruče vitkih palm, pod njimi kupi prstenih koč, fellahi pri delu, vasi, mesta z belimi hišami in ravnimi strehami, kolodvori, polni ljudi v orientalskih pestrih nošah, kanali, veliki in mali, vse križem speljani, in tamle zunaj se pomika po polju počasi belo trikotno jadro. Tam je glavni kanal, jadrnica plove po njem, ne vidi se ne kanal ne ladja, le ogromno jadro moli ven nad polje in počasi leze po njem. Čudovit prizor!

Najbrž sem predolgo in prezamišljeno strmel v novi, nenavadni svet. Mojega soseda se je lotil dolgčas, tisti Nemec iz Westfalske je bil, ki sem se z njim seznanil že na parniku. Podražil me je.

»Gospod profesor, ali gledate, če bi kje videli sedmere debele krave egiptovskega Jožefa?«

»Tisto ne,« sem se nasmejal in sedel k njemu. »Saj veste, da so tiste krave živele le v sanjah faraonovih. Torej jih žal tudi ne bova srečala v Egiptu.«

»Seveda ne! Kakor tudi ne egiptovskega Jožefa! Kajne,« mi pomežikne, »tista zgodba o egiptovskem Jožefu in o faraonovih sanjah in kako je bil Jožef povišan, – vse to je pač le samo lep roman, ki se zanimivo bere, in še precej dobro je zamišljen.«

Mož se je rad prerekal o verskih vprašanjih. Mnogo je bral, ponajveč plitve “znanstvene” članke po časopisih. Sicer pa je bil dober človek in prijeten družabnik.

Meni se ni ljubilo. Zanimal me je svet zunaj, rad bi bil spet gledal skozi okno. Zato sem mu kratko odgovoril:

»Seveda je lep roman, ena najljubkejših povesti, kar jih je v stari zavezi. In povrh je še resničen. Jožef sam je napisal zgodbo svojega življenja ali pa jo je pripovedoval svojim otrokom in ti so jo sporočili dalje. In to sporočilo je porabil pisec, ko je pisal Mojzesovo knjigo.«

»Bežite, bežite!«

Razvnelo me je.

»Zakaj se Vam to zdi nemogoče? Ob času, ko je Jožef živel, so imeli Egipčani že zelo razvito slovstvo, zgodovinsko in leposlovno. Mnogo so pisali. In Jožef, poljedelski minister tedanjega egiptovskega kralja, da tako rečem, bi naj ne bil znal pisati, in bi naj ne bil pisal zgodovine svojega življenja?«

»Hm –! Ko se pa vse bere kakor bajka. – Tiste sanje o kravah, ki pridejo iz Nila, tisto povišanje, nabiranje žita —.«

»Prav nasprotno, gospod! Prav nič se ne bere kakor bajka! Vsaka poteza v Jožefovem romanu se čudovito strinja s tem, kar vemo o življenju Egipčanov iz egiptovskih virov samih. Nad sanjami se spotikate? Ali ne veste, da so bile sanje pri Egipčanih v posebni časti? Egiptovski kralji sami nam poročajo na svojih spomenikih o svojih preroških sanjah! – Dalje! Sedmere krave so pristno egiptovske. Krava je bila Egipčanom simbol rodovitnosti, obilice poljskih pridelkov, da, naravnost simbol obilne nilske poplave. Posvečena je bila Hatori, boginji rodovitnosti, zato so Hatoro upodabljali s kravjo glavo. Ali je torej čudno, če se je kralju sanjalo o kravah, ki prihajajo iz Nila, ko pa je bila povodenj Nila in blagostanje dežele njegova glavna skrb?

In da je bil povišan Jožef, tujec v Egiptu, to se Vam zdi čudno? Kolikokrat so, tako nam javljajo egiptovski spomeniki, prav tujci prišli na dvoru egiptovskih kraljev do visokih časti. Celo sužnji! Celo Semiti, torej rojaki Jožefovi. – O “žitnicah” niti govoriti nočem. Na več mestih so že izkopali okrogle, stolpom podobne stavbe, ki so po izjavi tehtnih arheologov služile za spravljanje žita. Egiptovski papirusi govorijo o žitnicah, na reliefih jih vidite.

Torej poglejte! Vsa zgodba o egiptovskem Jožefu je takorekoč prežeta s pristnimi egiptovskimi kulturnimi elementi, diha svežo zgodovinsko resničnost, je bila torej pisana na egiptovskih tleh in od človeka, ki je sam doživel, kar pripoveduje. Berite Ermannovo knjigo o Egiptu! Protestant je, pa Vaš rojak. Ne govori v prilog Svetemu pismu, pove pa odkrito, da so podatki o kulturnih razmerah starega Egipta, kolikor jih je v Svetem pismu, popolnoma pravilni.«

»Hm –!« je pokimaval, »kar pravite tule, doni zelo verjetno. Kupil si bom Ermanna. – Ampak,« je pridejal s trmo, ki je običajna pri takih ljudeh, ki komaj da so čuli en trden dokaz zoper svoje zmotne trditve, že koj preskočijo na kaj drugega, samo da jim ni treba priznati zmote, »ampak – poslušajte! Tiste desetere šibe, ki je z njimi Mozes prisilil faraona, da je izpustil ljudstvo, tiste šibe, pravim, niso bili nobeni čudeži. Ko Nil naraste, je njegova voda vsa rdeča, od rdečkaste prsti, ki jo nosi s seboj. Vidite! To je kar prvi čudež Mojzesov! In ko voda usahne, ostane na poljih nebroj vodnih živali, posebno žab. To je drugi čudež! Mrhovina, ki jo je voda pustila za seboj na poljih, gnije, izcimi se kuga, tista znana bolezen elefantiasis, neka vrsta tvorov. Glejte spet Mojzesov čudež! In tako dalje.

Pisec knjige je čul o takih naravnih dogodkih, pa je iz njih naredil čudeže za svojo zgodbo –.«

»Hm –! Da! Zelo ste duhoviti! Če bi človek slučajno ne poznal dobro Svetega pisma, bi vam res ne vedel kaj odgovoriti.«

»Kajne!« se je smehljal dobri mož.

»Ampak – povejte mi, kdaj pa je nilska voda rdeča?«

»Ob času, ko je povodenj na višku.«

»In kdaj se pojavijo žabe na egiptovskih poljih, – oziroma so se pojavile, ker dandanes jih itak ni več – in kdaj so prišli tvori in kuga in druge prijetnosti?«

»Ko je voda usehnila, seve.«

»In kdaj je voda na višku?«

»V Spodnjem Egiptu takole ob koncu avgusta, v začetku septembra.«

»Izvrstno! In kdaj usahne voda?«

»No, septembra začne padati. Oktobra je prva setev. – Pa čemu to?«

»Takoj, gospod! Ali veste, v katerem mesecu je Mojzes delal svoje čudeže pred faraonom?«

»Ne vem.«

»Vam bom pa jaz povedal,« sem dejal in segel v torbico, kjer sem imel shranjeno Sveto pismo.

»Tule. Poslušajte! V drugi knjigi Mojzesovi, v devetem poglavju, berete: In lan in ječmen sta bila pokončana, kajti ječmen je bil že v klasju in lan je pognal glavice. Pripomnim, da je tu govor o sedmi šibi, tistikrat je poslal Bog grom in točo nad Egipt.

Mojzesovi čudeži so se torej godili proti koncu februarja, ko je ječmen že v klasju. Predolgih presledkov ne morete nastaviti med posameznimi šibami, ker bi bili brezpomembni, tudi niso razvidni iz besedila.

Če so se pa čudeži godili februarja, niso mogli biti naravna posledica povodnji, ki, kakor sami pravile, septembra že odteče, tako da oktobra že sejejo. In razen tega, – če bi bile vse te šibe le naravni pojavi, kako da se jih je faraon zbal? In Izraelci sami tudi niso bili tako otročji, da bi ne bili znali ločiti naravnega pojava od čudeža.«

Ves v zadregi me je gledal. Na njegovo srečo je v tistem trenutku nekdo pri oknu zaklical:

»Piramide! Piramide se vidijo!«

Vse je hitelo k oknom. Voz je bil poln turistov z vseh koncev sveta. In prvega pogleda na piramide nihče noče zamuditi.

Tudi jaz sem poskočil in moj tovariš za menoj, čeprav je piramide že večkrat videl. Znanstveni prepir je bil pretrgan in pozabljen z egiptovskimi žabami, mušicami, tvori in drugimi šibami vred.

Res, tamle zunaj na jugu je štrlel v nebo ogromen sivkast trikot in za njim drugi in tretji. Piramide v Gizah! Zelo daleč so še bile, tovariš mi je povedal, da so še najmanj petdeset kilometrov oddaljene. In vendar so bile že kakor sinje daljne gore na obzorju. Kaj šele, ko bom stal ob njihovem vznožju, sem pomišljal.

Vlak je drvel s podvojeno brzino, kot bi se mu mudilo, da pride čimprej domov. Par postaj je kakor nekaj bledih, motnih in bežnih senc šinilo bliskovito mimo, na levi se je pojavilo sivo gorovje. »Džebel – gora – Mokattam,« je razlagal Nemec. Pod njo se je zabelilo mesto.

»Tisto je Kaira?«

»Še ne,« je dejal. »Tam je Novi Heliopolis. – In tamle so Malarije,« je kazal, »z znamenitim Manjinim drevesom.«

Pojavile so se predmestne hiše na levi in desni, nizke, neredno postavljene stavbe, tu pa tam palače z vrtovi in palmami; vlak je grmel in ropotal čez neštete ogibe, par dolgih, širokih ulic, polnih ljudi in avtomobilov, je križalo železnico – in nato nas je počasi pogoltnila orjaška jeklena dvorana, glavni kolodvor.

Vlak se je ustavil. Boječe sem gledal skozi okno v gosto gnečo na peronu. Robci so mahali v pozdrav, arabski nosači so se obešali na okna, rjavi drzni obrazi plamenečih oči, in se ponujali, eni so že kar lezli v voz, zastopniki hotelov so kričali in hvalili vsak svoj hotel: Sheapheard! Continental! Savoy! National!, rdeči iarbuši so migotali, vmes so kričali prodajalci limonade, cigaret, časopisov in vseh mogočih drugih reči, evropski kroj in arabski kuftan sta se pomešavala – le rjave frančiškanske halje ni bilo videti nikjer.

Prosil sem bil očeta Evgena, naj pride na kolodvor. Pa ni prišel.

Moj westfalski znanec se je tudi naglo poslovil. Njegovi ljudje so ga čakali.

»Veselilo me bo, če se še kje srečava in nadaljujeva najine razprave!«

»Tudi mene. Pa na svidenje!«

Nisem mislil, da ga bom še kdaj kje srečal.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Nil, oče Egipta

1.

Pri Kafr ez-Zajjatu sem ga prvikrat videl, tisto jutro, ko sem se v Kairo vozil.

Seveda ni bil ves. Kmalu za Kairo se cepi v dva rokava, v rosetski in damietski. Razen tega mu “puščajo” vodo z neštetimi kanali, ki se razprezajo po vsej Delti ter namakajo polja in vrtove.

Zato pri Kafr ez-Zajjátu nikakor ni tak mogočen veletok, kakor bi moral biti “oče Egipta”. Povrh je bilo še v januarju, torej ob času, ko ima prilično najmanj vode.

Vkljub temu sem z vsem spoštovanjem zrl z ogromnega železniškega mostu na sveto reko in njene rjave valove.

V Kairi seve je Nil velik, širok. In čim više prideš gor v Egipt, tem večji je. Čisto razumljivo. Gornji Egipt je ozka dolina, obdelane zemlje ni mnogo. Zato v Gornjem Egiptu Nilu tudi ne odvajajo toliko vode kakor v Delti.

Videl sem sveto reko od njenega ustja pa gori do prvih brzic v Šellalu, na približno tisoč kilometrov dolgi poti. Cela dva meseca je bil Nil moj zvesti spremljevalec, napajal me je z neštetimi limonadami in drugimi hladilnimi pijačami, umival in kopal sem se v njem, brez Nila bi bilo moje potovanje po Egiptu nemogoče.

Zato mu bodi posvečeno posebno poglavje.

2.

Nil je kratkomalo oče Egipta. Rodil ga je, hrani ga in napaja ga.

Če bi ne bilo Nila, bi segala od Atlaniiškega pa do Rdečega morja sama nepretrgana puščava, velika Sahara, ki itak grozeče gleda s strmih bregov Nila dol v njegovo zeleno dolino.

Pa v davnih tisočletjih, ko še človek ni bival v Egiptu, je priteklo iz osrednje Afrike silno vodovje, si izkopalo v pesku puščave strugo, izjedlo mogočne granitne stene, drlo čez pečine, rilo vse globlje in niže ter se končno nekje blizu današnje Kaire izlivalo v morje. Kajti o tem ni dvoma, da današnje Delte še tistikrat ni bilo in da je sredozemska obal z globokim zalivom segala do Kaire in morebiti še više.

Tisočletja in tisočletja so minevala in neprestano je nosil Nil z abesinskega gorovja zemljo s seboj in jo plavil v morje. Morje se je izpremenilo v močvirje, močvirje v suho zemljo in zrasla je celina, ki jo dandanes imenujemo Spodnji Egipt, Delto, najrodovitnejši del vsega Egipta.

Pa še več je storil oče Nil.

Nanosil je z abesinskih gora tudi v svojo skalnato strugo blata, ki se je izpremenilo v rodovitno zemljo. Pod vročim južnim solncem je vzklilo bujno rastlinstvo, celi gozdovi trstičja in palm. Živali so se naselile v njih, ogromni nosorogi, velikanski krokodili so lenarili v močvirjih med trstičjem, levi so gospodarili po dolini. Tisočletja je ustvarjal Nil svojo dolino in nato je prišel čtovek, kakih osem do desei tisoč let pred nami se je priselil čez puščavo sem v zeleno, vabljivo dolino Nila.

Dejali bodete, to so sanje, vroče sonce Egipta ti jih je rodilo!

Nikakor ne!

Le poglej si spomenike starega Egipta v Karnaku, v Tebah, drugod, – vsi leže nekaj metrov pod današnjim svetom, nekateri celo tako globoko, da so si današnji prebivalci Egipta na strehah orjaških nekdanjih templjev mirno postavili svoje vasi, ne vedoč, kaj leži pod kupom zemlje.

Dolina Nila se je zaradi vsakoletnih povodnji dvignila. Kopali so in našli, da sega rodovitna zemlja 11 do 13 in še več metrov globoko. Pod njo leži pesek, skala. Merili so, koliko se je svet zvišal ob spomenikih, in so izračunali, da se je zadnjih pet tisoč let dvignil na vsakih dvajset let približno za dva in pol centimetra.

Računaj in boš našel, da je bil Egipt pred osem do desel tisoč leti kamenita puščava.

Nil je rodil Egipt. Pa ga tudi hrani in napaja.

Dežja v Egiptu ne poznajo, razen v spodnji Delti, v bližini Sredozemskega morja. Studence v vsem Egiptu bi lahko na prste seštel, pa še ti imajo svojo vodo od Nila — saj drugih rek v Egiptu ni – , kar torej vlage Egipt potrebuje, mu jo mora dati Nil.

Da Nil vsako leto deželo preplavi in pognoji z mastnim, rodovitnim blatom, to smo se učili že v šolah. In tudi to, da se egiptovskemu fellahu – kmetu – prav nič ni treba mučiti z oranjem, z gnojenjem in z drugim poljskim delom ob času setve. Egiptovski kmet vrže seme kar po blatu, ko je voda usahnila, nato požene svinje in drobnico na polje, živina brodi po blatu, stlači vanj seme in fellah lahko mirno čaka na žetev.

Tako je res bilo nekdaj.

Ko je od junija do septembra ob izvirkih Nila deževalo, je začel Nil rasti. Seveda ne povsod obenem. Sredi majnika je pridrlo vodovje do Hartúma, v začetku junija je bilo v Assuanu, 14 dni pozneje v Srednjem in Spodnjem Egiptu. Vsa dežela je bila pod vodo, nilska dolina je bila podobna jezeru. Le mesta, zavarovana z močnimi nasipi, so gledala iz tega jezera in pa templji, vasi fellahov pa so bile pod vodo, njihove prstene koče so se podirale, mnogo ljudi in živine je poginilo.

Pri nas bi se take povodnji bali. V Egiptu pa so se je razposajeno veselili; prinašala jim je vsakdanji kruh, blagostanje. Koče so hitro spet postavili, saj je Nil pustil blata dovolj za seboj. Vse je vriskalo in pelo in se veselilo tega blagoslova. Kajti gorje, če bi bila povodenj izostala! Vse življenje bi bilo zastalo.

Tako je bilo.

Dandanes poplave ni več.

Pa ne morebiti zato, ker Nil več ne narašča. Nil slejkoprej privali vsako leto ogromne množine mastnega vodovja iz Abesinije in slejkoprej je njegova porast pogoj za blagostanje dežele, – toda medtem ko je Nil svojčas le enkrat na leto, avgusta in septembra, pognojil in namočil zemljo in je mnogo vode neporabljene drlo v morje, vse ostale mesece pa je bila suša, štedijo dandanes z rodovitno Nilovo vodo in jo v mesecih izobilja hranijo za suhe mesece.

Kje neki hranijo vodovje Nila?

Mogočne jezove so potegnili na več mestih preko vse doline, največji je pri Assuanu na meji Sudana. Za temi jezovi kopičijo nilsko vodno bogastvo, v globoke kanale odvajajo njegove valove, v prostrane krnice jo napeljujejo, ob suši pa jo spuščajo na polja.

Vsa dežela je dandanes dobesedno prepletena s kanali, velikimi in malimi in najmanjšimi. Veliki kanali so široki kakor naše reke in tudi plovni; precejšnje jadrnice plovejo po njih. Takoj za jezom se cepijo od glavne struge in gredo po dolini svojo pot, več ali manj vzporedno z Nilom. Od njih se cepi nebroj manjših kanalov in od teh so napeljani še manjši kanali in struge in jarki do posameznih polj.

Ker leži Nil niže ko polja, je treba vodo dvigati. Od preprostega čebra, ki ga ob vodi stoječi fellah podaja više stoječemu tovarišu, ta tretjemu in ta če treba, še četrtemu, – pa do modernih sesalk na bencin, vse mogoče naprave najdeš in lahko občuduješ na potu ob Nilu.

Pa ko pride voda do fellahove njive, se ne sme kar potratno razliti. Vse polje je razdeljeno v grede, po dva do štiri kvadratne metre široke, vsaka greda ima nizek, do dva decimetra visok obkop. In na táko gredo priteče voda iz Nila po drobnem jarku in ko se posuši, pusti za seboj plast mastnega blata – polje je pognojeno, treba je le še sejali in saditi. V starih dobah je Nil fellahu le enkrat na leto prav potratno namočil in pognojil zemljo, dandanes si jo fellah za vsako setev namoči po tri do štirikrat. Vode je dovolj nabrane za jezovi, treba je le dvigniti zapornice, pa je priteče, kolikor je dežela potrebuje. Zato je pa tudi dandanes redno mogoča dvakratna, po večini celo trikratna setev in žetev na leto na istem polju.

Jeseni sejejo pšenico, ječmen, deteljo; aprila žanjejo, v Gornjem Egiptu že prej. Nato sejejo še drugič, spet deteljo in pa riž. Žetev je septembra. Še enkrat sejejo, ponajveč koruzo in duro, neke vrste proso, žetev je novembra.

Na vseh poljih seveda ni mogoča trikratna setev. Sladkorni trs in bombaž, ki ju v novejšem času posebno mnogo pridelujejo, izmozgavata zemljo in polje mora več mesecev ležali neobdelano, da si opomore.

Da izpopolnim sliko o delovanju očela Nila, moram še povedali, da Nil prebivalce svojega kraljestva tudi napaja, ne samo živali, tudi ljudi.

Brrrr! Kdo pa bo pil umazano vodo iz Nila, polno blata in nesnage in ki se je v njej više gori kje morebiti kopal črni zamorec ali pa celo kak krokodil.

Nič ne pomaga! Studencev v Egiptu ni, da bi bilo vredno o njih govoriti. Torej moraš piti Nil, ali pa od žeje poginiti — vsaj tako je bilo, dokler v zadnjem času Egipčani niso začeli na moč piti češko in nemško pivo.

Pa ni treba, da bi pil nilsko vodo nesnažno.

Vsako mesto, vsak večji kraj ima svojo vodno napravo. Mogočne sesalke dvigajo vodo iz kanala ali pa naravnost iz Nila v visoke krnice in od tam mora voda po dolgi poti skozi cedilo (Filter), ki jo popolnoma očisti vse nesnage, nato skoz posode, v katerih različne kemične snovi dajo vodi prijeten, svež okus, in končno jo napeljajo po več sto metrov dolgih ceveh skozi ledenico, kjer se shladi na 6° C. Potem šele jo spustijo po vodovodu v mesto.

Tako pripravljena nilska voda prav čisto nič ne zaostaja za našo studenčnico. Saj na umetni način storijo z njo isto, kar stori pri nas recimo z blatno deževnico narava.

Pravijo, da je nilska voda sladka. V starih egiptovskih pesmih hvali ženin lepoto neveste: »Sladka si ko nilska voda!« Da je redilna, o tem sem razmišljal, ko sem v Kairi in po drugod gledal rejene meščane in bujne Egipčanke.

Naj si že bo z nilsko vodo kakorkoli, eno je res: »Qui semel bibit aquam Nili, iterum bibet.« – Kdor enkrat pije vodo iz Nila, jo bo še pil. – Tako stoji zapisano nad vhodom v svetovnoznani hotel Shepheard v Kairi.

Če ne verjameš, pa pojdi in se sam napij nilske vode! Jaz sem skusil, da je res. Po dveh letih me je že vdrugič gnalo v Egipt.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Vrata v Egipt

3

Malokateri turist in romar se dolgo pomudi v Aleksandriji. Orienta željnim potnikom ne nudi mesto s svojim sredozemsko-evropskim značajem nič posebnega, s prvim vlakom odhitijo dalje na jug, v sijajno, živahno Kairo. In malokateri se zave, da je šel mimo mesta, ki nam je rodilo grški prevod svetega pisma, in da je šel mimo zibelke krščanskih visokih šol.

Judje tretjega stoletja pr. Kr. po večini niso več razumeli hebrejskega jezika, v katerem so bile pisane njhove svete knjige. Zato so jih učenci rabinci aleksandrijske šole prevedli na grški jezik, ki je bil tistikrat že tudi za Jude splošen občevalni jezik, Grški prevod se je hitro razširil, Judje so ga radi brali, morebiti ga je rabil tudi Kristus Gospod, prav gotovo pa so ga uporabljali apostoli, posebno sv. Pavel.

Prevod kaže vse znake aleksandrijskega grškega narečja tedanje dobe in je poln hebrejskih besed, ki so jun aleksandrijski Judje pri prevajanju dali več ali manj srečno grško obliko. Grški prevod je vplival tudi na sv. Hieronima, ko je prevajal sveto pismo na latinski jezik, in ker so po latinskem prevodu narejeni vsi drugi katoliški prevodi, tudi naš slovenski, se kaže tudi v njih vpliv aleksandrijskega prevoda in vseh njegovih posebnosti. Marsikakemu verskemu ali nabožnemu izrazu, ki je iz Svetega pisma prešel v naš besedni zaklad, so očetovali aleksandrijski grško govoreči Judje. Beseda na primer amen, hosana, aleluja, Jezus, Kristus, Mesija, Marija in še mnoge druge so vse nastale v Aleksandriji.

Tako so zakladi poganske učenosti, ki so jih nakopičili v Aleksandriji Ptolomejci, prišli v prid Cerkvi in Svetemu pismu.

Pa še več. Prav ta aleksandrijska poganska učenost, grško modroslovje, ki so ga gojili aleksandrijski učenjaki, bogati književni zakladi, ki so jih zbrali Ptolomejci, – vse to je postalo rodovitno polje, iz katerega je vzklila prva krščanska bogoslovna veda. Aleksandrija je zibelka krščanskih visokih šol, prvo krščansko vseučilišče je stalo v Aleksandriji.

Ko se je začelo krščanstvo širiti po Aleksandriji in po Egiptu, so mnogi učeni pogani slavne aleksandrijske modroslovne šole prestopili k novi veri; po zgledu poganske šole je nastala krščanska modroslovna šola. Okoristila se je s književnimi zakladi Aleksandrije, prepojila preproste evangeljske nauke z zdravimi načeli grškega modroslovja ter s tem orožjem uspešno pobijala tedanje pogubne krive vere.

Poleg tega so v tej šoli poučevali katehumene in jih pripravljali na krst, vzgajali pa tudi nadebudne mladeniče za duhovski poklic. Aleksandrijski učenjaki so prvi gojili razlago Svetega pisma, zbirali in prepisovali stare rokopise Svetega pisma in si pridobili nevenljive zasluge za te stroke bogoslovne znanosti. Veliki možje so delovali v Aleksandriji: Origen, Atanazij, Ciril. Iz te šole je izšla tudi svetnica, sveta Katarina, aleksandrijska mučenka, pogumna mladenka, ki se ni ustrašila niti najbolj učenih poganskih modroslovcev.

Pa prišle so divje mohamedanske vojske, aleksandrijske knjižnice so zgorele, šest mesecev, tako pripovedujejo arabski zgodovinarji, so kurili aleksandrijska kopališča s krščanskimi knjigami; Museion, aleksandrijska visoka šola s svojimi marmornatimi lopami in dvoranami, je razpadel v ruševine, polmesec je zasijal nad cerkvami sv. Marka in Atanazija. In dandanes? Sledu ni več o znanstveni veličini, na krajih, kjer so se zbirali vede željni učenci vsega tedanjega sveta okrog učenega Origena; tam vrvi in se gnete množica denarja željnih trgovcev in blaga željnih kupcev. Aleksandrija je zamenjala znanstveno slavo za slavo trgovskega bogastva.

Le spomin je ostal in se bo nepozabno vezal na ime Aleksandrija, dokler bo obstajalo Sveto pismo in bo obstajala krščanska šola. In aleksandrijska tla bodo za vedno častitljiva tla, saj je iz njih vzklil prelepi cvet – krščansko modroslovje.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Vrata v Egipt

2

»Hvala Bogu, da danes šele komaj šestič dežuje!« sem godrnjal in se tesneje zavil v površnik.

»Ne pozabite, da smo v januarju in da imamo sedaj tu doli deževno dobo!« se je škodoželjno muzal oče Ferdinand in se skrival pod svoj ogromni dežnik.

»Pa pravijo, da vlada v Egiptu večno poletje in govorijo o večnomodrem nebu –!«

»Aleksandrija ima sredozemsko podnebje, v zimskih mesecih pri nas dežuje in tudi pošteno mrzlo je včasih. Više gori, že v Kairi na primer, pade vse leto komaj par kapljic dežja, in še više v Egiptu pa vobče ne vedo, kaj je dež in kakšni so oblaki.«

»To je dobro, sicer bi moral pisati domov po dežnik. – Toda povejte mi, dobri oče, kaj je tisto tamle?«

Hodila sva ob morju. Na levi stojijo visoke palače, na desni pa objema kamenita ograja v ogromnem polkrogu morje, prazno pristanišče, ne tisto, ki sem se v njem sinoči izkrcal. Ob koncu polkroga, daleč zunaj v morju, štrlijo iz morja kvišku razvaline iz davnih dni.

»Tole je staro pristanišče iz časov Aleksandra, največje je bilo, kar jih je poznal stari svet. Pesek ga ie zasul, ni več za rabo. Pa izkopali ga bodo in porabili za osebni promet. In tamle zunaj je Faros, midva pa stojiva približno na heptastadionu, na nasipu, ki je po njem Aleksander zvezal otok Faros z. mestom.«

»Neverjetno –! Nasip je bil vendar ozek. Tu pa stoji kar celo mesto –!«

»Seveda! Ko so arabski kalifi vladali v Egiptu in še pozneje pod Turki je mesto propadlo, morje je naplavilo pesek ob nasip, tudi ljudje so storili svoje, razširili so nasip, da bi dobili prostora za mesto – in dandanes je heptastadion pol kilometra širok. Večji del arabskega mesta stoji na njem.«

»In tamle, pravite, je Faros, nekdanje osmo čudo sveta? Največji svetilnik, ki ga je stari vek poznal in ki so vrh njega kurili ponoči velikanski kres, da je ladjam pot kazal?«

»Tam je Faros bil. Kar sedaj vidite, se Faros imenuje, pa razvaline so iz 15. stoletja. Stojijo pa na temeljih nekdanjega svetilnika. Tam, kjer je danes arabski del mesta, in še dalje zunaj, kjer je kraljeva palača in kopališče, tisto je pa otok Faros. Tam so, kakor veste, 72teri Judje prevajali Mojzesovo postavo v grški jezik.«

»Hm –! Prevajali so, aleksandrijski Judje, pa da jih je bilo 72 in da so prevajali na Farosu vsak zase, nazadnje pa da so si bili vsi prevodi dobesedno enaki, to je bajka, ki jo pripoveduje talmud.«

»Pa povejte mi, ker že vse tako dobro veste, kje je pa cerkev, ki je v njej pridigoval sv. Marko, kje je prestolica Velikega Atanazija, Cirila? In najbolj radoveden pa sem, kje je stal Museion, slavna aleksandrijska modroslovna šola s svojimi 700.000 knjigami?«

»Tega pa ne vem, četudi sem že skoraj dve leti v Aleksandriji. Sploh menda tega nihče ne bo nikoli dognal. Staro mesto je popolnoma izginilo. Ljudje pravijo, da ga je morje požrlo.«

»No, mislim, da se je razvalinam Aleksandrije godilo kakor vsakim drugim razvalinam. Marmor in kamenje, kar ga je bilo uporabnega, so pozidali v nove hiše, ruševine pa so poravnali in zvozili v morje ter razširili heptastadion. V tem smislu prav sodijo ljudje, če pravijo, da je morje mesto požrlo.«

»Premalo je zanimanja za starinska vprašanja v Aleksandriji. Premalo kopljejo in raziskujejo.«

»Seveda! Vse bolj se zanimajo za denar, je videti, za kupčije, za cene bombaža in sladkorja in drugih takih reči, ki jih Egipt prideluje. Mar jim je razvalin –!«

»Pa nekaj starin vendarle imamo! Na primer Pompejev steber –.«

»– ki s Pompejem nima nič skupnega!«

»Katakombe –!«

»Niso kdove kaj! Kdaj pa si ogledava te znamenitosti?«

»Popoldne. Sedaj pojdeva po arabskem mestu in v novo pristanišče, potem pa z električno domov k obedu.«

Šla sva torej v arabski del mesta. Ulice so ozke, umazane, zatohle, malo tujcev je videti, tem več pa Arabcev v dolgih kuftánih in pisanih turbánih; živahno, glasno življenje polje po ulicah. Tu je edini kos Orienta, kar ga je še ostalo v Aleksandriji, ki je sicer že čisto svetovno mesto in se ne loči mnogo od drugih pristanišč Sredozemskega morja.

Bila sva tudi v pristanišču. Prava “vrata Egipta”! Gore bombaža, v metrske cule ozko stisnjenega, neštete vreče riža, zaboji sladkorja se kopičijo in čakajo na izvoz. Bombaž, sladkor in riž so namreč glavni pridelki Egipta, zlasti Gornjega. Bombaž potuje največ na Angleško in marsikatera obleka, ki jo nosimo, je ležala kdaj kot surov bombaž v aleksandrijskem pristanišču.

V nekem skladišču je strašno dišalo po čebuli. Potipal sem vrečo, res je bila čebula. Spomnil sem se, da so že svoj čas Izraelci hvalili egiptovsko čebulo in da se jim je v Sinajski puščavi po njej tožilo.

Obiskala sva tudi vrlega tržaškega Slovenca, ki se Vrli tudi piše. Gostilno ima v pristanišču, zelo dobro mu gre. Med drugim prodaja tudi hrvatski pelinkovec, štajerska jabolka, vrhniške konzerve, kislo zelje in kranjske klobase.

Opoldne sva se vrnila domov. Stanoval sem v “Zavetišču”. Mariborske šolske sestre imajo namreč v Aleksandriji zavod za slovenske dekleta, ki pridejo v Aleksandrijo službo iskat. Hodijo jih čakat k parnikom, poiščejo jim službe pri poštenih ljudeh in skrbijo zanje, kadar so brez službe. Važno in požrtvovalno je njihovo delo, le žal da so v precej težavnem gmotnem položaju. In še hišo jim hočejo vzeti.

Slovenskih deklet je v Aleksandriji baje okrog pet tisoč. Po večini so Goričanke, Primorke. Za njihov dušni blagor skrbijo slovenski frančiškani, – tisto leto je bil doli oče Ferdinand. Tudi društveno življenje jim vodi. Svojo knjižnico imajo, igre prirejajo in petje gojijo. Mnogo je v Aleksandriji tudi Dalmatincev, po večini so trgovci, nekateri so zelo bogati.

O narodni zavesti naših ljudi v Aleksandriji bi se dala marsikatera reči –. Koliko nam jih tam doli ukradejo Lahi –! Pa smo si mi doma sami največ krivi, če se nam vsako leto toliko ljudi v tujini izgubi –.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Vrata v Egipt

1

Vse je vrelo na krov.

»Aleksandrija se vidi! Afrika —!«

Stopil sem za njimi.

Res! Tam na južnem obzorju se je belila dolga črta v opoldanskem soncu.

Srce mi je hitreje udarilo. Aleksandrija —! Vrata v bajni Egipt, v gorko zaželeni Orient!

Ljudje so nastavljali daljnoglede, eni so pravili, da se že Faros vidi, drugi so se čudili rumenkastemu, pustemu obrežju, ki se vleče od mesta proti zapadu in izginja v meglenem obzorju, ter razlagali, da je tisto puščava Sahara, ki da sega trdo do mesta. Spet drugi pa so kazali na morje, ki se je prelivalo iz temnomodre barve v kalno, umazano bledo.

»To je voda reke Nila,« je razlagal moj sosed, prijazen Nemec iz Westfalske, trgovec, ki je bil z mano v ozki kabini. Pravil je, da se ob vsem tristo kilometrov dolgem obrežju Delte — nilskega ustja — pozna umazana, blatna voda Nila.

To in ono mi je razlagal zgovorni, vsevedni Nemec o Egiptu, večkrat ga je že videl na svojih trgovskih potih. Le na pol sem ga poslušal, oči so mi žejno visele na novem svetu, ki je vstajal iz morja.

Vse bliže je prihajala Aleksandrija. Že je bilo videti nasip, daleč ven v morje sega, da brani pristanišče pred nilskim blatom, svetilnik se je dvignil, pristaniške palače so rastle, razločno je stopal iz morja rdečkasti peščeni pas Sahare na zapadu mesta.

Nepozaben ti ostane prvi pogled na Afriko, na Aleksandrijo. Nad vse zanimiv je, pokrajinske lepote pa ne nudi. Ni ozadja. Vsa Delta reke Nila je nepregleden, raven svet, Nil ga je nanosil v tisočletjih iz gorate Abesinije, in ravno, komaj par metrov visoko je tudi obrežje. Aleksandrija se ti zdi, da plava na lističu papirja sredi morja.

In vendar je bistrovidni osvojevalec sveta, veliki Makedonec Aleksander, prav na tej skrajni točki Delte hotel imeti prestolnico svoje, pol tedanjega sveta obsegajoče nove države. Revna vas Rakotis je tedaj samevala na ozkem pasu suhe zemlje, sredi močvirja in lagun, ribiči so stanovali v njej, nepoznan kraj je bil.

Leta 331 pred Kr. je položil Aleksander Veliki temelj novemu mestu, Aleksandrija se je po njem imenovalo. Pozidal ga je na zemeljski ožini med morjem in jezerom Mariut na kraju nekdanje ribiške vasi. Zunaj v morju pred vasjo je ležal otok Faros; tega je zvezal po tisoč tristo metrov dolgem nasipu s celino. Najlepše stavbe so stale na Farosu. Močen nasip je potegnil po otočičih vzhodno od Farosa in zgradil pristanišče, v katerem so imele prostor največje tedanje ladje.

Tako je nastala Aleksandrija.

Razen meča pa je prinesel Aleksander v osvojeno deželo tudi helenizem, grški jezik in grško kulturo. Egipt naj bi bil druga Grčija, Aleksandrija pa druge Atene. In njegovi nasledniki Ptolomejci so svojega velikega prednika vsaj v lem verno posnemali.

Zbrali so v Aleksandriji umetnike in učenjake vsega tedanjega sveta, ustanovili modroslovno šolo in knjižnico, ki je kmalu bila največja na svetu in je štela nad 700.000 — ne knjig, ker knjig še tistikrat niso poznali, ampak zvitkov pergamenta in papirosa.

Da bi pomnožili število prebivalcev, obenem pa tudi da bi raznarodili in laže pogrčili Palestino, so naselili Ptolomejci krog 100.000 palestinskih Judov v Aleksandriji. Aleksandrijski Judje so imeli zase svoj del mesta, uživali so velike politične pravice, živahno so se tudi udeleževali znanstvenega dela, celo svojo judovsko-helenistično šolo so imeli.

Filon, sodobnik Kristusov, je v njej učil.

Tristo let, prav tja do Kristusovih časov in še pozneje, je bila Aleksandrija središče poganske učenosti. Mnogo se je študiralo, bralo, zbiralo, prepisovalo, pisalo in prevajalo; aleksandrijski učenjaki so sloveli po vsem tedanjem svetu.

Pa Ptolomejci so propadli, razkošno življenje jih je uničilo. Prišli so Rimljani in naredili iz Egipta rimsko pokrajino. Ko so zavzeli Aleksandrijo, je zgorel velik del knjižnice in z njo mnogo neprecenljivih zakladov grške in latinske književnosti. Kdo ve, ali bi ne imeli mi dandanes čisto drugačnih pojmov o zgodovini in kulturi starega veka, če bi se bili aleksandrijski književni zakladi ohranili?

Dediščino poganske vere v Aleksandriji je prevzelo krščanstvo. Evangelist sv. Marko, učenec sv. Petra, je prvi deloval v Aleksandriji. Še vedno bogata knjižnica pa je prišla v prid mladi krščanski vedi.

Slonel sem ob pregraji, zamišljen v davno znanstveno slavo Aleksandrije. Skoraj opazil nisem, da smo privozili mimo mogočnega nasipa – lukobrana. Cel gozd jamborov je zrastel pred nami. Jadrnice vseh velikosti, parniki vseh barv so počivali v mirnih vodah pristanišča. Nekoliko ob strani pa sta mrko ždela dva sivkasta jeklena orjaka, angleški bojni križarki. Bilo je komaj mesec dni po umoru sirdarja, angleškega vojnega zastopnika v Egiptu, Egipčani so se spet spomnili, da so narod in da so Angleži tujci v deželi, poskusili so z revolucijo; pa kaj ko jim je bila angleška pest koj za vratom.

Svetel motorni čoln se je izvil iz gneče parnikov in jadrnic ter zabrzel proti nam. Egiptovska zastavica je vihrala na njem. Policija, carinski pregled, podpis potnih listov in druge take prijetnosti so se bližale!

Parnik se je ustavil, spustili so stopnice in zastopniki egiptovskih oblasti so lezli na krov. Pa niso bili Angleži.

Egipt je dandanes “samostojna država”, svojega kralja imajo, svoj parlament, sami se upravljajo. Kako? Hm –! Le to je, hvala Bogu, dobro za tujce in turiste, da na važnih mestih povsod sedijo še vedno Angleži.

Rdeči tarbuši so zamigotali na krovu. Prvo srečanje z Egipčani! Pa prav nič niso podobni mršavim postavam svojih pradedov. Le obrazi so zelo zagoreli, oči velike, ustna čudno debela. Sicer pa so čisto po evropsko oblečeni, kratke suknje imajo, dolge hlače, vse po pariškem kroju, in da jim ne čepi na glavi živordeč stožec, ki ga tarbuš imenujejo, ne pa kakor mu mi napačno pravimo fes, bi človek mislil, da so to navadni Evropci. Le precej rejeni so, ti potomci faraonskega ljudstva.

Kmalu smo opravili in ko sem čez četrt ure prihitel na krov, smo že sloneli trdo ob pomolu. V pestri gneči čakajočih sem opazil rjavo frančiškansko haljo. Oče Ferdinand me je prišel čakat! In malo v stran sta dve naši slovenski šolski sestri, stali in mi mahali v pozdrav.

»Hvala Bogu!« sem se oddahnil. Dobro de, če najde človek v tujini domače ljudi.

Slike iz svetopisemskih dežel

Dr. Anton Jehart
profesor bogoslovja v Mariboru

svojemu vladiki
dr. A. Karlinu

Boj za Sveto pismo se v naših dneh vse bolj poostruje. V imenu vede ga bojujejo nasprotniki; zemljepisje, zgodovina, jezikoslovje in starinoslovje jim mora pomagati v napadih na verodostojnost Svetega pisma. Zato mora temeljito poznati najnovejše pridobitve teh ved, kdor hoče Sveto pismo uspešno braniti. Pri nas se razen v nekaj člankih po časopisju ta boj ostro še ne pojavlja; ni pa dvoma, da se bo kmalu tudi pri nas vnel in segel v širše sloje ljudstva. Saj kdor hoče ljudstvu vzeti vero, mu mora predvsem vzeti spoštovanje do Svetega pisma. Naši dobi je usojeno, da izvojuje boj za vero v boju za Sveto pismo, predvsem za Staro zavezo.

To je nagnilo mojega vladiko, da me je 1.1925 za šest mesecev in 1.1927 za mesec dni poslal na študijsko potovanje po deželah Svetega pisma. Pravilno umevanje potreb našega časa mi je tudi naklonilo požrtvovalno velikodušnost duhovščine in vernikov lavantinske škofije in drugih dobrotnikov, da so mi gmotno pomagali na pot, in isti razlogi so bili pač tudi merodajni, da mi je odbor Mohorjeve družbe poveril delo, ki ga danes izročam javnosti.

Knjiga noče biti zgolj poročilo o mojem potovanju po Orientu. Takih potopisov imamo, vsaj za Palestino, itak precej. Knjiga hoče biti apologija Svetega pisma, posebno Stare zaveze. Z orožjem, ki ga nudijo moderne vede, zemljepisje, narodopisje, politična in kulturna zgodovina svetopisemskih dežel in ljudstev, hoče braniti verodostojnost Svetega pisma; pojasniti hoče s pomočjo najnovejših pridobitev teh ved glavna in najtežavnejša, še ne docela rešena vprašanja glede problemov Svetega pisma, nuditi hoče s popisom svetopisemskih dežel tudi neznanstveniku možnost, da bolje umeva Sveto pismo.

Zato in da bi knjiga ne bila predraga zaradi obsežnosti, je moralo izostati vse, kar ne služi temu namenu, in sprejeti je bilo treba marsikaj, kar ni strogo potopisno poročilo. Razdelitev snovi v črtice, ki od njih vsaka zase samostojno obdeluje svoje vprašanje, se je podala sama po sebi.

Strogim znanstvenikom – jezikoslovcem se moram opravičiti, da se nisem dosledno držal običajnih transkripcijskih znakov pri egiptovskih in arabskih imenih. Brez tehničnih težkoč bi se tak dosleden pravopis ne dal izvesti, je pa tudi brezpomemben v knjigi, ki je namenjena predvsem širšim slojem.

V Mariboru, o božiču 1927.

Dr. A. J.