Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Stovrate Tebe

2.

Na stenah, pilonih in obeliskih Amonovega templja so kralji ovekovečili svoja dela in svoje zmage. Lep kos egiptovske zgodovine je v teh napisih.

Izmed njih je najsloviiejši napis kralja Šešonka na južni zunanji steni drugega pilona. Poroča nam o zmagoslavnem pohodu Šešonkovem v Kanaan in nad Jeruzalem. Šest metrov je visok in deset metrov dolg. Na sredi vidiš boga Amona, v desnici drži bojni srp, z levico pa vleče na vrveh za seboj pet vrst ujetnikov. Njihovi obrazi kažejo izrazite semitske znake: krive nosove, izstopajoče čeljustne kosti, dolge semitske brade. Podobe ujetnikov so pravzaprav doprsni kipi, ki stojijo na podolgovatih ščitih. V teh so zapisana imena kanaanskih mest, ki jih je Šešonk na svojem pohodu zavzel. Vseh jih je krog 125. Napis je deloma pokvarjen.

Pod Amonom stoji boginja-varuhinja tebske pokrajine. Tudi ta vleče za seboj pet vrst ujetnikov. Pred Amonom kleči gruča semitskih Kanaancev s povzdignjenimi rokami. Vrh slike je napis v hieroglifih, z običajno gostobesednostjo popisuje Šešonkove zmage.

Šešonkov napis je v marsikakem oziru zanimiv in važen. Poročilo o njegovem vpadu v Kanaan in o obleganju Jeruzalema se nahaja namreč tudi v svetem pismu. V Drugi kroniški knjigi, v 12. poglavju beremo: »V petem letu kralja Roboáma pa je prišel nad Jeruzalem egiptovski kralj Šišák – ker so se izneverili Gospodu – s tisoč dvesto bojnimi vozovi in šestdeset tisoč konjeniki. Vojaštva, ki je prišlo z njim iz Egipta, je bilo brez števila: Libijci, Súkijci, Etiopci. Zavzel je utrjena mesta v Judu in prišel do Jeruzalema… Pobral je zaklade iz Gospodove hiše in zaklade iz kraljeve hiše: vse je odnesel. Pobral je tudi zlate ščite, ki jih je naredil Salomon.«

Poleg tega, da nam napis nudi trdno oporo za kronologijo starega zakona, nam tudi priča, da svetopisemski dogodki niso izmišljotine, temveč zgodovinska dejstva. Obe poročili, svetopisemsko in Šešonkovo, se ujemata, oziroma izpopolnjujeta. Število vojakov, bojni vozovi, libijske in etiopske pomožne čete, vse to se strinja s tem, kar od drugod vemo o sestavu egiptovske vojske. Tudi ime Šešonk je po priznanju egiptologov pravilno navedeno s Šišák, oziroma Šošek v hebrejščini.

Šešonkov vpad v Kanaan ni edini dogodek v svetem pismu, ki o njem govorijo tudi viri izven svetega pisma, le eden prvih je, ki jih je potrdila tudi svetna veda. Ni še mnogo desetletij tega, da so celo možje-znanstveniki odklanjali Sveto pismo, posebno Staro zavezo, češ, da nima nobene znanstvene, zgodovinske podlage. Pa po dolgem ovinku znanstvenih raziskovanj so prišli zadnja leta vsaj tisti, ki se z vedo resno bavijo, do spoznanja, da nam tudi Sveto pismo pripoveduje zgodovinske dogodke. Uspehi njihovega iskanja, njihova znanstvena dela, so hote ali nehote dragocen dokaz za resničnost in verodostojnost Svetega pisma. Da za mnoga svetopisemska poročila še ni najti dokazov izven Svetega pisma, to naj nas ne moti. Izkopavanja v Egiptu, v Palestini, v Babilonu, v Ninivah in drugod, kjer so se vršili svetopisemski dogodki, še niso končana. Ne mine leto, da ne bi kramp in motika starinoslovca spravila na dan spet kaj novega. In med temi novimi najdbami je vedno kaj, kar ima pomen tudi za Sveto pismo. Zato resni znanstveniki vse pogosteje jemljejo Sveto pismo, zlasti Staro zavezo, za izhodišče svojemu iskanju. Nasprotniki Svetega pisma naj si le zapomnijo: nevarno je odrekati svetopisemskim dogodkom resničnost in verodostojnost! Marsikdo je že osramočen umolknil, ker ga je kak na novo najden spomenik na laž postavil.

Šešonkov spomenik v Karnaku pa nam tudi osvetljuje pravilno razmerje med Svetim pismom in zgodovinskimi viri. Gori navedeno mesto iz Svetega pisma omenja le pohod Šešonkov, izpušča pa podrobnosti. Pač pa dostavlja svarilne besede, da je prišel faraon nad Jeruzalem, ker »so grešili«. »Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz vas prepustil Šišákovi roki… Ker so se ponižali, jih ne bom pokončal; v kratkem jim bom naklonil rešitev. Moj srd se ne bo razlil čez Jeruzalem po Šišákovi roki, vendar mu bodo podložni, da bodo vedeli, kaj pomeni služiti meni in kaj služiti kraljestvom drugih dežel.«

Šešonkov napis pa nam navaja nad 125 mest, ki jih je kralj zavzel. Iz njih lahko razberemo celo zgodovino njegovega pohoda. Razlika je jasna. Sveto pismo ni zgodovina, ampak verska knjiga, podaja nam zgodovinske dogodke z verskega stališča. In edino s tega stališča je treba presojati in umevati zgodovinske dogodke, ki nam jih pripoveduje.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Stovrate Tebe

1.

Poln drhteče vedoželjnosti sem se koj drugi dan po prihodu v Luksor napotil po zaprašeni cesti ven v Karnak, obiskat slavni Amonov tempelj. Peš seve in ne meneč se za nadležne oslarje in izvoščke.

Pokrajina se je kopala v žarkem jutranjem januarskem solncu. Z otožnim zadovoljstvom sem mislil na svojo severno domovino, ki ob koncu januarja zmrzuje v snegu in ledu in megli. Avto me je prehitel in zavil za nekaj časa lepi solnčni svet v sivo meglo prahu. Družba Angležev ali pa Američanov, sem pomislil, v toplem Luksorju prezimujejo in za zabavo hodijo tudi stare templje gledat –. Visoka sezona je, vsi hoteli so jih polni. Luksor hiti, da si v teh par mesecih sezone zasluži funtov in dolarjev za vse leto.

Ni ga lahko kraja na svetu, ki bi znal živeti tako zgledno od tujske obrti kakor Luksor. Velika vas je – po naše, tam doli mu pravijo mesto. Tri ogromne moderne hotele ima, ki zaposlujejo Luksor in vso okolico. Luksor si kuje zlato iz kamnov starih templjev in ga koplje iz grobnic faraonov –.

Kajti na kraju današnjega Luksorja in Karnaka ob desnem bregu Nila in ven na vzhod, kjer ležijo sedaj žitna polja in raste bombaž in sladkorni trs, in na levem bregu vse ven do sivega skalnatega gorovja, – tod se je pred tri –štiri tisoč leti širilo glavno mesto vsega Egipta, Rim Orienta, tekmec Babilona, stovrate Tebe. Tako so imenovali mesto Grki, Egipčani so mu rekli Weset ali pa enostavno Newt, “mesto”, iz česar je nastal svetopisemski No. Prerok Jeremija omenja mesto, Ezekiel pripoveduje o množicah njegovega prebivalstva, Nahum pravi o njem: »Stalo je pri rekah in imelo vode krog sebe, morje mu je bilo branišče, zidovi so štrleli iz morja. Etiopija in Egipt sta bila njegova neizčrpna moč, Punt in Libija sta mu pomagala.« Celo stari Homer pozna Tebe. Grški in rimski pisatelji imenujejo mesto “stovrato” radi njegove ogromne razsežnosti. Med leti 1500–900 pr. Kr., v dobi, ko je bil Egipt velevlast tedanjega sveta, so bile tudi Tebe svetovno mesto, na višku razvoja. Heliopolis je tedaj že propadal, Memfis ni bil več prestolno mesto. Najmogočnejši faraoni so vladali v Tebah, razni Tutmosesi, Amenofisi in Ramsesi. Moč Egipta je segala tistikrat čez Palestino in Sirijo tja do mej Babilona in Aššurja in globoko v današnji Sudân, neizmerno bogastvo se je stekalo v Tebe iz vseh krajev in dežel, mogočni templji so zrastli, veda in umetnost sta bili na vrhuncu, sveža narodna poezija je zacvetela, ki nam je ohranjena v pesmih in narodnih pripovedkah, – nikdar več ni dosegel stari Egipt take veličine ko v tebski dobi.

Toda kje je danes morje hiš in palač, kje so živahne množice, ki so vrvele po dolgih ulicah, vitki Egipčani, črni Nubijci, rjavi Etiopci, krivonosi, bradati Kanaanci, mršavi prebivalci puščave, vsi podaniki mogočnih Amenofisov in Ramsesov? In strnjene vrste njihovih bojevitih, zmagoslavnih vojščakov, oboroženih s ščiti, loki in sulicami, ki so korakali ven skozi stotera vrata Teb in hodili po zmage v Etiopijo, Palestino in Sirijo in Babilonijo? In bojni vozovi z zakrivljenimi srpi ob oseh, in konjenica, strah Izraela? In vsemogočni duhovni boga Amona v dolgih belih haljah? In kralji sami, ki so zapovedovali od morja do izvirkov Nila, od Nila do Evfrata – ?

Kralji ležijo zunaj “v hišah zapada”, v dolini Bibán el-mulûk v temnih grobnicah ali pa so izpostavljeni po muzejih na ogled vsemu radovednemu svetu, duhovni so izginili z velikim Amonom vred, ljudstva so vrgla raz sebe jarem faraonov, stovrate Tebe so razpadle, in fellâh, edini pristni potomec faraonskih Egipčanov, – on pa orje in žanje po ulicah in trgih svetovnega mesta.

Le eno je ostalo od sijajnih Teb.

Orjaški Amonov tempelj v Karnaku, največji kar jih svet pozna, tempelj v Luksorju in pa grobovi onstran Nila, zunaj na zapadu mesta, v “dolini kraljev”.

Ista misel, ki se ti vsiljuje pod piramidami in na razvalinah Memfisa, ti pride tudi na kraju nekdanjih Teb –. Zemeljska bivališča, hiše živih, so izginila, templji bogov in “hiše zapada”, bivališča rajnih pa še danes kljubujejo času in razdirajoči roki –.

Iz razmišljanja me je zbudilo klicanje »Bagšiš, jâ hawâga! Bagšiš –!«

Po prašni cesti je prišla fellâhinja s fantkom ob krilu Vitke ko palme so te fellâhinje, prav kakor tiste, ki jih gledaš na reliefih. Tudi njihovi obrazi so čisto reliefom podobni. Pristni potomci faraonskih Egipčanov!

Pa na obrazu fe žene ni brati veselja in zadovoljstva. Izmučen je, truden. Trpijo ti ljudje, mnogo trpijo in garajo – za svoje gospodarje, veleposestnike. Različna socialna vprašanja se ti vrivajo, ko gledaš te zdelane, vdane obraze in poslušaš večno beračenje za bagšiš –.

Segel sem po folografičnem aparatu. Zadaj za fellâhinjo in otrokom je kipel v nebo šop visokih palm in pod njimi se je senčila preprosta fellâhova koča. Slikovit predmet, kakor nalašč sestavljen za amaterja!

»Sawwarnâ! Sawwarnâ!« – slikaj nas! – je vzkliknil fantek in koj sta stala oba pripravljena. Vajeni so ti ljudje, da jih tujci fotografirajo! Nisem bil jaz prvi, ki sem nanju nastavil aparat!

In ko sem bil gotov, je fantek stegnil roko: »Bagšiš!« Za take reči mora tujec seveda plačati.

Dal sem mu bagšiš in se med zadovoljnim »Hatr hêrak!« – hvala ti lepa – napotil dalje.

Na desni strani ceste, dva metra globoko, ležijo kamniti podstavki, sfinge so stale na njih, tu pa tam se še vidi šapa, kos trupa, po večini je vse izginilo. Tu se je začel tempeljski okraj. Dvored sfing je peljal k templju Hona, boga meseca, Amonovega sina. Njegova pilona gledata tamle izza palm. Globoko ležijo dandanes podstavki, nilske vode so svet zvišale.

In koj nato sta stala pred menoj v okvirju vitkih zvezdnatih palm visoka, z reliefi okrašena pilona Honovega templja. Piloni se imenujejo v egiptovskem stavbarstvu masivni štirivoglati stolpi, ki stojijo ob vhodu v tempelj. Višji so ko tempeljska stavba, proti vrhu se zožujejo in imajo ravno streho. Po dva pilona stražita vhod v tempelj, vhod sam pa je ozek in nizek.

Honov tempelj je majhen, ličen in dobro ohranjen. Egiptovski templji so drug drugemu podobni; vsi so zidani po istem načrtu, vsi imajo preddvor, sveto in najsvetejše. Ne bom posebej popisoval Honovega templja, dovolj je, če opišem Amonov tempelj, največji, kar so jih kdaj Egipčani postavili.

In tamle leži, kakih 300 m severno od Honovega, cel labirint zidovja in stebrovja, štrlečih obeliskov in mogočno razkoračenih pilonov, še v razvalinah orjak, da bi rekel: velikani so ga zidali in nosili ogromne kamne vkup, ne pa tisti vitki slabiči, ki jih vidimo na reliefih, ali pa kakor je bila tista fellâahinja z otrokom. Le nekako nerazmerno nizek se ti zdi da je. Tla templja ležijo namreč skoraj dva metra pod zunanjim svetom. Svojčas so mogočni nasipi krog tempeljskega okraja zadrževali nilske povodnji, pa so razpadli in Nil je v poslednjih tisoč letih nanosil za dva metra blata v tempelj in krog njega. Šele v najnovejšem času so razvaline odkopali in osnažili.

Vhod je od zapada, od Nila sem. Široka tlakovana cesta vodi med dolgim dvoredom ovnoglavih sfing, na koncu ceste pa se dviga mogočno pročelje templja, nad 40 m visoka pilona, stražarja Amonovega templja. Sfinge in pročelja, vse je tako dobro ohranjeno, v žarki svetlobi južnega sonca leži pred teboj resnično in živo, da je treba le še samo svečanega sprevoda duhovnov v belih haljah in pestre, tisočglave množice, ki se vali za njimi v mračne prostore, – pa si pomaknjen za tri tisoč let nazaj v dobo sijaja in slave mogočnih Teb.

Resnobno in nemo zrejo ovnoglave sfinge za teboj, ko stopaš proti vhodu. Kako neznaten in majhen se zdiš ob vznožju ogromne kamnite gore pilonov!

Vstopiš. Petnajst metrov sta pilona debela in onstran se ti odpre pogled po obširnem odprtem prostoru. Stebrovje ga obdaja na severni in južni strani. Na vzhodni pa stojita spet dva pilona velikana in Ramses II., v nadčloveški velikosti iz kamna izklesan, sedi pred njima na desni in levi. Od levega kipa so žal le samo noge še ostale. Tu je bil preddvor ljudstva, žgalni oltar je stal v njem, ljudstvo se je tu zbiralo k daritvam. V severnem kotu se dviga ogromen kup prsti, tu pa tam se še vidi zidovje iz sirove opeke. Fellâhi so si svojčas v preddvoru postavili kar celo vas!

Plaho stopaš mimo kamnitega velikana Ramsesa II. na desni, ki malomarno gleda tja predse, zavzet se ozreš po gigantskih nogah na levi, ki jim niti do kolen ne sežeš, še nekaj korakov skozi pilon – in mrak te objame.

V pragozdu stojiš, se ti zdi. Kamor pogledaš, predse, na desno, na levo, na vse strani se vrstijo stebri, – pa kaki stebri! Šest doraslih mož je treba, da ti enega objamejo! Cele ceste peljejo med stebri, pa se zdijo, da so ozke stezice. In nad teboj se izgubljajo ta orjaška debla v mračnih tminah stropa, pač več ko dvajset metrov visoko. To je dvorana stebrov, največje čudo starega veka, največje delo, ki so ga Egipčani izvršili.

Nem in zamaknjen stopaš po kamnitem pragozdu. Ne veš, čemu bi se najbolj čudil, ali mračnemu molku ogromne dvorane ali silnemu duhu stavbarja, ki si je zamislil tako zgradbo, ali bi ugibal, kake stroje so imeli pred tisoči let ljudje, da so dvignili tele ogromne, po tri metre debele in meter visoke “bobne”, iz katerih so stebri sestavljeni. Molčeči mrak živahno deluje na domišljijo, duhovne gledaš, gladko obrite, golo ostrižene, temnih bistrih oči, v belih haljah. Po mračnem hladu se sprehajajo in načrte kujejo, kako bi še dvignili moč Amonovo in svojo –. Skoraj te je strah, naglo stopiš dalje.

In vrstijo se dvorane za dvoranami, piloni za piloni, stebrovja, obeliski, postranski prostori, ozke temne celice, ki so služile v bogvedi kake tajne namene, reliefi, kipi-velikani brez glav, brez rok, ruševine vse križem. Končno se splaziš čez ogromno kamenje v zadnji del templja, v najsvetejše. Vrsta dvoran na desni in levi, na sredi pa kapelica. Tu je bila shranjena sveta barka Amonova in v njej kip Amonov. Ob slavnostnih dneh so barko s kipom, skrbno zagrnjenim, nosili duhovni v svečanem sprevodu krog templja in po mestu in sam kralj je svojemu očetu zažigal kadilo, kajti kralj je bil Amonov sin –.

Še majhen tempelj za najsvetejšim, pa si zunaj v svetlem soncu. Nad 600 korakov našteješ v podolžni osi templja, od prvega ovna zunaj v dvoredu pa do zadnje stene. Skoraj pol kilometra! Tako dolg je veliki Amonov tempelj. Širino bi cenil na 120 metrov.

Pa to ie samo tempelj Amonov. Ves tempeljski prostor, svojčas obdan z mogočnim zidom, poln malih templjev in kapel, raznih stavb, stanovanj za duhovne, z dvoredi sfing – štirje so bili, ohranjen je samo dvored ovnov – z dvema svetima jezeroma, z vrtovi in gaji palm, je bil 1.400 metrov dolg in 480 metrov širok.

In koliko bogastva je bilo nakopičenega v teh prostorih, zlata, srebra, dragocenih posod, kipov, draguljev! Na desettisoče je štel Amon sužnjev, ki so bili njegova last, na tisoče glav živine, in koliko posestev je imel po deželi!

Mogočen je bil Amon. Ni čuda, da se je zaman boril zoper njega verski revolucionar Eh-en-aton in zaman skušal mesto njega vpeljati v Ehut-atonu (Tell Amarni) češčenje solnčnega boga Atona. Šele krščanstvo je zlomilo Amonovo moč in strlo njegovo slavo.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

V Gornji Egipt

Počasi so lezli dolgi vozovi nubijskega ekspresa iz ogromne jeklene dvorane glavnega kolodvora. Bobneč in sopeč se je izvijal vlak iz objema neštetih tračnic in ogibov, umerjeno je vozil čez prehode živahnih ulic Bulaka, severnega pred- mestja Kaire, grmel po ogromnem železniškem mostu čez Nil in zavozil ven v rodovitna polja na njegovem levem bregu.

Sem z mokattamskega hribovja je v slovo pozdravljala citadela s svojimi kakor svinčnik vitkimi minareti, na desni pa se je kopala velika Keopsova pirarpuda v žarkih jutranjega januarskega sonca. Vse hitreje je vozil vlak. Elegantne vile predmestja Gize so šinile mimo, ob progi so se pojavili široki kanali, ki namakajo polja južno od Kaire, in nova avtomobilska cesta, ki jo je kralj Fuad dal napraviti iz Kaire v Bedrašein in še dalje v Fajjûm. Skozi goste palmove gozdove Bedrašeina, ki v njih počiva starodavni Memfis, je vozil že z vso brzino. Stopničasta piramida se je prikazala na robu puščave, za njo piramide Dahšûrja, letovišče Heluan se je zabelilo onstran Nila, še enkrat je pogledala za nami citadela Kaire, – in Kaira s svojo znamenito okolico je izginila v rahli jutranji meglici, ki je vstajala iz Nila in iz kanalov.

Vlak je brzel z vso divjo naglico, ki mu jo omogoča popolna ravnina nilske doline in v dolgih ravnih črtah potegnjena železniška proga. Postaje in postajice so brzele mimo; prah se je dvigal izpod koles in za vlakom so se ga valili ceh oblaki; vkljub skrbno zaprtim dvojnim oknom je prihajal v voz in kmalu se ga je nabralo po blazinah toliko, da bi lahko pisal po njem. Pa vsake dve ali tri ure je prišel uslužbenec in ga je skrbno obrisal.

V Gornji Egipt sem se vozil! V deželo večne pomladi, večnega poletja, kjer ne poznajo ne dežja ne megle, ne kašlja ne nahoda, kjer pozimi sije vroče sonce; naproti bajnim čudom palm in puščav, ogromnih mračnih templjev in kraljevskih grobov! Kdor ni vidci Gornjega Egipta, ni videl Egipta!

Udobno sem se zleknil po mehkem naslonjaču drugega razreda in vzel v roke vozni red egiptovskih državnih železnic.

Celih 105 postaj iz Kaire v Šellal, do zadnje postaje Egipta! Okroglo 900 km. Skoraj dvakratna razdalja od Zidanega mosta do Beograda! Nočni ekspres, ki vozi skozi do Sellala, potrebuje za to pot 17 ur. Nagla vožnja, če primerjate, da vozi Orient-ekspres z Zidanega mosta v Beograd skoraj 12 ur! Cena je razmeroma zelo nizka. Iz Kaire v Šellal plačaš v drugem razredu krog 540 dinarjev za 900 km vožnje, z Zidanega mosta v Beograd pa za 511 km Din 538,50!

Moj načrt za Gornji Egipt je obsegal le najvažnejše točke: Luksor, Karnak, kraljevske grobove ter Assuan in File. Koliko lepega sem moral izpustiti! Žal mi je bilo za Tell Amarno, prestolico verskega revolucionarja Eh-en-atona, kjer so pred kratkim izkopali cel zaboj velezanimivih diplomatskih pisem iz 14. stoletja pred Kr. in še mnoge druge zanimivosti, žal mi je bilo za Abidos, za Dendero, za Edfu in Kom Ombo, za same velikanske, še zelo dobro ohranjene templje –. Pa kaj sem hotel! Pičla mošnja me je glasno svarila, naj štedim, če hočem prebresti ves Orient od Nila do Evfrata!

Seveda – če bi imel denar! Vsak teden vozi v zimski dobi udoben turistovski parnik iz Kaire v Assuan. Tri tedne traja potovanje tja in nazaj. In vse se obišče, kar je količkaj zanimivega, in pri vsem tem ti še niti ni treba stanovati vsak dan v drugem hotelu, na parniku imaš ves čas svojo kabino, hrano, postrežbo in vodnike. Kajpada stane tako potovanje 60 egiptovskih funtov, krog 17.000 dinarjev brez pijače in napitnine in drugih postranskih stroškov. Mene pa je stal ves Gornji Egipt okroglo deset funtov. Din 2.800!

Vdan v svojo usodo sem zrl skoz okno ven v nilsko pokrajino in se tolažil, da se z mehkega sedeža ekspresnega vlaka tudi mnogokaj vidi in da vsekakor hitreje potujem nego rajni naš misijonar Knoblehar, ki je iz Kaire v Assuan 1. 1850 potreboval cel mesec.

Človeku iz alpskih dežel, ki je vajen mnogolične pokrajine, visokih gor, valovitega hribovja, slikovitih zelenih dolin, gozdov in trat, se zdi nilska dolina enolična in dolgočasna. In res ima nekaj enoličnega na sebi, vsaj od Kaire do Luksorja. Kakih 15–20 km je široka, sprva blizu Kaire še širša, pozneje nekaj ožja, ravna je ko miza, tu pa tam vidiš palmov gozd, po večini pa le posamezne gruče palm, pod njimi kup rjavih koč, iz blata narejenih, od časa do časa mesto s pobeljenimi hišami v evropskem slogu, onstran te ravnine pa vidiš zunaj na obzorju rjavkasto – bregovje se ti zdi da je, pa ni bregovje, le rob puščave, ki pada sto, dvesto, včasih še več metrov globoko v dolino in se na drugi strani nadaljuje v neizmerni brezkončni peščeni ravnini. Libijski puščavi ali Sahari na zapadu, Nubijski puščavi na vzhodu. Ravne, nepregledne, enolične in enobarvne črte povsod, kamor pogledaš.

In vendar je prav ta enoličnost tisto, kar daje pokrajini ob Nilu poseben čar. Brezkončne ravne črte, ki se izgubljajo v sinji daljavi in ki jih le tu pa tam prekinja vitka, zvezdnata palma ali pa sivkasta ploskev daljne piramide kje na obzorju, brezmejna, rumenkasta puščava, v katero se ti včasi pogled odpre, obrisi mogočnih pilonov, ostankov nekdaj slavnih svetišč, ki se pojavijo za nekaj časa ob Nilu, pa spet izginjajo, rahle, prozorne barve, nad vsem pa svetloba, bela, sijajna, in nebo, modro in jasno ko safir – to je pokrajinska slika, ki jo moreš občudovati le v Gornjem Egiptu.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Beli grad Memfis

2.

Vsako egiptovsko mesto je imelo svoje pokopališče. Tudi kraljevski Memfis ga je imel, na zapadu je ležalo, kakor vse egiptovske grobnice, gori na robu doline.

Tja gor sva se napotila, peš in z nahrbtniki, puščajoč za seboj tužne ostanke Memfisa.

Gozdič preneha, cesta pelje spet po rodovitnem polju. Izognila sva se vasi Sakkara, ni nama bilo, da bi se ljudje preveč za naju zanimali, plazila sva se čez jarke in plotove, prišla spet na cesto, detelja je zelenela na desni in levi — in hipoma sva stala v pesku, v puščavi. Prehod z rodovitnega sveta v mrtvo puščavo je neposreden, z eno nogo stojiš v zelenju, z drugo že na pesku. Ostra črta je meja med življenjem in smrtjo.

Vse više sva stopala. Iz puščave so rastle piramide, pred nama je padala skalnata stena v dolino, vsa preluknjana kakor sito. Sami grobovi, vdolbeni v živo skalo.

Krog naju je svet razoran in razkopan, poln polzasutih jam in razdejanih kupov, posut s črepinjami, preobložen z ruševinami. Kamor stopiš, povsod ti noga stoji na grobovih. Čas je seveda nastavke iz kamenja ali opeke že zdavnaj razdejal, roparji so grobove prekopali, iskajoč zaklade, mumije so na zraku razpadle v prah. Le tu pa tam je kak grob ušel skrunitvi, siarinoslovci so ga našli, previdno izkopali, in ti ostanki pripovedujejo tisoč in tisočletno zgodovino Memfisa in njegovih prebivalcev.

Mimo mačjega pokopališča sva šla – tudi mačke so Egipčani častili – med dvema piramidama više in pred nama je stala čudna, stopničasta piramida kralja Zoserja. Še pol ure stopava in brodiva pesek, pa sva pri hišici, ki si jo je postavil francoski egiptolog Mariette, da je v njej stanoval, ko je v letih 1858-1881 vodil izkopavanja na grobiščih Memfisa.

In tam so nama odpovedale noge. Puščava pač le ni zeleno Pohorje! Vsa zdelana od vročine in od gaženja po pesku sva sedla v hladno, senčno verando ter se vkljub vsem starinam krog naju posvetila obedu, ki sva ga prinesla s seboj. Arabec nama je skuhal dehtečo kavo, midva pa sva polna dobre volje krstila hišo učenjaka Mariette za gostilno pri Marjeti.

Šele nato sva šla nad starine.

Najznamenitejša je Tijeva grobnica. Ti je bil kraljevski stavbnik in nadzornik piramid, vsekakor zelo bogat mož, kakor priča grobnica. Krog 1. 2700 pred Kr. je živel.

Kakor vsaka grobnica ima tudi Tijeva dva dela, obredni tempelj, ki stoji nad zemjo, in grobnico, ki leži pod zemljo. Obredni tempelj je pesek seve že zdavnaj zasul, dandanes leži skoraj 10 m pod puščavo. Le vhod je odkopan, pa tudi vanj se neprestano siplje pesek.

Stopila sva za vodnikom po pesku navzdol po preddvorju in prišla mimo dveh stebrov skozi ozka vrata v veliko obredno dvorano. Zrak je tu doli zatohel in vroč, stene so čez in čez pokrite z reliefi, mojstrski vklesanimi v peščenec. Reliefi Tijeve mastabe spadajo med najlepše in najbolje ohranjene v Egiptu. So tudi velike kulturne vrednosti, ker nam nazorno kažejo življenje starih dni.

Kaj vse je tu vklesano v stene! V dvorani so opravljali daritve za rajnega, vsi reliefi se nanašajo na ta obred. Felláhinje vidiš, perutnino in poljske pridelke prinašajo rajnemu v dar, dvorišče vidiš, polno gosi in golobov, sužnji pitajo gosi z debelimi cmoki. Tamle koljejo vola, eden ga drži za roge, drugi mu izpodbija zadnje noge, že leži na tleh, razsekavajo ga in pripravljajo najboljše kose za daritev. Na drugi steni pečejo gosi za rajnega, peke vidiš, ki pripravljajo kruh, celo pivo varijo za rajnega. Po reliefih soditi, je bil rajni Ti snedež prve vrste, posebno pečene gosi in golobe je rad jedel.

V kotu so ozka vrata. Tam stoji Ti, mogočno korakajoč v dvorano. Po ozkem hodniku se pride v stranske celice, polne najlepših reliefov. Pripovedujejo ti o življenju in delovanju tega imenitnega faraonovega uradnika. Tu vidiš, kako žanjejo žito, kako ga mlatijo (manejo) – živino gonijo po snopju, položenem po tleh, da izmane zrnje –, nato ga vejejo – z lopatami mečejo zrno v zrak, vse drugo opravi veter –, končno ga na osličkih spravijo domov. Poleg pa stoji Ti in nadzoruje delavce.

Pa Ti je bil tudi faraonov nadstavbnik. Zato vidiš na drugi steni tesarje, ki tešejo in žagajo bruna, ladjarje, ki stavijo barko, mizarje vidiš in končno še tudi opekarje, ki delajo opeko prav kakor so jo nekdaj Lahi delali pri nas, vse z roko. Na neki steni vidiš Tijevo pisarno, pisar čepi s prekrižanimi nogami, drži na kolenih papiros in pridno zapisuje, kar mu nadzornik narekuje, zunaj pa vlačijo valpti trmaste dolžnike in neubogljive podanike na obračun.

Tudi zabavo je ljubil Ti. Tamle gledaš, kako se vozi v svoji ladji po Nilu ter lovi ptiče in ribari. Tudi godcev in plesalk, ki so Tia razveseljevale pri obedih, seve ne manjka.

Sredi obredne dvorane peljejo stopnice v nizek hodnik, po njem se pride v podzemeljsko grobnico Tijevo. Sarkofag stoji v njej, mumije pa ni več, tudi ne zlata in nakita. Že pred tisoč leti so roparji vlomili v mastabo in jo izpraznili.

Zadovoljno si oddahneva, ko stopiva spet na sveži zrak. Pa še enkrat je treba iti pod zemljo v imenu vede.

Par sto korakov zapadno od Tijeve grobnice leži podzemeljska grobnica apisov, bogu Ptahu posvečenih bikov. Bog Plah, ki so ga v Memfisu častili, se prikazuje v podobi bika, tako so pravili Egipčani. Pa mu ni bil vsak bik za to dober. Črn je moral biti, na glavi je moral imeti belo liso in še 27 drugih znamenj je moral imeti. Duhovni so šli po deželi in če so takega bika našli, so ga slovesno prepeljali v Memfis; tam je dobil svojo palačo, imenitno so mu stregli, mu kadilo zažigali in ga po božje častili. Tudi nasvete je dajal apis in pomoč je delil. Kdor je bil v stiskah ali dvomih, je obrazložil svetemu bičiču svojo zadevo, nato pa mu je ponudil šop detelje ali sladkornega trsa, ali kar je pač mislil, da bo najrajši žrl. Ako je bičič apis ponujeno pičo vzel, tedaj je bil prosilec gotovo uslišan, ako pa ni hotel jesti, pa ne —. In ko je sveti bik poginil, so ga skrbno balzamirali in položili v posebno grobnico.

In v to grobnico svetih bikov sva vstopila. Vsa je pod zemljo, 200 m je glavni rov dolg in ob njem leže na desni in levi stranske celice. Sarkofagi stoje v celicah po eden v vsaki in v njih spijo večno spanje — biki? Ne, vsaj dandanes ne več; sarkofagi so prazni, izropani. Le dva sta še ostala neoskrunjena in v njih je našel učenjak Mariette trupla balzamiranih bikov in kupe zlatnine in drugih dragocenih darov “pobožnih” častilcev, ki so dali biku dragocene darove v grob.

Zatohlo, dušeče, mučno je tam doli pod zemljo, pohitela sva, da prideva kmalu spet ven na zrak in na sonce.

Mnogo drugega zanimivega bi se še dalo pogledati  v tisočletnem pokopališču Memfisa, pa pozno je že bilo, na vlak sva morala.

Oprtala sva si spet nahrbtnika in odkorakala po vročem pesku v zeleno dolino, za nama pa je donelo smejanje in ogorčeno zabavljanje prevaranih oslarjev.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Beli grad Memfis

1.

Dva turista sta stopala dolgimi, izdatnimi, prav hribovskimi koraki po prašni cesti s postaje Bed rašein ven na zapad, palmovemu gozdu naproti.

Eden je imel redovno frančiškansko haljo, drugi je bil oblečen kot navaden zemljan, oba pa sta nosila pristne planinske nahrbtnike. Moj prijatelj oče Ferdinand iz Aleksandrije je bil in moja malenkost, potovala sva v Memfis.

Tisto jutro sva se pripeljala v Bedrašein, ki je z vlakom dobre pol ure oddaljen od Kaire. Na kolodvoru so naju obsuli neštevilni oslarji in kričavo hvalili in ponujali svoje osle, malo je manjkalo, pa bi se bili stepli. Ubranila sva se jim, si naložila nahrbtnike in ponosno odkorakala peš čez polja, na nepopisno začudenje in ogorčenje vseh bedrašeinskih oslarjev, ki najbrž takih “oslov” še niso videli, da bi sami in peš nosili svojo prtljago po nilski dolini. Toda nisva se zmenila zanje, štediti sva hotela in hoje sva bila vajena.

Prašna cesta pelje čez globoke jarke, nekdanje nilske kanale, mimo razkopanih nasipov, mimo mlak in močvirja, in zavije v razsežen palmov gozd.

Okrog gozda leži rodovitno polje, konec januarja je, najlepša pomlad v Egiptu. Detelja zeleni – travnikov tod ne poznajo –, žito gre v klasje, v dobrih dveh mesecih bodo želi, nepregledna polja čebule srečavava, nasade bombaža in sladkornega trsa. Tu pa tam umazana vas, koče narejene iz nilskega blata, hiše iz surove opeke, felláh prijezdi na osličku mimo, obstoji in v nemem čudenju gleda čudni postavi, ki peš nosita vsaka svojo bisago na hrbtu in gazita prah, – vsem starodavnim običajem Egipta na kljub.

V gozdu sva. Pustiva cesto in se obrneva na levo.

Ogromni kupi prsti, kamor pogledaš, globoke jame, tla posuta s črepinjami. Gozd se zredči, jasa se odpre pred nama. Splezava na nekak griček, porasel z redkimi palmami – in pred nama leži groblje.

Globoke kotline zevajo vsepovsod, vidi se, da je tu delovala motika starinoslovca. Med kotlinami ozki grebeni in tam onstran, da, tam štrli kvišku nekaj kakor prava, z opeko zidana stena, luknja v zidu pomeni najbrž okno ali vrata.

Stopiva na groblje.

Noga se vdira v sipko prst, prah se dviga za vsakim korakom, črepinje vsepovsod. V neki jami leži ogromen vrč starinske oblike na pol razbit, v neki drugi jami okrogel kamen z luknjo na sredi, ostanek žrmlje, drugje spet velik kup črepinj, kdo ve, če ni bilo tam lončarjevo skladišče. Končno stojiva med dvema še precej dobro ohranjenima stenama, lege opeke se še dobro vidijo, o hišah pripovedujejo, o palačah, o živahnih ulicah –.

Tiho obstojiva, kot bi hotela prisluškovati, ah se še čuje šum in ropot ogromnega mesta, klici prodajalcev, vzkliki živahnih meščanov, drdranje bojnih voz, krik voznikov in vzdihi sužnjev –.

To je Memfis, starodavni Men-nofru, svetopisemski Not, mesto, ki pomeni tisočletja egiptovske zgodovine.

V davnem času, okrog leta 2925 pred Kr., je kralj Mena pozidal tu trdnjavo “Beli grad” v obrambo zoper neubogljive kneze Spodnjega Egipta, tistikrat ko je ustvaril zedinjeno kraljestvo obeh dežel: Gornjega in Spodnjega Egipta. Krog trdnjave je kmalu zrastlo mesto in kralji pete in šeste dinastije (2500 do 2170 p. Kr.) so stolovali v Memfisu. Kamnit tempelj, posvečen bogu Ptahu, je stal v mestu in svetišče apisa, svetega bika. In vsa dolga stoletja do Kristusovih časov je bil Memfis eno prvih mest v Egiptu in tudi eno največjih.

Šest ur si hodil, da si prišel krog njega. Največje ladje iz Sredozemskega morja so pristajale ob njegovih zidovih, stotisoče prebivalcev je štelo, bogastvo se je kopičilo v njem, razkošje se je sirilo, pa tudi politična moč je vladala v Memfisu nad vsem Egiptom in tudi nad sosednimi deželami. V Memfis so pošiljali nesrečni kralji judovski poslanstvo za poslanstvom prosit pomoči zoper mogočnega Nebukadnezarja. Zaman sta svarila preroka Izaja in Jeremija kralja in ljudstvo, naj rajši zaupajo na Boga, ko pa na moč Memfisa.

In zgodilo se je, kar sta napovedovala. Že Asarhaddon je oblegal Memfis, Kambizes pa ga je vzel in naredil iz Egipta perzijsko krajino. Tudi Rimljani so naložili Memfisu svoj jarem in kmalu nato je mesto propadlo.

In danes je mogočni Memfis zapuščeno groblje, kupi prsti so ostali od njega, dva ogromna kipa Ramzesa II. ležita v gozdu palm, ki sta stala svoj čas pred Ptahovim templjem, samotna sfinga se zagonetno smehlja nekje sredi palm, tu pa tam kak preperel kamen s hieroglifi – to je vse. Palmov gozd raste na kraju, kjer je nekdaj vrvela živahna prestolnica, felláh reže brazdo ter seje in žanje po ulicah kraljevske prestolnice. »Nop bo puščava, zapuščen bo, nihče ne bo stanoval v njem_;« je prerokoval Jeremija. In »razbil bom kipe in uničil malike Nopa,« je napovedal Ezekiel.

In tako se je zgodilo.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Piramide v Gizah

2.

Pa vidim vam že na obrazu zapisano vprašanje, kaj pomenijo velikanske piramide, kaj pomeni skrivnostna sfinga?

Koliko se je že o tem ugibalo, duhovitega in nespametnega! Kake skrivnosti, matematične, čarovniške, okultistične, so iskali v piramidah, kake zagonetke bi naj pripovedovala skrivnostna sfinga! Odkar pa beremo hieroglife kakor latinico in odkar sta kramp in lopata odkopala pesek in ruševine, je egiptologija odgrnila tudi piramide in dvignila tajinstveni zastor s sfinge.

V resnici piramide, pa naj si bodo tiste tri velike pri Gizah ali one manjše v Sakkari in pri Dahšurju ali kjerkoli – piramid je v Egiptu krog 60 –, niso nič drugega ko grobnice egiptovskih kraljev iz tretje do pete dinasiije, to je iz let 3000–2600 pr. Kr. Dandanes ko poznamo razvoj egiptovskih grobnic od prazgodovinske dobe pa do najnovejših časov, nam je čisto jasen tudi postanek piramid.

V prazgodovinski dobi so bile grobnice plitve jame v pesku. Bogatejši pa so si že tistikrat dali nad grobom pozidati nastavek iz kamenja ali pa iz surove opeke. Sčasoma se je jama poglobila, je dobila obliko štirikotne sobice, truplo so dejali v leseno, pozneje v kamnito rakev, v sarkofag.

Poleg sobice za rakev so napravili še drugo za mrtvaške obrede. Tam so sorodniki darovali rajnemu hrano in molili zanj obredne molitve. Tja so mu polagali tudi iz lesa izrezljane različne stvari, ki jih je v življenju rabil. Egipčani so namreč verovali, da duša rajnega, “ka” so jo imenovali, živi še tudi po smrti in da se celo večkrat vrača k telesu. V kraljestvu Ozirisa pa da živi rajni prav tako življenje, kakor ga je živel na zemlji, in opravlja prav tista dela, kakor jih je opravljal v življenju.

Čim bogatejši je bil rajni, tem večja je bila grobnica, nad zemljo pa se je začela dvigati iz posušene opeke zidana stavba, ki je sama po sebi dobivala koničasto obliko. Ti nastavki so postajali vse večji in končno srečamo 1eta 2900 pred Kr. prvo piramido v egiptovskem stavbarstvu, stopničasto, z opeko zidano piramido kralja Zoserja v Sakkari.

Leta 2700 do 2600 so doba velikih piramid. Keops, Kefren, Mikerinos so si postavili ogromne grobnice, ki že štiri tisoč let sem vzbujajo občudovanje sveta.

Te orjaške grobnice krijejo v svojem osrčju dolge hodnike, razsežne dvorane, pa tudi ozko celico s sarkofagom. Seveda so dandanes dvorane prazne. Že zdavnaj so roparji vdrli v piramide, pokradli dragocenosti, odprli sarkofage in odnesli mumije.

Poleg kralja so hoteli biti pokopani tudi njegovi sorodniki, žene, otroci, pa tudi višji dostojanstveniki. Zato je ves prostor okrog piramid poln manjših grobnic, mastab. Tudi manjše piramide stojijo poleg velikih, te so grobnice kraljic in otrok. Poleg vsake piramide je stal obredni tempelj. Ohranjen je le še tisti, ki pri njegovem vhodu straži velika sfinga.

Ta sfinga je končno več ali manj slučajno nastala, kakor smo že omenili. Sicer pa so sfinge pri vhodu v tempelj navaden pojav v Egiptu. Izredne na tej sfingi so le njene orjaške mere.

Po letu 2600 niso več stavili piramid. Mesto njih so si vklesali grobnice v skalo, v strme stene gornjeegiptovskih gora.

To je suha resnica o piramidah in o sfingi, vse drugo je domišljija in romanticizem tistih let, ko je bila egiptovska kultura in zgodovina sama še velika uganka in ko je egiptologija še tičala v povojih.

Eno pa je treba povedati in poudariti.

Orjaške piramide nam pričajo, da so Egipčani verovali v posmrtno življenje, v neumrljivost duše.

Na zapadu, tam kjer solnce vsak dan zatone in hodi svojo ponočno pot, tam leži kraljestvo Ozirisa, boga smrti in večnosti. Z njim se sprehaja zveličani po prelepih livadah, od časa do časa pa pride “ka” (duša) in obišče svoje telo ter uživa darove, ki jih prinašajo sorodniki.

Iz davnih tisočletij sem pridigujejo nemi kamni poznim rodovom glasno pridigo o neumrljivosti duše in o njeni končni združitvi s telesom ob vstajenju.

Pa še nekaj.

Ves Egipt je poln templjev, poln piramid in grobov, ki bodo, se ti zdi, vekom kljubovali. Križem pa lahko prebrodiš nilsko dolino, pa ne vem, če boš razen v Tell Amarni našel le samo sledove o hišah in bivališčih, ki so si jih iz kamna sezidali starodavni Egipčani. Ali ni to čudno – ?

Je čudno, pa za naš vek.

Ljudstvo pa, ki je živelo ob Nilu tisoče let pred nami, je smatralo pozemeljsko življenje za minljivo, ni se mu zdelo vredno, zidati si kamnite stavbe za ta svet. Iz nilskega blata so bile njihove hiše in palače, že zdavnaj so razpadle. Toda “ka”, duša, ta je dobila kamenit grob, mogočno piramido, skalnato grobnico, “hišo zapada”, kajti:

»Ne zaupaj v dolgost svojih let! Bogovom je tvoje življenje kakor ena sama ura. Človek po smrti živi in njegova dela položijo kupoma pred njega. Večnost pa traja brez konca. Nespameten je, kdor jo prezira. Kdor pa pride k bogovom brez greha, ta bo med njimi živel kakor bog in hodil okoli kakor gospodar večnosti. Zato si postavi lepo hišo zapada in krasno bivališče v kraljestvu smrti, kot pameten človek, ki prav stori!«

Iz naukov kralja Meri-ka-rê.

Urednikov dodatek

Ni navada, da bi urednik dopolnjeval potopise, čeprav so že sto let stari, kot je Jehartov potopis, ki ga berete. Kadar pa ti pisci navajajo podatke, ki so se od njihovih do današnjih dni bistveno spremenili, je seveda treba bralce na to opozoriti, in prav to je namen teh pripomb. Komur se ta dodatek zdi odveč, ga lahko mirno preskoči. Je pač njegov problem, če hoče glede arheologije in gradbeništva ostati pri vednosti pred sto let.

Egiptologija (znanost, ki raziskuje stari Egipt) je v slabih sto leti, odkar je izšel Jehartov potopis “Iz Kaire v Bagdad” (1928/29) močno napredovala, še posebno pa tisti njen del, ki se ukvarja s piramidami. Naš avtor na primer pravi: » Po letu 2600 niso več stavili piramid.«  Že to je napaka. Najnovejše raziskave povedo, da je faraon Keops (Khufu) vladal od 2589 do 2566 pred Kr., torej naj bi njegova piramida nastala v tako kratkem času. Sodobni gradbeniki pa pravijo, da je to popolnoma nemogoče tudi s sredstvi, s katerimi gradbeništvo razpolaga danes. Probleme gradnje Vélike (Keopsove) piramide, ki je izjema med piramidami, je podrobno opisala Fani Okič v poglavju Vélika piramida v svoji knjigi Razpoke časa (Aura d. o. o., Ljubljana 1994) str. 80-86).

Vélika piramida

Kdaj je nastala Velika piramida? Kot njen graditelj je priznan Keops, neznaten faraon iz IV. dinastije, kar je popolnoma nelogično. Keops, kar je grška transkripcija egipčanskega imena Kufu, je vladal komaj neznatnih 23 let, v času od 2551 do 2538 pred našim štetjem. Podatek dovolj zgovorno dokazuje, da v triindvajsetih letih ni bilo mogoče ustvariti tako obsežnega in veličastnega dela, kot je Velika piramida, tudi če bi jo brez oddiha gradilo vse prebivalstvo Egipta, če izvzamemo tiste, ki so bili potrebni za vsakdanje življenje – pridelavo hrane, izdelavo oblačil, zagotavljanje življenjskih potrebščin in organizacijo življenja. Že same priprave na tak podvig so skoraj neverjetna ustvarjalnost. Izbira lokacije je zahtevala ogromno znanje in poznavanje geodetskih in astronomskih zakonitosti. Znanstveniki vseh znanih kultur in ljudstev so stoletja iskali začetni poldnevnik za merjenje zemljepisne širine. Najprej so izbrali pariškega, potem Greenwich, nazadnje so morali priznati, da je prav Velika piramida na idealnem poldnevniku, ki se razteza prek celinskih delov planeta in veliko manj čez morske površine. Gre skozi Beringovo ožino in tako deli zdaj poseljeno površino Zemlje natančno na dve polovici. So graditelji Velike piramide potovali po vsem svetu in risali zemljevide?

Razen tega obstaja neposredna zveza med višino piramide in oddaljenostjo Zemlje od Sonca, razdalja Velike piramide in središča naše Zemlje pa ustreza oddaljenosti Velike piramide do severnega tečaja. Naključje? V najstarejših spomenikih človeške ustvarjalnosti ni nič naključnega, tudi v Veliki piramidi ni naključja.

Če je Velika piramida res grajena v času faraona Keopsa, kako to, da so pri postavljanju Kefrenove piramide graditelji v dobrih treh desetletjih pozabili vse svoje znanje, saj so Kefrenovo piramido postavili in zložili kot navadno grmado kamenja okoli grobnice, ki nima prav nobenega posebnega pomena, v njej pa ni ničesar, kar bi lahko primerjali s katerokoli pomembno resnico v geodeziji, geografiji ali astronomiji? Je mogoče, da se je v tako kratkem času toliko znanja izgubilo in če je – zakaj ?

Dvom o Keopsu kot graditelju Velike piramide je upravičen. V obdobju triindvajsetletne vladavine bi bilo na način, kot to pojasnjuje uradna znanost, nemogoče zgraditi takšno kamnito skrivnost, kot je Velika piramida. Morda so tako grajene kasnejše piramide, ki so služile kot faraonske grobnice. Velika piramida pa to nikoli ni bila, kar so potrdile tudi znanstvene raziskave.

Na petih hektarih njenih temeljev bi lahko stalo pet največjih katedral sveta; 2,5 milijona kamnitih kvadrov, težkih od tri do petdeset ton, se dviguje 146 metrov nad puščavo, to je enako višini štiridesetnadstropnega nebotičnika. Je bila piramida res grajena v puščavi, ali pa je ta del Zemlje, ko so jo gradili, imel drugačno podobo?

Napoleon je menil, da bi iz kamnitih kvadrov, vgrajenih v Veliko piramido, lahko zgradili tri metre visok in meter širok zid okrog vse Francije. Morda nam ta podatek vsaj malo približa veličastnost tega objekta.

Kamen za jedro piramide, rdeč peščenjak, so lomili na visokem platoju Gize, na katerem stoji piramida. Apneno oblogo so pripeljali z vzhodne obale Nila, medtem ko so granit za galerije vozili iz sedemsto kilometrov oddaljenega kamnoloma. Herodot, ki si je znanje nabiral pri egipčanskih svečenikih, navaja, da so samo za dovozno pot potrebovali deset do dvajset let. A v treh preostalih letih – mar ima kakšen smisel misliti, da je bila piramida zgrajena v tem času…? Če bi, po strokovnih ocenah, vsak dan obdelali deset kamnitih blokov, bi samo za takšno obdelavo potrebovali 710 let, če pa bi vsak dan vgradili deset kvadrov, pripeljanih od kamnoloma do gradbišča, bi takšen podvig s tehniko, s kakršno pojasnjujemo gradnjo piramid, trajal 177.500 let. Že ta podatek nas mora prepričati, da Velika piramida ni bila grajena po naše z nam znano tehniko, ampak tako, da nam to niti v znanstveni fantastiki ne pride na misel. Morda bi naša akademska znanost spremenila mnenje o času in načinu gradnje Velike piramide, če bi kdo izračunal, koliko časa bi bilo z našo zdajšnjo tehniko treba za to, da bi okrog Francije postavili zid po Napoleonovi ocenitvi…

Večina strokovnjakov namreč domneva, da so delavci porivali kamnite gmote v višino z rampami iz opeke, zemlje in peska. Ostanki takšnih ramp so vidni ob drugih, veliko kasneje zgrajenih piramidah, ko se je prvotno gradbeno znanje že izgubilo. Zato da bi nagibni kot ustrezal takšnemu načinu dela, bi morali rampo vsakič, ko so jo prilagojevali višini novega kamnitega dela piramide, podaljšati. V takšnem primeru bi bila rampa Velike piramide v končni fazi dolga kilometer in pol in bi vsebovala štirikrat toliko materiala kot sama piramida. Če bi takšna rampa res bila, bi se pri vrhu morala zožiti na širino treh metrov. Vendar potem ne bi bilo dovolj prostora za delavce, ki bi morali dokončati piramido s 160 ton težkim kovinskim vrhom.

Herodot opisuje Veliko piramido kot »bleščečo belo zgradbo z zlatim vrhom, ki je odbijala svetlobne žarke proti soncu«. Herodotova trditev, da je bil vrh piramide iz zlata, pa postavlja nova vprašanja; 160 ton zlata ni malo, če vemo, da Egipt ni z zlatom bogata dežela, kljub temu pa so se v zlatu bleščala vsa njegova svetišča in grobnice. Od kod v Egiptu toliko zlata? Če so ga uvažali, to pomeni, da so imeli razvejene trgovske zveze že v preddinastičnih časih, torej so obvladali pomorsko plovbo ter ustrezajočo tehniko in tehnologijo. Mogoča pa je tudi drugačna domneva: da so stari Egipčani zlato pridobivali umetno, kar že slutijo nekateri raziskovalci. Spomnimo se izjave profesorja Carterja: »Egipta ne poznamo, to si samo domišljamo…« Vrh piramide je vsekakor moral biti iz kovine in to iz kovine, ki je ustrezala ustroju piramide, njenemu namenu, vibracijam in energijam za povezavo s kozmičnimi in zemeljskimi energijami. O tem pa ne vemo prav ničesar, kljub temu daje raziskan vsak milimeter te kamnite uganke.

Iz razlag nekaterih zapisov in izračunov se vidi, da so Veliko piramido gradili takrat, »ko je bila Lira v ozvezdju Raka«, kar bi bilo po astronomski konstanti takega položaja zvezdnega neba, pred 72.000 leti. Po drugi verziji so Veliko piramido gradili, ko je bilo ozvezdje Plejad v konjunkciji z njenim vrhom, alfa Zmaja pa na liniji njenih odprtin, kar je obdobje tako imenovanega zvezdnega leta pred 25.694 leti. Egipčanski zgodovinar Mazudi pa trdi, da je bila Velika piramida postavljena tristo let pred vesoljnim potopom: »Zaradi napovedi potopa so začeli graditi piramido.« Toda – kakšen potop? Biblijski, ko je štirideset dni in noči neprenehoma deževalo? Je mogoče, da bi po vsej Zemlji z različnimi podnebnimi pasovi padal dež štirideset dni in noči? Tudi če bi bilo tako – bi bilo dovolj vode, da bi bil poplavljen ves planet? Vesoljni potop je res bil, to je s svojimi izkopavanji v starem sumerskem mestu Uru dokazal sir Leonard Woolley, ostaja pa odprto vprašanje, ali se je res zgodilo tako, kot opisuje staro sumersko izročilo, po katerem je povzeta zgodba v Svetem pismu? Morda potopa ni povzročil navaden dež, ampak je nastal zaradi splošnega preoblikovanja in obračanja Zemlje v kataklizmi, ki je premaknila zemeljske tečaje in izzvala drugačno vzhajanje Sonca? Na zodiaku v Denderi je vzhod res označen tam, kjer je zdaj zahod. Res je tudi, da je nekoč kataklizma zajela vso Zemljo, saj jo prenašajo izročila tako v Starem kot v Novem svetu; kdaj je to bilo, to je še vedno neznanka, kot ne znamo odgovoriti na vprašanje, ali je bila kataklizma samo ena ali pa je Zemljo pretreslo več zaporednih katastrof, kar se je dogajalo v pleistocenu? Torej ni odgovora kam, v kateri čas postaviti gradnjo Velike piramide. Vsa dejstva o njej pa zanikajo možnost, da bi bila zgrajena v bore triindvajsetih letih Kufujeve vladavine.

Velika piramida je bila postavljena kot zakladnica znanja celotne civilizacije, ki je takrat prevladovala na Zemlji. Te piramide ni moglo graditi in je tudi ni gradilo eno samo ljudstvo. Ta civilizacija je v nadrobnosti poznala zakone vesolja in Zemlje in vedela, kako se prepletajo in vplivajo drug na drugega. Prevladujoče znanje v tej civilizaciji so bile v multiznanost združene vede: matematika, geometrija, astronomija in astrologija na eni strani in na drugi, prav tako v multiznanost združene geografija, geodezija in geomantija. To je bilo enkratno znanje o Zemlji kot vesoljskem telesu, zaznavanje njenih magnetnih silnic, ki obkrožajo Zemljo kot velikanski magnet. Vse to znanje in ta znanost niso bili odtujeni kot v naši civilizaciji, ampak so služili za usmerjanje in blagor družbe kot celote. Tu je naša znanost slepa in zaradi tega je Velika piramida še vedno velika skrivnost.

Nerešenih vprašanj v zvezi z Veliko piramido ni čedalje manj, temveč narobe, zmeraj več. Zakaj so naredili odprtine na Veliki piramidi? Če bi jih namenili za prezračevanje, je to dokaz več, da piramida nikoli ni bila grobnica. Naredili bi jih lahko kjerkoli in ne bi bila potrebna matematična natančnost pri tem delu. Odprtine na Veliki piramidi namreč gledajo natančno na ozvezdje Oriona, središčno ozvezdje sanskrtskih Ved, te pa so severnega izvora, kar je dokaz več, da je pri tem veledelu bila udeležena vsa takrat na Zemlji prevladujoča civilizacija. Vse druge piramide, ki so bile zgrajene kot grobnice, so bile hermetično zaprte tako, da niti po tisočletjih ni vanje vdrl prah, kar je bilo nujno varstvo pred zračnimi in drugimi spremembami, da so se ohranile mumije.

V vseh drugih piramidah grobnicah so sarkofagi z mumijami postavljeni v smeri vzhod-zahod, edina izjema je sarkofag v Veliki piramidi, kjer ni nobenih sledi, da bi kdaj v njej počivala mumija faraona.

Nazadnje – kdo je pravzaprav bil faraon Keops ali Kufu? Po pričevanju in izsledkih uradne znanosti je bil povsem nepomemben faraon iz IV. dinastije, ki se v kratkem času vladanja ni z ničemer posebej proslavil. Ni dokazov, da bi kakorkoli vplival na zgodovino in razcvet Egipta, predstavljen je kot surov in neomejen despot. Je to vsa resnica o njem? Po vsem, kar vemo o njem, si je težko misliti, zakaj je prav njemu pripadla čast, da se Velika piramida imenuje Keopsova. Verjetno pa prav iz njegovega časa izvira ne čisto poštena navada, da so kasnejši faraoni iz spomenikov svojih predhodnikov brisali imena resničnih graditeljev in namesto njih postavljali svoja imena. Zakaj ne, če je to lahko storil Kufu…

Kufujeve mumije niso odkrili in nič ne kaže na to, da je bil Kufu pokopan v Veliki piramidi. Ko je leta 820 našega štetja kalif Abd Alah Al Mamun vdrl v piramido, ni bilo niti najmanjše sledi o kakšnem grobnem pridatku, nobene kanope – vrča, v katerem so shranjevali srce in mehke dele pokojnega vladarja, prav nobenih ostankov hrane, ki so jo obvezno puščali v grobnicah in je bila za popotnico umrlim. V vseh drugih faraonskih grobnicah je za roparji ostala vsaj kakšna malenkost, ki so jo prezrli in iz katere se je lahko vsaj nekaj dalo sklepati o umrlem. V Veliki piramidi sta kalifove ljudi pričakala samo prah in kamenje. Vsi prostori so bili popolnoma prazni, razen velikanskega kamnitega sarkofaga, ki je bil tudi prazen. Kakšnemu namenu je služil skrivnostni prazen sarkofag, ki niti pokrova ni imel? Kakšne misterije so gledali kamniti kvadri velike galerije? V vseh faraonskih grobnicah so bili naslikani prizori iz življenja mrtvega vladarja, njegovo osebno življenje in vladarski uspehi, le v Veliki piramidi stene molčijo o tem.

Je bil Kufu res samo nepomemben faraon iz IV. dinastije? Je bil morda nekaj povsem drugega? Morda potomec preddi- nastičnih “bogov”, ki so vladali Egiptu pred strašno kataklizmo, ki je spremenila ne samo njegovo površje, ampak tudi njegovo prihodnost? Zakaj je Kufu izginil brez sledu? Ni ne groba, ne mumije, niti njegovega bogastva ali zakladov, ki jih je faraon obvezno moral imeti pri sebi v grobu, da bi ga po egipčanskem verovanju, in kot si ga mi razlagamo, imel pri roki, ko bi to bilo treba…

Je bila Velika piramida že v času IV. dinastije kamnita uganka? Se je že izgubilo vanjo vgrajeno znanje, je že takrat bil neznan njen namen, podvig, ki je tudi za visoko razvito civilizacijo zagotovo bil veliko breme? So takratni modreci in svečeniki – strokovnjaki tedanjega časa – iz neznanih vzrokov pretrgali tradicijo, skrili velikansko znanje in morda z navideznim Kufujevim pokopom za vedno izbrisali njen resnični pomen, ker njen namen ni bil več v duhu časa, ki je prihajal? Kaj se je v resnici zgodilo s Kufujem? Ostala sta skrivnost za vse čase – Kufu in Velika piramida.

Starejše, prvotno ime Velike piramide je bilo Pa Henoh – Hiša Henohova. Henoh je, kot smo videli, bil predpotopni patriarh ali vladar. Do Hebrejcev, ki so v egiptovskem suženjstvu brez dvoma občudovali Veliko piramido, so gotovo prišla tudi izročila o Henohu. Kot znani posnemovalci in zbiralci starih izročil so kot številne druge tudi zgodbo o Henohu priredili po svoji zamisli. Spomnimo se, da je Henohova “zemlja očetov” bila tam, kjer so “vrata v nebo. Da so zemeljski tečaji odvodni kanali v vesolje, so potrdili tudi znanstveniki naše civilizacije (Guy Tarade). Henoh se je vozil z “nebeškimi vozovi” in naposled odšel z njimi “v nebo”, ker “ga je vzel Bog” – (1. Mojzesova knjiga). Ime piramide Pa Henoh je jasno povezano s Henohom, seveda ni bilo nikoli odkrito, kakšne vrste povezava je bila. Knjiga Henohova je postala apokrifna. Čeprav so vse “sanje” svetopisemskih prerokov priznane kot “božje razodetje”, so “sanje” starega patriarha anatemizirali…

Velika piramida je edini spomenik sveta, katerega stranice so obrnjene natančno glede na štiri strani neba. Astronomi so sicer odkrili, da odstopa za štiri ločne minute in štiriinpetdeset sekund. Toda – koliko je bilo sprememb, geoloških in drugačnih, in kolikokrat se je menjalo nebo nad njo, ko je Zemlja spreminjala svoje tečaje in lego svoje osi? V egipčanskih tekstih je Velika piramida označena kot “ključ Zemlje”, pomen teh besed pa kljub trudu in znanju egiptologov ni zadovoljivo pojasnjen. Neznano je še vedno tudi podzemlje Velike piramide, ki je pravi gradbeni podvig, okrog katerega se je spletlo lepo število ugibanj, od domneve, da sega v Zemljo narobe obrnjena piramida v velikosti Velike, do pomisli, daje pod njo pokopana prava pradavna vesoljska ladja, ki vpliva na sevanja v Veliki piramidi, ki nasprotujejo fizikalnim zakonom, in jih naša znanost ne more pojasniti.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Piramide v Gizah

1.

Voz električne železnice je zbobnel čez dolgi nilski most, zvonil med palmami, vrtovi in bogatimi vilami po Gizah ter pohitel ven na odprto polje proti zapadu. Včasi je pridrvel avto, šinil mimo in hitel, poln turistov, istemu cilju naproti, k piramidam, k tem ogromnim čudom egiptovskega stavbarstva.

Nemiren sem bil, stezal sem vrat skozi okno, saj sem se prvikrat vozil k piramidam! Kar najbolje sem hotel uživati čudno, nenavadno pokrajinsko sliko, ki ji ni enake na svetu.

Spodaj v ospredju, še v nilski dolini, leži beduinska vas, precej čedna je videti od daleč. Palme so raztresene po pokrajini, slikoviteje bi jih noben slikar ne mogel porazvrstiti. Zelenje obdaja vas. Iz tega zelenja pa se brez prehoda, kakor odrezano, dviga rumenkast breg, na jug in sever se izgublja v sivi daljavi. To je rob puščave Sahare. In gori na robu stojijo trije ogromni sivi trikoti, drug za drugim. Za ozadje imajo temnomodro zapadno nebo, vse pa obliva topla svetloba januarskega jutranjega sonca z barvami, ki jih pozna le egiptovska pokrajina —.

Vse bliže prihajajo piramide, vse više rastejo čarobni trikoti v nebo in ko se električna ustavi na vasi pod bregom, je velika prva piramida zakrila polovico neba.

Z utripajočim srcem stopam v breg po široki gladki avtomobilski cesti. V petih minutah sem gori. Zdi se mi kot da stojim pod Grintovcem. Omamljen sem, piramide pravzaprav še ne vidim, le ogromno steno. Oko obvisi na razgledu. Nilska dolina leži pod menoj; vsa zelena je, sinji trak jo prepleta; to je Nil. Tamle leži Kaira in za njo sivo gorovje Mokattam. Na severu se širi nepregledna ravnina Delte, na jugu se izgublja dolina v daljavi med dvema sivima črtama, tisto sta robova Saharske in Nubijske puščave.

Čudno tiho in slovesno je tu gori. Žive duše ni videti na razsežnem prostoru pod ogromnim nebotičnim skalovjem. Pač —. Tamle izza belkastih pečin se izlušči dolga postava v snežnobelern kuftánu. Počasi, dostojanstveno stopa proti meni. beduin je.

»Effendi,« mi pravi, »ali hočeš zlesti na piramido?«

Na piramido? Po tejle strmi steni, ki je podobna triglavskim stenam, le da nadelane poti in klinov nikjer ni videti.

»Hvala! Ne bom.« Strma stena mi ne ugaja.

»Pa pojdi, te popeljem v notranjščino. Tamle je vhod,« je kazal v steno, kjer je kakih petdeset metrov visoko gori zijala temna odprtina.

»To še manj. Nimam časa!«

Kopito je udarilo ob skalo, policist je prijezdil odnekod, beduin se je dostojanstveno zavil v svoj kuftan in umerjeno odkorakal. Prepovedano je na tem “svetem” mestu turiste nadlegovati.

Še vedno sem stal nepremično. Kaj naj najprvo gledam, ali silne, gladko rezane kamne, poldrugi meter visoke in več metrov dolge, ali po strmi steni gor v vrtoglavo višino, 140 metrov visoko, ali ostri zobčasti rob tamle zunaj, ki se vzpenja v strmem kotu proti vrhu? Ali bi občudoval skorajda siromašno preprostost, da tako rečem, golo geome- tričnost stavbe, ki pa prav po svoji preprostosti naredi silen vtis, ker tembolj stopi v ospredje ogromnost zgradbe, – ali bi se končno čudil, kako so pred tolikimi tisoči let brez pare in elektrike spravili te ogromne teže od gorovja, kjer so jih lomili, semkaj in potem v tako višino?

Počasi sem stopal trdo ob vznožju proti jugu. Precej korakov je treba storiti, skoraj 230 m je od enega vogla do drugega.

Zavijem krog vogla —. Spet enaka, ogromna stena, enako silno, rezano kamenje. Par korakov na jug stojijo tri majhne piramide, kvečjemu deset metrov so visoke, deloma že v razsulu.

Spet zavijem krog vogla pod zapadno steno. Tedaj šele zagledam tovariša in soseda velike Keopsove piramide, piramido kralja Kefrena, in onstran, daleč že v puščavi, tretjo manjšo. Mikerinovo. Kakor med gorskimi vrhovi se mi zdi da stojim.

Zamišljen gazim drobnozrnat, zlatorumen pesek. Povsod so sledovi grobov. Ogromno pokopališče leži okrog piramid. Nadzemeljske kamnite stavbe teh grobov so seveda že popolnoma izginile, kvečjemu da so ostali temelji. Podzemeljski navpični rovi, z opeko obzidani, so še ostali, pa so s peskom zasuti. Nekatere so že odkopali, nad 10 m so globoki. Te grobove, mastabe, so si napravili egiptovski mogotci, faraonovi dvorjani; počivali so hoteli blizu svojega kralja.

Pogledal sem gor v stene. Podjetnost me je pograbila, kaj ko bi na lastno pest malo poplezal po tehle velikanskih stopnicah?

Povzpel sem se na prvo stopnico, dober meter je visoka, pol metra široka. Kmalu sem bil na drugi, na tretji, na četrti in še više. Sopeč sem obsedel.

Kako skalovje! Sklad na skladu se dviga —. Tu gori se šele dobro vidi, kako so piramide stavili. Najprvo so položili temeljno ploskev, nanjo drugo, ki je pa na vse strani za pol metra ožja, nato tretjo, tudi za pol metra ožjo itd. Če jo pogledaš od blizu, je stena podobna ogromnim ozkim stopnicam, ki se proti vrhu vse bolj zožujejo. Dandanes seve je tako, kajti svojčas je bila piramida pokrita z gladkimi granitnimi ploščami. Te pa so v stoletjih odtrgali in porabili za stavbe v Kairi. Saj je neki sultan hotel kar celo piramido raznesti in kamenje uporabiti za mošeje.

Kamen piramide je belkast peščenec, lomili so ga v gorovju Mokattam, vzhodno od Kaire. Vsak kamen je gladko in pravilno obsekan, robovi pa so že zelo skrhani. Zob časa gloje že pač tudi ob večnih piramidah.

Pa kako so spravili te ogromne kamne od onstran Kaire in v tolike višine? Dvoje jim je pač bilo v izobilju na razpolago: mnogo časa so imeli, pa delavskih moči dovolj in poceni.

Moja stavbarska razmišljanja je kruto prekinil policist na konju. Prijezdil je krog vogla, me zagledal gori med skalovjem, zapovedovalno zamahnil s korobačem in mi zaklical, da je prepovedano tod plaziti se po piramidi.

Zakaj neki, sem ugibal in lezel nazaj. Ali se boji, da bi se piramida pokvarila?

Drugih dveh piramid tisti dan nisem obiskal, ni bilo časa. Videl sem jih ob drugi priliki. Nič posebnega ne nudita, podobni sta veliki Keopsovi piramidi, le da sta manjši in slabše ohranjeni. Značilno je, da so vse tri piramide s svojimi stranicami usmerjene natančno proti štirim delom sveta, da imajo vse tri vhod v severni steni in da krijejo vse tri v svoji kamenih notranjščini kraljevske grobnice. Seveda so sarkofagi – kamnite krste – prazni, izropani. Dobri dve uri sem potreboval, da sem prišel krog vseh treh piramid.

Tisti dan sem pa obiskal sfingo, ki stoji v plitvi nižini južno od velike piramide.

Ko so stavili Kefrenovo piramido, je na njeni južnovzhodni strani štrlela iz peska ogromna živa skala. Morebiti je imela že od narave podobo ležečega leva. Kamnoseki in kiparji, katerih je bilo v starem Egiptu dovolj, in še zelo veliki umetniki so bili, so se lotili skale, izklesali iz nje leva, pa dali glavi obraz kralja Kefrena. Poleg sfinge so postavili graniten tempelj, v katerem so obhajali mrtvaške obrede.

V tisočletjih je pesek sfingo zasul. Že faraon Tutmosis IV. jo je krog 1. 1420 pr. Kr. odkopaval, pozneje so jo še večkrat reševali iz peska, pa šele pred par leti so jo popolnoma izkopali in sedaj jo lahko občuduješ v vsej njeni ogromnosti in nemi veličastnosti.

Trup sfinge je lev, ki počiva na šapah. Zadnje so skrčene pod telo, sprednje ima stegnjene pred sebe. Telo je 60 m dolgo, obraz sfinge je obraz pristnega Egipčana z debelimi ustnicami, podolgastimi očmi in z rahlo izstopajočimi čeljustnimi kostmi. Izdelan je čudovito pravilno, čeprav so njegove mere 40 krat večje nego mere človeškega obraza. Žal, da je deloma pokvarjen. Mameluki so s topovi streljali v sfingo in ji odbili nos.

Hladno in ravnodušno gleda levji človek s svojim spačenim obrazom vzhajajočemu solncu nasproti že skoraj pet tisoč let. Kaj je vse videl! Narodi so prihajali v nilsko dolino in spet izginjali, mesta so zrastla pod njegovimi očmi in se zrušila v prah, bojni krik krvavih vojsk je donel k njemu pa spet utihnil, Aleksander Veliki, Julij Cezar, mogočni kalifi, Napoleon, kralji, državniki, učenjaki, bogataši in reveži so ga hodili gledat, so odšli, preminuli in naredili prostor drugim, pettisočlelna svetovna zgodovina je šla mimo njega, — gledaš ga, zreš mu v nemi, nepremični obraz, kamen je, ni živ, pa nehote položiš v njegove oči, v njegovo lice izraz, kake misli neki misli nemi čuvar piramid in pettisočletni opazovalec zgodovine — ?

»Čemu se pehate in mučite,« se ti zdi, da govori njegov obraz, »čemu? – Ko pa vse mine –!«

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Sveta Družina v Egiptu

2.

Pa še en kraj blizu Kaire je ohranil spomin na bivanje svete Družine v Egiptu, vas Matarije blizu razvalin prastarega mesta Heliopolisa. Severno od Kaire leži, kake pol ure vožnje z lokalno železnico.

Oče Evgen me je najprvo peljal k razvalinam Heliopolisa. Pa zaman sem se oziral za razvalinami, le vitek, visok obelisk stoji sredi obsežnega deteljišča, severno od njega po kup koč na majhni višini. V bližini je oral felláh in poganjal lene vole, ki so z lesenim plugom rezali plitve brazde.

Obelisk je edini spomin na Heliopolis. Žalosten sameva sredi polja, priča tisoč in tisočletne zgodovine. Videl je Napoleona in francosko vojsko l. 1798, videl je l. 1517 sultana Selima, ki je podvrgel Egipt Turkom, videl je divje Mameluke, čul je strastni: »Lâ ilâha illâ ’l-lâhu« prvih arabskih osvojevalcev Egipta za kalifa Omarja 1.640, rimske Iegije so korakale mimo njega in nekoč je prišla sem od vzhoda skromna, revna družina in utrujena počivala v njegovi bližini, gledal je Božje Dete v naročju mlade Deve. – Gledal je Aleksandra Velikega, faraoni so hodili mimo njega v tempelj darovat solnčnemu bogu Rê, Mojzes je okrog 1. 1500 pr. Kr. gledal nanj, ko je hodil v tempeljsko šolo, stoletja je že bil star, ko je Abraham s Saro prišel v Egipt krog 1200 pred Kristusom.

Poleg piramid je obelisk hieropolitanski najstarejša priča egiptovske zgodovine.

Mesto Heliopolis — to ime je grško — so Egipčani imenovali Anu, On ga imenuje v svoji prvi knjigi Mojzes, ko poroča, da je bila žena Jožefova hčerka Putifarjeva, duhovna v Onu. Prastaro mesto je bilo. Leta 4200 pr. Kr. je že stalo, solnčni bog Re je imel v mestu svoj tempelj in njegovi duhovni so izračunali solnčno leto na 365 dni ter gojili vedo in umetnost, pismenost in slovstvo. Sredi tretjega tisočletja so pozidali solnčnemu bogu nov, veličasten tempelj in pred njega postavili poleg drugih obeliskov tudi obelisk, ki še danes sameva na matarijskem polju. Dolga stoletja je bil Anu prestolnica faraonov; ko je pa odstopil to čast Memfisu in Tebam, je začel propadati. Rimski zemljepisec Strabo je 1. 10 pr. Kr. našel mesto že v razvalinah. Polagoma so tudi razvaline izginile, kar je bilo kamenja, so ga porabili za mošeje in palače v Kairi, surova, le na solncu posušena opeka pa je razpadla. Obeliske so razvozili po vsem svetu, eden stoji tudi v Rimu na trgu sv. Petra. Le eden je ostal, da priča o davni, slavni zgodovini Heliopolisa.

Ker torej ni bilo nič posebnega videti, sva šla z očetom Evgenom v Matarije.

Ob cesti, na gornjem koncu vasi, leži majhen vrt poleg lične, na novo pozidane cerkvice očetov jezuitov iz Kaire. Dva dela ima, v sprednjem je nekaj dreves in pod njimi vodnjak. Čuvaj ti koj požene ogromno kolo in prisuče čeber hladne vode iz globočine. Voda je dobra, čista, pa pristna nilska.

V drugem delu vrta stoji “Marijino drevo”, prastara sikomora, divje figovo drevo. Deblo je vse preperelo in preklano, vihar je pred leti odtrgal polovico drevesa, le ena večja veja še zeleni in še ta je podprta. Kraj je last nekega mohamedana, ki pobira pet piastrov vstopnine.

Koliko legend se veže na to drevo! Da je Mati Božja z Detetom pod njim počivala, ob drevo da se je naslanjala hišica, v kateri je sveta Družina stanovala, iz vodnjaka v bližini da je Marija vodo zajemala itd.

V koptskem cerkvenem koledarju beremo, da se 15. julija obhaja v Matarijah “Spomin na posvetitev cerkve hieropolitanski Devici«. V vasi Malarije je torej stala nekdaj cerkev, posvečena Materi Božji. Dandanes ni več sledu o njej, mohamedani so jo podrli. Kdaj je bila sezidana, se ne ve; v petem stoletju je gotovo že stala, to vemo iz drugih virov.

Kar smo povedali v podkrepitev koptskega izročila o kripti cerkve Abu-Serge, to velja v polni meri tudi za cerkev v Matarijah. Starodavna cerkev, ki o njej govori koptski cerkveni koledar, je gotovo verodostojna priča, da se je na tem mestu vršil svetopisemski dogodek; tudi koptsko izročilo samo zase ima mnogo veljave. Kakor Stara Kaira je tudi naselbina Malarije ostanek starega razsežnega Hehopolisa in je stala gotovo že ob Kristusovem času. In da so Judje prebivali tod okoli, je, kakor, rečeno, čisto gotovo, ker so imeli v bližini svoj tempelj.

Pa dejali bodete, da je potemtakem sveta Družina na dveh krajih stanovala.

Zakaj ne? Saj je bil sv. Jožef delavec, tesar. Hodil je za delom in je stanoval tam, kjer je delo dobil. Sicer pa ni nujno, da je sveta Družina v Matarijah res stanovala. Za resničnost sporočila le dovolj, če je pod drevesom počivala, kakor pripoveduje legenda.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Sveta Družina v Egiptu

1.

»Pojdiva v Staro Kairo, Vam pokažem kraj, kjer je stanovala sveta Družina,« me je povabil nekega dne oče Evgen. In sva šla.

Stara Kaira je južno predmestje današnje Kaire, na desnem bregu Nila leži, približno nasproti piramidam. V davnih dobah se je kraj imenoval Hereohe, to je: bojišče. Verjetno je, da se je iz tega imena razvilo ime Kaira. Ko so Rimljani nekaj desetletij pred Kr. zasedli Egipt, so pozidali v današnji Stari Kairi trdnjavo. Trnjavsko obzidje še stoji in vanj je pozidana Stara Kaira, kup revnih hiš z ozkimi, umazanimi ulicami, polnimi nesnage in uboštva. Skoraj sami Kopti stanujejo v Stari Kairi, šest cerkev imajo in nekaj samostanov. Tudi Judje imajo majhno sinagogo.

Izmed koptskih cerkev je najznamenitejša cerkev Abu Serge, posvečena je sv. Sergiju, sirskemu vojaku in mučeniku, ki ga časti tudi latinska Cerkev. Zelo stara je, pravijo, da najstarejša v Kairi. V današnji obliki je iz sedmega stoletja, stavbno gradivo je deloma vzeto od še starejše cerkve, ki je stala na tem mestu.

Ko sva vstopila, je bradat koptski duhovnik v prazni cerkvi opravljal službo božjo, njegov sin mu je stregel. Z enoličnim, jokavim glasom je enolično pel v koptskem jeziku neskončno dolga berila iz svetega pisma. Prenehal je, se obrnil in naju nekaj časa gledal, pa spet začel. Fantek je pustil očeta pri oltarju samega in prišel bliže.

Tudi notranjost kaže častitljivo starost. V starem bizantinskem slogu je zidana, stropa nima, goli krov se vidi. Stebrovje jo deli v tri ladje. Marmornati stebri so različne debelosti in različnega sloga, očividno so vzeti iz starejše dobe. Tlaka ni, prstena tla pokrivajo stare, shojene in umazane preproge.

Ogledoval sem si glavni oltar in stare lepe rezbarije v lesu in slonovini ter zanimive starodavne slike. Spet je prekinil duhovnik svoje molitve in mignil fantku. Ta je vzel svečo Z oltarja in naju vprašal, če hočeva videti kripto.

Pritrdila sva; posvetil nama je po ozkih stopnicah in kmalu sva stala v podzemeljski, nizko obokani kripti. Kake štiri metre leži pod zunanjim svetom, stene so vlažne in fantek je pravil, da ob povodnji vdira v kripto voda. Svet se je zaradi poplav dvignil in stara cerkev, vsekakor prva na tem mestu, je prišla polagoma pod zemljo.

Dva starinska stebra in košček stene delijo prostor v tri ladjice. Vsaka ima v prednji, oltarni steni vdolbino. V desni ladjici stoji krstni kamen.

Današnja kripta pod cerkvijo Abu Serge je prvotna cerkev, v drugem ali tretjem stoletju je bila pozidana. Starodavno koptsko izročilo trdi, da stoji na mestu, kjer je sveta Družina stanovala.

To izročilo je verjetno.

Stara Kaira je stala že ob Kristusovem času; najbrž je bila južno predmestje in zadnji ostanek staroegiptovskega Heliopolisa, mesta, ki je ležalo severno od današnje Kaire. Te ob Kristusovem času seve še ni bilo. Tudi kripta pod cerkvijo Abu Serge ima vse znake visoke starosti. Izročilo Koptov, da je iz drugega ali tretjega stoletja, se ne da ovreči. V tedanjih časih pa je bil spomin na svetopisemske dogodke še živ. Če se na kak kraj, posebno na kako svetišče, veže spomin na tak dogodek, je tako izročilo precej verjetno, posebno še, ker so v tistih časih radi zidali cerkve na takih krajih.

To krajevno izročilo ima tem tehtnejšo veljavo, ker ga sporočajo Kopti.

Kopti so neposredni potomci starih Egipčanov, vsi drugi današnji Egipčani so priseljenci. Dandanes jih je še krog 700.000. Imeli so svoj jezik, koptski, ki je poslednja veja staroegiptovskega jezika, pa je že od tretjega stoletja po Kristusu mrtev. Obredne knjige Koptov pa so pisane v tem jeziku. Kopti so sicer kristjani, toda imajo v svoji veri marsikakšen zmoten nauk – niso katoličani.

To ljudstvo je nedvomno najverodostojnejši nositelj izročila. Starodavno je, že tisočletja živi na istem mestu, povrhu je še orientalsko ljudstvo in pri teh se izročila brez primere živeje ohranijo ko pri nas. Če je ostal kak spomin na bivanje svete Družine v Egiptu, so ga Kopti, prvi kristjani Egipta, gotovo ohranili.

Še en razlog govori v prilog temu izročilu. V Stari Kairi, južnem predmestju Heliopoiisa, so nedvomno ob Kristusovem času živeli tudi Judje. Naseljeni so bili sicer po vsem Egiptu, prav posebno mnogo pa jih je bilo v Heliopolisu, ker so imeli v bližini, v Leontopolisu, svoj tempelj, po vzoru onega v Jeruzalemu. V Stari Kairi imajo še dandanes sinagogo. In v bližini svojih rojakov se je naselila sveta Družina, ko je pribežala v Egipt.

Ne trdim, da so ti dokazi neizpodbitni in da bi bila sveta Družina čisto gotovo stanovala na kraju današnje cerkve Abu Serge. Gotovo je le, da ti razlogi verjetnost koptskega izročila utrjujejo. Starodavna kripta je kraj, ki zasluži, da ga s pobožno spoštljivostjo obiščemo, — za kristjana je drugi Betlehem, drugi Nazaret.

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

V prestolnici Orienta

2.

Največja znamenitost Kaire je brez dvoma egiptovski muzej, eden najobsežnejših na svetu. V Ismailiji stoji, blizu Nila, mogočna stavba je s pritličjem in nadstropjem, nebroj dvoran in sob ima, da se izgubiš v njih, če nimaš s seboj živega ali pa vsaj pisanega vodnika.

Ta palača je tempelj 4.000-letne egiptovske kulture; kajti 4.000 let se je razvijala in je cvetela, ena izmed najstarejših je, kar jih poznamo. V davnih dobah, 4.000 let pred Kristusom, ko so še jezera krila naša polja in so medvedi in orjaški jeleni gospodarili po pragozdih naših hribov in se je še pračlovek skrival po jamah, tedaj so Egipčani že imeli visoko kulturo, zidali so templje in mesta, računali leto po solneu, znali so pisati, imeli so razvito slovstvo, šole, in ko se je Grčija okrog leta 1.000 pred Kristusom začela zbujati, tedaj je egiptovska kultura že šla v zaton in mrtva je bila, ko se je Rim šele začel.

Kultura Egipta je propadla obenem s samostojnostjo dežele, zadnja stoletja pred Kristusom. Templji so se porušili, grobove je pokril pesek puščave, nevedni ljudje so uničili, kar je kljubovalo zobu časa, egiptovska kultura je prišla v pozabo in je ostala v njej prav do našega 19. stoletja. Šele novejšemu in najnovejšemu času je bilo dano, da je odkril davne spomenike te prastare kulture. Vse še tudi danes ni odkrito, vsako leto še prinese kaj novega, pa reči se more, da je veda o Egiptu, egiptologija, danes blizu vrhunca.

Ogromna je množina staroegiptovskih spomenikov, ki so nakopičeni v muzeju. Cele dneve se moraš pri njih muditi, če hočeš vse vsaj z nekolikim pridom pregledati. Nemogoče je, da bi vam jih vse, četudi samo površno, popisal.

Eno pa moram omeniti, kar je tudi mene skoraj najbolj zanimalo. To so egiptovski hieroglifi.

Učil sem se hieroglife prebirati, nikdar pa še nisem videl pristnega, pravega napisa v hieroglifih. V muzeju sem se jih končno do sita nagledal.

Egiptovski pismeni spomeniki so deloma v kamen vklesani, deloma pisani na papiros, izvrsten, gladek papir, ki so ga izdelovali iz mozga rastline, papiros imenovane. Trstiki je podobna in v obilici je nekdaj rastla ob Nilu. Dandanes jo je najti le še gori v Nubiji. Naš papir je od nje dobil ime. Liste iz papirosa so lepili v dolge trake in jih zvijali v zvitke. To so bile egiptovske knjige. Nekateri papirosi so po 40 m dolgi. Pisali so na papiros s črnilom, ki so ga delali iz saj in tekočega gumija, in s peresom iz trstike.

Toda kakšno je egiptovsko pismo?

Egipčani so izumitelji abecede. Ni res, da bi jo bili iznašli Feničani. Le dobili so jo od Egipčanov, jo primerno izpremenili ter jo dali Grkom in drugim narodom, s katerimi so prišli v stik.

Začetek egiptovskega pisma je bil podobopis. Kdor je hotel napisati besedo ptič, je narisal ptiča, če je hotel napisati besedo vol, je narisal volovsko glavo; štirikot je pomenil hišo itd. V egiptovskem muzeju je dovolj takih prvotnih podobopisov, robato in preprosto so v kamen vklesani ali pa naslikani na les.

Podobopis so si izumili seve tudi drugi narodi, pa le Egipčanom je bilo dano, da so to iznajdbo dalje razvijali. Začeli so namreč z eno in isto podobo “pisati” vse besede, ki so se enako glasile. To jim je bilo tem laže, ker so v egiptovskem jeziku le soglasniki nositelji pomena, samoglasniki pa se izpreminjajo. Kakor pri nas na primer soglasniki v-r-t lahko pomenijo vrt, vrata, vreti, varati itd., tako je Egipčanom pomenila na primer skupina soglasnikov w–r ptiča, pa tudi besedo “velik”. Podoba ptiča jim je pomenila zlog w~r v kakršnikoli besedi. S tem so iznašli zlogopis.

Pa še en korak so stopili dalje. Znake za zloge so začeli uporabljati za znake začetnega zlogovega soglasnika. Usta na primer se imenujejo po egiptovsko re, narisali so usta in rabili ta znak za črko r. Tako so izumili črkopis. Štel je 24 črk. Te so prevzeli Feničani, trgovski narod, ki je pogosto prišel v stik z Egipčani. Od njih so se pisanja naučili Grki, od teh pa Rimljani. Ti so si na podlagi egiptovsko-grških črk napravili “latinico”, ki jo rabimo tudi mi. Latinica je torej v bistvu nastala iz hieroglifov.

Pa še eno reč so iznašli. Narisati ptiča, hišo, usta itd., za vsako črko posebej podobo, to je bil zamuden posel. Pisarjem pa se je mudilo, posebno kadar je bilo treba pisati po narekovanju. Zato so si polagoma podobe poenostavili, lepopisci so pridejali še razne okraske in naveske in nastalo je pismo, ki ga imenujemo hieratično. Razmerje med hieroglifi in hieratičnim pismom je prav tako, kakor pri nas med tiskanimi in pisanimi črkami. S hieroglifi so pisali na kamnite spomenike, hieratično pismo pa so rabili v vsakdanjem življenju, kadar so pisali na papiros. Okrog leta 500 pred Kristusom je končno prišlo v rabo demotično pismo, neke vrste brzopis, bi dejal.

Egipčani so mnogo pisali, ne samo na granitne spomenike, na stene templjev in grobnic, ampak največ na papiros. Egiptovski muzej hrani nebroj papirosov, cela dvorana jih je v prvem nadstropju. In koliko jih je po muzejih v Londonu, Parizu, Berlinu m v zasebni lasti! Že iz števila dosedaj najdenih lahko sklepamo, da je tudi Egipt imel svoj papirnati vek, ne samo enkrat, ampak večkrat, v dolgi dobi štirih tisoč let svojega kulturnega razvoja.

Pisali pa so o vsem mogočem, od težkih, suhoparnih bogoslovnih vprašanj pa do lahkomiselnih zaljubljenih pesmic. Izmed bogoslovnih spisov sta za umevanje njihovih verskih nazorov najvažnejša knjiga “O mrtvih” in “Knjiga o večnosti”. Tudi v egiptovskem muzeju jih je nekaj, najlepši je papiros, najden v grobnici kraljice Ke-ma-re – celo s slikami! – in papiros neke tempeljske pevke. Mnogo |e papirosov, ki vsebujejo zbirke modrih izrekov, so nekaka “Knjiga modrosti”. Nad vse mične so narodne pripovedke, zelo mnogo jih je ohranjenih. Poleg tega so gojili tudi pesništvo. Nešteto ljubkih pesmic nam je ohranjenih, pripoveduieio nam, da je mladina 4.000 in več let pred nami prav tako čustvovala in živela kakor dandanes. Imeli so pa tudi resnobne knjige. Neki papirus, ki je gotovo kdaj krasil knjižnico kakega zdravnika, je kar cela učena knjiga o zdravilstvu. Tudi zdravniški predpisi – recepti – so nam prišli v roke.

Razume se, da so Egipčani znali tudi računati m da so poznali vsaj osnovne pojme tehnike, sicer bi ne bili zgradili teh mogočnih stavb. Iz računskih papirosov posnamemo, da so znali seštevati, odštevati, množiti, – deliti pa ne. Seveda se je njihova matematika ozirala predvsem le na praktične potrebe vsakdanjega življenja.

Gojili so tudi zvezdoslovje. Iz zvezdoslovnih papirosov zvemo, da so računali leto po solncu, štelo je 365 dni, 12 mesecev, vsak mesec je štel 30 dni. Njihov koledar, nekoliko izboljšan, je še dandanes v rabi.

Le eno naj še omenim, domače in šolske naloge egiptovskih šolarjev. Nič novega se ne zgodi na svetu in naši šolarji in dijaki s svojimi sitnimi nalogami naj se tolažijo, da so že 4.000 let pred njimi egiptovski šolarji prav tako v potu svojega obraza pisali naloge.

Pa kako so se nam te naloge ohranile? Na dva načina.

V ljudskih šolah, bi rekel, so pisali učenci naloge na črepinje pobitih loncev in vrčev in na ploščnate kamne. Ko jih niso več rabili, so jih vrgli proč, celi kupi leže med razvalinami templjev, tam so namreč bile šole. Te črepinje – ostraka jih imenujemo – so za nas dragoceni kulturni spomeniki in krasijo naše muzeje. V višjih šolah so pisali na papiros. Umrlim dijakom so starši dajali s seboj v grob njihove “zvezke”. Tako so prišli v naše roke.

Tem nalogam gre zahvala, da so se v tolikem številu ohranile staroegiptovske narodne pripovedke, slavospevi na kralje in bogove, poročila o vojnah, o važnih zgodovinskih dogodkih, pesmi itd. Učenci so jih prepisovali iz starejših del, da so se vadili v zamotanem egiptovskem pravopisu in v lepopisju, prav kakor iz istih razlogov pišejo naloge naši učenci.

Pismenost v starem Egiptu seve ni bila tako razširjena kakor v našem času. Prav zato pa je bil pismen človek v visoki časti in “pisar” je v starem Egiptu veljal za učenjaka. Takole opominja modrijan Duauf svojega sina, ko ga pelje v tempeljsko šolo:

»Glej, moj sin, ni ga stanu, ki bi ne bil podložen. Le učenjak vlada vse ljudi. Zato se posveti temu poklicu in postani pisar, da boš vodil ljudstvo! Kajti služba pisarjeva je imenitna, trstika in papiros mu prineseta udobnost in bogastvo. Položi svoje srce med knjige in ljubi jih kakor svojo mater. Kajti ni je na svetu stvari, ki bi imela večjo vrednost kakor knjiga!«

Tako govori nek papiros.

Skoraj da se mi je stožilo, ko sem se poslavljal iz dvorane papirosov. Zlati časi, ko je »papiros prinesel udobnost in bogastvo« —! Modri Duauf bi o naših časih drugače govoril!