1

Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

4. Ustanovitev semenišča II. del

Novo semeniško poslopje je škof slovesno blagoslovil na sv. Jožefa 1. 1930 ob navzočnosti zastopnikov prosvetnega ministrstva, bana vardarske banovine, mestnih oblasti in množice ljudstva. V imenu gojencev je poslal vdanostno brzojavko Piju XI., s slavnostnega kosila pa kralju Aleksandru.

Razmere so zahtevale, da se je Branko Dorčić ponovno vračal s teološke fakultete v Zagrebu in Innsbrucku upravljat semenišče. Nihče namreč ni mogel dolgo vztrajati pri vodstvu zavoda, kajti dobri škof je takoj sprejel vsakega prosilca in se na vso moč upiral, da bi koga odpustili. Tako se je v zavodu zbrala pisana družba: številni nesposobni domačini; sinovi naseljencev, katerim je šlo za to, da jih brezplačno izšolajo; starejši propadli študentje iz raznih delov države. Domači duhovniki so to po pravici kritizirali. Stanje se je znatno izboljšalo, ko so se pri sprejemanju omejili skoro izključno na domačine slovanske in albanske narodnosti. Večkrat jih je bilo treba sprejeti že v 1. razred ljudske šole. Od množice sprejetih je le malokdo vztrajal do konca.

G. Dorčić je s škofom ponovno prišel navzkriž, največkrat zaradi dijakov, pa zato, ker je škof tako omalovaževal denar, katerega so prispevali tudi revni dobrotniki. Vendar ni nikoli dvomil o tem, da ima pred seboj svetega moža.

Posebno sprva se mu je zdel škof pretirano strog, zlasti v obnašanju do žensk.

Nekega fantiča je Dorčić, takrat še bogoslovec-prefekt, prijazno pogladil po obriti glavi. Škof ga je na samem obzirno opozoril, da to ni primerno; tudi bi ostali gojenci lahko pomislili, da ima do tega gojenca posebno simpatijo.

Gnidovčev stik z dijaki je bil tesen. Dan so začenjali in končavali s skupno molitvijo v kapeli. Škof je tam zjutraj najprej sam molil eno uro, zvečer pa je ostal spet po skupni molitvi sam eno uro v razgovoru z Jezusom. Če je hotel po večerni molitvi kak gojenec še ostati v kapeli, mu je škof razložil, da je božja volja in njegovemu zdravju v korist, da gre počivat. Navajal je fante k molitvenemu življenju, k pogostnemu prejemanju evharistije in k duhovnemu obhajilu. Poučil jih je o koristnosti ure molitve in vsakemu podaril knjižico Sat na dvoru Kralja kraljeva.

Med kosilom in med večerjo je bilo uvedeno duhovno branje in škof je prehitrega ali nerazločnega bralca opomnil na napako, podobno kot je opozarjal prehitre molilce. Molitev pred jedjo in po jedi je vodil škof; kadar pa je bil na obisku lazaristovski vizitator – vsaj enkrat na leto je to nalogo prevzel gost, ki ga je škof posadil na častno mesto.

Že takoj prvo leto v novi zgradbi se je za gojence ustanovila Marijina kongregacija. Leta 1933 so začeli izdajati svoj list Zvezda. Ena prvih številk je bila posvečena Gnidovčevi šestdesetletnici. Pozneje je Zvezda izhajala tudi v albanščini; bil je to tisti čas v Jugoslaviji edini list, ki je vsaj poljavno izhajal v albanskem jeziku.

Ob zadnjem obisku v Prizrenu konec 1. 1938 se je škof še posebej poslovil od kongreganistov, katerih prvega člana in predsednika je malo prej posvetil v mašnilca.

Živo se je Gnidovec zanimal za napredek svojih dijakov v šoli. Prefekt mu je vsak semester o tem natančno poročal in škofu predložil rede vsakega dijaka. Najboljše je dr. Gnidovec nagradil, slabe pa spomnil na dolžnosti. Sam je – vsaj prva leta – zbiral dijake parkrat na teden po večerji na učenje albanščine. Rojeni Albanci so se čudili njegovemu poznanju jezika in napredovali po njegovih razlagah.

Škof je poskrbel tudi, da je inštruktor v nedeljah učil nižješolce latinščino. Ker je v prizrenski realni gimnaziji latinščina prišla na vrsto šele v višji (zadnja 4 leta), je semeniščnikom pouk v zavodu tedaj zelo koristil.

Za semenišče je Gnidovec nabavil filmski aparat in gojencem tako omogočil marsikatero poučno predstavo. Po njegovi smrti so mogli videti njegov pogreb v Ljubljani.

Škof je gojence opazoval tudi v odmorih in večkrat na sprehodih. Želel je, naj bodo to res minute veselega razpoloženja in gibanja. Kako je znal poseči v drobne dogodke, naj pokaže sličica, ki jo je v svojih spominih na Gnidovca ohranil gojenec, poznejši duhovnik Serafin Glasnovič: »Nekoč smo se še kot nižješolci igrali s frnikulami. Upognjeni smo se poglobili v igro in nismo niti slutili, da nas opazuje milo škofovo oko. Eden od malih igravcev je zadel kroglico svojega tovariša. A ta mu ni hotel verjeti, zato se je oni priveril pri svoji materi. To pa je bilo dovolj, da nam je prevzvišeni opazovalec igro za hip prekinil. Začel je pogovor s tistim, ki se je zaklel pri materi. ›Na katero ime si se zaklel?‹ ga je vprašal škof. Mali igralec je komaj izustil: ›Rekel sem: Živa mi majka.‹ ›No prav,‹ je nadaljeval škof. ›Poklekni zdaj, da skupno zmolimo očenaš za tvojo mater.‹ Potem smo igro nadaljevali in pazili, da se nam kaj podobnega ne zgodi.«

S svojih pohodov po diaspori za Božič in Veliko noč je Gnidovec večkrat privedel v Prizren novega semeniščnika in ga najprej napotil v kapelo. Ker so bili to revni ljudje, je zanje zbiral denar in druga sredstva, predvsem v Sloveniji.

Semeniščnikov se je spomnil tudi na svojih potovanjih. Na zlati jubilej Pija XI. sta ga v Rim spremljala en bogoslovec in en seminarist, oba Albanca. L. 1938 se je Gnidovec s sv. očetom pogovarjal o svojih fantih in papež mu je izročil zanje podobice sv. Alojzija, zaščitnika prizrenskega semenišča. Tedaj je Gnidovec obiskal celico, v kateri je svetnik živel.

Pri zanimanju za šolsko delo je Gnidovec posebno poudarjal vrednost verouka. Imel je navado, da je prišel k veroučni uri nenapovedan. Poslušal je spraševanje in h koncu tudi sam zastavil kakšno vprašanje. Svojim dijakom je naročal, naj med prazniki, zlasti pa o velikih počitnicah poučujejo otroke v verskih rečeh. Po počitnicah je zahteval pismeno poročilo o tem, kako so jih prebili. Pozneje je v Letnici najel za dijake največjo hišo, da so tam prebili  počitnice. L. 1936 pa jim je zgradil lastno poslopje. Čez šolsko leto je poslopje dal na razpolago za ljudsko šolo. Oblasti so ponudbo sprejele in tako je vas prišla do svoje učilne. Nosila je ime škofa Slomška.

Na prizrenski gimnaziji je poučevalo nekaj katoliških profesorjev. Imeli so v semenišču pravo duhovno zatočišče. Eden se je tam celo nastanil in prejemal hrano. Ko je Gnidovec izvedel,, da se neki “liberalni” profesor poslužuje svojega predmeta – filozofije – za širjenje pogubnih idej, je dosegel, da so ga odstavili. Ob zadnjem obisku semenišča decembra 1938 se je Gnidovec posebej razgovarjal s tremi najstarejšimi dijaki-osmošolci, med njimi z Glasnovićem. Zanimal se je za zdravje in študij, predvsem pa za poklic. Izvedeti je moral tudi, da se na gimnaziji širi brezbožen duh – komunizem. Na srečo je bila v zavodu že prejšnjega leta ustanovljena Katoliška akcija. Na splošno so gojenci semenišča ostali idejno in nravno dobri in so uživali v gimnaziji lep sloves. Po Gnidovčevem odhodu v Skopje sta ostala za vodstvo semenišča le g. Dorčić in župnik. Upravitelj je bil Čeh Musil. Najbrž ni bil posebno trden v veri in na gojence ni dobro vplival. Za njim je prišel neki Rus, pobožen mož, a vdan pijači.

Župnik-Albanec se za semenišče ni brigal. Opravljati je moral še službo kateheta na gimnaziji, nekaj časa tudi na ljudski šoli in pri vajencih; razen tega je moral skrbeti za vojake, kar je bilo zaradi oddaljenosti vojaške bolnišnice zelo zamudno. Spirituali so se menjavali, dokler ni naposled te službe prevzel in uspešno izvrševal salezijanec g. Franc Skuhala, ki je prihajal iz Uroševca.

V stiski sta škof in upravitelj g. Dorčić lovila pomočnike, pa z njimi nista imela posebne sreče. Nekateri so povzročili pohujšanje in izzvali hudo negodovanje duhovščine.

Zadnja leta je zavod štel že 40 gojencev. L. 1935 so bili med njimi štirje osmošolci, ki so se namerjali v bogoslovje, pet pa jih je tam že študiralo. Začeli so se kazati sadovi vztrajne molitve, dela in žrtev. Škof sam je doživel posvečenje dveh svojih gojencev. Pozneje je do tega cilja prišlo po raznih poteh še več drugih. Štirje so bili posvečeni v inozemstvu. Trije od teh so Janjevci in so doštudirali v Rimu; zdaj sta dva na Novi Zelandiji, eden v Združenih državah. Četrti je Slovenec Vencelj Rijavec; dokončal je teologijo v slovenskem begunskem semenišču in ga je škof dr. Rožman posvetil 13. januarja 1952. Pot ga je privedla v Ekvador, kjer je dosegel čast in odgovornost generalnega vikarja. Prav tako štirje so bili posvečeni v skopski škofiji – eden med vojno, trije pa so bili sprejeti 1. 1947 v obnovljeno semenišče (uničil ga je vojna l. 1941) in z drugimi novinci poslani v Pazin. Dva sta postala redovnika (1 frančiškan, 1 salezijanec), dva sta dušna pastirja v Bosni in Hercegovini.

Ako dodamo še dva Slovenca, ki sta bila nekaj časa gojenca prizrenskega semenišča, je ta ustanova dala Cerkvi 16 duhovnikov. Žal so trije od njih umrli že v mladih letih.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

4. Ustanovitev semenišča I. del

Od vsega početka si je novi škof prizadeval, da bi dušno pastirstvo razpolagalo s primernim številom duhovnikov; da bi vzgojil čim več duhovnikov domačinov in da bi vsaka večja skupina vernikov prišla do svoje cerkve ali vsaj kapele; tam pa, kjer so božji hrami že stali, da bi bili primerno popravljeni ali predelani.

Dotlej so prihajali duhovniki iz papeškega zavoda v Skadru, ki so ga vodili jezuiti. Razumljivo je, da so se iz albanskega mesta včasih mladeniči slovanskega rodu vrnili poalbanjeni. Po letu 1918 je prišla vmes še državna meja. Zato se je nekaj dijakov šolalo v semenišču v Travniku.

Gnidovec je hotel imeti semenišče v svoji škofiji. V Bitoli je bila dobra gimnazija za dečke. Za semeniščnike bi bil prostor v župnijskem poslopju. Razen tega so tam imeli svoj zavod francoski lazaristi; tedaj so prepustili pouk na njem maristom. Tožili so, da imajo za učence samo Turke in Jude. Zato je bilo toliko lažje misliti, da bodo škofu pomagali pri izvedbi načrtov za šklofijsko semenišče.

Ker niti 18 župnij skopske škofije ni imelo dovolj duhovniških moči, za vernike diaspore pa je moral skrbeti škof sam, je bilo najprej treba dobiti nekaj sodelavcev. Gnidovec se je takoj obrnil na sobrate lazariste, obenem pa na ministrstvo. Iz pisma vizitatorju Šmidu CM 27. februarja 1925 izvemo, da od ministrstva še ni odgovora. Kakor hitro ga škof prejme, bo brzojavil družbi, naj mu pošljejo dva duhovniška sobrata in dva brata laika. Ako od ministrstva še dva meseca ne bo glasu, prosi Gnidovec vizitatorja, naj mu pošlje g. Zdešarja z dvema bratoma, ki naj pomagata na veliki četrtek, ko bo v Prizrenu prva škofovska sinoda pod njegovim vodstvom.

Iz istega pisma vidimo, da je Gnidovec nujne bogoslužne predmete prejel iz Ljubljane. S čekom, ki ga je bil škof izročil vizitatorju, naj bi ta izplačal pasarja Kregarja za 10 ciborijev in eno monštranco, kamnoseka pa za 10 prenosnih oltarjev. Razen tega vrača vizitatorju posojilo 2.000 dinarjev.

Gnidovec sporoča,, da sta prejšnji teden z o. Zadrimo končala misijon v Letnici, ki je bil deležen obilnega blagoslova.

Vprašuje nadalje, ali ne bi lazaristovska družba kupila lepo posestvo tričetrt ure hodà od Letnice. Dokler ne zgradi v Letnici nove cerkve, bi lazaristovska cerkev na tem posestvu zelo prav prišla. Morda pa bi posestvo kupile sestre?

Sredi leta 1925 so lazaristi Gnidovcu res poslali dva duhovnika: dr. Frana Knavsa in Alojzija Plantariča, pa brata Alojzija Klančarja in Konečnika.

Za poslednja dva je škof 2. julija 1925 pisal vizitatorju Šmidu: »Dragi brat Klančar mi je predložil prošnjo, da bi rad postal duhovnik. Prosim, da blagovolite, ako se Vam prav zdi, izposlovati od preč. očeta generala dovoljenje za to željo, ki se ne strinja z našimi pravili. Obenem pa grem v prošnji še dalje: Prosim, ako se Vam prav zdi, dovoljenja tudi za dragega brata Konečnika. On ni nikdar ničesar o tem rekel; jaz sam sem pa že na to mislil, pa sem to misel zatrl. Včeraj, ko sem dobil pisanje od br. Klančarja, pa je ta misel zopet oživela. Ako g. general dovolijo, pa bom povedal br. Konečniku, da more, ako želi, študirati.«

Iz tega načrta ni bilo nič; prišlo je celo do nesporazumov. Na sv. Mihaela je Gnidovec iz Prizrena pisal istemu naslovniku:

»Danes sem se vrnil s potovanja, pa moram jutri zopet od doma. Danes sem prejel Vaše cenjeno pismo; užalostilo me je. Navajen sem, biti krivo sojen, pa z božjo pomočjo, take stvari, ki se mene tičejo, dosti lahko prenašam. Ali jako hudo mi je, da Vi, gospod vizitator, trpite radi mene. Vi, ki ste mi tako nakilonjeni, in Vas tako cenim, mnogo trpite radi mene; a to radi tega, ker niste prav informirani.

Dne 12. oktobra upam, da pridem v Zagreb. Lepo prosim, ako morete, pridite tjakaj, da se tam natančno razgovorimo.

Kar zadeva dragega brata Klančarja, Vam nanovo povem, da nisem imel ž njim nobene besede, razen tega, kar sem Vam sporočil.«

Dr. Frana Knavsa je Gnidovec imenoval za škofijskega kanclerja v Prizrenu. Bil je odličen duhovnik, a v marsičem različnega značaja od Gnidovca. Škofa je zelo cenil in pogosto dejal o njem: »On je svetnik, jaz pa ne. A trmast pa je, trmast…«

Msgr. Zakrajšek se spominja, kako je dr. Knavs v Škofovih zavodih v Št. Vidu govoril o Gnidovcu na duhovnih vajah za duhovnike: »… To je svetniška trma… Občudujemo ga lahko, posnemati ga ne moremo… Ne morem z njim živeti, a je občudovanja vreden…«

Svojega nekdanjega predstojnika iz noviciata g. Plantariča je Gnidovec namenil v Bitolo, kjer naj vodi župnijo in pripravi semenišče. 12. septembra 1925 je pisal vizitatorju Šmidu: »Iz Bitolja sem Vam na kratko sporočil željo, da bi dali g. Plantariča v Bitolj. Deško semenišče se odpre takoj. Za enkrat imamo 7 ali 8 dijakov. – Primerno bi bilo, da bi bil g. Plantarič obenem župnik, ravnatelj deškega semenišča in gimnazijski katehet.«

V prej omenjenem pismu 29. septembra pa dodaja: »Radi Bitolja Vam hočem podrobno povedati ustno. Za sedaj samo to prosim, da blagovolite dovoliti g. Plantariču, da začasno vodi malo semenišče, dokler si škof ne more drugače pomagati. Mogoče je, da se z novembrom prične gimnazijski pouk v Skoplju; doslej ni bilo mogoče, ker še nekaj zidajo.«

A komaj se je semenišče v Bitoli začelo in se mu je Plantarič lahko posvečal, ker je župnijo prevzel lazarist g. Andrej Tumpej, se je tudi že končalo. K temu sta prispevali dve dejstvi. Francoski lazaristi, ki jih je zastopal zadnji v Bitoli preostali g. Brunetti, niso hoteli svojih zgradb prepustiti ne škofiji ne jugoslovanskim lazaristom. Škof Gnidovec je mislil, da so to dolžni storiti, ker je šlo za misijonsko področje. Brunetti je sodil drugače in je vse pod ceno razprodal. Škofu so francoski lazaristi prepustili samo cerkev presv. Srca. Maristi so se preselili v Beograd.

Drugi razlog za opustitev semenišča je bila zahteva albanskih duhovnikov, da se postavi semenišče na njihovem ozemlju. Gnidovec se jim je podal.* Za začetek je dal popraviti skromni škofijski dvorec v Prizrenu in nekaj dozidati. Pa tudi za ta dela je bil s sredstvi na tesnem. Ko se je nekoč bližal rok za plačilo večje vsote, denarja pa ni bilo nobenega, je škof dejal Plantariču: »Moliva k sv. Mali Tereziji!« Kmalu nato, prav zadnji trenutek, je Gnidovec sobratu z veselim obrazom pokazal poštno nakaznico, kli jo je ravnokar prejel. Prinesla je natančno tisto vsoto, ki sta jo potrebovala.

* O tem meni g. Plantarič v svojih Spominih: »Dal se je zavesti, da je edino albanski element merodajen v škofiji. Pozneje je svojo zmoto spoznal, a je bilo prepozno. Boljša bi bila prva zamera kot druga. Četudi je stregel avtohtonim katoličanom teh krajev, se je vseeno zameril albanski duhovščini do smrti. Ta zamera ga je bolela celo v zadnjih dneh njegovega življenja.«

Za nabiranje denarnih sredstev je Gnidovec porabil pot ha evharistični kongres v Chicagu 1. 1926, kamor je odšel  tudi ljubljanski škof dr. Jeglič. Tamkajšnji slovenski naseljenci so se mu odzvali, prav tako rojaki doma.

Posrečilo se je dobiti v Prizren tudi Bolniške sestre sv. Vincencija (Marijine sestre). Njih prva prednica je bila s. Klara Rogelj {r. 23. junija 1880, umrla 12. maja 1950 na Dobrovi). Vodile so gospodinjstvo in obdelovale njivo. V začetku je bilo vse zapuščeno in revno. Trikrat je izbruhnil požar, ne da bi povzročil večjo škodo. V par letih je gospodarstvo lepo napredovalo, povečalo se je število duhovnikov in dijakov.

Z domačim naraščajem so bile velike težave. Albanci nišo imeli šol v svojem jeziku, pa tudi srbskih šol po katoliških vaseh skoro ni bilo. Kandidate so torej morali sprejemati že od prvega razreda ljudske šole. Vodja Plantarič je pripeljal s seboj nekaj malih semeniščnikov iz Bitole. Vstopilo je tudi nekaj slovenskih dečkov. Oboji so se v Prizrenu dobro obnašali in so bili med najboljšimi učenci. Škof pa je hotel veliko gojencev in je sprejel vsakogar, ki se je priglasil, celo nepismene. Tako se je spočetka znašlo v novem semenišču 20 gojencev. Plantarič je hotel strožjo izbiro, pa ni smel nikogar odpustiti. Škof je ponavljal: »Potrpite, saj veste, da potrebujem duhovnike.« In če je vodja ugotovil: »Iz tega fanta ne bo nič,« ga je škof zavrnil: »Kako morete kaj takega trditi?«

Kljub temu ni vzdržalo vseh 20 gojencev.* Albanske družine se izredno težko ločijo od dečkov. Pogosto so jih že kot dojence zaročili z deklico iste starosti in za to zvezo že plačevali ali prejemali denar. L. 1935 je g. Kordin poročal o tretješolcu, ki je že dvakrat pobegnil nazaj v semenišče od doma, kamor so ga odvedli starši. Resnejši dijaki so ostajali v zavodu tudi med počitnicami, da doma niso bili podvrženi pritisku, naj ostanejo in se skoraj poroče. Včasih je po dogovoru s krajevnim duhovnikom kakšna revna družina dečka poslala v semenišče. Čez teden dni pa je vsa številna družina prišla za njim. Začelo se je objemanje, jokanje, prigovarjanje. Družina se je često naselila kar v semeniškem hodniku in končno po nekaj dneh fanta odpeljala v domače uboštvo in zaostalost.

* Iz Gnidovčevega poziva Slovenskemu ljudstvu 17. maja 1927 vemo, a jih je na ta datum bilo le 14.

Gnidovec je od vsega početka mislil na gradnjo posebnega poslopja za semenišče. 20. marca 1929 je oddal delo domačim podjetnikom. Izkazalo se je, da je pod tistim zemljiščem – prej je tam stalo nekaj hišic – bilo izkopanih šest vodnjakov, kar je močno oviralo polaganje temeljev. Potem pa je gradnja naglo napredovala. Poslopje je bilo utrjeno z železobetonskimi ploščami in je bilo za Prizren nekaj izrednega.

Pod pritličjem je bila dvorana z odrom, kuhinja in obednica. Nad temi prostori so postavili kapelo in škofovo stanovanje. V prvem nadstropju so bile učilnice in nekaj manjših stanovanjskih sob, drugo nadstropje so zavzemale spalnice. Prostora je bilo za 50 dijakov. Za kapelo je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani darovalo lep oltar, delo Ivana Pengova. V sredini je stala reliefna podoba sv. Alojzija, ob straneh pa sveta brata. Ljubljansko Apostolstvo je poslalo tudi velik kip presv. Jezusovega Srca in obhajilno mizo. Pri gradnji je največ pomagal Dorčić, profesor na gimnaziji v Prizrenu. Gnidovec ga je pridobil za inštruktorja v semenišču. Istočasno je v 4 letih zasebno končal bogoslovne študije in po zgraditvi semenišča postal v njem prefekt, dasi za to ni imel izkušenj.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

3. Gnidovec v novem okolju

Da je mogel g. Kordin toliko dobrega napisati o katoličanih na jugu – seveda je imela tudi ta medalja svojo temno stran, kot je med drugim razvidno iz predavanja Diaspora, ki ga je sobratom lazaristom imel 1. 1939 g. Tumpej in je izšlo tudi v knjižni izdaji –, je nedvomno zasluga molitev, žrtev in dela škofa Gnidovca. Ta je obdržal škofijski sedež na ljubo albanski duhovščini dobrih deset let v Prizrenu. Od tam je takoj začel obiskovati vse predele svoje obširne škofije. Prometne zveze (železnice in avtobusi) so bile obupne. Gnidovec je popotoval največ peš ali pa na konju, noseč težak kovček z mašnimi potrebščinami. Poleti in pozimi je imel na sebi majo, talar in navadno še površnik, ki si ga je po potrebi obesil na roko. Ni se dal ugnati ničemur: ne vročini ne snegu ne utrujenosti ne žeji ne lakoti ne bolehnosti. Niso ga strašile ne gore ne prehodi prek potokov in rek. Ni se zmenil za nevarnosti pred zvermi ne pred razbojniki in uporniki (kačaki in komiti). Spoznati je hotel vse svoje ovce in jim zlasti za velikonočni čas omogočiti spoved, jih zbirati pri maši in jim deliti evharistično hrano. Še čez leta so se na novo došli duhovniki čudili, kako natančno je poznal posameznike in družine, njihove razmere in potrebe, pa naj so živeli kjer koli.

Gnidovec na poti

Kako je ta mož, o katerem so nekateri trdili, da je že kot semeniščnik trpel za srčno napako, premogel izredne napore? Vemo, da mu je dolgourna ježa često prizadela rane; da je bil v prenočevanju po zanemarjenih kočah navadno poln stenic in bolhà; da so ga komarji opikali in je bil pogosto od mrčesa ves zatekel. Pri vsem tem je na potovanjih užival zelo malo: nekaj kruha in kislega mleka; nikoli ni pokusil kave ne alkoholnih pijač. Doma se je po navadi hranil zadostno in ni hotel vzbujati pozornosti s pretiranim postenjem. Na potovanjih si je pritrgoval iz zdravstvenih razlogov – imel je težave s prebavo in hemoroidi – in iz sramežljivosti: po tistih krajih je bilo težko kje najti primerno stranišče.

Novo pokorilo si je naložil s spokornim pasom in bičanjem. To je opustil šele nekaj časa po preselitvi v Skopje – na spovednikovo priporočilo, saj ga je že zdelovala bolezen.

Posebno ljubezen je imel do bolnikov in revežev. Od tega, da obišče bolnika, ga ni odvrnila ne razdalja ne huda pot ne vreme. Sodelavcem je naročal reden obisk bolnikov; o tem so mu morali poročati. Revežem je razdal, kar je imel. Niso bili redki primeri, da si je moral sposoditi denar za vozni listek. Pri delitvi miloščine ni vpraševal po veri in narodnosti ali po vzrokih bede.

Tudi na sprehodih je srečanja uporabljal za spodbudne razgovore. Katoličane je opozarjal na ljubezen do Boga in na verske dolžnosti.

Na potovanjih je veliko pridigoval. Čeprav se ni lahko izražal in je imel nekako piskajoč glas, je njegova gorečnost poslušavce pritegnila in prepričevala.

V spovednici je bil vsak dan. Iz nje ga ni pregnal najbolj strupen mraz ali najbolj moreča vročina. Dasi je bil do sebe neizprosen, je bil do grešnikov razumevajoč, poln usmiljenja in tolažbe. S. Blazija Mlinar, ki je bila v Prizrenu dvanajst let (od 1. 1929), je izjavila: »V spovednici je bil prijazen, kakor da je drug človek(…) Bil je domač. Lahko smo ga razumele(…).«

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

2. Skopska škofija

a) Zgodovina

Ozemlje, na katerem je dr. Gnidovec prevzel skrb za versko življenje katoličanov, ima pisano in burno, a še malo preiskano cerkveno zgodovino. Po Makedoniji je misijonaril že sv. Pavel. Vsaj v začetku 4. stoletja je bila cerkvena organizacija tod že urejena; koncila v Niceji 1. 325 sta se udeležila škofa iz Skopja in iz cvetočega trgovskega mesta Stobi (ob Vardarju; danes je tam blizu kraj Gradsko). Sto let kasneje je papež Celestin skopsko škofijo povzdignil v nadškofijo, čez naslednjih dobrih sto let je po prizadevanju cesarja Justinijana, rojenega v tem mestu, Skopje postalo sedež eksarha in primasa s pravicami patriarha.

Kmalu nato so od severa prodirajoči Slovani te krepko razvite cerkvene pokrajine uničili. Vendar se je tudi med njimi začelo širiti krščanstvo; misijonarji so prihajali iz Carigrada, pa z juga in zahoda. Silen vzgon je dobilo pokristjanjevanje s prihodom Metodovih učencev iz Moravske. Sv. Klement je v Ohridu ustanovil šolo, iz katere je izšlo nad 3.000 misijonarjev. Kljub carigrajskemu razkolu (1054) je po teh krajih ostala vera v papeževo prvenstvo živa še stoletja. Še konec 13. stoletja je v ohridski cerkvi nastala freska sv. Petra. Vse kaže, da so ljudje na splošno imeli tedanje spore za različna gledanja na obrede in na pokrajinsko samostojnost, ne pa za nekaj, pri čemer gre za priznanje ali zanikanje Petrovega in papeževega prvenstva. Papežev delegat je okrog 1. 1200 posvetil skopskega škofa Marina (obenem s trnovskim metropolitom, primasom Bolgarije, ki se je takrat zedinila s katoliško Cerkvijo). Štefan Nemanjič je prosil papeža za kraljevsko krono. Res ga je 1. 1217 odposlanec sv. stolice kronal za prvega srbskega kralja (odtod vzdevek “Prvovenčani”). Vpliv zahodne Cerkve je še narastel, ko so Nemanjiči začeli pospeševati rudarstvo. Strokovnjake jim je pošiljala Dubrovniška republika in kot izvrstni rudarji so se v obližju rudnikov naseljevali nemški Sasi. Naselbine teh katoliških rudarskih strokovnjakov in delavcev so uživale civilno avtonomijo, cerkveno pa so bile podrejene kotorskemu katoliškemu škofu, pozneje barskemu primasu. Večkrat so dobili pooblastila še posebni papeževi delegati. Redno je vsaka naselbina imela lastnega dušnega pastirja. V Skoplju in v Ohridu sta stolovala nadškofa; izven teh mest se v 14. stoletju omenjajo na sedanjem ozemlju skopske škofije katoliške cerkve v Novem brdu (najbolj znamenita rudarska naselbina – 2 cerkvi), sv. Marija v Prizrenu, sv. Peter nad Prizrenom, sv. Trifun v Trgovištu, cerkev v Janjevu (od 1. 1328) in cerkev v Trepči pri Kosovski Mitrovici (zapiski govore o njej od 1. 1303 pa prav do 1. 1688, ko je ‘naselbina razpadla).

Za Dušana Silnega (1331-1355) se je razkol v Srbiji širil in krepil. Dušanov zakonik je katoličane razglasil za krivoverce, zato za brezpravne. V kratkem je katoliška vera domala izginila – razen v rudarskih naseljih in trgovskih četrtih po mestih, kjer so imeli jurisdikcijo Dubrovčani.

Po porazih, ki so jih Turki prizadeli Dušanovim naslednikom pri Marici (1371) in na Kosovem polju (1389), je ozemlje sedanje skopske škofije padlo v oblast otomanske sile. Medtem ko se je v Španiji bližal konec muslimanskemu vdoru v Evropo od zahoda, se je zdaj islam začel širiti vanjo od vzhoda. Dolga stoletja je bilo krščanstvo obsojeno na boj za obstanek.

Sv. stolica je 1. 1656 vključila ozemlje ohridske nadškofije v skopsko in naziv ohridskih nadškofov je imel odtlej le naslovni pomen. Kmalu nato so (po velikem turškem porazu pred obleganim Dunajem 1. 1683) krščanske vojske prodrle globoko na Balkan. Avstrijski vojskovodja Piccolomini je zavzel Prizren, Peč in Skopje. Zaradi kuge je dal to mesto zažgati. Vojna sreča se je obrnila, Avstrijci so se jeli umikati, z njimi je odšlo na sever preko Donave ok. 37.000 srbskih družin pod vodstvom patriarha Arsenija III. Čarnojevića (“velika selitev”). V zapuščene kraje so se naseljevali Albanci.

Iz požganega Skopja so se tedaj umaknili katoličani z duhovniki in nadškofom. Po ustnem izročilu so iz stolnice rešili kip Matere Božje in ga prenesli v Letnico (Skopska Črna gora), kjer se je ohranila župnija. Nadškof se je kmalu preselil v Janjevo, staro rudarsko naselbino. L. 1821 je prestolica skopskih nadškofov postalo trgovsko mesto Prizren. Sčasom so postavili v Skopju poleg župne cerkve škofijsko rezidenco in zgradbo za urade, vendar so razen nadškofa Logarezzija, ki je dalj časa živel v Skopju in tam umrl, ostali v Prizrenu. Tam so jih doletele balkanske vojske. Z njimi je prišlo osvobojenje izpod Turkov, obenem pa nova razdejanja.

L. 1914 je Srbija sklenila s sveto stolico konkordat. Določeno je bilo, da se skopska nadškofija ukine, namesto nje pa se ustanovi škofija. Nadškofija za kraljevino Srbijo nastane v Beogradu (kjer takrat ni bilo niti župnije niti cerkve, temveč le kapelica za diplomate). Konkordat je določil tudi, naj se skopski škof preseli v Skopje.

Takoj po podpisu konkordata v Rimu 24. junija 1914 je vzplamtela prva svetovna vojna, tako da pogodba ni bila ratificirana, vendar sta jo obe strani priznavali. Makedonijo, Metohijo in Kosovo je spet zagrabila vojna vihra in okupacija ter prizadela ostanke cerkvene uprave. Konec vojne je to prostrano ozemlje pustil skoro brez duhovnikov in cerkva. Nadškof je bil Albanec Lazar Mieda, a se je, kot že povedano, 1. 1921 odpovedal.

b) Prebivalstvo po narodnosti in veri

Nova skopska škofija, katere vodstvo je prevzel Gnidovec, meri 46.488 km2, torej za dve Sloveniji. (Za primerjavo: ljubljanska nadškofija ima 8.549 km2, mariborska škofija 7.296 km2). Obsega Makedonijo, Kosovo, Metohijo, Sandžak in Plavsko-Gusinjsko dolino (ki pripada Črni gori). Gostota prebivavstva v teh goratih, zanemarjenih in nemirnih krajih je bila majhna, niti 39 ljudi na 1 km2. Narodnostno in versko je ta balkanski predel od nekdaj pisan, Tu žive Makedonci, Turki, Albanci, Srbi in doseljenci (Nemci, Slovenci, Hrvati, Madžari). Po verski pripadnosti je tedaj bila razporeditev približno taka: 960.000 pravoslavnih, 790.000 muslimanov, 30.000 katoličanov in 7.000 Židov.

Med okrog 30.000 verniki, raztresenimi po obširnem ozemlju skopske škofije, je bilo okrog 22.000 starih naseljencev, to je katoličanov, ki so vero ohranili skozi stoletja. Večina od teh (okrog 15.000, torej polovica vseh katoliških vernikov) so bili Albanci (Šiptarji). Njihovi predniki pred turškim navalom so bili katoličani. Mnogi so sprejeli islam, katoliški ostanki so se ohranili predvsem v težje dostopnih krajih. Albanci so pod turškim gospostvom poselili tudi predele, kjer so prej bivali Srbi in Makedonci. Po 1. svetovni vojski je bilo katoliških Albancev v mejah Jugoslavije največ v Metohiji (pas ob albanski meji) in na Kosovem polju.

Slovanskih katoličanov – starih naseljencev se je ohranilo kakih 7.000. Bili so to ponajveč potomci za Nemanjičev tod naseljenih bosanskih in dalmatinskih rudarjev. Največji župniji na Kosovem polju, Janjevo in Letnica, sta imeli v glavnem vernike hrvaškega izvora.

Na tem ozemlju domači katoličani so bili po večini verni in nravno zdravi. Hude preskušnje so jim utrdile versko zavest, patriarhalno življenje v zadrugah jim je ohranjalo domačo tradicijo. Civilizacijsko in kulturno so bili na nizki stopnji, ker so jim Turki zavirali napredek.

Dobro četrtino (približno 8.000) Gnidovčevih vernikov so predstavljali naseljenci po 1. svetovni vojski. To je bila katoliška diaspora na jugu nove države. V to skupino so spadali državni uradniki. Oblasti so jih pošiljale na jug “po službenih potrebah”. Pri nastavljanju v te kraje je odločalo pričakovanje, da bodo ljudje z zahoda tod uvedli nekaj reda; potem težnja, da se prebivalstvo nove države premeša, kar naj bi sčasoma dalo narodnostno in versko enotnost. Nekateri uradniki so bili premeščeni na jug kazensko, zlasti pri menjavanju režimov. Tako si našel katoličane med najvišjimi in najnižjimi uradniki – na banski upravi, v šolstvu, na železnici, po finančnih in orožniških postajah, v rudarstvu in industriji. Poseben sloj v diaspori so bili vojaki, zlasti fantje, ki so tod opravljali svojo predpisano vojaško dobo. Na jug so prihajali tudi sezonski delavci, da grade in utrjujejo ceste ter da polagajo tračnice na novih progah (Priština-Peć, Priština-Podujevo, Bitola-Prilep-Veles).

Nadaljna skupina katoliških novih naseljencev so bili ljudje, ki so jih oblasti vabile k obdelovanju zemlje. Kmetije naj bi nastale tam, kjer so se Turki – prostovoljno ali nasilno – izselili in tam, kjer je država postala lastnica po zloglasni agrarni reformi. Naseljencem so obljubljali raznovrstne ugodnosti, niso jim pa odkrili velikih težav, ki jih čakajo: težko podnebje, malarija, nezadostna prometna sredstva, nevarnosti zaradi nasprotij med pripadniki različnih narodnosti; pritisk oblasti, da bi prebivalstvo sprejelo pravoslavno vero in srbsko narodnost. Nastale so katoliške kolonije na Kosovem polju (Sojevo pri Uroševcu, Obilić in Kosovo polje pri Prištini), v Makedoniji (slovenska naselbina v Bistrenici pri Demir Kapiji, Dušanovac pri Dojranskem jezeru, Paljurci, Karadjordjevo pri Valandovu, Pepelište, Vojšanci, Timjanik pri Negotinu, Džermijan, Kenali, manjše naselbine okrog Prilepa in Bitole) in na Ovčjem polju. Kmalu so se začele materialne težave, ponekod celo hudo pomanjkanje. Naseljenci so bridko občutili versko zapuščenost in večkrat postali žrtev verskega pritiska in preganjanja.

Med katoliški živelj v tej pokrajini je prišteti še makedonske uniate. Niso vključeni v število 30.000 vernikov skopske škofije, ker ji upravno – razen par let po prvi svetovni vojski – niso pripadali. Že v turški dobi se je v Makedoniji začelo uniatsko gibanje, katerega žarišči sta bili Solun in Bitola. Konec 19. stoletja je bilo na makedonskem ozemlju kakih 60.000 uniatov. Lazaristi so za Makedonijo ustanovili semenišče v Zejtenliku (Solun). A pravoslavci so z diplomatskimi sredstvi, z grožnjami, nasiljem in podkupovanjem gibanje zavrli. Tik pred I. svetovno vojsko je bilo v Makedoniji le 10.000 uniatov. Grki so unijo na svoji zemlji uničili. Ostanki so pobegnili v Bolgarijo ali Srbijo (po 1. 1918 Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev). Nekateri begunci ho se naselili okrog Strumice. A tudi velesrbska politika je hotela uniate iztrebiti. L. 1923 je prevzela vodstvo preostalih uniatskih župnij (vasi Strumica, Bogdanci, Stojakovo, Dževdželija, Radovo, Nova Mahala, Pirava) uniatska škofija v Križevcih. A položaj se je komaj izboljšal. Z dušnim pastirstvom ni uspel ne jezuit Sakač, ne slovenska frančiškana brata Aljančiča, ne v vzhodnem obredu posvečeni duhovniki. Slednjič je križevski škof Njaradi po kratki pripravi posvetil domačina Kapsarova, učitelja. Dasi ti verniki – morda jih je ostalo 3.000 – niso spadali pod njegovo jurisdikcijo, se je škof Gnidovec pogosto zanje pri oblasteh potegnil in jih za Veliko noč tudi hodil obhajat.

Končno je v dobi škofovanja dr. Gnidovca tam živelo kakih 10.000 ljudi “pisane (mešane) vere” – ljarmanov  (ljara = po albansko “pisan”, man = po turško “vera”. To so bili hekdanji albanski katoličani, ki so v stoletjih turškega gospostva iz strahu pred okoljem na zunaj postali muslimani, v srcu pa so ohranili krščanstvo. Stik z duhovniki, kolikor jih je bilo, so imeli le na skrivaj, skoro vedno ponoči. Verskega znanja in življenja je v njih nazadnje le malo ostalo. Predvsem so želeli, da jim duhovnik krsti otroke in da jim blagoslovi zakon. V džamije so moški hodili javno, v katoliško cerkev pa le na skrivaj. (»Podnevi v džamijo, ponoči v cerkev,« je bil pregovor). Ko je v 19. stoletju turška sila začela pešati, so zborovanja balkanskih škofov in odposlanci iz Rima terjali, naj se Ijaramani javno izpovedo za katoličane. Edini primer, da so se Ijaramani odzvali temu klicu Cerkve, se je dogodil v Stubli 1. 1846. Na prigovarjanje gorečega letniškega župnika frančiškana Antona Marojevića se je preko 300 ljaramanov turškim oblastem javilo, da so katoličani. Postali so žrtev mučenja in izgona v Malo Azijo. Šele po posredovanju francoskega in angleškega poslanika so Turki končno prepeljali preživele nazaj. Dobra tretjina pogumnih vernikov je pomrla zaradi mučenja, slabe oskrbe in malarije. Ostali so vas obnovili in kasneje dobili svojo župnijo, v 20. stoletju pa še drugo v Binču, v podnožju hribov. Potomci teh mučencev so bili najboljši katoličani med Albanci skopske škofije. Več sinod in rimskih odlokov je prepovedalo skritim vernikom deliti zakramente, vendar so v tistih razmerah živeči duhovniki bili navadno zelo popustljivi in so še naprej na skrivaj krščevali ter pisali tajne matice. Ljaramani so bili raztreseni po Skopski Črni gori (v selih Dunav, Dolnja Stubla, Selište, Sefer), okrog Janjeva in po hribih med Prizrenom in Uroševcem (Krvosarija).

Pravoslavno prebivavstvo tega predela je po večini v verskem življenju kazalo posledice okorelosti, nacionalizma in laizacije, ki so zajeli vzhodne Cerkve. Verska izobrazba je bila nizka, molitveno in zakramentalno življenje okrnelo. Verouk so poučevali laiki, celo taki, ki so vero izgubili. Posvetni duh je vladal tudi’ po bogoslovjih. Verskih običajev so se na splošno držali, a to so bili bolj izraz narodne in družinske tradicije kot verskega prepričanja. Sem spada npr. praznovanje slave (to je tistega svetnika, na katerega dan so predniki prejeli krst); prižiganje luči in kadila pred ikono slavskega svetnika; obhajanje velikih praznikov; običaji za obletnice pokojnih; pobožnosti k Bogorodici (dasi pravoslavni odklanjajo nauk o brezmadežnem spočetju); češčenje svetnikov. Zakonskemu življenju ni bila v prid brez večjih težav dosegljiva ločitev in po njej sklepanje novih zakonskih zvez.

Globlje duhovno živeči pravoslavni verniki so z občudovanjem opazovali lepoto katoliškega bogoslužja, učinkovitost zakramentov, povezanost med katoliškimi duhovniki in verniki, pa nesebično delovanje, skrb za duše, značilno za katoliško duhovščino.

Medsebojno spoznavanje je pravoslavnim pokazalo marsikakšno značilnost katoliškega verskega delovanja in razpršilo marsikatere predsodke. Zbližanju pa je delala velike ovire tesna povezava srbske državne oblasti in razvnetega nacionalizma s pravoslavno cerkveno organizacijo. V preganjanju katoliških uniatov, duhovnikov, redovnikov in laikov se je kaj slabo izkazal episkop Varnava, poznejši patriarh Srbije, v gonji proti katoliški Cerkvi se je zlasti v času debat o konkordatu žalostno proslavil bitoljsko-ohridski episkop Nikolaj Velimirovič. Upravne, včasih tudi vojaške oblasti pa so se umazale s krivicami in nasiljem nad katoliškim prebivavstvom.

Pri muslimanih je bila vera na splošno zgolj urejevalka družbenega življenja. Le redki so še izpolnjevali predpise korana. Petkratno klanjanje na dan, ki naj ga moški opravijo v džamiji, žene doma, so močno opuščali. Omejevati so skušali mnogoženstvo: samo tisti, ki ima dovolj sredstev, naj bi imel pravico do več žena.

Za druge nazore so bili muslimani nedostopni, s krščanstvom niso hoteli imeti nobenega stika. Če se je kakšna krščanska žena znašla v haremu, navadno ni dolgo vzdržala; preganjala jo je vest in nesoglasje s čislo drugačnim načinom domačega življenja, v katerega je tedaj bila še trdno zaprta.

Poučni so odstavki, ki jih je Anton Kordin po dobrih dveh letih delovanja v skopski škofiji napisal v Kraljestvo božje (1. 1935, str. 128/9):

»Katoličani v taki verski pestrosti, čeprav nas je tako malo, smo vendar najvidnejši in najmočnejši (…) Nikjer nisem videl toliko katoliške skupnosti, kot je naša tukaj doli med drugoverci. Govoriti o župnijski skupnosti doma, se mi zdi govoriti o tistih dobrih dušah, ki so majhen odstotek župljanov. V diaspori, to je mešanem ozemlju ver, pa je katoliška skupnost vseh brez razlike. Tudi mlačni so tu katoliško izrazitejši. Po stopnji svoje verske izobrazbe in vere preveč občutijo praznino tuje vere in so veseli sv. maše ter radi prejemajo sv. zakramente. V pravi diaspori je to včasih zelo ganljivo, dočim so večja mesta že doprinesla svoj delež brezverskega vpliva tudi na katoličane v svoji drugoverski sredini.

Nevarnost za katoličane v versko tuji sredini je, da se med njimi uvedejo tuji verski običaji. Pravoslavni prižge v cerkvi svečo in s tem je zadostil Bogu in popu. Nevarno je pri nas prižiganje sveč pred raznimi svetniki, dočim je tabernakelj po navadi zapuščen. Sploh so vse pretirane osebne pobožnosti, ki preidejo v skupnost, v versko mešanih krajih lahko nevarne. Naj izdatnejše sredstvo proti kvarnim vplivom je močno evharistično življenje, ki poudarja naj višje v veri in posreduje najmočnejše življenje katoliške vere.

Za naše živo versko navdušenje v diaspori nas drugi velikokrat zavidajo. Naše male cerkve se po štirikrat na nedeljo napolnijo, dočim so njihove velike saborne cerkve prazne. Naš duhovnik gre k bolniku, kamor koli ga kdo kliče, tudi po več sto kilometrov daleč, dočim drugoverec redko kdaj kliče svojega popa. Ugled katoliške Cerkve v diaspori je velik.

Večkrat slišim tu kakega liberalnega Slovenca: ›Doma sem se navduševal za srbsko nacionalno, to je narodno Cerkev, sedaj ko sem jo spoznal, niti ne pomislim več na to. Kako vse lepša je naša vera!‹ (…).«

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

1. Imenovanje in posvetitev

Pol leta po Gnidovčevem odhodu iz zavoda sv. Stanislava v Šentvidu je ustanovo obiskal skopljanski nadškof (z rezidenco v Prizrenu) Lazar Mieda (6. maja 1920). Kot Albanec se v razmerah, kot so nastale v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev,, ni znašel; ni mogel mirno gledati, kako srbski prenapeteži spreminjajo narodnostno in versko mešano ozemlje v del Velike Srbije. Zato je kmalu podal ostavko na svoje mesto in sveta stolica ga je 1. 1921 imenovala za nadškofa v Skadru v Albaniji (kjer je leta 1935 umrl). Po odhodu nadškofa Mieda je ozemlje upravljal ka- pitularni vikar Toma Glasnović, domačin iz Janjeva. Kdo naj zasede odgovorno mesto škofa v tistih kočljivih razmerah, je ostalo skoro štiri leta predmet temeljitega preučevanja in izbiranja. Končno se je odločitev nagnila na dr. Gnidovca. Škof Jeglič ga je priporočil nunciju Hermenegildu Pellegrinettiju in o tem govoril s papežem Pijem XI. Odstranil je zadnji pomislek: škof v tistih krajih mora znati albansko. Dr. Jeglič je papežu povedal, kako se je Gnidovec med vojsko kar mimogrede naučil jezikov, ki jih še ni znal, da je lahko spovedoval in tolažil bolne vojake v šentviških zavodih. V prvi polovici oktobra 1. 1924 sta bila v Rimu Pellegrinetti in zagrebški nadškof dr. Ante Bauer ter že mogla Jegliču pisati, da je sv. oče privolil v imenovanje dr. Gnidovca za skopskega škofa. Ves vesel je Jeglič tistega dne (11. oktobra 1924) kar peš stopil k lazaristom na Tabor, da sporoči važno novico. Vedel je povedati tudi, kako so v Skoplju zadovoljni, da dobe za vladiko Slovenca. Jeglič je naročil uredništvu dnevnika Slovenec, naj to odločitev svete stolice objavi. Podatke o kandidatu so pri listu dobili od lazaristov.

Menda je vizitator Javšovec škofu Jegliču povedal splošno mnenje sobratov o Gnidovcu, v katerem so videli vzornega duhovnika, a so sodili, da ima za škofa premalo moči. Ljubljanski škof je odvrnil: »Škofa postavlja Sveti Duh.«

Gnidovec se je tedaj preselil iz misijonišča v Ljubljano na Tabor. Takoj je vzel v roke albansko slovnico in se z vnemo lotil učenja tega jezika. Že sredi novembra je nuncij sporočil iz Beograda, da je prejel uradni odlok o Gnidovčevem imenovanju. Ta si je izbral za dan posvečenja praznik apostola Andreja, ki je bil tisto leto na nedeljo. Nuncija je prosil, naj ga posveti v lazaristovski cerkvi Srca Jezusovega.

21. novembra je pisal ajdovškemu župniku Ignaciju Žustu: ,»Dne 30. novembra bo v cerkvi presv. Srca v Ljubljani slovesnost posvečenja mene nevrednega v škofa, mene najbolj nevrednega. Prisrčno Vas vabim, g. župnik, da bi se udeležili te slovesnosti kot zastopnik vse ajdovske župnije. Obenem Vas prosim, da bi me priporočili v molitev vsem faranom, ki pripadajo cerkvi presv. Trojice v Ajdovcu.

V tej cerkvi sem prejel sv. krst, v tej cerkvi sem kot bogoslovec mnogokrat prejel sv. obhajilo in kot novomašnik daroval sv. mašo. Tudi jaz se hočem v molitvi, zlasti pri sv. maši spominjati Vas, da bi Vam Bog podelil obilo milosti in blagoslova; hočem se spominjati faranov, da bi bili dobri kristjani, zvesti svoji krstni obljubi, v živi veri v presv. Trojico in v ljubezni do Matere božje(…) Ostanem v ljubezni presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije Vaš vdani Janez Frančišek Gnidovec, novo imenovani škof skopljanski.«

Za novo cerkveno službo, ki je ni niti najmanj pričakoval ne želel, pa se je tudi otepal ni, marveč jo je sprejel v ponižni pokorščini, si je izbral za zavetnika svetega Frančiška Saleškega,* učenika ljubezni in apostolske gorečnosti; poslej se je vedno podpisoval Janez Frančišek. Kot škofovsko geslo si je izbral po sv. Pavlu (1Kor 2, 22): Vsem sem postal vse.

*Ta odločitev je nova poteza, ki Gnidovca veže z Barago in Slomškom; vsi trije so ženevskega škofa vneto častilli in posnemali.

30. novembra 1924 je bila slovesna sv. maša. Navzočih je bilo veliko duhovnikov, med njimi iz skopske župnije jezuita Gašper Zadrima, skopski župnik, in Slovenec Bukovič, župnik Ludvik Kurti in kaplan Marijan Glasnović, in visokih gostov. Gnidovca je posvetil v škofa nuncij dr. Hermenegild Pellegrinetti, soposvečevavca sta bila ljubljanski škof, dr. Jeglič in lavantinski škof dr. Andrej Karlin. (Ta je novemu škofu podaril dragocen križ, ki ga je sam prejel v dar od Pija X. Gnidovec si ga je nadel le ob slovesnih priložnostih; navadno je nosil le enega od dveh drugih škofovskih križcev, ki ju je še imel in sta najbrž bila last škofije. Ob bombardiranju na cvetno nedeljo 1. 1941 so vsi trije križci zginili.)

Med posvetitvijo je v cerkvi odpovedala elektrika. O. Bukovič, dober poznavavec razmer na jugu, je poleg sebe stoječemu lazaristu Plantariču vzkliknil: »Začetek križa!«

Ista zavest odseva tudi iz Gnidovčevega govora na slavnostni in obenem poslovilni pojedini tistega dne, kjer je bilo okrog 60 povabljencev. Začel je s svetopisemskimi besedami: „Angariaverunt quendam Simonem ex Cirene… Gredoč ven pa so našli moža iz Cirene, z imenom Simon; tega so prisilili, da je nesel njegov križ.” (Mt 27, 32). Potem se je zahvalil govornikom; nunciju, škofu Jegliču, lazaristovskemu vizitatorju Šmidu, duhovnikom iz skopske škofije. Zahvalil se je vsem, ki so ga v življenju vodili in podpirali, in prosil zlasti nuncija, naj mu stoje ob strani v težavah nove službe.

Pri obedu kljub prigovarjanju ni pokusil alkoholne pijače. G. Plantariču je pozneje, ko je ta prišel delovat v njegovo škofijo, povedal: »Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas vse preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Št. Vidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.«

Na večer tiste nedelje je Gnidovec obiskal starešinstvo v Akademskem domu, nuncij, dr. Jeglič in albanski duhovniki pa so se odpeljali v šentviške zavode. Na akademiji je govoril dr. Rožman. Naslednjega dne (1. decembra) je zavod sprejel kot gosta novo posvečenega skopskega škofa. Gnidovec je v kapeli vsem tam bivajočim podelil blagoslov. V dvorani ga je pozdravil ravnatelj dr. Koritnik in mu v imenu zavoda podaril misal. Prejšnji ravnatelj se je ginjen zahvalil in navduševal dijakje za lepo versko življenje; zlasti naj zaupno časte Marijo in pogosto prejemajo zakramente. Še enkrat jih je blagoslovil ter odšel v šentviško župno cerkev in na pokopališče, da pomoli za rajne profesorje, sestre in gojence.

Po Št. Vidu je obiskal še misijonišče v Domžalah, popoldne pa je odšel na pot proti vzhodu in jugu.* Spremljali so ga dr. Jeglič, lazaristovski vizitator Šmid, ravnatelj usmiljenk dr. A. Zdešar, urednik Katoliških misijonov lazarist Andrej Tumpej in odposlanci skopske škofije Zadrima, Kurti in Glasnović. V Beogradu je bilo treba marsikaj urediti. Novi škof je prisegel pred kraljem Aleksandrom, ta pa mu je obljubil pomoč. V četrtek 4. decembra zjutraj so se odpeljali proti Skoplju. Hud mraz je povzročil dvourno zamudo, tako da so na cilj prišli ob petih popoldne. Škofa so sprejeli dostojanstveniki z okrajnim glavarjem Tolazzijem – katoličanom, doma iz Logatca – na čelu. Gnidovec se je pogovarjal z njimi po srbsko in po albansko. Naslednjega dne je na Tolazzijev nasvet – albanski duhovniki so želeli, naj bi takoj odšel v Prizren – obiskal skopske oblastnike: velikega župana, divizijskega generala, predsednika sodišča, finančnega ravnatelja in pravoslavnega vladiko.

*Ob Gnidovčevem odhodu je ljubljanski liberalni dnevnik Jutro zapisal: »Novi škof gre delat nevarno propagando na našem jugu.« Minister za vere v Beogradu je divjal od jeze, ker je mislil, da je to res. In mnogi so čutili nezaupanje. (Tako Plantarič v svojih Spominih.)

Prizren

V soboto, 6. decembra se je Gnidovec s spremljevavci odpeljal v Prizren,* tedanji škofijski sedež. Vlak je vozil le do Uroševca. Tja so prizrenski katoličani poslali avto. Tako so škof in spremljevavci dospeli v Prizren ob štirih popoldne. Sprejem je bil zelo prisrčen in slovesen. Mesto je bilo v zastavah, zvonovi so peli tudi iz pravoslavne cerkve. V župni cerkvi je novi škof govoril vernikom v srbskem in albanskem jeziku ter jih blagoslovil. V isti cerkvi je bil v ponedeljek na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije Gnidovec slovesno ustoličen.

*Prizren je staro mesto. Grško ime je bilo Prisdiana, rimsko Theranda. Tik pred prvo svetovno vojsko je imel 21.244 prebivalcev, leta 1927 jih je bilo 16.433. Od teh je bilo Slovanov 4.855, Šiptarjev (Arnavtov, Albancev) 1.765, Turkov 9.752. Po veri pa so bili tako razdeljeni: 4.643 pravoslavnih, 832 katoličanov in 10.934 muslimanov (Katoliški misijoni V, 1, 1927).

Naslednjega dne so se slovenski spremljevalci od škofa poslovili. Vsem in povsod se je priporočal v molitev. V sredo je odšel še dr. Jeglič. Gnidovec je z župnikom ostal v Prizrenu sam.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

V. V misijonski družbi svetega Vincencija Pavelskega

Še istega dne, 6. decembra 1919, ko se je Gnidovec poslovil od zavodov v Št. Vidu, ga je škof Jeglič pripeljal do vrat lazaristovskega samostana v Ljubljani na Taboru 12. Ko se vrata odpro, ga potisne skoznja pred tedanjega ravnatelja notranjega semenišča Alojzija Plantariča in na svoj šegavi način reče: »Tu ga imate, pa naredite kaj iz njega, če znate.«

Plantarič je novinca popeljal v svojo sobo. Gnidovec je pokleknil in dejal: »Sedaj sem vaš.«

Naslednjega dne je opravil “preobleko” in stopil v družbeno semenišče v istem poslopju na Taboru.

Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega (lazaristi) je v Avstrijo prišla 227 let po ustanovitvi. Za prihod lazaristov si je prizadeval škof Slomšek. Podaril jim je cerkev sv. Jožefa nad Celjem in 6. septembra 1852 sam slovesno odprl novo naselbino. Poslej so se nastanili še po mnogih krajih monarhije; osrednja hiša je bila v Gradcu. V Ljubljano so prišli 1879 in si sezidali cerkev Srca Jezusovega; med 1896 in 1911 so imeli hišo v Studencih pri Mariboru, 1913 so se naselili v Mirnu pri Gorici. V avstrijslu dobi so se posvečali skoro izključno domačim misijonom. Ko so imeli prvi misijon na Slovenskem pri Sv. Lenartu na Koroškem, so se jih ljudje bali; kmalu pa so jih vzljubili in Sv. Jožef nad Celjem je postal zelo obiskovana božja pot, posebej za Štajerce, Prekmurce in Hrvate. Da so tja hodili tudi Kranjci, je dokaz Gnidovčev oče, kot je bilo omenjeno.

Po prevratu se je družba upravno preuredila. Za Jugoslavijo je nastala lastna provinca, katere vodstvo je bilo na Slovenskem. Do leta 1925, ko je družba praznovala 300-letnico obstoja, so lazaristi pri Sv. Jožefu (1852-1925) opravili 763 misijonov in 1.427 drugih pobožnosti, v Ljubljani (1880-1925) 588 misijonov in 822 pobožnosti, v Mirnu (1920-1925) 79 misijonov in 53 pobožnosti. L. 1920 so kot dar slovenskega ljudstva prejeli misijonišče v Domžalah (Groblje). Medvojna leta so bila namreč pri nas doba izredno živahnega misijonskega gibanja. L. 1917 se je ustanovila Misijonska zveza. Takoj je začela zbirati denar za misijonski zavod, ki bi bil obenem spomin na I. svetovno vojno. L. 1920 je zveza svoje namene in sredstva izročila lazaristom. Ti so se obvezali, da prevzamejo misijonsko delo med pogani in da bo temu namenu služilo misijonišče v Domžalah. Takoj so pričeli z vzgojnim delom, najprej med dijaki in bogoslovci, v misijonišču so odprli noviciat. Izdajali so Misijonski koledar, 1. 1923 so začeli z mesečno revijo Katoliški misijoni, v Misijonski knjižnici pa so zalagali knjige, ki naj bi koledarju in reviji pomagale širiti med Slovenci misijonsko misel. Duhovne dobrine ljudem, misijonarjem pa neposredno podporo je začela deliti Misijonska mašna družba. Papeški misijonski Družbi za širjenje vere so Katoliški misijoni postali glasilo.

L. 1925 je jugoslovanska provinca štela 36 duhovnikov, 5 bogoslovcev in 38 misijonskih bratov. Več Slovencev (1 duhovnik in 23 bratov) je delovalo v družbi zunaj jugoslovanske province.

Dr. Gnidovec je prebil v noviciatu misijonske družbe dve leti; do 6. septembra 1920 v Ljubljani, potem do 9. septembra 1921 v Grobljah. Večne zaobljube je napravil v Ljubljani 8. decembra 1921.

Semeniški ravnatelj Plantarič ga je sprejel z nekim strahom. Sam pripoveduje: »Nekega dne v adventu 1919 mi reče naš vizitator Javševec: ›Ali veste, koga boste dobili v semenišče?‹ Ko molčim, mi odgovori: ›Gospoda ravnatelja dr. Gnidovca.‹ Ustrašil sem se. Kako tudi ne? Kako naj berač kaj podari bogatinu?« A kandidatovo ponižno vedenje mu je pregnalo vsak strah. Novemu semeniščniku je bil dnevni red svet. Takoj je zaživel v duhu pravil sv. Vincencija in njegove zamisli: misijonar bodi doma kartuzijan, zunaj pa apostol. Oklenil se je uboštva. Vse, kar je imel, je razdal. Ohranil je le brevir in vanj zapisal: Ex libris Congregationis Missionis, ad usum Joannis Gnidovec, i.s.C.M. Tedaj je napisal tudi oporoko (9. decembra 1919), v kateri je vse svoje stvari izročil družbi sv. Vincencija, 750 kron pa zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu.

G. Plantarič je ohranil nekaj značilnih nadrobnosti o Gnidovčevem noviciatu. O premišljevanju piše: »Pri nas v semenišču premišljujemo po metodi ali načinu sv. Frančiška Saleškega. To je preprosta metoda iz misli v misel. Gnidovec pa me je nekoč prosil, če bi smel premišljevati po metodi sv. Janeza od Križa (1542-1591). Pri sv. Janezu je bilo vse ljubezen. Nič drugega ni želel kakor trpeti iz ljubezni do Boga, ki je vsa njegova ljubezen. Njegovo geslo je bilo: Če hočeš priti do Jezusa, ga nikoli ne išči brez križa. Na večer življenja boš sojen po ljubezni. Gnidovec je poznal življenje, dela in način premišljevanja sv. Janeza od Križa. Vsako premišljevanje je spravil na ljubezen: “Iz ljubezni do Jezusa moram to trpeti; moram doseči to krepost.”

Seveda sem mu rad dovolil premišljevati na ta način. To mi je dalo razumeti, da je že dotlej premišljeval po tej metodi. To je metoda, ki vodi v pridobljeno kontemplacijo. Iz takega premišljevanja je črpal moč za svoje življenje, ki ni bilo brez trpljenja.«

O Gnidovčevi ljubezni do bližnjega pa piše Plantarič: »Velik je bil v svoji ljubezni do bližnjega. Kjer je mogel komu kaj pomagati, mu je pomagal. Takrat nam je zbolel naš misijonski brat Mlinarič. Bolezen je bila huda. Bati se je bilo najhujšega. G. Gnidovec me je prosil, da bi smel on pri njem čuti. Rekel mi je: ›Vi ste že izmučeni, jaz pa sem spočit.‹ Dovolil sem mu. Vseeno pa sem rekel: ›Če bi brat začel umirati, me pridite poklicat.‹ In res me je prišel poklicat. Ko sem prišel v sobo, se mi je nudil pretresljiv prizor. Umirajoči brat je imel oči uprte nekam v daljavo. Gnidovec pa je klečal poleg njega s križem pred njegovim obličjem. In molil je vzdihljaje. Potem je vstal in še vedno držal križ nekoliko ob strani pred očmi umirajočega. Zdelo se mi je: Pod takim varstvom je lahko umirati.

Nekoč je prišel k nam škof dr. Andrej Karlin. Vpraševal me je: ›Kako mislite uporabiti g. Gnidovca, ko bo skončal noviciat?‹ Nič mu nisem mogel odgovoriti. On pa je nadaljeval: ›Po mojem bi bilo najbolje uporabiti ga v bolnici. On bo rešil dušo, četudi bi bila z eno nogo že v peklu‹«

Neprestano se je zatajeval, si nalagal pokorila in iskal poniževanja. Ob vsem tem je posebno ceno dajal pokorščini. Lepega jesenskega dne so odšli bratje in hlapci v gozd po steljo. Zato je Plantarič naložil obema doma ostalima duhovnikoma Gnidovcu in Knavsu, naj pograbita listje na vrtu. Šaljivi Knavs reče med delom tovarišu: »Vidiš, Janez, doktorat sva prištudirala, zdaj pa po vrtu listje grabiva kot tisti, ki niso študirali.« Gnidovec je odvrnil: »Vesela bodiva, saj delava iz pokorščine in Sv. pismo pravi, da je pokorščina več vredna kot žrtev.«

Nekoč je Gnidovec prosil klerika Godino, naj ga ostriže. Klerik je v naglici pograbil pokvarjene škarje in takoj začutil, da bolj cukajo kot režejo. Hotel je po druge škarje, Gnidovec pa: »Kar dobro gre, le naprej strizi!« Godina je s težavo nadaljeval. H koncu je prišel v sobo ravnatelj Plantarič. Naročil je kleriku, naj še njega ostriže. A pri prvih posegih škarij odmakne glavo, zavpije od bolečine in pravi: »Te škarje bolj pulijo lase kot strižejo. Moj Bog, ali ste gospoda Gnidovca ostrigli s temi škarjami?« Tako se je izkazalo, da je mirno prenesel hude bolečine in še spodbujal k delu. Drugo jutro so pri Gnidovčevem maševanju opazili, da ima krvavo rdeč vrat.

Groblje

V začetku v Grobljah ni bilo elektrike, zato je zjutraj na duhovniške sobe potrkal kakšen brat, vstopil in prižgal petrolejko. Gnidovčevo posteljo so večkrat našli nedotaknjeno – spal je na tleh.

Zgled zatajevanja je bil tudi pri jedi. Nekoč se je vino, ki je prihajalo na mizo le ob velikih praznikih, zakasnilo. Gnidovec je pripomnil: »Predlagal bi, da bi vina nikoli ne bilo.« Tedaj se je spomnil, da je še novinec in da mu ne pritiče kaj predlagati. Zato je pokleknil in prosil odpuščanja, češ da je bil pregoreč.

Če mu brat pri zajtrku ni dal sladkorja v kavo, jo je popil grenko. Ko je bil imenovan za škofa, mu je vizitator Leopold Šmid rekel: »Izredno suhega obraza ste. Zdaj, ko boste škof, vzemite dopoldne in popoldne malico, da se okrepite. Drugače bodo vaši albanski verniki začudeni nad tako koščenim škofom.« Gnidovec je ubogal, klerikom pa je dejal: »Vi ste mladi in se morate najesti do sitega. Če nima človek v doraščajoči dobi dovolj hrane, se mu to pozneje maščuje. Ne glejte name, če kdaj ne vzamem vsega, kar predme postavijo! Sem že starejši in ne potrebujem toliko hrane.«

Včasih ponoči so slišali, kako se je bičal. Ni znano, kdaj je s tem pokorilom začel, vemo pa, da se je bičal še kot škof.

V drugem letu noviciata je Gnidovec že včasih spremljal sobrate na misijone. Marca 1. 1921 je bil z Alojzijem Poharjem na misijonu v Stranjah. Gnidovec je imel šest govorov: Reši dušo, Spovedni nauk, Staršem o vzgoji otrok, Kristusovo trpljenje, Življenje po veri, Sv. obhajilo. Obe spovednici sta bili prav oblegani. Gnidovec je imel zelo nerodno spovednico. Druga težava, ki ga je mučila, je bila ožuljena noga. Ker je hodil ob palici, so mu ljudje rekali šepasti misijonar. Vse neprilike je nosil potrpežljivo ali celo z všečnostjo.

Na misijonu v Trebnjem ljudje Gnidovčevega govora niso mogli pozabiti. Ob njegovih pretresljivih besedah je zajokala vsa cerkev. Stari ljudje so rekli, da je bilo podobno takrat, ko je prišel tja pridigat škof Baraga.

Takoj po končanem noviciatu (8. decembra 1921) so dr. Gnidovca imenovali za podravnatelja klerikov. To službo v redu je opravljal dobro leto. V istem času je prevzel tudi mesto spovednika v kaznilnici v Begunjah. Po nekih neredih je namreč škof Jeglič določil, naj pride sestre spovedovat misijonar namesto prejšnjega kurata.

Gnidovec se je vsak četrtek zjutraj z vlakom odpravil v Lesce. Od tam ga je do kaznilnice na vozu pripeljal stari paznik Anton Drnač. Navadno je spovedoval samo dopoldne, najprej sestre, nato pa tudi kaznjenke. Po spovedovanju je za obhajilno mizo molil do opoldne. Tudi po kosilu je prihajal v kapelo in molil do petih. V spovednici je bil blag in dober, pa tudi natančen. Nekoč ga je sestra vprašala o tem, kje biva misijonar, do katerega so vse imele veliko zaupanje, pa jo je spovednik trdo zavrnil: »Spovednica ni govorilnica.«

Nekega zimskega četrtka, ko je bila strašna plundra, je prednica Veronika Iglič prosila Gnidovca, če bi smela h kočijažu na kozla, ker mora v Ljubljano. Gnidovec je privolil. A ob uri za odhod sta ga prednica in kočijaž zaman čakala. Odšel je na tihem in peš napravil v največji brozgi tistih pet kilometrov do Lesc. S. Kerubina Pance, ki je dogodek zapisala, pripominja: »Razume se, da nam je bilo vsem hudo, najbolj pa sestri prednici. Videle smo, da je vsak angel strašen.«

Sestre so odkrile tudi zvežček, ki mu je služil za posebno spraševanje vesti in nadzorstvo nad samim seboj. Poleg datuma je vpisal svetnike, ki jih je tisti dan posebno častil, in angele varuhe. S križci, črticami in pikami je zaznamoval krepostna dejanja, premagovanja pa pomankljivosti in napake. Tak način zapisovanja je Gnidovec obdržal do zadnjega.

5. marca 1923 je postal ravnatelj redovnega semenišča v Grobljah. Popolnoma se je posvetil vzgoji novincev. Celo na sprehodih je pazil, da so se pogovarjali le o duhovnih stvareh. Predvsem pa je vplivala njegova osebnost, njegov zgled. Na obrazu in kretnjah se mu je videlo, da neprestano živi v zavesti božje pričujočnosti. Njegovo bogato notranje življenje je močno vplivalo na redovne brate. Še 1. 1965 je iz Francije pisal br. Jožef Verlič: »Od takrat je minilo že 40 let in jaz živim še vedno v mislih na tega božjega moža. Njegova slika je na mizi moje sobe. V vseh svojih potrebah se mu priporočam, kakor da je že razglašen po sv. Cerkvi za blaženega. Prepričan sem, da je pri Bogu velik služabnik božji.« Novinci so si prizadevali, da bi svojega ravnatelja posnemali. Njegov zgled je kazal zatajevanje, post, tihoto, pobožnost. Glavna vaja njegovega duhovnega življenja in poglavitni vir veselja in zadovoljnosti pa je bila misel na Boga.

Novinci so mnogo govorili o ravnatelju, tudi potem, ko je odšel od njih. Tako so pripovedovali tudi br. Alojziju Dovjaku, izučenemu kovaču, ki je v misijonišče vstopil po Gnidovčevem odhodu. Tedaj je ta obiskal Groblje na povratku iz Rima v Prizren. Br. Dovjak je bil po obisku ves iz sebe in ponavljal: »Vse, vse sem videl. Vse razumem, kar ste mi prej pripovedovali: ponižnost, gorečnost, miren značaj, vesel in resen, potopljen v Boga. Sedaj vse verjamem, kar ste mi poprej pripovedovali. O, srečen sem, da sem to videl.«

Nektoč neki brat ni prišel k semeniški vaji. Ravnatelj Gnidovec ga je prihodnjič vprašal, zakaj ga ni bilo. Odgovoril je: »Bil sem na polju. Spravljali smo fižol.« (Delal je s hlapci, ki niso bili vezani na semeniške vaje). Gnidovec mu je dejal: »Naj bo to zadnjič. Prihodnjič morate takoj zapustiti vsako delo na polju ali kjerkoli in se udeležiti semeniške vaje. To je sedaj za vas najbolj važno. To je sedaj vaša prva dolžnost. Tudi če bi na polju segnil ves fižol, ne bi bili vi krivi.«

Drugič je bratom pripovedoval: »Bil sem na vrtu. Neki naš misijonski brat je šel mimo kapele pod okni, ki gledajo na vrt, in ni dal nobenega znaka, da gre mimo živega Jezusa v tabernaklju. Ni se odkril. Ne rečem, da ni pokleknil, ker je bil pač zunaj. A nič hudega ne bi bilo, če bi tudi pokleknil – samoten popotnik pred samotnim Jezusom. Niti odkril se ni. Šel je mimo, kakor da bi nič ne mislil na tistega, ki je smisel našega življenja. Malo zatem je šel mimo mene. Mislil je pač, da sem jaz in da je šel mimo mene – in takoj se je odkril. Nalašč rečem: Mislil je, da sem jaz. Ali sem bil jaz ali nisem bil, bi mogel z nekega stališča tudi dvomiti, zakaj oči se morejo varati.«

Kot spovednik je bil kratek, moški. Tako pripoveduje br. Verlič, kateremu je bil duhovni vodnik. Ob preobleki mu je Gnidovec izročil listek s temi navodili: “1. Ne bom govoril o sebi, ne o dogodkih svojega življenja. 2. V vseh okoliščinah hočem zaupati svojim predstojnikom. 3. V vsaki neprijetnosti bom ponavljal: Moj Jezus, vse zate, v pokoro za moje grehe.”

V kvatrnih dneh in v postu je ravnatelj še posebno priporočal, naj žive s trpečim Jezusom in premišljajo njegovo trpljenje. Učil je: »Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji, ne brez dobrega namena delati v božjo čast ali pa morda z nevoljo do sobrata. Ne tako. Delajte z duhom vere. Vedite, nismo prišli v samostan, da bi samo delali. Prišli smo, da se posvetimo in da bi se lažje zveličali.«

Kot duhovne ljudi je brate opominjal, naj duhovnost in premagovanje odsevata iz vsega vedenja. »Nikoli ne smete devati roke v žep, tudi če bi vas zeblo. To ni dostojno za vaš sveti poklic. Nikoli vas ne smem videti z rokami v žepih, še manj pa zunanji ljudje. V sveti obleki ne smete nikdar teči. To ni dovoljeno. To omadežuje vaš sveti poklic. V božjem spremstvu hodimo in tega se moramo zmerom zavedati. Vsem moramo dajati dober zgled.«

Poudarjal je, kako morajo spoštovati angele varuhe in jim biti hvaležni. Za njihov dan je o njih trikrat govoril: prejšnji večer na duhovnih vajah, potem je na praznik o njih pridigal v cerkvi, popoldne pa govoril o njih v semenišču.

Navajal je k dejavni ljubezni. Posebej je opozarjal na dolžnost do tistega, ki se nam priporoča v molitev: »O, ne preslišite njegovega glasu. Vedite, da vas potrebuje, da je zelo zelo potreben božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnite svojo dolžnost. Bodite zvesti. V notranjost sobrata ne vidite. A on kliče na pomoč iz globine svoje duše.« Skoro vsako nedeljo je Gnidovec pridigal v grobeljski cerkvi. Govore je jemal iz nedeljskih listov in naslovi so še ohranjeni v tamkajšnji knjigi nedeljskih pridig. V njegovih govorih hi bilo slovesno donečih besed; tudi preprosti ljudje so vse lahko razumeli. Pravijo pa, da so še več kot besede povedale njegove oči, ves obraz, gibi rok in celega telesa. Čutilo se je, da hoče z vsem bitjem dokazati resničnost tega, kar govori.

V Grobljah se je Gnidovec oblačil v ponošeno in zakrpano obleko. Tudi obuvalo je bilo staro. Kadar je delal ha vrtu, je nosil velike, težke čevlje. Poleti je v prostih urah čistil pota, pozimi pa je v kleti cepil drva.

O imenovanju za škofa ni bratom nič omenil. Ko so bili zadnjikrat zbrani pri semeniških vajah, se ni od njih poslovil.

Povzetek 2. dela

Vestna mladostna priprava je iz Janžkovega Janeza napravila vzornega dušnega pastirja. Ker zase ni obdržal nič, je vse notranje bogastvo šlo zaupanim mu ljudem. Predvsem je na duše klical blagoslov z molitvami in odpovedjo, vodil jih je z zgledom in besedo v spovednici, na prižnici, v verskih društvih, šoli in drugih stikih. Posebno skrb je posvečal dušam v nevarnosti.

Po par letih dušnopastirskega požrtvovalnega dela je v klicu ljubljenega škofa začutil poziv na delo z mladino v okviru šolskega zavoda. S sebi lastno premočrtnostjo se je na novo nalogo pripravil na dunajski univerzi, da se ves posveti vodstvu prve popolnoma slovenske gimnazije. Po priporočilu 1. katoliškega shoda in po Jegličevih željah je vse zavodsko delo prepojil z verskim duhom; verski nagibi in vaje in celotna organizacija življenja v zavodih naj vse mlade sile gojencev usmerijo v duhovno rast in v študij. Spet so Gnidovčeve molitve in odpovedi klicale blagoslov na profesorje, dijake in na vse delo. Ravnatelj in rektor v eni osebi je reševal zavode v nevarni vojni dobi, tam nastanjene bolnike pa je vodil iz dušnih stisk in jim pripravljal srečno večnost.

Privedel je škofove zavode v novo državo, potem pa začul poklic k poglobitvi. Vključenje v Vincencijevo misijonsko družbo naj mu omogoči predanost kontemplativnemu življenju, pokorščini in uboštvu, s čimer prispeva redovnik neprecenljive in nenadomestljive sile za reševanje in posvečevanje duš.

Pogoj za posvečevanje drugih je lastno posvečenje. Gnidovec je v tem neprestano rastel. Po pravici je 1. 1904 – preden je stopil na čelo škofovim zavodom – priznal svojemu prijatelju od mladih nog g. Knavsu, da se bori samo še proti nepopolnostim.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

IV. Vodja Škofovih zavodov v Šentvidu

nadaljevanje

Šentviška gimnazija je imela v svoji “avstrijski” dobi skrbno izbrane in odlično usposobljene profesorje-duhovnike. Dijaki so bili po večini iz kmečkih družin; izbrali so jih farni duhovniki in tako izbrane so še prerešetali pred sprejemom. Bili so pod stalnim nadzorstvom; tudi vse izvenšolsko dogajanje – razvedrilo, zabave, igre, kulturno delo – je merilo na isti cilj: izoblikovati umsko in nravno dograjenega mladeniča. To usmerjenost je odločilno podprl verski duh vsega življenja v zavodih in redne verske vaje. Ni se torej čuditi, da so bili učni uspehi izredni in je šentviška gimnazija veljala za najboljšo v Sloveniji.

Komaj so se končali drugi zrelostni izpiti (24 kandidatov; izdelali so vsi, polovica z odliko), je izbruhnila prva svetovna vojna. Škof Jeglič je zavode dal na razpolago Rdečemu križu. A kmalu so vojaške oblasti tam ustanovile rezervno bolnišnico, ki naj bi sprejela 600 ranjencev. Decembra 1914 so pripeljali prve bolnike. Njih število je naraščalo zlasti po začetku vojne z Italijo. Šolskim zadevam ijn gojencem namenjenih prostorov je bilo vedno manj. Pred šolskim letom 1915/16 ni ostalo nič ne za spalnico ne za obednico ne za učilnico. Obenem pa je bilo vpisanih učencev vedno več – največ sprejetih dijakov je bilo 1. 1915: 102, in 1916: 117* , pa še okrog 50 begunskih študentov z goriške slovenske gimnazije je trkalo na vrata. Končno se je posrečilo doseči, da je poveljstvo bolnišnice izpraznilo nekaj sob v pritličju glavnega krila in risalnico, del pouka pa se je vršil v šentviški ljudski šoli, ki so jo tudi že bili vojaki zasedli. Večkrat je grozilo, da bodo gimnazijo sploh zaprli. To bi se tudi zgodilo, ako tega ne bi preprečil ravnateljev nastop.

*Tega leta je doseglo višek tudi število vseh gojencev v Zavodih: 415.

Od 22. oktobra 1914, ko so pred odhodom na fronto štirje dijaki napravili zrelostni izpit, so se “vojne mature” vršile po večkrat na leto. Šestkrat je bil za predsednika izpitne komisije imenovan Gnidovec (26. aprila, 17. maja, 28. junija in 12. oktobra 1. 1918, pa 24. julija in 17. novembra 1. 1919). Zadnjo vojno maturo je na šentviški gimnaziji naredilo 11 študentov 1. julija 1921.

Pouk je občutil tudi sovražno razpoloženje avstrijskih oblasti do Slovencev. Junija 1. 1915 je deželni šolski svet prepovedal na slovenskih in dvojezičnih šolah Sketove slovenske čitanke. Rabiti so se smele še do konca tistega šolskega leta, a strogo je bilo prepovedano v šoli brati in obravnavati spise, »ki govore ali celo slave ruske in srbske razmere, kraje, osebe in junake; kjer se govori o zatiranju slovenskega naroda ali se oznanja narodna nestrpnost.« Spet je bilo treba posredovanja; 13. novembra 1915 je ministrstvo dovolilo uporabo Sketovih čitank za tisto in po potrebi še naslednje šolsko leto; posebej pa se v odloku naštevajo izrecno prepovedana berila, med njimi Krst pri Savici, V spomin Andreja Smoleta, Ilirija oživljena.

Stalnega in izrednega napora je od rektorja, ekonoma in sester terjalo vprašanje prehrane. Dobili so jo in do konca vojske oskrbovali na stotine gojencev. Seveda tem vojna hrana ni šla vedno v slast. Zlasti so godrnjal nad “godljo” (kašo s krvjo in vampi v krompirjevi obari). Nezadovoljstvo so najbolj netili tisti dijaki, ki so na skrivaj dobivali živež od doma. Ko je to zvedel rektor, je zabranil, da bi kdor koli kaj prejemal od zunaj. Dejal je: »Vsi naj bodo enaki. Vsi enako potrpimo za vse, ker smo grešili s požrešnostjo. Sedaj odplačujemo.« Odtlej je obedoval skupaj z gojenci. Če je kdo kaj pustil na krožniku, je rektor pobral ostanke in jih pojedel.

Kaj je v tistih letih stiske storil za begunce v Primorskega, odseva iz spominov, ki jih je R. B. objavil po Gnidovčevi smrti. Pripoveduje, kako so iskali »strehe in kos kruha pri usmiljenih rojakih. Kako hudo je bilo posebno mladim študentom, ki so v Gotici prekinili pred koncem tretje šole gimnazijo! Dosti nas je našlo očetovski sprejem pri gospodu rektorju Gnidovcu v šentviškem zavodu. Sicer velikanska stavba, da ji zlepa ni para, je bila do kleti in podstrešja natrpana z ranjenci. Prav čudežno je tedanji rektor zavoda in ravnatelj gimnazije dr. Gnidovec še našel prostora za številne gojence. Pa smo še mi potrkali. Vrata so se tudi nam odprla. Po lizolu in kadilu, po čudnem šolskem in bolniškem duhu je velo po prostornih hodnikih – tedaj učilnicah in jedilnicah. Nekateri smo tudi postelje imeli na hodnikih.

V obleki, sešiti iz ruskih vreč, s podedovano pelerino sem se predstavil g. rektorju. Mrzlo me je objelo, ko sem stal pred njegovo suho postavo. Dvoje žarečih oči me je prodiralo, roke polne ozeblin so se sklepale, ko me je nagovoril, naj grem najprej v kapelo, nato naj se vrnem. V kapeli sem hitro opravil, misleč, da bo itak treba pobrati tisti omot pred rektorjevo sobo. Ko sem se vrnil, me je milo pogledal: ›Ostanite, saj se mi smilite. Tam doli ste veliki reveži.‹

In ostal sem in z mano še ta in oni rojak, ki je danes že dal svojemu ljudstvu, kar je po dobroti tega svetega moža prejel. V tistem času nam ni mogel rezati obilnega kruha, a ni štedil z duhovnim. Morda ga tedaj nismo razumeli.«*

*Vestnik društva Jeglič, 1939, št. 17, str. 237.

Vsa bremena niso Gnidovca mogla odvrniti od tega, da se ne bi prostovoljno javil še za dušnega pastirja bolnikov. Bil jim je pravi oče in tolažnik. Tedaj se je naučil romunskega in celo madžarskega jezika, tako da je lahko poučeval in spovedoval člane vseh narodnosti dvojne monarhije. Govoril je v hrvaškem, češkem, poljskem, ukrajinskem., v nemškem, madžarskem, v italijanskem in romunskem jeziku. Za pastirsko delo med ranjenci mu je prišel prav ugled, ki si ga je pridobil pri zdravnikih, tudi pravoslavne in judovske vere; posebno ga je podpiral glavni vojaški zdravnik dr. Benediki z Bleda, dober katoličan.

Gnidovec je poznal vsakega bolnika, obiskoval jih je vsak dan. Samo vsakodnevno obhajanje je trajalo po dve, tri ure.*

*Za izredno požrtvovalno delo med bolnimi in ranjenimi vojaki so ga l. 1916 imenovali za viteza reda Franca Jožefa z vojno dekoracijo (Arko, Zgodovina Idrije, str. 158).

Nekoč se je neki Madžar ob Gnidovčevem vstopu z Najsvetejšim surovo zarežal. Ravnatelj je Najsvetejše položil na mizo in s presunljivim glasom zavpil nad neotesancem, da zahteva spoštljivo vedenje in se pri tem skliceval na svoj stotniški čin, ki ga je imel kot vojni kurat. Ranjenca je prizadelo; izgovoril se je, da nima vere. Gnidovec je žalosten odšel. Z molitvijo in ponovnim obiskom je dosegel, da je Madžar že tretji dan nato pobožno prejel obhajilo.

Bog ve, koliko podobnih primerov je tedaj bilo; koliko vojakom je Gnidovec pomagal, da so se vrnili na pot poštenega življenja, in kolikerim je odprl vrata v srečno večnost. Obiskoval je kljub zdravnikovemu svarilu tudi kužno bolne, ki so bili nastanjeni v leseni baraki ob gospodarskih poslopjih, in jim nosil nebeško popotnico.

Kolegij sv. Stanislava in njemu pridružena škofijska gimnazija sta pod požrtvovalnim in pogumnim Gnidovčevim Vodstvom uspešno prebrodila ta huda leta. Slovenski narod je čutil z ustanovo in Cerkev je bdela nad njo. Med vojsko so jo med drugimi obiskali tile cerkveni knezi: tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin (16. novembra 1915), goriški nadškof dr. Frančišek B. Sedej (12. decembra 1915), oba skupaj z Jegličem 10. februarja 1917.

Končno se je stara monarhija zrušila in Slovenci so stopili v novo državno skupnost. Zavod je navdušeno praznoval konec vojne in dan osvobojenja 29. oktobra 1918.

14. decembra so praznovali zedinjenje. Gnidovec je v cerkvenem govoru opozarjal, kako moramo biti Bogu hvaležni za te dogodke, kako je naša dožnost vztrajno delo in molitev za domovino. Slavnostni govor v dvorani je imel dr. Franc Trdan, ravnatelj pa je prebral spomenico Narodnega vijeća in odgovor prestolonaslednika Aleksandra. 29. oktobra 1919 so se somnili prve obletnice osvobojenja. Gnidovec je maševal, potem pa v dvorani govoril o pomenu tega dogodka.

Tudi na šolskem področju se je pričela nova doba. Oddelek za uk in bogočastje narodne vlade v Ljubljani je 27. novembra 1918 izdal odlok, po katerem je slovenščina postala učni jezik za vse gimnazijske predmete. Medtem ko so drugi zavodi morali pošteno poprijeti, da se znajdejo v novem položaju, je škofijska gimnazija nadaljevala že ustaljeno delo.* Učbeniki, ki so tu nastali, in izkušnje, ki so si jih profesorji tu pridobili, so zdaj pomagali prenovljenemu slovenskemu srednjemu šolstvu.

*Seveda se je prilagodila novemu učnemu načrtu. Povečalo se je število ur za pouk slovenščine, skrčilo pa za pouk nemščine, deloma tudi latinščine. V višje razrede so takoj vključili pouk srbohrvaščine (po 1 uro na teden).

Navzlic priznanjem – sem je spadal tudi obisk, s katerim so ustanovo počastili v Jegličevem spremstvu londonski kardinal Bourne, zagrebški nadškof dr. Bauer, banjaluški škof Garić in minister Alaupović; na akademiji je visoke goste pozdravil dr. Gnidovec – se je kmalu izkazalo, da je bila enakopravnost škofijske gimnazije z državnimi samo na papirju. Spet je bilo treba trkanja, prošenj in ugovorov, da si zavodi pridobe pravic, ki so bile pogoj za uspešno nadaljevanje učnega in vzgojnega poslanstva.

O osebnosti ravnatelja in rektorja Gnidovca piše dr. Puš med drugim: »Gnidovec je bil, brez pretiravanja, svetniški lik človeka. (…) Iz njegove osebnosti je žarel ogenj apostolstva tako izrazito, da smo to študentje instinktivno čutili. (…) Skrbelo ga je vedno in povsod za dušni blagor zavodskih študentov zdaj in pozneje v njihovem življenju, da sem vsaj jaz že ta čas slutil v njem zastrt lik misijonarja, ki ne opusti nobene priložnosti za reševanje neumrjočih duš. (…) Napravil je vedno na človeka vtis moža z izrednimi naravnimi talenti, ki mu nekako avtomatično pomagajo iz stisk in zadreg. Zdelo se je, da stisk in zadreg sploh ne pozna. Zakaj k naravni nadarjenosti se je pridružila neomajna vera in zaupanje v Boga in njegovo asistenco v težkih trenutkih. Vse pa je naravnavala in vodila njegova izobrazba. (…) Visoka izobrazba rektorja Gnidovca in v svetu pridobljena olikanost se je na svojski način prepletala z njegovo osebno skromnostjo in prislovno ponižnostjo v podobo človeka, ki ga je težko opisati. Kadar pa stojiš pred njim in začutiš, kako te njegova osebnost objema, moraš spoštljivo skloniti glavo. (…) Znal je mojstrovati svoja čustva (…) v temporalnih vprašanjih, a zgodilo se je ponovno, da so mu ušla iz vajeti,, kadar je šlo za dušne zadeve in duhovne ozire …«

Vprašanje je ali je bil dr. Gnidovec dober poznavalec ljudi (“psiholog”) in če je na splošno znal položaju in ljudem, zlasti dijakom primerno nastopati. Govori se, da v zavodih ni bilo prave domačnosti. Vsaj nekateri gojenci so razen tega imeli mučen občutek, da je ustanova zaradi profesorjev, ne zaradi njih. Dražila jih je razlika v kakovosti in količini njim pa profesorjem odmerjene hrane. Večerja je bila trikrat na teden komaj zadostna.*

*Izjave dekana C. Milavca februarja 1971 v Moronu.

Do gojencev je kazal popolno zaupanje. V razredu je ravnal tako, kot da si ne upa dijaka sumiti kake napravilnosti ali goljufije. Ni pogledal, ali ima študent pred tablo pri grškem besedilu v knjigi pripisane slovenske izraze. Če pa se je kdo po nerodnosti izdal, je pri Gnidovcu opravil; ni mu več zaupal.

Cirila Milavca, poznejšega dekana, je odslovil, ker je verjel Cirilovemu sošolcu, da je pri igri zabavljal čez zavod. Pozneje je spoznal, da se je dal zavesti, in je Milavcu izkazoval posebno naklonjenost.

Dr. Tine Debeljak (vstopil v zavod 1. 1914) pripoveduje, da je bil ravnatelj vesten, a do gojencev prijazen in “skoro širokosrčen”, ter navaja dva dogodka:

Ko je umrl Ivan Cankar (11. decembra 1918), so dijaki-literati (Vodnik, Kralj, Tomazin, petošolec Debeljak) prosili, naj bi jih pustili na pogreb: vsaj nekatere ali vsaj osmo ali celo višjo gimnazijo. Vodstvo je odločilo, da ne gre nihče. (Cankar je tedaj veljal za katoličanom nasprotnega). Pogreb je bil popoldne in Debeljakov razred je takrat pisal pri Gnidovcu grško nalogo. Tine je iz protesta oddal prazen list. Ko je Gnidovec naloge vrnil, je Tine bral na svojem listu: nezadostno, zaradi upornosti pa ni bilo nobenega opomina ali drugačne kazni.

Nekaj mescev kasneje so isti mladi uporniki, ki sta se jim pridružila še Miklavčič in Tomc, sestavili spomenico na škofa Jegliča; prosili (ali zahtevali) so razne spremembe: da hodijo na sprehod ločeno – ne po dva in dva –, da bi ob sobotah lahko hodili v Ljubljano v gledališče, da bi lahko prebirali Ljubljanski zvon in podobno. Dr. Gnidovec je spomenico mirno prevzel in jo poslal škofu. Jeglič je prišel v zavod in s podpisniki resno razpravljal o vseh točkah. Pri tistih, kjer jim ni ustregel, jim je navedel razloge za tako odločitev.

Nalog in skrbi Gnidovcu ni manjkalo in ni se jim izogibal. Pač pa je zmerom bolj čutil, da ga Bog kliče drugam, v še bolj neposredno delo in žrtvovanje za duše. Ob odhodu iz zavodov je javno povedal, da je že leta prosil Boga, naj mu pokaže neznani, pa dolgo zaželeni cilj. Zato se je, najbrž že novembra 1. 1919, odpovedal ravnateljstvu škofijske gimnazije.*

*24. novembra je škof Jeglič izdal uradno potrdilo o Gnidovčevi nravni neoporečnosti, sposobnostih in gorečnosi; vzdevlje mu naslov rektorja in ravnatelja, obenem pa tudi kandidata Misijonske družbe v. Vincencija Pavelskega.

Povod za odstop pa so dala neka nesoglasja s profesorji in prefekti. Gnidovec je na seji predlagal delitev nižjega oddelka. Na razne pomisleke se je odločil, da gre s tem načrtom v Ljubljano k Jegliču. Škof je načrt odobril. Za novega prefekta je Gnidovec iz Ljubljane pripeljal duhovnika Lomška.* Profesorji in prefekti so rektorju oddali pismo, v katerem so protestirali proti sprejetju Lomška za prefekta, češ da nima potrebnih lastnosti, predvsem pa da je vdan pijači. Gnidovec je spet sklical sejo in s tresočim glasom povedal, da je Lomška privedel na škofovo odredbo. Ostali tega prefekta nočejo. Gnidovec se z njimi ne more strinjati pri skupnem delu, oni se ne morejo z njim. Zato bo odložil svoje mesto.

*Še med drugo svetovno vojsko so bile z njim težave zaradi pijače. Umrl je v Gradcu 29. marca 1958, star 81 let.

V tej odločitvi je sodelovalo več stvari: Gnidovčeva želja, da stopi v lazaristovsko družbo, za kar je moral že prej imeti Jegličev pristanek; njegova pokorščina škofu, kateremu je bil vdan z otroško ljubeznijo in ki mu je zdaj priporočil za Št. Vid novega prefekta, katerega pa ostali niso hoteli sprejeti; verjetno pa še nekatera druga nesoglasja z vsaj nekaterimi sodelavci v zavodih.

O tej zadevi najdemo zanimive podatke v pismu g. Viktorja Zakrajška dr. Žagarju (23. septembra 1968): »Da ga njegovi sodelavci v zavodih takrat niso razumeli, je jasno. On je pač gledal in delal vse ‘sub specie aeternitatis’, vsi drugi pa so bili bolj ‘otroci tega sveta’, zaverovani v svoje znanje. V skrbi za duše ga pač niso dohitevali in ne razumevali – zato pa so se tudi razšli in pokojni rektor se je kratko malo tiho umaknil. […]

Ko sem prišel po njegovi smrti v Zavode, me je družba nekaj profesorjev, njegovih bivših kolegov, vprašala in to s posmehom, če bo pokojni Gnidovec kaj kmalu prištet med svetnike, in celo zahtevala od mene, naj jim navedem cel kup čudežev – vse skupaj seveda z neko ironijo …«

Dr. Tine Debeljak navaja še en možen razlog za Gnidovcev odstop: tako naj bi se umaknil škofu dr. Karlinu, ki so ga tedaj izgnali iz Trsta in je prispel v Ljubljano.

O Gnidovčevem odstopu je ljubljanski ordinariat 9. decembra 1919 službeno obvestil višji šolski svet, ki pa je o stvari vedel vsaj že na seji 4. decembra. 12. istega mesca je predsednik višjega šolskega sveta profesor F. Vadnjal podpisal zahvalo, v kateri se med drugim bere:

»Vaše delo se je sicer omejevalo skromno in na zunaj skoro neopaženo na škofijsko gimnazijo in na škofove zavode v Št. Vidu nad Ljubljano, a je bilo dalekosežnega pomena za vse slovensko srednje šolstvo.

Izvršujoči namen in voljo požrtvovalnega ustanovitelja zavodov in gimnazije v Št. Vidu škofa Antona B. Jegliča ste v zvezi s svojim učiteljskim zborom uredili prvo popolnoma slovensko gimnazijo na slovenskih tleh; dali ste pobudo, da se je organiziralo spisovanje slovenskih učnih knjig za višje razrede srednjih šol, ki so bili na državnih zavodih v prvih letih Vašega delovanja še popolnoma nemški razen borih dveh ur slovenščine na teden; s tem, da so prevzeli zavodi sv. Stanislava pod Vašim rektoratom in na Vaše prizadevanje tudi društvo slovenskih profesorjev založništvo cele vrste učnih knjig, kar je dalo poguma tudi zasebnim založnikom, ste omogočili, da je to organizirano delo tudi uspelo […]

S tem delom ste ustvarili pogoje, da se je doseglo tudi na državnih zavodih še pod staro Avstrijo slovensko podajanje nekaterih učnih predmetov in da ob nastopu nove dobe, ob ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev popolno poslovenjenje ni zadelo ob bistvene ovire. Brez škofovih zavodov s slovensko gimnazijo in brez Vašega dela bi bilo ob popolnem pomanjkanju učnih knjig v sedanji gospodarski in tiskarski krizi to takojšnje poslovenjenje kratko in malo nemogoče.«

Zavodi so se od svojega dotedanjega vodnika poslovili 6. decembra 1919. Pred zbranimi profesorji in učenci se je škof Jeglič odhajajočemu zahvalil za 14-letno vestno delovanje. (V tej prvi dobi škofovih zavodov je bil Gnidovec edini, ki je v njih ves čas deloval.) V imenu gimnazijskih učiteljev se je od njega poslovil starosta dr. Ivan Knific, v imenu prefektov Karel Gross, v imenu učencev pa osmošolec Matija Tomc.* Gnidovec je bil kratek; poslovil se je s solzami v očeh.

*Dr. Tine Debeljak se spominja, da ob Gnidovčevem odhodu nobenemu dijaku ni bilo hudo; niso ga imeli posebno radi.

Ravnateljstvo je za njim prevzel nekdanji tovariš z dunajske univerze Anton Koritnik, rektor pa je postal bivši tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin.




Božji služabnik Janez Gnidovec

IV. Vodja Škofovih zavodov v Šentvidu

Novi doktor je naslednje šolsko leto 1904-1905 začel kot suplent na gimnaziji v Kranju. 23. februarja 1905 mu je tamkajšnji ravnatelj Josip Hubarl sporočil, da je ministrstvo za bogočastje in uk »z ozirom na zaposlitev v praktičnem učiteljskem delu« izjemno sklenilo, da mu ni treba opraviti formalnega preskusnega leta. Najbrž se je tedaj preselil v Šentvid, da pomaga pri pripravah za delovanje novega zavoda. 22. avgusta je škof Anton Bonaventura Jeglič podpisal tale odlok: »Velečastitemu gospodu dr. Janezu Gnidovcu, bivšemu namestnemu gimnazijskemu učitelju, sedaj v Šentvidu pri Ljubljani. Ker ste med vsemi gospodi namenjenimi za profesorje na gimnaziji na škofijskih zavodih v Št. Vidu najstarejši, ker ste prvi dovršili vse potrebne izpite in imate med tovariši mnogo ugleda, zato Vas imenujem gimnazijskim učiteljem in ravnateljem* na imenovani gimnaziji. Delovanje in plača sta označena v “redu za vzgojitelje v zavodih”. Boga prosim, naj Vam podeli obilne pomoči, da boste gimnazijo primemo vodili in bo mogla vzgojni in učni namen popolnoma doseči. Svojo službo izvolite nastopiti dne 1. septembra.«

*Pred Gnidovcem je Jeglič mislil na dr. Frana Detela in dr. Jožeta Debevca kot ravnatelja (Jagodic, Nadškof Jeglič, str. 141).

Po Jegličevi okrožnici duhovščini o zamisli zavodov (30. avgusta 1898) je načrt dobil tako obliko: Sezida naj se “seminarium puerorum”, kjer naj po želji tridentinskega cerkvenega zbora gojenci prejemajo celotno vzgojo in pouk. Poleg semenišča naj se ustanovi konvikt za dijake, ki se pripravljajo za svetne poklice. Poslopja naj se postavijo na škofijski pristavi v Ljubljani.

Škofovi zavodi okoli 1910

Novembra 1898 se je Jeglič odpravil v Lurd, v Rim in na Dunaj. Za svojo zamisel je dosegel privoljenje papeža Leona XIII. in cesarja Franca Jožefa. Takoj je začel zbirati sredstva. Ljudje so bili po večini navdušeni, posebno darežljivi so bili duhovniki. Vstalo pa je tudi nasprotovanje, predvsem iz bojazni, da bo ustanova liberalizmu med Slovenci zasekala smrtno rano. Glede stavbišča v Ljubljani so nastale prehude ovire. Škof je tedaj kupil obširno zemljišče v Šentvidu. Načrte je dal delati češkemu arhitektu Josipu pl. Vancašu, ki ga je poznal kot graditelja stolnice v Sarajevu. 16. julija 1901 so blagoslovili in položili temeljni kamen. Gradnja velikih poslopij je naglo napredovala. Stroški so dosegli dva milijona kron.

Prišel je čas za sprejemanje učencev prvega razreda, zakaj gimnazija je morala rasti postopno. Do srede leta 1905 so določili rok za prijave. Priglasilo se je toliko dečkov, da so jih mogli vpisati samo polovico (96). Novi prostori so jih sprejeli v svoje okrilje v soboto 16. septembra. Naslednjega dne je škof Jeglič blagoslovil hišno kapelo, posvetil veliki oltar in daroval mašo, s katero se je začelo prvo šolsko leto. Slovesna blagoslovitev zavoda pa je bila na dan sv. Mateja 21. septembra 1905. Ta dan velja kot začetek Škofovih zavodov. Peto mašo je imel generalni vikar prelat Flis. Škof Jeglič je poslopje blagoslovil in potem zbranim vzgojiteljem in gojencem v dvorani govoril ter predstavil prve profesorje in rektorja. Ta je bil dr. Franc Ušeničnik; skraja je moral biti tudi ekonom. Profesorski zbor je v začetku štel šest gospodov; bili so to dr. Gnidovec, Luka Arh, dr. Jožef Demšar, Anton Jarc, Anton Koritnik in dr. Janez Zore.

Zamisel ustanove je predvidevala dvojno vodstvo: na eni strani gimnazija z ravnateljem (dr. Gnidovec) in profesorskim zborom, na drugi internat s štirimi divizijami gojencev; vsaki je stal na čelu prefekt, prefektom pa generalni prefekt (dr. Zore); vodja tega vzgojnega delovanja je bil rektor (dr. France Ušeničnik); obenem je rektor vodil upravo, kjer mu je bil ob strani ekonom (Alojzij Markež).

Razen prvega gimnazijskega razreda so odprli pripravljalni razred z veroukiom, slovenščino, nemščino, računstvom in lepopisjem.

Novembra in decembra si je delovanje zavoda ogledal deželni šolski nadzornik Frančišek Hubad. Njegovo poročilo je bila podlaga, da je Jeglič prosil ministrstvo, naj novi ustanovi podeli pravico javnosti. Dotlej je uradno bila “privatni učni zavod za gimnazijske predmete” (odlok ministrstva za bogočastje in uk 14. julija 1905, ko je dalo dovoljenje za otvoritev). Prošnji je bilo ugodeno, a samo za prvi, takrat edini razred (ministrski odlok 14. januarja 1906). Pravico javnosti si je bilo potem vsako leto priboriti za vsak na novo odprti razred. Gimnazija je dobila uradno ime Knezoškofijska privatna gimnazija v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.

Z istim odlokom 14. januarja 1906 je tudi država imenovala za ravnatelja dr. Gnidovca. L. 1909 je po odhodu dr. Fr. Ušeničnika na ljubljansko bogoslovje postal še rektor in predstojnik vzgojnega zbora. Tako se je na njegove rame zgrnila odgovornost za učne, vzgojne in upravne zadeve.

Uradovanje v zavodih je bilo od vsega početka izključno slovensko. Škof in vodstvo sta se opirala na paragraf 17. “Organizacijske osnove” za gimnazije in realke, po katerem je imel ustanovitelj in vzdrževalec šole pravico, da določi poslovni jezik. V prvih letih je moral ravnatelj pred vsako konferenco o nadzorovanju, ki jo je vodil deželni šolski nadzornik, formalno sporočiti škofovo naročilo, naj bo zapisnik slovenski.

Kar zadeva učni jezik, so tudi državne srednje šole v tistih letih že imele v 1. in 2. razredu popolnoma slovenske vzporednice. V 3. in 4. razredu za nekatere predmete še ni bil priznan slovenski učni jezik in zato zanje ni bilo knjig. Na konferenci 12. novembra 1907 je deželni nadzornik ugotovil, da ministrstvo »še ni vzelo na znanje razširjenja zavoda na 3. razred in uvedbe slovenščine kot učnega jezika za grščino.« To se je zgodilo šele januarja 1908, ko je ministrstvo zavodom priznalo pravico javnosti za ta razred; s tem je molče priznalo tudi slovenski učni jezik za grščino. Takrat sta bili dr. Tominškova grška vadnica in slovnica v tisku in so si učenci pomagali s polami, kot so prihajale iz tiskarne.

Mnogo večje težave so nastale, ko je gimnazija narasla do višjih razredov (5. – 8.). Na državnih šolah je bil učni jezik v višji gimnaziji za vse predmete nemški. Slovenskih učnih knjig ni bilo. Pobudo za njih sistematično sestavljanje je dal ravnatelj Gnidovec. Pri tem je našel vse razumevanje in podporo pri Profesorskem društvu v Ljubljani, ki mu je stal na čelu odločni in podjetni dr. Jakob Žmavec. Društvo in zavod sam sta prevzela tudi založbo mnogih učbenikov, druge so potem izdale nekatere zasebne založbe. Vendar se je zgodilo, da vse učne knjige še niso bile natisnjene, ko je gimnazija začela s petim razredom (šolsko leto 1909/10); tudi latinskega in grškega slovarja še ni bilo, zato so pri branju klasikov uporabljali tiskane preparacije. Je pa profesorski zbor že na seji 19. aprila 1909 soglasno sklenil, da bodi učni jezik tudi v višji gimnaziji za vse predmete slovenski. Na isti seji so odobrili nekatere učne knjige, ki so bile še v rokopisu in niso imele uradnega dovoljenja. Čez pet mescev – tik pred začetkom šolskega leta, v katerem je gimnazija odprla peti razred – pa je oblast ravnatelju vrnila zapisnik te seje s pripombami, da ni mogoče dovoliti uvedbe dotlej še neodobrenih učbenikov; da za latinščino ni slovarja, preparacije pa ne zadoščajo. Zato v petem razredu ni mogoče uvesti slovenskega učnega jezika niti slovenskih učbenikov.

Gnidovec je takoj sklical izredno sejo profesorskega zbora. Odposlali so na deželni šolski svet prošnjo, naj dopusti začasno rabo že napisanih učnih knjig, dokler jih ne odobri ministrstvo. Prepis prošnje je dobil škof Jeglič; nemudoma se je odpeljal na Dunaj k ministru grofu Stürgkhu in 20. septembra brzojavil v Šentvid: »Začnite vse slovensko!« Na ministrov ukaz je deželni šolski svet ugodno rešil prošnjo.

6. januarja 1910 je ministrstvo razširilo pravico javnosti na 5. razred in s tem molče priznalo slovenski učni jezik za vse predmete, tudi za latinščino. Januarja 1. 1911 je ustanova brez ovir dobila pravico javnosti za 6. razred, leto kasneje za sedmi. S k Iškim letom 1912-1913, torej z osmim razredom, je gimnazija postala popolna. Ministrski odlok 6. marca 1913 je vsej gimnaziji priznal pravico javnosti, pravico do zrelostnih izpitov (mature) in do spričeval z državno veljavo.

Zrelostni izpiti na tej prvi popolnoma slovenski gimnaziji so se prvič vršili po zadnji naredbi od 29. februarja 1908. Pismeni del je trajal od 9. do 12. junija, ustni od 5. do 9. julija 1913. Predsednik me komisije je bil vladni svetnik dr. Fran Detela, Gnidovčev ravatelj v Novem mestu. Izdelalo je vseh trideset kandidatov, polovica med njimi z odličnim uspehom. Dobra polovica teh prvih maturantov (17) je odšla na bogoslovje, med njimi je omeniti poznejšega teologa dr. Cirila Potočnika, glasbenika dr. Antona Dolinarja, dekana Petra Flajnika, kateheta Filipa Terčelja in Janeza Pintarja. Med laiki sta se kasneje uveljavila posebno zdravnik dr. Valentin Meršol in profesor Ivan Dornik.

V priznanje za zasluge je bil ob tej prvi maturi dr. Gnidovec imenovan za papeževega komornika.

Zavod je bilo treba opremiti s knjigami in drugimi učili. Nastala je učiteljska knjižnica, med katere dobrotniki je bil dr. Gnidovec. Konec prvega leta je štela 896 del. Temelj dijaške knjižnice je dala nekdanja alojzijeviška s 1.635 deli v 4.984 zvezkih. Tudi knjižnici nemških del je dala podlago alojzijeviška knjižnica z 835 deli v 2.299 zvezkih. Organizirale so se zbirke učil in nazoril za pouk verouka, živih in klasičnih jezikov, zgodovine, zemljepisa, prirodopisa, risanja in numizmatična zbirka.

Za izvenšolskega učenika in prijatelja gojencev si je Gnidovec po vzorcu nemške Jugend-Gartenlaube zamislil dijaški list Mentor. Uredništvo je ponudil dr. Antonu Brezniku, ki je to nalogo sprejel. List je začel izhajati jeseni 1908. S šolskim letom 1910-1911 je urednik prišel na zavod kot profesor, uprava je že spočetka bila tam. Mentorja je šlo med dijake okrog 800 izvodov, ostalih naročnikov je bilo okrog 400, največ duhovnikov. Cena je bila izredno nizka: 2 kroni za dijake, 4 krone za ostale, zato ni čudno, da so denarne težave prisilile v 11. letniku (1918-1919) list ustaviti. Po vojni je Mentor za dve leti spet izhajal v Šentvidu, pozneje ga je prevzela Prosvetna zveza. List je obsegal štiri glavne dele: pripovedništvo, pesmi, članke in razprave, drobiž. Ravnatelj Gnidovec je prispeval vzgojni članek Značaj in značajnost, iz svoje stroke Octavius, K dialogu Oetavius, Homer in njegova pesem, Misli k sv. Pismu, pa domoljubni prispevek Slava 80-letnemu vladarju.

Razen Mentorja je imela gimnazija svoj zavodski list Domače vaje, alojzijeviško dediščino. Prva številka v Šentvidu je izšla 22. oktobra 1910 kot del 41. letnika, s čimer je bila poudarjena tradicija. Domače vaje je oskrboval literarni odsek kongregacije. Mlajši študentje so pa pisali svoj list Jutranja zarja.

Kongregacija – pozneje tudi dijaško društvo Palestra – je bila gibalo tudi živahnega gledališkega delovanja. Na igre je redno prihajal škof Jeglič. Prav v proslavo 10-letnice njegovega škofovanja so priredili prvo večjo predstavo: J. Volca Egiptovskega Jožefa (8. junija 1908), potem je bilo do 1. 1916 vsako leto navadno po več predstav. Najviše je segla tik pred vojsko predstava Julija Cezarja v Župančičevem prevodu, s ponovitvijo.

Med posebnimi prireditvami* je omeniti spominsko ob petdesetletnici Slomškove smrti (13. novembra 1912) in slovesno praznovanje Konstantinovega jubileja (8. junija 1913). Na prvi je govoril ravnatelj Gnidovec, druga se je odlikovala po izrednem številu gostov (škofa Jeglič in Stariha, drž. svetnik grof Chorinski, nadzornika Hubad in Levec).

*Redni prireditvi vsako leto – poleg svečanostiza vladarjev god in drugih patriotskih proslav – sta bili 13. junija (god ustanovitelja Jegliča) in 13. novembra (dan zaščitnika sv. Stanislava).

Od prvega leta dalje je ustanova izdajala Izvestje o šolskem delu. Ravnatelj je v izvestju za 1905-1906 priobčil spis Naši cilji in vzori, prihodnje leto pa Pouk o latinski 3. sklanji v prvem in drugem razredu.

Gnidovec je z vso vestnostjo in vztrajnostjo usmerjal upravne zadeve* in vodil prizadevanja profesorskega in vzgojnega zbora, da bi bili učni uspehi največji, da bi bili gojenci deležni splošne kulture, da bi se delo v zavodih razvijalo v ozračju reda in discipline. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi v dušah plalo bogato duhovno življenje. V ta namen je stalno molil in preklečal ure pred tabernakljem, tako da je pozimi v mrzli kapeli dobil ozebline in so se mu te odpirale. Nadnaravna naravnava je dajala njegovemu nastopu vzvišenost, in njegova gorečnost je delala na ljudi močan vtis. Vendar je bil nenavadno skromen, dober in ljubezniv. Z dijaki se je zaupno pogovarjal in se zanimal za njihove osebne zadeve. Rad je poravnaval težave in spore med gojenci pa med njimi in vzgojitelji. Tudi pri hujših primerih je ohranil mir in dobrohotnost. Tako so dijaki brez strahu hodili k “Anžku” (tako so ga krstili), da z njim urede kakšno neprijetno reč in da pri njem najdejo zaslombo. Seveda so včasi njegovo dobroto in lahkovernost zlorabili. Kako se je obvladoval, je razvidno iz dogodbice, ki so jo starejši pripovedovali novim gojencem iz leta v leto. Gnidovec se je ob vstopu v razred vedno pokrižal z blagoslovljeno vodo iz kropivCka za vrati. Nekoč je porednež v kropivček zlil nekaj črnila. Komaj se je Gnidovec pokrižal, je že zapazil, kaj so mu napravili. Niti besedice ni dejal. Na hodniku si je izmil madeže, se vrnil v razred in začel s poukom.

*Tudi za gospodarstvo se je redno zanimal. Na tem odseku mu je stal ob strani izvrstni ekonom duhovnik AlojzijMarkež, medtem ko so za gospodinjstvo skrbele zagrebške usmiljenka reda Vincencija Pavelskega. V času Gnidovčevega delovanja vzavodih jih je vodila s. Modesta Cedilnik (1905-1918), za njo pa s. Prezidija Molek.

Ko so se v njegovih rokah združile naloge ravnatelja, rektorja in generalnega prefekta, je nastalo vprašanje, koliko je to osredotočenje oblasti bilo zavodu v korist in kako je Gnidovec te dolžnosti mogel zmagovati. O tem piše dr. Ludovik Puš, ki je bil gojenec v Št. Vidu od 1907 do 1915: »Večkrat sem tam razmišljal in se v poznejših letih iz lastne izkušnje čudil, kako je drobni, fizično šibki mož taka ogromna bremena zmogel. Res je, da so ga poučevanja v razredih razbremenili, kakor je res, da je gospodarsko upravo zavoda avtonomno vzel v svoje roke ekonom Markež, vendar

so vse tri omenjene funkcije ( …) še vedno tako zahtevne, da jim je en sam človek težko kos. Gnidovec jim je očividno bil, ker se za časa mojega študentovstva v zavodu ni čutilo, da bi bilo na kakem sektorju zavodskega življenja šlo kaj resno narobe ali da bi bilo opaziti pomanjkljivosti ali opustitve. Zdi se ravno narobe.«

Gnidovec je obdržal ustanovo “vzgojnih spričeval” (o vedenju, pridnosti in disciplini), ki je bila po mnenju istega dopisnika “najbolj odvratna in škodljiva metoda vzgojnega procesa”. Skoraj redno so najboljša spričevala dobivali priliznjenci. Vzgojna spričevala so odpravili šele po vojski.

Vsak torek ob tri četrt na pet je zbranim dijakom v kapeli govoril o verskem življenju. Njegov nekoliko zvišani glas, iz katerega je trepetalo globoko osebno izkustvo, je poslušavcem prodiral v dušo. Največkrat je pripovedoval o Marijinem Srcu, o sv. Jožefu, o sv. Stanislavu in nikdar ni pozabil na angele varuhe. Predvsem pa je te sestanke posvečal Jezusu, ki naj ga mladi ljudje čim večkrat prejmejo v sv. obhajilu. Evharistično gibanje, ki ga je sprožil Pij X., je v Gnidovcu imelo vnetega apostola.

Učinkovitosti versko-vzgojnih govorov ni bilo v prid, da so bili predolgi in da je govornik zanje dijakom jemal prosti čas. O psihološko neprikladni dolžini verskih vaj priča tudi raztegnjena ura molitve za mir med vojsko. Dijaki so začeli zdravamarije med rožnim vencem naglo moliti, zato pa je Gnidovec pred oltarjem molil silno počasi.

Za uvajanje v duhovno življenje in za poglabljanje v njem je v zavodih služila tudi kongregacija. Nanjo je pričel pripravljati zavodarje dr. Zore takoj drugo leto ustanove in 1. 1907 je škof Jeglič slovesno sprejel prvih 19 članov. Poslej je bil sprejem vsako leto na praznik Brezmadežnega spočetja, nekaj let tudi še spomladi. L. 1910 so ustanovili kongregacijo za nižje razrede gimnazije. Za pospeševanje evharističnega življenja je v prvi kongregaciji (za starejše) deloval Pijev odsek. Imela je tudi odsek za misijone, v začetku tudi odsek za edinost; literarni odsek je bil že prej omenjen. Dve leti je to kongregacijo vodil Gnidovec sam. Druga kongregacija (za mlajše) je prav tako imela svoj misijonski in literarni odsek; razen tega so bili vsi člani vpisani v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.

Po šentviškem vzoru sta nastali dijaški kongregaciji v Ljubljani pri jezuitih in v Marijanišču, Novem mestu in Mariboru. Rektor Gnidovec je dal pobudo, da so se zastopniki slovenskih dijaških kongregacij zbrali 16. julija 1913 v Šentvidu. Okrog sto domačim kongreganistom se je pridružilo nad sto tovarišev iz Ljubljane, Kranja, Celja, Novega mesta in Gorice. Zborovanje, na katerem so abiturienti igrali Sardenkovo Slovo apostolov, je obiskal škof Jeglič.

Natančno eno leto kasneje so se v zavodih sestali zastopniki teh kongregacij, pa še kongreganisti iz Pazina in kandidati iz Maribora. Sklenili so, da se bodo poslej zbrali vsako leto. A nekaj dni nato se je vnela svetovna vojska in preprečila ta zborovanja, ki so prinašala med dijaštvo novega duha. Prvo podobno zborovanje so organizirali šele čez petnajst let.

Tako je v veliki meri po Gnidovčevi zaslugi prva slovenska gimnazija postala žarišče krepkega duhovnega gibanja. Razumljivo pa je, da je bilo tudi nekaj nerazumevanja in odpora. Med nekaterimi gojenci in vzgojitelji je bilo slišati ugovore: »Čemu toliko pobožnih vaj, toliko navodil, toliko nagovorov? Čemu v zavodu toliko prizadevanja za duhovnost?«

Morda si je kdo med študenti že takrat zastavil vprašanje, ali je duhovnik s poklicem misijonarja najbolj primeren mož za vodstvo takega zavoda, kot je bila škofijska gimnazija v Šentvidu. »Meni osebno se v zavodu tako vprašanje ni porajalo, čeravno se mi je zdelo, da pljuska val njegove vneme za versko in moralno vzgojo čez rob in se brezplodno razliva. Fant v času okrog pubertete in v letih po nji gotovo potrebuje varnega vodila prek težav, a znano je, da kdaj mlademu človeku tudi najboljše versko in moralno vodilo ni v resnično pomoč, če je doza prevelika.«

Res je Gnidovec veliko terjal, a je bil sam najboljši zgled. Poleti je često molil že ob treh, maševal pa ob štirih. Eden bivših učencev je po njegovi smrti zapisal: »Dokler je bil v zavodu, za nikogar ni toliko molil kot za dijake. Malo vzgojiteljev ima tako veliko skrb in ljubezen do mladih duš, kakor jo je imel Gnidovec Kot angel varuh velike dijaške družine je razpenjal krila nad mladino, da jo varuje hudega in dviga k večnim idealom.«

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

III. Na dunajski univerzi 

Novi ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič – prišel je iz Sarajeva, kjer je bil nazadnje pomožni škof, in bil ustoličen v Ljubljani 22. maja 1898 – je kmalu po prihodu v središče Slovenije duhovščini naznanil načrt za ustanovitev deškega semenišča in konvikta za študente, ki bi se pripravljali na svetne poklice. Za oboje bi bila skupna gimnazija,* na kateri bi poučevali profesorji-duhovniki (30. avgusta 1898). 6. decembra pa je zamisel objavil v Škofijskem listu: »Kako težko mi je, ko dobivam od vseh strani prošnje za duhovnike; tudi ljudje sami pridejo k meni in me prosijo za duhovnika, pa jim ga ne morem dati, ker ga nimam.« Temu naj odpomore nova ustanova. Zanjo so potrebni profesorji. Poziva torej duhovnike, ki bi bili voljni pripraviti se za ta poklic, naj se priglase do Velike noči prihodnjega leta. Odzvalo se jih je šest: kaplani Janez Gnidovec, Anton Jarc, Ivan Knific, semeniščna duhovnika Anton Koritnik in Anton Ratajec in bogoslovec Luka Arh.

Naslednjega leta (1899) je prišel Jeglič na birmovanje v Vipavo. Gotovo je z Gnidovcem govoril tudi o tej zadevi, saj ga je vipavski kaplan z Viktorjem Stesko spremljal v Sarajevo (preko Splita, Metkoviča in Mostarja) in Đakovo (preko Travnika). V zimskem semestru 1899/1900 so prijavljeni gospodje na škofove stroške začeli študirati na dunajski univerzi – razen Jarca, ki je odšel na graško.

Gnidovec se je 7. oktobra z Dunaja javil ajdovskemu župniku Martinu Poljaku: »Dolžnost ljubezni in hvaležnosti mi je, da Vam nekoliko sporočim iz svojega novega bivališča. Na Dunaj sem prišel pred nekaterimi dnevi – Deo gratias et Mariae – zdrav in vesel. Stanujem v VIII. okraju (Bezirk) Wahringerstraße 137, 3. Stock. V mali sobici sem se že privadil. Nekoliko minut od stanovanja je samostan Herz-Marien-Kloster. V kapelico tega samostana hodim vsak dan maševat in sedaj v oktobru imam tudi pobožnost sv. rožnega venca – proti večeru; poleg tega bo treba, kakor sem slišal, ob nedeljah napraviti kratek nagovor malim gojenkam, ki so v tem samostanu v šoli.

Na vseučilišču se še nisem vpisal; študije se en teden gotovo ne bodo pričele. Po Dunaju sem se že nekoliko razgledal: veliko je to mesto, študirati bo treba veliko. Izbral sem si kot glavna predmeta: grško in latinsko, glede stranskih predmetov se še nisem odločil: morda nemško ali slovensko.« Podpis: Janez Gnidovec, stud. phil.

Vpisal se je 10. oktobra, matrikuliran je bil decembra 1899.

Vsaj že decembra 1899. se je preselil v 8. okraj, Lerchenfelderstraße 44, 1. nadstropje. V tem stanovanju je prebivalo pet sobratov, ki so se pripravljali na profesuro. Imeli so lastno gospodinjstvo. Za voditelja so nekako nehote priznavali Gnidovca. Bil je med njimi po študijih najstarejši; še bolj kot to mu je pri ostalih pridobilo spoštovanje svetniško življenje. Upravljal je skupno blagajno in skrbel za dušni blagor sostanovalcev. Navajal jih je k skupni molitvi brevirja in k skupni večerni molitvi. Njegovo geslo je bilo: vsaj eno desetko rožnega venca! Maševat je tu hodil v bližnjo cerkev sv. Ulriha v 7. okraju Kadar koli je šel mimo kake cerkve, je stopil vanjo in počastil presv. Rešnje Telo. Če ga je kdo spremljal, je tudi njega povabil na obisk Najsvetejšega. Takoj po prihodu na Dunaj je Gnidovec prosil za pravico za spovedovanje in jo tudi prejel. Čez eno leto so mu to pravico podaljšali za tri leta.

Postal je član slovenskega katoliškega akademskega društva Danica ih pridno sodeloval. Vpisal se je v akademsko Marijino družbo, ki jo je vodil znameniti jezuit Leifert. Za to je pridobil tudi sostanovalce. Akademikom je bil v vzgled in spodbudo. Bil je dober, ljubezniv in odkrit, podoben nedolžnemu otroku, vendar so ga cenili kot značajnega moža. Nikdar ni po nepotrebnem zapravljal časa in denarja. Često je za večerjo použil samo skodelico mleka. Abstinent v tistih letih ni bil, vendar ga nihče ni videl, da bi se kdaj tudi v najmanjšem pregrešil proti zmernosti.

Študijski tovariši so bili Gnidovcu tedaj Srebrnič, poznejši krški škof; Rittig, poznejši zagrebški kanonik, in neki Jud. Ta je nekoč Gnidovca prosil za razgovor. Sad razgovora je bil, da ga je Gnidovec začel učiti katekizem. Jud se je nato dal krstiti; za botra je bil Srebrnič. Novi kristjan je pobožno živel in vstopil v trapistovski red.

Ve se tudi za Gnidovčevo pomoč ključavničarju, ki je imel delavnico v hiši, kjer sc duhovniki-akademiki stanovali. Obrtnik je bil versko zanemarjen. Obolel je na smrt. Gnidovec ga je obiskal in pripravil na prejem sv. popotnice.

Kot doma je tudi v prestolnici delil duhovne in telesne dobrote, kjer je le mogel. Po enem letu bivanja na Dunaju je poslal na knezoškofijski ordinariat prošnjo, da bi smel svojim rojakom pridigati v materinem jeziku. Prošnjo je podprl z dvema razlogoma: »1. Na Dunaju živi mnogo Slovencev, ki zaradi neznanja drugega kot svojega materinega jezika velik del leta ali celo dolga leta ne slišijo božje besede.« II. Prosilec je od župnika pri sv. Ulrihu dobil dovoljenje, da je cerkev za ta namen na razpolago.

Mnogo dobrega je napravil tudi slovenskim kostanjarjem, ki jih je takrat bilo na Dunaju veliko. Navadno so stanovali v skupnih domovih. Obiskoval jih je in jih navajal k spolnjevanju verskih dolžnosti. Marsikomu je pomagal tudi z denarjem. Pripetilo se je, da je komu plačal za vožnjo domov, če mu ob koncu sezone ni ostalo nič zaslužka.

Po pismih je sodeloval celo pri ustanovitvi Marijine družbe v rojstni fari. Iz pisma 23. decembra 1899 ajdovskemu župniku Poljaku se da sklepati, da je sam dal pobudo: »Dovolite, da ob tej priliki izrazim neko željo, ki jo že nekaj časa gojim. Ta pa je: Marijina družba v ajdovski fari. Res je, da ne poznam razmer, kakor jih poznate Vi, velečastiti gospod župnik, vendar upam, da bi se – če je volja božja, – to dalo napraviti. Priporočati hočem to zadevo posebno sv. Jožefu.« Slabo leto pozneje je že mogel istemu naslovniku pisati: »Veseli me, da so društveniki za Marijino družbo stanovitni.«

V opreki s poročili, da se kot dijak hi zanimal za književnost, je voščilo ajdovskemu župniku za god (8. novembra) – v obliki soneta z akrostihom:

Gospodu župniku naj iz daljave
Odmev glasi hvaležnosti se moje!
Sprejmite pesmico, katera poje:
Predobri Bog naj Vas ohrani zdrave!

Odmirajo v jeseni cvetke, trave,
Drevesa so zgubila listje svoje,
Umrlo vendar pa cvetlic ni troje:
Žar vere, upa in ljubezni prave.

Umrle niso cvetke te prekrasne;
Prelepo naj rastó, naj sad rodijo.
Naj mili Jezus iz višave jasne

Izliva milost v Vas in vso župnijo;
K nebes Kraljici naj Vas milo vodi,
Užiga s sveto srčnostjo povsodi.

Predvsem je Gnidovec dunajska leta z njemu lastno energijo posvetil študiju. Dasi ga je ovirala bolehnost, se je vedno udeleževal dela in vaj v filozofskem seminarju. Javljal se je tudi h kolokvijem iz pedagogije in filozofije in dobil zanje zelo dobra spričevala.

Po absolutoriju ga je deželni šolski svet za Kranjsko 14. oktobra 1903 potrdil za suplenta na gimnaziji cesarja Franca Jožefa v Kranju. Za profesorski poklic je namreč tedaj bila potrebna praksa (“poskusno leto”) pod vodstvom strokovnega profesorja. V šolskem letu 1903-1904 je Gnidovec poučeval šest ur na teden latinščino v 3. razredu. Njegov strokovni vodnik prof. Anton Jeršinovič mu je 15. julija 1904 izdal spričevalo, kjer poroča o medsebojnih hospitacijah, o Gnidovčevi prizadevnosti, kako je mladino navajal k redu in temeljitemu študiju, pri čemer si je z dobrohotnostjo znal pridobiti zaupanje učencev. Ugotavlja pripravnikovo strokovno znanje, potrebno splošno in pedagoško izobrazbo, zadovoljivo učno metodo in dijaški dojemljivosti primerno razlaganje. V pripravljanju učnih ur in popravljanju nalog je bil točen in vesten.

Leta 1904 je napravil na Dunaju vse pismene domače in klavzurne naloge in ustne izpite iz grščine in latinščine s staro zgodovino, iz slovenščine in nemščine. Za doktorsko tezo je izdelal obširno razpravo o vprašanju, ali se spis o Hippiju starejšem po pravici pripisuje Platonu. Razpravo je komisija ocenila kot zadovoljivo delo. Podčrtala je kandidatovo pridnost, previdnost in zdravo razsodnost. Tudi po obliki zapušča ugoden vtis. Sicer pa je šlo z grščino zelo trdo. Klavzurna naloga je le z veliko popustljivostjo prejela oceno zadostno, pri ustnem izpitu je komisija ugotovila znatno negotovost in luknjičavost v znanju. Pozitiven red je kandidatu dala zaradi bolezni, ki je ovirala njegovo pripravljanje, in v zaupanju, da se bo v tej stroki še spopolnil. Izpite iz ostalih predmetov (latinščine, stare zgodovine, nemščine) je opravil deloma zadovoljivo, deloma zadostno; slovenščino pa pismeno in ustno odlično. Izpraševavec za slovenščino je bil veliki slavist Vatroslav Jagič.

Listina z datumom 20. junija 1904 proglaša Janeza Gnidovca za usposobljenega, da v slovenskem in nemškem učnem jeziku poučuje na gimnazijah klasično filologijo kot glavni, slovenski jezik pa kot stranski predmet.

19. julija je Gnidovec prejel še diplomo doktorja filozofije. Njegov promotor je bil dr. Evgen Oberhummer, profesor zemljepisa.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

II. Kaplan

1. V Idriji

21. avgusta 1896 je Missia imenoval Gnidovca za drugega kaplana v Idriji. V kraj svoje prve službe je mladi duhovnik prispel 12. septembra, na praznik Marijinega imena.

Idrija

Kmalu je zaslovel po svoji gorečnosti, ljubeznivosti in skromnosti. S fanti se je rad pomenil, do deklet pa je držal razdaljo in tudi one si ga niso upale nagovoriti. Tam, kamor je prišel, ni bilo nespodobnega govorjenja. Spoštovali so ga celo socialisti in nekateri od njih so prihajali k njegovi maši in pridigi. S prižnice je govoril mirno in po domače, očetovsko. Glas je imel prijeten in nikdar premočan. Videlo se je, da je izučen v govorništvu. Povedane misli je spremljal s primernimi kretnjami.

Živel je skromno. Kosilo in nekaj malega za večerjo so mu nosili iz gostilne. Če mu je brat poslal vino, ga je spil s sobratom Janezom Gnezdo, ki je kaplanoval v Spodnji Idriji, ali s svojim idrijskim, tovarišem Frančiškom Onušičem,* nikoli sam.

*Frančišek Sal. Onušič se je rodil v Starem trgu pri Ložu 17. februarja 1843, duhovnik je postal 13. julija 1869. Bil je blagega srca, vedno vedrega lica, dovtipen, prijazen in točen kot ura. Po končani gimnaziji je študiral na Dunaju eno leto jezikoslovje; zasebno je nadaljeval s študijem grške in latinske filozofije. Skoraj vse počitnice je pripravljal dijake na izpite. Umrl je kot upokojenec 24. februarja 1915.

Zanimivo je, da je Gnidovec v Idriji vodil pevski zbor in priredil koncert.

Malo pred njegovim prihodom v Idrijo je tamkajšnji dekan, domačin Josip Kogej umrl (25. avgusta 1896). Nekaj časa je bilo dušno pastirstvo na skrbi obeh kaplanov. 24. junija 1897 pa je predsednik stolnega kapitlja dr. Klofutar v škofovem imenu podpisal odlok, s katerim je bil Gnidovec imenovan za kaplana in kateheta v Vipavi. Za župnika in dekana v Idrijo ja prišel 1. julija 1897, na dan Gnidovčevega odhoda, Mihael Arko, poznejši zgodovinar Idrije; drugi kaplan je za Gnidovcem postal Fr. S. Finžgar.

2. V Vipavi

Vipava

Tudi v novem kraju je delal z vso gorečnostjo. Vendar je ljudi nekaj časa motila njegova zbranost in v božjo pričujočnost potopljena pobožnost. Med farane ni dosti zahajal in v stikih z njim so pogrešali domačnosti. Ključar na podružnici v Gradišču Bukovič – njegov sin je postal jezuit in bil nekaj časa župnik v Skoplju – je poprosil dekana Erjavca, naj to pove kaplanu, dekan pa je to nalogo prepustil Bukoviču. Tako se je ključar opogumil in ob prvi priložnosti dejal kaplanu: »Gospod Janez, prav je, da ste pobožni, a prišli ste sem za nas. Vi pa zlepa koga ne pogledate, kakor da za nas ne marate.« Gnidovec se je branil: »Saj vas vendar vsakega poznam, kolikor je treba.« Bukovič se ni dal prepričati: »Že, že, a radi bi, da bi bili z nami bolj domači.« Tedaj se je gospod vdal. »Prav, da ste me opomnili; se bom poboljšal.« V resnici je postal bolj priljuden.

Njegovo blagost so najprej začutili otroci. Kjer so ga zagledali, so ga obkrožili. Fante in dekleta je skušal zbrati v Marijino družbo. Z dekleti je šlo zelo trdo. Drugo za drugo je moral pridobiti. V nedeljah jih je pripravljal na sprejem. Končno se jih je vpisalo trideset. Nekatere so odpadle, npr. tiste, ki so šle na ples in so jih po pravilih morali izbrisati. Zato pa so vstopale nove, predvsem take, ki so dokončale šolo, in družba je napredovala.

Do ustanovitve fantovske Marijine družbe je prišlo šele mesec in pol pred Gnidovčevim odhodom iz Vipave, namreč 19. avgusta 1899. Za prefekta je bil kongreganistom takratni abiturient Matija Lavrenčič.* Med prvo dvanajstorico sta bila tudi Marko Natlačen in poznejši jezuit Bukovič. Niso bili vsi člani dijaki, niti vsi iz vipavske župnije, vendar sta jih navdušenje in kaplanova osebnost držala skupaj. V družbi je Gnidovec skrbel za red in disciplino; bil je zelo natančen. Vsak mesec je pregledal, če so vsi bili pri spovedi.

* Lavrenčič je postal sodnik v Mariboru. Ostal je goreč katoliški laik. Večkrat je govoril na katoliških shodih in pisal članke verske vsebine. Bil je tretjerednik in član Katoliške akcije. Med vojsko je pribežal v Ljubljano.

V Vipavi je vodil tretji red sv. Frančiška; vanj je sprejemal tudi mlajše.

Kakšno očetovsko dobroto je izkazoval mladini, kaže primer Franceta Ježa, poznejšega odvetnika. Kot siromašen učenec ni mogel dobiti birmanskega botra. Kaplan Janez je za to zvedel in se mu za botra ponudil. Skrbel je zanj, ga poslal v srednjo šolo in ga deloma vzdrževal.

Podobnih dobrot je bil deležen Ivan Petrič, ki je z majem 1945 postal begunec in živel na Koroškem, v Argentini in v Clevelandu.

Za dijake se je še posebno zanimal. Obiskat jih je prišel tudi v Ljubljano. O tem imamo zapisek o. Huga Brena, ki je tedaj kot dijak stanoval v Ljubljani med samimi Vipavci. Ob tistem obisku je Gnidovec našel doma samo Gorenjca Brena. Podaril mu je krono, kar je bilo za študenta celo premoženje. Skoro 40 let kasneje je o. Hugo o tem dogodku pripomnil: »Pa ni mi zaradi krone ostal v spominu. Bila je njegova ponižnost in prijaznost, s katero se je z menoj – ubogim dijakom razgovarjal, kot da bi bil eden izmed nas. Saj sem že prej srečal več prijaznih duhovnih gospodov, toda ob nobenem mi ni duhovski vzor, ki mi je o njem mati vedela toliko lepega povedati, v tako živi podobi stopil pred oči kakor ob njem. Je bila pač njegova ljubezniva ponižnost in skromna prijaznost, tudi nasproti najnižjim, tako izrazit odsev in odmev njegove božje ljubezni, da je izsilila spoštovanje.« *

* Cvetje z vrtov sv. Frančiška 1939, str. 70 in sl.

Velika je bila Gnidovčeva skrb za duše. Ni miroval, dokler ni grešnika spravil z Bogom. Za dušami je hodil v vsakem času in vremenu in kamor koli.

Na Veliko noč je na podružnici v Gradišču prevideval bolnike. Tam je zvedel, da na Nanosu živi pastir, ki že več let ni bil pri spovedi. Takoj se je odločil, da ga poišče. Odpravil se je na goro s ključarjem Bukovičem. Hodila sta dve uri in zmolila marsikatero zdravomarijo rožnega venca. Pastir se je pred duhovnikom skril v hlev, ker je slutil, zakaj prihaja. A Gnidovec se ni vdal. Poiskal ga je in ga s prijazno besedo pripravil do tega, da se je spovedal. Potem je pri nekem sosedu posredoval, da je pastirju posodil nedeljsko obleko in mu tako omogočil prejem obhajila v farni cerkvi. Na povratku je bil kaplan ves iz sebe od sreče in ni pazil, kod stopa. V temnem gozdu je padel, se potolkel in umazal. Ob prvem potoku sta s ključarjem izprala najvidnejše sledove.

Kaplan Janez je bil poseben prijatelj bolnikov. Že s svojo navzočnostjo je vse potolažil. Če je bilo treba, je prijel tudi za kakšno delo. Umirajočim je s takim prepričanjem in ljubeznijo govoril o Bogu in nebesih, da je Bukovič menil: »Kar zavidam jim to srečo. Ob smrti bi si želel pri sebi gospoda Gnidovca, da me pripravi. Kar brez vic bi šel naravnost v nebesa.«

V sodnikovi (“oberrichterjevi”) hiši je stanoval neki upokojeni častnik. Bil je že slab, a o zakramentih ni hotel niti slišati. Ko ga je obiskal Gnidovec, se mu je smejal in rekel: »Škoda bi bilo, da tako mladega gospoda pohujšam s svojimi grehi.« Kaplan se ni zmedel. Ni dolgo trajalo, da so njegova molitev in razlogi starca nagnili k pokori. Umrl je spravljen z Bogom.

V spominih starega Bukoviča vzbuja pozornost primer, ki daje misliti, da je bil kaplan Janez včasih deležen razsvetljenja. Takole je zapisal ključarjev sin: »Neki večer, ko je bila sila k bolniku, je moj oče videl, da se kaplan nekam počasi odpravlja. Pomaga mu obuti en čevelj. Kaplan pa mu reče: ‘Oče, če je vreden, bo prejel sv. popotnico. Nič hiteti’.«

Za siromake je imel, kot povsod, odprte roke. Kljub temu, da je živel skromno, mu ni nikoli nič ostalo. Nekoč je prosivcu podaril dve čisto novi rjuhi.

Kuharici je ukazal, naj mu k jedi ne nosi vina. Dekan mu je to vzdržnost odsvetoval in Gnidovec se potem iz pokorščine vina ni več branil.

Najbolj se je zbližal s svetniško živečim župnikom iz bližnjega Slapa. Ohranjeno je tudi nekaj Gnidovčevih pisem takratnemu župniku v Ajdovcu Martinu Poljaku. 9. novembra 1898 mu je za god poslal verze. Tretja kitica se glasi: »Življenja čas naj služi v zasluženje, / namen naj dela Vaša posvečuje, / naj kaže pot v presrečno Vam življenje / daritev, ki se vsaki dan daruje.« Iz te korespondence zvemo tudi, da je župnik Poljak pomagal v šolo Janezovemu polbratu Antonu, in da je brat Karel marca 1899 prišel na počitnice v Vipavo. Zapletene razmere v domači hiši razlože, da je Janez poslal denar za potovanje brata Karla župniku Poljaku, ne na dom (17. julija 1899).*

* Janezova zasluga je bila, da se je brat Karel odločil za duhovniški poklic. Podobno velja za polbrata Antona. (O tem išeta šmihelski župnik Alojz Zupanc pa dobrniški župnik in žužemberški dekan Miha Zevnik v članku Luč sveti v temi. Gl. Baragov vestnik XV,1)

Da ga je predstojnik dekan Erjavec močno čislal, je razvidno iz tega, da mu je prepustil razlaganje krščanskega nauka. Kaplan Janez je tudi to nalogo opravil temeljito. Sam je dekana vzljubil; ostala sta prijatelja, in kot ravnatelj šentviške gimnazije je Gnidovec prišel na praznovanje Erjavčeve 70-letnice.

V spovednici je bil Janez dober in usmiljen, tako da ljudem ni bilo težko v njem videti Kristusa.

Na sprehode ni hodil – njegovi sprehodi so bila številna službena pota: previdevanje, pokopi itd. Kadar je bil doma, so ga večkrat čuli veselo prepevati.

Ljudje so mu bili za molitev in delo iz srca hvaležni in vdani. V Vipavi je zapustil sloves svetnika. Na njem ni bilo najti napak ne pomanjkljivosti. Tudi svobodomisleci so ga cenili in videli v njem pravega duhovnika.

Gnidovec je ostal v Vipavi do septembra 1. 1899