1

Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

Od lazaristov je razen spredaj imenovanih prišlo v skopsko škofijo za Gnidovčeve dobe še nekaj gospodov. Dr. Jakob Žagar je bil eno leto župnik v Kosovski Mitrovici. Za njim je to župnijo prevzel Ivan Strašek. Kaplan jima je bil Josip Časl, dokler ni odšel v misijone na Kitajskem. Vizitator Lovro Sedej je 12. novembra 1938 pisal Gnidovcu, da nima nič proti temu, če pride g. Časl večkrat v Skoplje in hodi po diaspori. Vendar mora stanovati v Mitrovici; o vsakem odhodu mora izvedeti g. Strašek, kateremu ostane Časl odgovoren. V diaspori (Sandžaku) je deloval nekaj časa še drug poznejši misijonar na Kitajskem g. Andres Prebil.* Dve leti je bil v Skoplju katehet Maks Rupar. Pozneje je postal župnik v rudniku Ravna reka v belgrajski nadškofiji. Tam je I. 1941 padel kot žrtev prenapetega nacionalizma. Ni znano, kje je pokopan.

* 29. septembra 1971 je pisal iz Montreala: »Kot kaplan v Kosovski Mitrovici sem se potepal po novopazarskem sandžaku, obenem pa skrbel za albansko duhovnijo v Gusinju. Povsod je šel glas o svetniškem škofu Gnidovcu. Ob gotovih priikah so se posamezniki spomnili nanj in govorili o njegovi izredni dobroti, s katero je pomagal revežem, o čudežnem poletu iz oddaljenega kraja škofije domov v Skoplje itd. V Kosovski Mitrovici sami so se mnogi dobro spominjali škofove tridnevnice. Govorili so: Vse tri dni je govoril o presv. Evharistiji, mirno je govoril in nič posebnega ni povedal, toda vsi smo viseli na njegovih ustnicah, nekaj posebnega je izhajalo iz njih, kar nas je priklepalo nanje. – Ko sem jaz prišel v Kosovsko Mitrovico, škofa že ni bilo več med živimi …«

L. 1938 sta prišla na jug dva salezijanca, da prevzameta župnijo Uroševac. Župnik je bi! Josip Radoha, Franc Skuhala pa je vodil mladinski oratorij, ki so ga salezijanci takrat odprli v Uroševcu; obenem je hodil v Prizren, kjer je bil spiritual v malem semenišču.

Alojzij Dobrovoljc je v Skoplju služil vojaški rok in ostal tam kot kaplan. Po Gnidovčevi smrti je prevzel župnijo Janjevo. Med vojno se je vrnil v ljubljansko škofijo in je živel v Ribnici.

Že od 1. 1909 so delovali v mestu Skoplje jezuiti. Dolgo je bil tam o. Anton Bukovič iz družine, s katero se je Gnidovec spoznal kot kaplan v Vipavi. Bukovič je bil prvi slovenski duhovnik v tej pokrajini in se je z ljubeznijo posvečal tudi diaspori. Nekaj časa je bil škofijski konzultor. Par let je bil v Skoplju o. Janko Demšar, zadnji slovenski jezuit pred odhodom reda iz škofije 1. 1934 pa je bil o. Jakob Žibert.

Med slovenskimi svetnimi duhovniki v škofiji navaja A. Kordin še Davorina Medveda, vojaškega kurata v Štipu.

Koliko si je Gnidovec prizadeval, da bi dobil v škofijo še več slovenskih duhovnikov, je razvidno iz ohranjene korespondence in spominov.

20. januarja 1927 je škof pisal katehetu prof. Andreju Plečniku, bratu arhitekta Jožeta, v Ljubljano:

»Kar zadeva mene, želim dobiti v svojo škofijo dobrih duhovnikov, katerim bi mogel popolnoma zaupati, kakor zaupam Vam.

Ali gmotnih ugodnosti jim ne morem nuditi, nasprotno, želel bi, da bi oni kaj prispevali za škofijske potrebe vrh svojega duhovnega delovanja. Zato vabim upokojence, ki so že gmotno preskibljeni, da bi prostovoljno uporabljali svoje lepe zmožnosti v korist te škofije. Kdor bi hotel in mogel, bi pa razen tega še prispeval z materialnimi sredstvi. Kakor sem Vam sporočil, bi Vam z drugim ne mogel pomagati kakor s stanovanjem in z intencijami.

Priporočam sebe nevrednega in vse naše ovčice v pobožne molitve, da bi nas čuvali in vodili sv. angeli varuhi.

Pozdravljam Vas in ostanem v ljubezni presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije Vam vdani …«

Vnovič se je obrnil na Plečnika 27. septembra istega leta:

»Sporočam Vam, da je bil moj namen, da sem Vas povabil v Prizren, da bi Vam olajšal vaše življenje v pokoju. Sami bi si izbrali delo, ki bi Vam prijalo, toda brez vsake obveznosti. Tudi ako bi nobenega dela ne prevzeli, ste mi dobrodošli. A nič ne dvomim, da boste našli primerno delo.

Ako bi pa prevzeli kako delo, bil se Vam mogla dati tudi nagrada, n.pr. kurjava in hrana, ali vsa ali delna. Uverjen sem, da ne bi hoteli biti na škodo škofiji, ampak v korist. Zato želim, da bi tudi Vi sami nekoliko više cenili svoje lepe zmožnosti, ki jih imate. Upam, da jih boste z veseljem uporabljali, ko si boste izbrali delokrog: ali latinščino ali matematiko ali geografijo ali pomoč v pisarni itd.

Tudi Vas nočemo strogo vezati, da bi morali maševati pri sestrah, saj imajo tudi sedaj skoro vsak dan sv. mašo.

Srčno Vas pozdravljam, obenem pa prosim že vnaprej, ako pridete – morda že prav kmalu, kakor bi Vam privoščil – da nam ne bi zamerili naših slabosti, ki jih boste pri nas opazili. Nikdar pa Vas ne bomo žalili vedoma.

Prosim za memento. Sv. Angeli varuhi naj Vas lepo pripeljejo k nam, ako je božja volja. Vdani Janez Frančišek, škof skopljanski.«

Plečnik se je končno odločili za pot v Prizren. Tam je bil ravno na veliko soboto, a je čez nekaj dni odšel in se ni vrnil.

14. februarja 1935 je pisal Gnidovcu Ciril Potočnik iz ljubljanskega Leonišča. Opravičuje se, da tako pozno odgovarja na zadnje pismo. Spoznal je, da Gospod nil usmeril njegove poti med albanske ovčice. Leži po hudi operaciji ledvičnih kamnov. Njegovo zdravje ne bi bilo kos naporom. A Bog bo gotovo poslal drugega. »Z onim gospodom, ki ste mi ga imenovali, bom govoril. Bil bi zaklad za vaše kraje.«

Ni znano, kdo naj bi bil ta gospod. A kako je imel Gnidovec razprostrte mreže, lahko sklepamo iz tega, da se mu je že naslednjega mesca oglasil župnik Janez Filipič iz Krškega. Ne čuti se dovolj močnega, da bi se iztrgal in prišel v Gnidovčevo škofijo. Po prvem škofovem pismu se je posvetoval z nekim lazaristom, pa je ta odsvetoval. Vendar še moli, če je božja volja, da gre.

Maja tega leta (1935) je Gnidovec obiskal Vrhniko. Dekan Janez Kette mu je pripravil dobro kosilo in nanj povabil vse duhovnike vrhniške dekanije. Škof se ni dotaknil nobene jedi, prosil je le za skodelico mleka. Po kosilu je poklical k sebi tedanjega kaplana Gregorija Malija. Prosil ga je, naj pride misijonarit v njegovo škofijo. G. Mali je odgovoril, da ni sposoben za tako službo, da bi morda ne vzdržal dolgo in kmalu zbolel. Izgovarjal se je tudi, da ima pri sebi sestro, ki je ne more odsloviti. Škof je dejal, naj gre še sestra z njim; za oba bo veliko lepega dela. Mali, je povabilo dokončno odklonil. Gnidovec se je poslovil silno potrt: »Ne veste, kakšno žalost ste mi naredili, ker ste mojo prošnjo zavrnili. Upam, da se boste še premislili.«*

* To mi je g. Mali sporočil pismeno l. 1968. Dodal je: »Ko so me poznje zadevale velike bridkosti in preizkušnje: požig šole, župnišča v Ajdovcu, odhod iz župnije v Ljubljano, iz Ljubljane v begunstvo, se mi je večkrat zdelo, da je vse to kazen, ki sem jo morda zaslužil s tem, ker nisem ubogal svetniškega škofa.«

Za isto leto vemo, da je obiskal Gnidovec Begunje. Žalosten je sedel za mizo in prosil s. Kerubino, ki je vstopila, naj pokliče kurata Antona Hafnerja, Ni ga bilo doma. Pozneje ga je Gnidovec našel in ga povabil v svojo škofijo, a g. Hafner se ni odzval.

Kakšen pomen je dušnopastirskemu delu na jugu Jugoslavije pripisoval dr. A. B. Jeglič, razberemo iz tega živahnega Kordinovega poročila: »L. 1935 sem obiskal nadškofa v Gornjem gradu. Zadržal me je pri kosilu. Zanimalo ga je, kako živimo v južni Srbiji. L. 1924 je peljal škofa Gnidovca v Prizren in so se ga ljudje dlje časa spominjali. Ko sem mu pripovedoval, kako bi bilo potrebno, da bi prišlo še več duhovnikov na jug, je vzkliknil: ›Recite vašemu škofu, da pridem jaz k njemu za kaplana.‹ Govoril je tako iskreno, da bi bil res šel, če bi bil mlad. ›Imate pa svetega škofa, bodite veseli,‹’ je pristavil. Gnidovca je visoko cenil.«

Gnidovec je nekega večera obiskal z avtom tudi’ g. Filipa Žaklja ter ga prosil, naj bi šel v njegovo škofijo. Ta je obisk opisal v Baragovem vestniku XV, 1: „Ko sem bil kaplan v Sostrem, sem neki večer čul trkanje na zaklenjena vrata. Župnika Verceta Franca ni bilo doma. Gospodinja in dekle so bile tudi po drugih opravkih. Odprem vrata in pred menoj stoji skopljanski škof dr. Janez Frančišek Gnidovec. Župnik Novak iz Št. Jakoba ob Savi ga je napotil k meni. Župnik Verce je čez nekaj trenutkov prihitel domov. Prva škofova beseda je bila: »Gospod župnik, dajte mi gospoda kaplana, da pride misijonarit v skopsko škofijo!«

Tri reči sem tisti večer videl pri škofu (…): njegovo silno gorečnost do duš, izredno obzirno ljubezen do bližnjega in zbranost pred presv. Rešnjim Telesom.

S silno bridkostjo v srcu je govoril o pomanjkanju duhovnikov in o najrazličnejših dušnopastirskih potrebah, npr. tudi o pouku mohamedancev za sprejem v katoliško Cerkev.”

Leta 1935 ali 1936 si je Gnidovec dopisoval z gimnazijskim katehetom in kanonikom v Novem mestu g. Brankom Kekom, a ni uspel. (O tem sta oba dopisnika pripovedovala g. Zakrajšku.)

2. decembra 1937 je Gnidovcu pisal iz Zagreba jezuit F. Jambreković. Pravi, da je s težavo našel o. Žiberta, ki je pripravljen sprejeti mesto spirituala v deškem semenišču v Prizrenu. Gnidovčeva ponudba (11. novembra 1937) je bila: stanovanje in oskrba v semenišču; spiritual naj bi skrbel za duhovno rast semeniščnikov, prevzel mesto kateheta na državni gimnaziji v Prizrenu in kateheta za pomočnike; kolikor mogoče, naj bi tudi bil asistent Katoliške akcije. Jambreković predlaga honorar 800 din. Z nobenim drugim misijonarjem ni bilo mogoče nič doseči.

Iz zadnjega leta Gnidovčevega življenja na jugu imamo ohranjena tri pisma. 29. marca 1938 mu je pisal g. Ivan Lovrenc(?) iz Kamnika. Zahvaljuje se Gnidovcu za pozdrave iz Rima. V Skoplje je hotel priti v začetku oktobra, o čemer je govoril z Zakrajškom. A ordinarij pravi, da pred prihodnjo pomladjo ne more oditi. Torej pride šele drugo leto.

30. junija 1938 se je iz Ljubljane oglasil katehet Marijan Dokler. Na Gnidovčevo vabilo v Skoplje se še ni mogel odločiti. Ker morajo biti predlogi za imenovanja na gimnazijah gotovi do 15. julija, hiti z odgovorom, da ne bi morda z odlašanjem preprečil nastavitve kateheta za srednje šole v Skoplju. Mogoče se odloči kasneje.

Mesec nato, 30. julija, je g. Zakrajšek sporočil v Skoplje, da je g. Martin Starc dokončno odpovedal, pač pa da bi prišel g. Caserman; a treba mu je takoj odgovoriti in ga takoj nastaviti.

V to skupino je vstaviti še bogoslovca z imenom Aegidius Weber z Dunaja. Ohranjeno je pismo Žitomira Janežiča brez navedbe kraja in dneva, v katerem javlja Gnidovcu, da bi bogoslovec prišel v Skoplje. Weber je doma iz Kotna, pa ne more dobiti službe, ker je v Nemčiji in Avstriji preveč kandidatov. Priporoča ga dr. Hohn, ravnatelj ustanove Bonifatius-Werk.




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

L. 1934 je Gnidovec poleg Turka dobil za sodelavca g. Viktorja Zakrajška. Ta je bil tedaj kaplan v Tržiču. V počitnicah je potoval po južnih krajih. Dva tedna potov po diaspori sta mu pokazala, koliko ljudi mesece in mesece čaka na duhovnika, na mašo in božjo besedo, na krst. Iz njegovega dnevnika velja navesti odstavke, ki govore o prvih stikih s škofom (potem ko je iz Štipa prispel v Skoplje):

»Drugo jutro sem se spoznal s skopljanskim škofom dr. Gnidovcem. Komaj sem odmaševal, sva že hitela na vlak proti Uroševcu. Med potjo sva govorila to in ono, največ seveda, ali naj pridem. Odgovoril sem: ‘Polovico sem bil že vaš; ko vidim, kakšne so razmere, sem pa že kar tri četrtine vaš.’ Škof napravi na človeka mogočen vtis. Govori ponižno, a prepričevalno. V Uroševcu sva presedla v avtobus za Prizren. Tri ure in pol sva se vozila, pa je cel čas molil rožni venec, le tu in tam je pokazal kako zanimivost. Res, svet človek!

Opoldne sva dospela v njegovo dotedanjo rezidenco v Prizrenu, kjer so ga ljudje vseh narodov in ver spoštljivo pozdravljali. Takrat sem začutil, da nisem vreden, da stopam poleg njega. Nastanil nem se v novi stavbi – v malem semenišču, kjer biva tudi on. Čudno mi je bilo v tistih dneh pri srcu. Župniku sem pisal, da ne vem, ali bi jokal ali se smejal, ali bi klel ali molil.«

Zakrajšek se je odločil, da gre kljub vsemu odvračanju v skopsko škofijo. Zelo se je s tem zameril svojemu župniku Antonu Vovku, poznejšemu ljubljanskemu škofu. Temu se je zdelo za malo, da gre njegov kaplan na lastno prošnjo od njega. Vendar mu je pozneje veliko pomagal.

Gnidovec je Zakrajška najprej poslal za kaplana v Kosovsko Miitrovico (14. avgusta 1934). Iz naslednjega meseca je ohranjeno tole škofovo pismo novemu dušnemu pastirju:

»Velečastiti g. kaplan!

Jako mi je milo, da greste na misijonsko pot. V Blagovijesti (poslednja št. julij-avgust) je opisano moje potovanje po teh krajih (nerodna tiskovna pomota ponušanjem, namesto ponašanjem); ako dobite še kak zvezek, popravite in vzemite s seboj v Plevlje. Tam vam bodo šli na roko g. potpukovnik Perc, g. komandir žand. čete in drugi (…). Na žandar. stanicah se lahko povsod javite; dobro je tudi pozdraviti povsod načelnika sreza in predsednika opštine, ako boste imeli časa na razpolago; ali glavno je zbrati otroke za pouk. Starši Vam bodo drage volje pomagali, da boste otroke zbrali in poučili; prav pa je, da greste povsod tudi k ‘školskom nadzorniku’, oziroma ‘direktoru gimnazije’, ki Vam bodo šli na roke, tudi če morda še niso dobili v roke obveščenja, da ste Vi veroučitelj.

Oglasite se lahko v naslednjih krajih: Novi Pazar, (Sjenica), Prijepolje, Nova varoš, Priboj, Plevlje (in Kosanica), Bijelo polje, Berane, Gusinje (zaradi osnovne šole; pa tam tudi lahko spovedujete katolike, v kolikor razumejo naš jezik); sicer pa je v Gusinju g. Marijan Glasnovič, župnik v Prizrenu.

V Plevlju in Beranu je tudi vojska.

Dobro je vzeti nekoliko sto malih hostij s seboj.

Ako bi bilo mogoče od Berana vračati se preko Rozaja, Bać-a, Tutina v Novi Pazar, bi bilo dobro. Za vso pot boste pač potrebovali kakih 14 dni.

Srčno Vas pozdravljam in Vam želim prav obilnega Božjega blagoslova. Povsod, prosim, delajte goreče za zveličanje vsake posamezne duše. Naj Vam pomagajo sveti Angeli varuhi.

V presv. Srcu Jezusovem in brezmadežnem Srcu Marijinem vdani

† Ivan Franjo
biskup

Skoplje, 26. IX. 1934.

P. S. Denar Vam je nakazan po poštni štedionici.«

Drugo leto je škof poslal Zakrajška v Janjevo. Kot janjevski župnik je upravljal tudi podružnico sv. Antona v Prištini in skrbel za diasporo po Kosovem polju. Dolgo je obenem nadomestoval vojnega kurata v Prištini. V Janjevu je bil imenovan za konzultorja. Po Gnidovčevi smrti je bil izvoljen za kapitularnega vikarja in je kot tak vodil osirotelo škofijo dve leti, dokler ni bil imenovan za škofa dr. Smiljan Fr. Čekada. Takrat je Zakrajšek na prošnjo nadškofa Ujčiča odšel pastirovat v belgrajsko nadškofijo ter bil sedem let župnik in dekan v Nišu. Po vojski je bil dekan v Kranju in tržiški župnik.

Slabo se je Gnidovcu obnesel g. Herman Trdan. Bil je v skopski škofiji dvakrat, a le za malo časa. Prvič ga je Gnidovec s sprejemom v škofijo rešil suspenzije. Nekaj časa je župnikoval v Janjevu, nato pa odšel na Hrvaško.

Konec 1937 so bili v Skoplju še posebno v stiski: msgr. Kordin je moral na okrevanje v gorsko Letnico (in tam mnogo dobrega storil za reveže), Turk je bil skoro stalno po diaspori, tako da je ostajal v mestu ponavadi samo škof s kaplanom Ruparjem. Poklical je torej spet Trdana. Ta je naročil cel vagon za svoje pohištvo (saj je vozne stroške plačal škof), potem pa zahteval, da se škof izseli iz župnišča, ki je bilo obenem škofijska rezidenca. Pogajanja so se vlekla nekaj dni. Končno je škof “zaradi) ljubega miru” in da pridobi novega sodelavca, popustil. Ves žalosten je našel zase in slugo Nikola Djuriča, Janjevca, ki mu je zvesto pomagal že od Prizrena dalje, stanovanje blizu mestnega parka. Od tam je vsako jutro navsezgodaj hitel v cerkev, da mašuje in da se potopi v večurne molitve.

Trdan ni dolgo ostal. Kmalu je zbral svojo robo in se na cerkvene stroške vrnil v zagrebško škofijo. Škof se je spet preselil v svoj dom, a o celi zadevi nikomur ni črhnil niti besedice.

Od mladeničev, ki jih je izšolal Gnidovec, so postali duhovniki in vsaj nekaj časa delovali v skopski škofiji Ciril Fabjan, Ciril Bajuk, Žitomir Janežič in Mirko Castelli.

Ciril Fabjan, doma iz Žužemberka, je prišel v prizrensko semenišče 1. 1934 kot sedmošolec. Bogoslovje je študiral v Zagrebu. Gnidovec ga je zmerom obiskal, kadar je prišel na škofovsko zborovanje. Ko je bil v 1. letniku, je bogoslovcem njihov duktor Marij Vince skopskega škofa tako napovedal: »Zdaj boste videli svetnika.« Gnidovec je vstopil in spregovoril nekaj prisrčnih besed. Še bolj kot besede so vplivale na poslušavce njegove oči.

V drugem letniku se je Fabjan s svojilm škofom pogovarjal dvakrat po 20 minut, kar je bila pri Gnidovcu redkost. Škofu je obraz sijal od radosti, ko je poslušal bogoslovčevo pripovedovanje o uspehih misijona v Žužemberku in duhovnih vaj v semenišču. Nato sta prešla na askezo. O pokorščini je dejal Gnidovec: »Po predstojnikih nam govori Bog. Tudi v njihovi najmanjši želji je Božja volja. Ako smo pokorni, najhitreje napredujemo v svetosti. Ko pozvoni, začni takoj s študijem. Prenehati je treba z drugimi opravili, kot bi odsekal. Seveda je to žrtev, a je ljuba Bogu. Tudi jaz poslušam Boga. Govori mi po razumu. Prosim ga, naj me razsvetli, in potem storim, kar mi pravi. Tako je vse prav. Vse je prav, četudi kaj slabo izpade. Lahko rečemo Bogu: Ti si mi dal tak razum. Kaj morem? Pač ne bom kriv. Kako lepo je v vsem vršiti sveto božjo voljo.«

V tistem hipu je nastal potres. Fabjan se je prestrašil in prebledel, škof je ostal miren in vprašal: »Ali si bolan?Moraš hoditi tudi na sprehod. Tudi jaz grem, kadar me od truda boli glava. Ljudje pravijo: ‘Škof se sprehaja’. Zdi se jim najbrž čudno, ker se sami nikoli ne sprehajajo. A kaj hočem? Taka je božja volja.«

Potem sta se pogovarjala o sv. Tereziji Avilski in sv. Janezu od Križa, pa o nebesih, ki nas čakajo, in o Jezusu, ki je toliko trpel.

Ko je Fabjan zvedel, da leži Gnidovec bolan v Ljubljani, je šel k Jezusu pred tabernakelj in mu rekel: »Gospod, če si sklenil, naj se duša našega škofa obogati s trpljenjem, mu daj milost, da bo to trpljenje čim bolje izkoristil.« Molil je, naj ga ohrani, če je to Njegova volja. »Medtem je dogorevala sveča njegovega življenja na Kalvariji mučeništva,« piše v svojih spominih na Gnidovca. »Moja misel je, da si je to Kalvarijo trpljenja kdaj prej izprosil od Boga.«

Kot duhovnik je Fabjan deloval v skopski škofiji do leta 1952, ko je umrl v zagrebški bolnišnici. Pobrala ga je ista bolezen kot msgr. Kordina – in verjetno tudi Gnidovca: tumor na možganih. Pokopan je v rojstni žužemberški fari.

Od 6. gimnazijskega razreda je bil Gnidovčev gojenec Slovenec Ciril Bajuk. Po posvečenju je deloval v njegovi škofiji kot duhovni pomočnik v Skoplju in kot dušni pastir v diaspori. Med vojsko je bil župnik v Bitolju, potem v albanski župniji Glodjane pri Peći, kjer so mu pomagale slovenske usmiljenke, in drugod po Metohiji.  Kot upokojenec (od 1971) je živel v Novem mestu.

Žitomirja Janežiča je Gnidovec dobil v revni naseljeniški družini ob Dojranskem jezeru. Izšolal ga je in ga kljub odsvetovanju resnih ljudi posvetil. Nastavil ga je za kaplana v Skoplju. Janežič je že kot bogoslovec imel velike zahteve in tak je ostal tudi kot duhovnik. Nekoč je g. Kordin slučajno izvedel, da terja novo obleko, in je škofu odločno povedal svoje mnenje, da mu ne gre ugoditi. Gnidovec pa ga je miril: »Ja, gospod, ali se splača razburjati zaradi enih hlač? Če mu jih ne damo, se lahko zagreni.« In Janežič je dobil ne samo hlače, ampak še marsikaj drugega.

Kmalu so pričela prihajati na dan ne ravno zgledna dejanja novega duhovnika. Položaj pri skupni mizi je postajal mučen in škof je prosil g. Turka, naj veliko pripoveduje o delu v diaspori, da ne bi bilo neprijetne tišine in da bi Janežič le dobil zanimanje za duhovne zadeve, saj tudi njegov brat z družino živi v diaspori. Vendar se ni dalo pomoči. Janežič je odpadel. Ko je Gnidovec to zvedel, je nemo šel v cerkev in pred Jezusom preklečal dolge ure kot nepremičen kip, z očmi uprtimi v tabernakelj.

Odpadel je tudi Mirko Castelli. Bil je to visok gospod in ni bilo težko uganiti, da ni primeren za duhovnika v skromnih razmerah skopske škofije. A Gnidovca je velika težnja po duhovnikih kar slepila. Po podelitvi subdiakonata Castelliju je le pričel oklevati, zlasti potem, ko so mu predložili nekaj fotografij. Končno pa se je odločil, da ga posveti. Zgodilo se je to na praznik sv. Jožefa 1eta 1932. Škof je bil ves iz sebe, saj je istega dne posvetil še Branka Dorčića in Dominika Ramaja. Castellija je poslal službovat v Prištino, pa je novomašnik namesto tja odšel k starokatoliškemu škofu Marku Kalodjeri, s katerim je bil baje že prej v stiku. Pravijo, da je Kalodjera nekoč izjavil: »Meni semenišče ni potrebno, saj me s potrebnim številom duhovnikov oskrbuje katoliška Cerkev.«




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

Poleti 1934 je bil Gnidovec spet v Ljubljani, da pridobi kakšnega duhovnika. V semenišču je iskal g. Alojzija Turka, ki je bil pred posvečenjem. Ni ga bilo, zato ga je naročil k lazaristom na Tabor. Takoj ko ga je škof zagledal, je vzkliknil: »Vi boste šli z menoj.« Povabil ga je v sobo in ponovil iste besede. Potem mu je začel razlagati, kako velike so potrebe v obširni škofiji, duhovnikov pa je tako malo. Vernikov v diaspori nima kdo obiskovati, umirajo brez zakramentov, otroci pa rastejo brez verskega pouka. Turk je povedal, da ga vabijo v Beograd za kateheta na čeških šolah, s čimer so soglasni na ljubljanski škofiji. Gnidovec ga je žalostno gledal, pa spet začel, naj gre z njim, ker je tam bolj potreben. Da je slišal, kako Turk deluje v unionističnem in misijonskem krožku in na velehradskih kongresih, in da prav takega potrebuje. Poudarjal je važnost katoliškega delovanja med pravoslavnimi; močno versko življenje med našimi ljudmi bo velikega pomena za cirilmetodijsko idejo.

Alojzij Turk

Turk je končno priznal, da iz Beograda že dva meseca zaman čaka na odlok, kar je lahko znamenje božje volje, da gre na jug. Tedaj ga je Gnidovec ves vesel zgrabil za roko: »Sedaj pa takoj na škofijo, da dobiva dovoljenje od g. škofa.«

Dr. Rožman je ravno imel neke goste, tuje škofe. Poklicali so ga ven. Naprej naj pripoveduje g. Turk:

»Čim ga je škof Gnidovec zagledal, mu je pohitel naproti, pokleknil ter s sklenjenimi rokami prosil: ›Kajne, da mi ga boste dali?!‹ Škof Rožman je začudeno gledal zdaj njega, zdaj mene. Presenečen je bil nad prizorom. Ko se je zavedel situacije, je hitro pograbil škofa Gnidovca ter ga dvignil.«

Rožman je opozoril na ovire in težave in da ne more nič obljubiti, kier je vezan na kapitelj.

»Škof Gnidovec ni popuščal. Govoril je: ›Vi ste mi obljubili, da če najdem koga, da ga lahko vzamem s seboj. Toliko sem potoval in prosil – brez uspeha, pa mi vsaj sedaj ne odrecite. Ne, vi mi morate dati tega. Jaz ga potrebujem. Potrebujejo ga duše, ki so v tolikih nevarnostih, ki rabijo duhovne tolažbe, pa jim je nima kdo deliti. Odgovarjamo za te duše! Prevzvišeni, dovolite, prosim!‹«

Rožman je popustil, da bo zadevo priporočil na konzistoriju. Gnidovec se je navdušeno zahvaljeval.

Ko ga je Turk spremljal na Tabor, je bil škof v ognju: »Bogu hvala! Bogu hvala! Kako dober je g. škof ljubljanski. Pri njem najdem polno razumevanje. Nikjer ne tako. Tudi materialno mi največ pomagajo. Brez ljubljanske škofije ne bi mogel zidati cerkva in ne pomagati toliko revežem, ki mi prihajajo vsak dan.« Želel je, naj Turk pride k njemu takoj ali vsaj takoj po novi maši.

G. Turk je bil posvečen v ljubljanski stolnici 8. julija 1934, čez teden je imel novo mašo v domači fari Prečni, 1. avgusta zjutraj pa je že bil v Skoplju, kamor se je Gnidovec prav takrat začel seliti iz Prizrena. Škof ga je veselo pozdravil, ga odvedel v cerkev in mu pri maši stregel. Ker ni bilo kuhinje v hiši, ni bilo zajtrka, kosilo pa so prinesli od usmiljenk iz Doma sv. Marte.

Gnidovec je novincu povedal, da ni nič z načrtom, da ga pošlje v Prizren. Začne naj v Bitolju v zavodu s šolo francoskih usmiljenk, med katerimi je Slovenka s. Magdalena, ki mu bo s svojim poznanjem razmer v veliko pomoč. Dal mu je pooblastila za upravo župnije in spovedno jurisdikcijo. Po kosilu mu je obširno prikazoval razmere v škofiji. Zvečer se je izkazalo, da sta na razpolago samo pisarna in škofova spalnica. Škof je gosta kljub upiranju nagnal v svojo spalnico, sam pa je premolil in predremal noč v naslonjaču v pisarni.

Turk je zgodaj vstal, pa je našel škofa že v cerkvi, zatopljenega v premišljevalno molitev.

Ko se je don Kržanić vrnil v Bitolj, je škof poklical Turka v Skoplje, da bi skupaj skrbela za vernike. Škof je prevzel skopsko župnijo, upravne posle pa poveril Turku, ki naj bi se brigal tudi za diasporo, zlasti pa za verouk v skopskih ljudskih šolah, na katerih je bilo okrog 200 učencev katoliške vere. Gnidovec je dosegel dovoljenje oblasti, da se bo verouk poučeval na štirih glavnih ljudskih šolah in na učiteljišču. (Za gimnazije je bil nastavljen vojaški kurat don Mato Haile.) Da je dosegel to enakopravnost s pravoslavnimi, se je škof rad odrekel zahtevi po plači veroučitelja. To mesto je dobil Turk. Z vztrajnostjo in ljubeznivostjo je premagal nesporazume in ovire, tako da so ga po šolah lepo sprejemali in otrokom niso več delali težav.

Škof je rad prišel nenapovedan med uro verouka, da vidi, kako napreduje. Iznenadenim učencem je s toplo besedo govoril o ljubezni do Jezusa, ki jih ima tako rad. Priporočal je vsakdanjo molitev, pogoste zakramente, obitek! maše, skrb za reveže.

O sodelovanju s škofom pripoveduje Turk med drugim:

»Ko sem včasih zaradi šole imel težave zaradi pogrebov in bolnikov, se je vedno škof ponudil, da je sam vodil pogreb, četudi najbolj reven. Takrat seveda to ni bilo enostavno, saj je trebalo mrliča spremljati od hiše smrti ali bolniške kapele na pokopališče skozi vse mesto, po slabih ulicah (turška káldrma po vseh stranskih ulicah). Tudi k bolnikom je z veseljem šel. A da je doma v tem času sprejemal stranke v župnijski pisarni, zraven pa še vse reveže, ni treba posebej omenjati. Ni dovolil, da bi župnijska pisarna bila zaprta ali da bi se stranke odbijale, ker so prišle izven uradnih ur. Njegova misel je bila: ›Mi smo od Boga poslani semkaj zaradi; ljudi, zaradi reševanja duš! Mi moramo biti ljudem vedno na razpolago, ker mnogi v drugem času priti ne morejo zaradi drugih obveznosti. Mi nismo in ne smemo biti uradniki, ampak dobri pastirji‹, prijatelji, zdravniki, tolažniki … »Večkrat je poudarjal, da bodo duhovniki dajali težak odgovor, če zaradi njihove komodnosti in uradnosti nekatere duše izgubijo vero.

V spovednici sva se stalno izmenjavala. Ni dovolil, da bi spovednica bila kdaj prazna. Poudarjal je glede tega, da ne smemo čakati, da bi nas ljudje klicali, ker se najbolj potrebni sramujejo. Mnogi morda pod vplivom milosti pride do spovednice, a če tamkaj ne najde spovednika, ga morda nikdar več ne bo. In kdo bo odgovarjal za tako dušo?!

Kadar pa je on odšel kam službeno, je zopet vse v hiši prepuščal meni s skrbnim naročilom, da se skrbi, da ne bi duše trpele.«

Za Božič je nastal neprijeten položaj – zadnji jezuit p. Žibert je odpotoval iz Skoplja. Ali naj škof ostane za praznike sam? Tako je odločil. Z vojaškim duhovnikom bosta za Božič trinirala, druge dni binirala, pontifikalna maša bo pač preprosta. Ves preostali čas bo škof v spovednici. Turk naj gre na pot po diaspori, da prinese dušam božično veselje.

Vlak ga je pripeljal do postaje Miravci. Od tod do Dušanovca pri Dojranskem jezeru je bilo 36 km slabega pota, tudi čez potok brez brvi. Mimogrede je obveščal raztresene vernike. Iz Dušanovca skok v Stari Dojran (12 km) do carinarnice in orožniške postaje. Po povratku v Dušanovac najprej verouk, potem spovedovanje do polnoči. Brila je strupena burja. Pri polnočnici so prepevali in poslušali pridigo. Ob dveh ponoči je Turk privezal svoje stvari na kolo in se odpeljal v Karadjordjevo. Spovedovanje in maša. Do Dževdželije je od tam čez 30 km po razritih ostankih cest in steza. Spovedoval in maševal je v grško-katoliški kapelici. Po skromnem kosilu ga je vlak pripeljal do Demir kapije, nato kolo po pesku ob Vardarju v Bistrenico, kolonijo primorskih naseljencev. Naslednje dni je obiskal Vojšance, kjer je živel neki Francoz z družino, Pepelište s češkimi naseljenci, Timjanik z madžarsko kolonijo, Kavadar, Negotin, Veles, Ovče polje, Kočane. Za novo leto je škofu poročal o teh številnih obiskih in ga s tem neizrečeno razveselil.

Pravoslavni so se nad pogostimi obiski duhovnikov zelo čudili. Spraševali so vernike, koliko morajo za to plačati. Ko so čuli, da duhovniki nič ne zahtevajo in jim ljudje le po lastni volji in možnosti dado kak dar, so bili zelo presenečeni in so katoličane blagrovali. Marsikdo je potem prosil, če sme k maši ali na pogovor.

Na poletje 1935 je prišel za kaplana v Skoplje novo posvečeni g. Žitomir Janežič in škof je Turku poveril celotno organizacijo dušnega pastirstva v diaspori – torej cele škofije razen Skoplja, kjer bosta škof in kaplan, ter Bitolja in Štipa, kjer so bili vojni kurati. Gnidovec je od prosvetnih oblasti dosegel za Turka odlok, ki ga je imenoval za kateheta za vse ljudske, meščanske in srednje šole na tem velikanskem ozemlju, katerega meje so bile: na severu Skopska Črna gora, stara turška meja (na progi proti Nišu do Ristovca), bolgarska meja od Trgovišta, grška meja in albanska meja do Ljubotena. Spet se je bilo treba odreči honorarju, odlok pa je govoril o honorarnem nastavniku. Samo tako Turk ni bil Vezan na določen razpored.

Začel je s sistematičnimi potovanji po tem predelu. Vsakokrat je bil na potu od dveh tednov do enega meseca, za Veliko noč in Božič tudi dlje.

Pozneje je Gnidovec dobil pri poveljstvu IV. armije dovoljenje, da Turk lahko obiskuje vse garnizone, kamor – spet zaradi pomanjkanja finančnih sredstev – ne pride vojaški duhovnik, in tam mašuje. Med vojaki je bilo obilo hvaležnega dela. Marsikdo je tam prejel prvo obhajilo in – kadar je prišel Gnidovec – birmo. Med takimi so bili fantje iz najbogatejših prečanskih župnij.

Po vsakem pastoralnem obisku je škof hotel natančno poročilo. Zanimal se je za vsako dušo in imel je jasno podobo o družinskih in socialnih razmerah vsakega vernika.

Kadar se je Turk namerjal v Dževdželijo ali Strumico, mu je škof vedno naročal, naj mnogo občuje s tamkajšnjimi grško-katoliškimi svečeniki; naj ne popušča pritisku oblasti, da bi maševal po vojašnicah ali zasebnih hišah, temveč naj vztraja pri zahtevi, da pridejo tudil vojaki in orožniki k maši in zakramentom v grško- katoliško cerkiev. Tako so duhovniki in verniki prejeli moralno podporo in se je utrjevalo edinstvo Cerkve navzlic različnim obredom.

G. Turku je Gnidovec takoj spočetka (od januarja 1935) naložil še skrb za izdajanje verskega lista Blagovest. Od 1938 do 1942 je bil Turk župnik v Bitolju, po smrti g. Kordina pa v Skoplju. 1. julija 1954 je odšel na grško-katoliško župnijo Nova Mahala pri Strumici, od koder so ga komunistične oblasti 1. januarja 1955 izgnale. Zaradi zavzemanja za uniate je bil celo zaprt. Končno je našel torišče v Beogradu, spet urednik Blagovesti. Ko je sarajevski nadškof dr. Alaupovič podal zaradi starosti in bolezni ostavko in je bilo treba njegovemu nasledniku dr. Čekadi odvzeti skrb za skopsko škofijo, je bil msgr. Turk kandidat za skopskega škofa. A papeški delegat Cagna je to kandidaturo odbil: »Ne morem ustvarjati novih problemov, ker jih je že tako veliko. Domača duhovščina ga noče, vlada tudi ne – zaradi njegove podpore makedonskim uniatom.«

Urednikov dodatek:

Po letu 1955 je Turk živel nekaj časa v Sloveniji (bil je tudi v zaporu). Beograjski nadškof Josip Ujčić ga je leta 1959 povabil v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: “Ne branim se dela”. Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili “naš škof”. Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Pokopan je na novomeškem pokopališču Ločna.




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

Najdlje in brez prekinitev je deloval v skopski škofiji gospod Branko Dorčić. Njegov oče je bil Hrvat z otoka Krka, mati pa Slovenka; tudi sin se je čutil bolj Slovenca. Po dokončanem študiju je kot diplomirani geometer poučeval matematiko na državnih gimnazijah na Hrvaškem. V Prizren je prišel, da postane duhovnik. Poučeval je verouk in bil sprva semeniščnikom za inštruktorja. Ker je g. Plantarič kmalu odšel, je postal v semenišču prefekt. Bogoslovje je študiral nekaj časa v Zagrebu, nato v Innsbrucku. Posvečen je bil na veliko nedeljo 27. marca 1932 skupaj z Mirkom Castellijem in Dominikom Ramajem. Postal je ravnatelj semenišča v Prizrenu. Po razpadu semenišča (1941) je župnikoval do konca vojne v Janjevu, potem do potresa 1. 1963 v Skopju. Ko je 1. 1947 škofija obnovila semenišče, je gojence razpošiljala v razne zavode. Skrb zanje je prevzel g. Dorčić. Iz Skopja je odšel za župnika v Kosovsko Mitrovico. Zdaj živi kot upokojenec v Ohridu in oskrbuje tamkajšnjo katoliško kapelo.

Anton Kordin

L. 1932 je Gnidovec poklical v Prizren marijaniškega prefekta g. Antona Kordina, tedanjega voditelja dijaških kongregacij v ljubljanski škofiji. Ta mu je v pogovoru povedal, da to takoj ni mogoče, ker ga čaka proslava Brezmadežne 8. decembra v Ljubljani. Škof je odgovoril: »Pustite to; vedite, da vi niste nič. Vse se bo brez vas zgodilo.« Kordin je obljubil, da bo do omenjenega dne v Prizrenu. Res je potrkal na škofijske duri 3. decembra 1932. Gnidovec ga je radostno sprejel. A že pri kosilu mu je naročil, da bo čez tri dni moral v Janjevo na praznovanje sv. Nikolaja. Raztolmačil mu je nekaj krajevnih navad in Kordin je odšel na pomoč mlademu župniku v Janjevu. Novih hrvaških besed se je naučil pri spovedi, pri glavni maši pa je pridigal tako, kot sam pravi, da so se še pozneje spominjali njegove pridige. Kmalu ga je škof poslal v Sandžak. V Kosovski Mitrovici je maševal v kleti hiše, ki jo je neki Dalmatinec podaril za cerkev. Nato se je z avtobusom odpeljal v Peć, od tam pa preko Čakora v Berane. To pot je pozimi – tako kot škof sam – večkrat ponovil peš, ker avto poti zaradi velikega snega ni zmogel. V Beranih je maševal in pridigal v pletarski šoli. V Bijelem polju je bilo nekaj katoliških družin orožnikov in financarjev. V Gusinju je moral prvič spovedovati po albansko, čeprav jezika še ni prav nič znal; občutil pa je živo vero ljudi in njihovo spoštovanje do duhovnika. Prvi stik z vojaki in podčastniki je doživel v Plevlju; kar poživili so se pri maši in govoru.

O delu v diaspori pripoveduje med drugim: »Ko sem nekoč moral preko vode, pa ni bilo mosta, sem prvikrat, a ne zadnjikrat moral zajahati oslička in hajd preko reke. Na sredi pa je žival obstala in ni hotela z mesta; pa je moral gospodar v vodo in pognati osla preko reke.

Ko sem (se) vozil z avtom iz Prijepolja v Novo varoš, me zaustavi komandir orožniške postaje, da izstopim, ker se mu je rodil otrok in želi, da ga krstim. Žena je bila zelo vesela in se mi ni mogla dovolj zahvaliti, ker se je bala, da preko zime ne bi mogel priti noben duhovnik.

Najtežje mi je vedno bilo, ko sem zvedel, da je katoličanka poročena v pravoslavni Cerkvi, da so otroci krščeni pravoslavno. Večkrat sem uspel, da se je zaklon poveljavil, ker je mati videla svojo in svojih otrok nesrečo, seveda je bilo včasih težko dobiti očetovo privoljenje. Na potu sem našel kako zgubljeno dekle v kafanah in sem večkrat uspel, da sem jo poslal domov. Slovenca sem pa našel povsod. Bili so v vseh službah. Večinoma so duhovnika vsi radi sprejemali. Vsak je občutil, da mu je prihod duhovnika, ki nič ne zahteva od njega, najdražji. Naši ljudje so doživljali čudne stvari pri drugovercih itn so zato šele v tujini začeli bolj spoštovati svojega duhovnika« (Diaspora na našem jugu, str. 44, 45).

Gnidovec je Kordina imenoval za generalnega provikarja in konzultorja. Svojega škofa ni za dolgo preživel. L. 1941 je odšel na zdravljenje. Izkazalo se je, da ima tumor v glavi. Po brezuspešni operaciji1 v Zagrebu je umrl 1. 1942 v Ljubljani.




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

S presledki je sodeloval z Gnidovcem lazarist Andrej Tumpej, ki je novoimenovanega škofa spremljal že na prvi poti na jug. Ko se mu je javil 1eta 1926, ga je Gnidovec poslal za župnika v Bitolj. Obenem je sam ali s škofom popotoval po diaspori in duhovno oskrboval vernike.

Dobra tri desetletja kasneje je g. Tumpej pripovedoval dr. Žagarju o več misijonskih potovanjih skupaj z Gnidovcem. Za prvo tak|0 skupno pot sta se dobila v Skoplju – škof je tja prišel iz Prizrena, župnik iz Bitolja. Obiskala sta Tetovo, Gostivar, Mavrove hanove, Trnico, Žirovnico, Rostušo. Povsod sta razlagala krščanski nauk, maševala in pridigovala, spovedovala in obhajala. V Skoplje sta se vrnila opolnoči.

Drugič ju je pot peljala v Veles in Štip. Tam sta se ločila. Škof je šel v Radovište, Strumico, Valandovo, Karadjordjevo, Miravce, Dževdželijo, Tumpej pa v Kočane, Ištivanjo, Carevo selo, Pehčevo in Berovo.

Na naslednjem potovanju sta se ustavila v teh naseljih: Kavadar, Negotin ob Vardarju, Prilep, Bitolj, Resan, Ohrid, Sv. Naum, Struga.

Andrej Tumpej

Posebej sta iskala orožniške postaje, katerih osebje so bili po večini “prečani”, zlasti Slovenci in Dalmatinci. Skoraj povsod so duhovnika pozdravili z veseljem, prejeli zakramente in dali krstiti otroke, kateri so prišli na svet po zadnjem duhovniškem obisku.

O enem poznejših potovanj naj poroča g. Tumpej sam:

»Junija 1. 192S mi je škof poslal telegram v Bitolj: ›Vi me boste spremljali na mojem potovanju‹ (…).

V Prilepu so se zbrali oficirji in delavci pri armadi ob devetih zvečer. Delavci so bili jermenarji in sedlarji, državni mojstri. Škof jim je govoril dve uri, do 11. zvečer. Bilo je veliko za škofa in za poslušalce. Težko so čakali, kdaj bo nehal. Žaliti ga niso hoteli, da bi mu rekli, naj bi končal. Škof jim je na koncu rekel: ›Ob štirih zjutraj bo priložnost za sveto spoved in ob osmih bo sveta maša.‹ Jaz sem rekel: ›Ne bodo prišli, morda trije.‹ Zjutraj sem jaz maševal prvi in škof mi je stregel pri sv. maši.

Potem so res prišli nekateri k spovedi, morda štirje, in škof jih je spovedal.

Škof je imel zelo rad dušno pastirstvo med vojaki. Od začetka je imel do vojaštva prost dostop. Potem s prijaznim pogovorom s komandantom in tihim privoljenjem.

Prišla sva v Bitolj. Greva obiskat divizijskega generala. Na pol pota se škof spomni, da mora imeti rokavice in prstan. Nataknil si je vse. Pozdravil je generala. General je bil vesel in vljuden. Škof mu je rekel: ›Prišel sem, da bi mogli iti vojaki katoličani jutri k sveti spovedi.‹ General je bil takoj za to. Odgovoril je: ›Dobro, vsi katoličani bodo šli jutri k spovedi. Dal bom takoj povelje. Pri vojakih se ni šaliti. Zapove se in ubogati je treba.‹ Škof je popravljal morebitni nesporazum. Rekel je: ›Pri nas je tako, da je to prostovoljno.‹ A general tega ni poznal. Pri vojakih je vse na zapoved. Ob treh popoldne so prišli vsi. Cela bitoljska cerkev je bila polna. Bilo jih je 200 ali še več. Škof je spovedoval pri oltarju, kjer so bili preprosti vojaki. Mene je v svoji skromnosti poslal v spovednico zadaj, kjer sem se boril z oficirji.

Takšen je bil škof. Gorečnost za duše ga je razjedala. In imel je ugled s škofovskimi insignijami, to je obleko z rdečimi našivi in škofovskimi znamenji.

Spominjam se, kako je bilo, ko je prvič prišel v Bitolj. Oficirji so se pripravljali, da ga bodo pozdravili. Škof jim je lepo vrnil pozdrav. Prav nazadnje pa jih je lepo spomnil: ›Jutri bo tam v kapeli sv. maša in priložnost za sveto spoved.‹ To je bilo čisto primerno, kakor se pri vsakem govoru ob grobu pove: ›Sv. maša zadušnica bo ta in ta dan, ob tej uri.‹

Škof je bil apostol ob vsaki priliki. Skrbele so ga neumrljive duše. Sam Bog ve, koliko jih je rešil.«

Pozneje – po svojem drugem prihodu v škofijo – je g. Tumpej upravljal po pol leta Bitolj in Letnico, potem pa skoro šest let Uroševac.

(G. Tumpej je leta 1929 odšel na župnijo Čukarica v Beogradu, v letih 1948-1963 je bil župbik v Smederevu, nato je odšel v Skopje, kjer je ostal do leta 1971. Pokoj je preživljal v Beogradu in tam umrl leta 1973, star 86 let; op. ur.).




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod

Pomanjkanje duhovnikov, skrb za vernike po diaspori, deloma tudi nesodelovanje albanskih duhovnikov, katerih število se je krčilo, je Gnidovca vsa leta priganjalo, da je na obiskih v Slovenijo in Hrvatsko iskal svečenikov, ki bi hoteli delati za duše v njegovi v bistvu misijonski škofiji. Tudi velik del njegove korespondence je bil namenjen duhovnikom, katere je hotel pridobiti za odhod na jug.

Odmeva je bilo malo. Kakšne so bile razmere v njegovi škofiji, je posneti iz odgovora, kakor mu ga je dal na takem “novačenju” neki duhovnik, ki je Makedonijo poznal iz časa, ko je tam služil vojaški rok. Dejal je, da v skopski škofiji še svoje fotografije ne pusti, kaj šele da bi šel tja živet in delat.

S Hrvaškega je Gnidovec komaj mogel koga pridobiti, čeprav je hrvaške škofe opozarjal, da v njegovi škofiji prebiva dosti vernikov njihove narodnosti. Iz Kordinove knjižice Biskup Gnidovec izvemo, da je tedaj deloval tam Hrvat Oton Petrač, bivši župnik v Janjevu,* pa trije vojnii kurati: višji kurat Hailo Mato v Skoplju, Ante Dujmušić v Bitolju in Krsto Silov v Prištini.

*G. Petrač je bil več let v Janjevu učitelj – vzoren vzgojitelj in narodni delavec. Pod vodstvom škofa Gnidovca se je na tihem pripravljal na duhovski stan. Novo mašo je daroval v Prizrenu 24. avgusta 1930.

Zagrebški nadškof dr. Ante Bauer je Gnidovcu na pripovedovanje o potrebah v skopski škofiji nekoč odvrnil: »Kako naj Vam pomagam, ko nihče ne mara tja. Preveč je divje in nevarno, pa tudi nezdravo.« Zdi se, da je goreči škof našel v Zagrebu razumevanje samo pri enem duhovniku – pri tedanjem nadškofovem tajniku dr. Alojziju Stepincu. Gnidovec sam je g. Turku zaupno razodel, da mu je Stepinac izjavil, kako bi rad odšel na jug, zlasti na Kosovo, kjer je kot solunski prostovoljec poveljeval četi. Gnidovec je to veselo novico sporočil nadškofu, ta pa je rekel, da mu je voljan izročiti katerega koli drugega, samo Stepinca ne. Kmalu potem je bil ta imenovan za pomožnega škofa. Do Gnidovca je vedno ohranil prijateljstvo in spoštovanje.

Od Slovencev je najprej dobil, kot je že bilo povedano, lazaristovska sobrata Alojzija Plantariča in dr. Frana Knavsa. Oba sta nekajkrat odšla nazaj v Slovenijo, pa se spet vrnila h Gnidovcu. Prav trdnega zdravja ni bil ne eden ne drugi. Plantarič je bil najprej upravitelj malega semenišča v Bitolju, potem v Prizrenu, pozneje je bil škofijski konzultor in katehet na gimnaziji in na ljudskih šolah v Skoplju. Dr. Knavs je bil spočetka škofijski kancler v Prizrenu, ob drugem prihodu v škofijo pa župnik v Letnici.* Še z 31. decembra 1937 je ohranjeno njegovo pismo Gnidovcu, v katerem svetuje, naj piše sobratu Viktorju Paškesu, ki da je sicer pozabil albanski, govori pa turško in francosko; prišel da bi prav za Karadag. Ako pride omenjeni duhovnik v škofijo, bi bil to tretji, ki bi prišel po Knavsovem sodelovanju – saj je ta pripeljal nazaj Hermana Trdana in obdržal Bajuka, kot trdi v tem pismu, ki ga podpisuje: Vaš vdani sobrat dr. Knavs Fr. ž. upravitelj. Slabo leto nato pa je moral biti Knavs spet v Sloveniji, ker sporoča vizitator Lovro Sedej Gnidovcu, da g. Knavs “menda pač ne bo več za ondotne razmere”, ker je bolehen. Nasprotno pa piše o Plantariču: le-temu da je izročil Gnidovčev odlok; da bo verjetno tiste dni razrešen službe v Kočevju in da pride prihodnji teden v Skoplje. (Pismo je datirano v Ljubljani 12. novembra 1938.)

*To službo je nastopil 1. oktobra 1937. S kaplanom Cirilom Bajukom sta oskrbovala še sosednjo župnijo Stublo in vernike po Skopski Črni gori (Karadag). Verniki so bili še nepismeni in zelo siromašni. Oblačila so si izdelovali iz konoplje. V cerkev so prihajali vsi in med mašo po turško sedeli na tleh. Latinsko mašo so združno prepevali. Obhajil je bilo po 4.000 na leto (Kraljestvo božje 1937).

Alojzij Plantarič je zapustil pisane spomine na življenje in delo v skopski škofiji. O začetkih pripoveduje takole: »Dne 25. aprila 1925 sem prišel v Prizren. Kmalu sem odšel s škofom po raznih vojašnicah spovedovat vojake za velikonočno spoved. To je bilo naporno, a zelo lepo delo. Kamor koli sva prišla, sva najprej pozno v noč spovedovala, zjutraj pa je bila sv. maša z obhajilom. Na sv. obhajilo je škof pripravil vojake v hrvaškem, nemškem in madžarskem jeziku.

Alojzij Plantarič

Na tem apostolskem potovanju je bilo vse težko. Težko je bilo potovanje, težko je bilo s prehrano in težko s stanovanjem. Kjer je bila speljana železnica, je šlo še gladko. Težje je bilo, ko sva se morala voziti s kakim vozom, kakor so se pri nas tu in tam vozili cigani. Bila je zares revna vožnja. Zgodilo se je tudi, da nama je kaki blagohoten poveljnik dal na razpolago svoj avto. Škof je včasih ob taki priliki rekel: ›Sedaj se peljeva kakor gospoda.‹

S prehrano je bilo istotako križ. Nekaj malega sem sicer vzel s seboj, a kaj, ko nisem vedel, koliko časa bova izostala. Dobro je bilo v Štipu, kjer sem našel svojega prijatelja Tolazzija, ki je ljubeznivo skrbel za vse.

A škof ni vzel skoraj nič drugega kakor kislo mleko. Bilo bi pa dobro, ko bi se nekoliko podprl, ko je bila prilika. Prišli so hujši časi.

V Pehčevem sva bila v petek. Pripravili so nama dober obed. Škof je vzel samo malo juhe. Meni je dal spregled, da lahko jem tudi meso. Pripomnil sem škofu, kar je pisano v moralki, da smeva jesti mesno hrano, ker drugega ni na razpolago in ker sva popotnika. A škof se je držal težjega načina. Rekel je: ›Zakaj ne bi točno izpolnil postave, ko mi je to mogoče.‹ Njemu je bilo veliko mogoče. Bil je pač spokornik.

Najtežje je bilo s prenočiščem. Saj so naju skoro povsod lepo sprejeli. V Kočanih npr. se je zbrala vsa družina, praznično oblečena in naju je lepo sprejela. Postelja je bila belo pregrajena. Videti je bila čista. A kaj je mislil škof, ko je rekel, preden sva legla: ›Nocoj bova slabo spala.‹ Morda je že prej kdaj tu spal?

In res, ko sva bila v postelji, so se od vseh strani začele zbirati stenice v napad. Pograbil sem blazino in šel spat ha klop. Zavzdihnil sem: Ubogi škof! in sem mislil, da sem si izbral boljši del. Ker sem bil zelo utrujen, sem hitro zaspal. A ko se proti jutru zbudim, so me skelele roke in noge. Zelo sem bil opikan. A škof še bolj. Pa kdo bi se smel za to kaj zmeniti. Morda se tudi sv. Pavlu mestoma ni bolje godilo, pa nikdar nič ne omenja.

Slično se nama je godilo tudi drugod.

Na vojaški postojanki v Berovem so naju posebno lepo sprejeli in pogostili. Dali so nama tudi dva konja in vojake za spremstvo. To je bilo skoraj tudi potrebno, ker sva potovala ob nevarni bolgarski meji. Namenjena sva bila v Strumico.

Lepo je bilo videti škofa na krasnem, iskrem konju. Zlat križ se mu je bleščal v soncu. Visoko vzravnan je sedel in se pogovarjal, kakor je bila njegova navada, z ljubim Bogom.

Jaz pa sem bil uboga para. Jezdil sem na suhem makedonskem kljusetu z lesenim sedlom ali “samarom”, kakor pravijo. Mislil sem si po naše: ›Krpanova kobilica gotovo ni mogla biti slabša.‹ Seveda, ko bi znal sedeti, kakor znajo Makedonci, bi še nekako šlo. A ker tega nisem znal, je bilo hudo. Jahal sem na teh latah, kot bi bilo to pravo sedlo. A ni bilo. Sedeti bi moral samo od ene strani. Jaz pa sem napačno jezdil 50 km daleč. Za menoj je bil priganjač, ki je podil kljuse. Vsak njegov udarec sem čutil jaz z novo muko, ko je konj poskočil.

V daljavi sem gledal Strumico. A bila je kot fata morgana. Tako blizu se mi je zdela, a bila je skoraj vedno enako daleč.

Bil sem tudi žejen. Prišli smo do nekega studenca. Hotel sem stopiti s konja, pa nisem mogel. Prirasel sem v sedlo kot goba na drevo.

Šele v mraku smo prišli na Strumico. Z muko sem se spravil s konja, pa nisem mogel stati. Vojak me je podpiral, da sem prišel v sobo.

(Svojo mučno ježo sem popisal zato, ker je često škof jezdil na takem sedlu, ker drugačnega ni bilo. A sam nikoli ni popisal svojih muk in tudi nikoli ni tožil. To je pač spadalo v nujno potrebno mero njegovega življenjskega trpljenja.)

Ko me je škof videl tako zdelanega, mi je dal hitro spregled od brevirja. Dejal je: ›Morava iti zgodaj k počitku, ker bova morala iti jutri že navsezgodaj na novo vojaško postojanko.‹

In res sva se dvignila ob treh in se peljala dve uri daleč spovedovat vojake. Spovedala sva jih in bila je zanje sv. maša in obhajilo.

Bila je nedelja. Tudi v Strumici je bilo preskrbljeno za sv. mašo in za sv. obhajilo v vojašnici. Šla sva torej nazaj v Strumico in ob desetih sem imel tam jaz sv. mašo.

Potem sva šla naprej v Radovište. Tam je naselbina metodistov. Tudi midva sva dobila stanovanje pri nekem metodistu. Prijazno je naju sprejela vsa družina. Gospodar je rekel: ›Mi ljubimo goste.‹ Vsa soba je bila polna slik iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Spovem vojake. Škof je rekel: ›Jutri bom jaz tu maševal, vi pa v bolnici v Štipu.‹ Namenjena sva bila v Štip. A Štip je 40 km daleč. Rekel sem: ›Poiskati si morava voz, drugače ne bova mogla priti pravočasno v Štip.‹ Ker sem bil v strahu za voz, mi je škof dejal: ›Pa vi mašujte v Radovištu, bom pa jaz v Štipu.‹ Škof je imel že od nekdaj navado, da je on opravljal najtežja dela.

Maševal sem torej v Radovištu. Potem sva šla iskat avto, a ga nisva dobila.

Sedaj sva vedela, kako bo. Z vozom ne bova mogla priti pravočasno, zato je tudi škof maševal v Radovištu. Šele popoldne sva prišla na kolodvor v Štip. Od tam sva se odpeljala v Skoplje. Izostala sva 14 dni. Škof je videl, da sem izčrpan in me je poslal domov v Prizren. Škof pa je z lahkoto zdržal svoje napore.

V Skoplju je takoj vzel s seboj jezuita p. Jambrekovića in odšel znova na pot. Najprej sta šla v Kumanovo in okolico, potem pa v Dževdželijo in v Ohrid. Šla sta tudi v Debar in naprej.

Dževdželiji je bilo vedno težko. Tam so katoličani v glavnem pripadniki grškega obreda, ki Srbom niso bili po godu. Tudi škofa je neki načelnik vprašal, če ima “objavo”, to je dovoljenje, da sme tod potovati. A načelnik je slabo naletel. Škof dvigne roko in grozeče zapreti: ›Prosim vas, gospod načelnik, da nikdar več kaj takega ne vprašate. Jaz sem škof, postavljen od sv. očeta in kralja in lahko hodim po svoji škofiji, kjer koli se mi zdi potrebno.‹ Načelnik je prebledel in se mu je opravičil.

Tudi patra Jambrekovića je škof čez 14 dni odslovil, sam pa je bil železne narave in je vse zdržal, ko je šlo za izpolnjevanje njegovih dolžnosti. Odšel je v Bitolj in Prilep.

V Prilepu se je škofu dogodil neljub primer. Maševal je v vojašnici in po svoji navadi pripravljal vojake na prejem sv. obhajila. Med sv. mašo je govoril v treh jezikih. Ko je govoril v srbohrvaščini je bilo vse dobro. Potem začne nemško. K njemu pa pride vojak in mu vljudno pošepeta na uho: ›Gospod komandant naroča, da smete govoriti samo v državnem jeziku.‹ Škof odgovori: ›To je moja stvar …‹ in nadaljuje. Tedaj se približa škofu komandant ves rdeč od jeze in zavpije: ›Samo državni jezik je dovoljen.‹ Škof utihne ter konča sv. mašo.

Doma mi škof to pove. Spiše pritožbo na verskega ministra Mišo Trifunovića ter zahteva zadoščenje. Minister mu lepo odgovori v zasebnem pismu ter mu pove, da mu ne more dati zadoščenja, ker škof ni pravilno postopal. Tudi v bodoče bi ga ne mogel dobiti, če bi škof še tako ravnal.

Škof je moral potrpeti. Želel je samo dobro in v svoji gorečnosti je hotel storiti še kaj več dobrega, pa ni mogel. Komandant v Prilepu je bil sicer prestavljen, a dobil je boljše mesto.«




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

5. Domači (albanski) duhovniki

Ena največjih ovir za dušnopastirsko delo v skopski škofiji je bilo pomanjkanje duhovnikov, ki jih ni bilo dovolj niti za delo po župnijah, kaj šele za nove doseljence (diasporo), ha katere pred Gnidovčevim prihodom zlepa kdo ni pomislil.

Položaj so slabšale napete razmere med narodnostmi in verami. Velikosrbska politika ni hotela priznati Makedoncev in je zatirala Albance, pravoslavni prenapeteži pa so pogosto pritiskali na katoličane, da prestopijo v njihovo versko skupnost. Posebno prva leta je bilo čutiti po naseljih s pretežno muslimanskim življem nasprotovanje skrivnim kristjanom (ljaramanom), ki bi hoteli javno priznavati svojo vero in se organizirati. V vseh težavah in krivicah so ljudje pričakovali pomoči od škofa. Gnidovec se je zanje neustrašeno potegoval, vsega pa seveda ni mogel doseči. Tega nekateri niso mogli ali hoteli razumeti.

Albanski duhovniki so škofa-tujca nezaupno sprejeli. Gnidovec je albanski večini svojih vernikov in albanskim duhovnikom na ljubo storil, kar je mogel. Temeljito se je naučil njihovega jezika in med njimi govoril in spovedoval le po albansko. Njim na ljubo je proti določbi konkordata, proti nuncijevi želji in proti pritisku državnih oblasti deset let ostal v Prizrenu, starem albanskem cerkvenem središču. Tudi gmotno je domačim duhovnikom dajal pomoči, kolikor je mogel. Predvsem v Sloveniji nabrani denar je namenjal gradnji cerkva in raznih ustanov, toda albanski duhovniki so ga skušali obrati za svoje potrebe. Res je, da niso živeli v obilju. Vendar so prav oni po večini prejemali državno plačo. Po določilih konkordata s Črno goro so namreč dušni pastirji v Metohiji, ki je pretežno naseljena z Albanci in kjer je delovala večina albanskih duhovnikov, prejemali državho uradniško plačo. Če je bil kdo prestavljen npr. na Kosovo,, kjer državne plače ni bilo, ga je škof ponavadi tja samo dodelil, tako da je plačo v Metohiji dobival še naprej. Država je plačevala tudi štiri škofijske konzultorje (svetovalce). Ti so bili pod albanskimi nadškofi vedno Albanci. Gnidovec je dve mesti zasedel s Slovenci, ki so se mu najbolj odzvali, ko je iskal duhovnikov. Tudi to so mu albanski duhovniki zamerili.

Glede tvarnih pogojev za delo na jugu je omeniti še to: pod Turki je Cerkev dobivala podporo iz Vatikana, precej pa tudi iz Avstrije in Francije. Zato verniki niso čutili potrebe in dolžnosti, da kaj prispevajo. Ko je v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev zunanja pomoč usahnila, so ljudje ostali v navajenem razmerju do cerkvenih potreb. Vendar se je zavest sodelovanja z leti oglasila; ves čas je bila živa v diaspori. Kapitularni vikar po Gnidovčevi smrti, msgr. Viktor Zakrajšek, piše o gmotnem položaju tole: »Dejstvo je, da nobeden duhovnik ni živel v siromašnih razmerah. Nekateri so kazali videz siromaštva, a so spravljali denar na kup, ali pa so kaj nakupovali. Je pač tam doli taka psihoza tudi med ljudmi, večkrat pa tudi skopuštvo« (v pismu 23. septembra 1968 iz Tržiča). Dr. Jakob Žagar pravi, da so stvar o uradniških plačah v Metohiji nekako skrivali. Sicer pa da so duhovniki na jugu prestajali veliko revščino. Ljudje so bili siromašni. Župnik je na celo leto dobil mogoče po pet naročil za mašo.

Nekateri albanski duhovniki so pošiljali preko meje poročila, ki so jih jugoslovanske oblasti imele za vohunska (včasih so jim namreč prišla v roke). Tudi sicer so taki duhovniki delovali za to, da pride z njihovimi rojaki naseljeno ozemlje v sklop albanske države. Če so jim postala tla prevroča, so pobegnili čez mejo. Frančiškana o. Gećeva, velikega albanofila, doma iz Janjeva, so našli ustreljenega na poti v njegovo župnijo Zjum. Ljudje so šepetali, da so ga ustrelili orožniki. Tedaj so trije albanski duhovniki, verjetno iz strahu, zbežali čez mejo. Tudi za župnika Zadrimo so oblasti sumile (ali vedele), da deluje v korist Albanije. Zato je dr. Korošec priporočil Gnidovcu,, naj doseže župnikovo prestavitev. Škof je odvrnil: „Jaz se v te stvari ne vtikam; samo na to gledam, da je duhovnik dober dušni pastir.”

Kljub Gnidovčevim naporom in najboljši volji je postajalo razmerje med njim in albanskimi duhovniki vedno bolj napeto. Neprestano so ga kritizirali. Zanje so bila škofova misijonska pota “šetanje”, šetanje to, da je poiskal kjer koli vsako dušo, in da so to delali tudi duhovniki, ki jih je preprosil na delo v te kraje. Že to, da so duhovniki prihajali od drugod, so imeli za najmanj neprimerno, in z nekaterimi izjemami niso hoteli sodelovati ne z njimi ne s škofom. G. Zakrajšek piše celo: »Čim bolj so ga verniki spoštovali in ljubili, tem bolj so ga duhovniki zaničevali in mu nasprotovali. Čim bolj jim je hotel ustreči, tem bolj so mu nagajali in ga tudi izrabljali.« G. Dorčić razlaga tako: »Ubogi škof je bil med dvema ognjema: na eni strani oblasti in nekateri naši ljudje, ki niso hoteli ničesar slišati o narodnih manjšinah (Albancih in Makedoncih), z druge strani pa domača duhovščina, ki se ni mogla vživeti v nove razmere in vse težave in krivice od agrarne reforme naprej grmadila na škofa. Še don Deda, ki ga štejem med zmernejše, je zadnjič osporaval svetost škofa, češ da ni bil niti pravičen niti razsoden« (v pismu iz Kosovske Mitrovice 30. januarja 1968).

Podoba tega, kako so mu odrekali sodelovanje, so bile škofijske sinode, ki jih je Gnidovec skliceval vsako leto po Veliki noči. K debati se ni oglasil nihče. Iz pričevanja g. Tumpeja vemo, da je ob enem takih prizorov škof prijel cerkveni zakonik, ga vzdignil in rekel s tresočim se glasom: „Gospodje, po temle bomo vsi sojeni.” Na kosilu, ki ga je škof pripravil za vse, ni od albanskih duhovnikov ostal nihče. Umaknili so se mu s kakršnim koli izgovorom.

Za birmo niso župniki otrok pripravili, tako da jih je škof moral nekaj dni učiti, preden jim je mogel zakrament podeliti.

Nekoč je dr. Gnidovec prišel v Letnico, da se prepriča, kaj je s pritožbami ljudi nad župnikom don Rokom Matejem. Ko so verniki zvedeli, da je v župnišču, so prišli, da bi se z njim pomenili. Župnik pa jih je zapodil rekoč: »Če se hočete pogovoriti s škofom, pojdite na škofijo. Tukaj sem jaz gospodar.« Škofu je zabrusil: »Tu je moja pisarna, tvoja je v Skoplju!« Gnidovec je lačen in žejen peš odšel iz župnije. Ljudi je vprašal: »Ali ima ta človek še kaj vere?« Odgovorili so mu, da jo še ima.

Škof se ni pritoževal niti ni dopustil, da bi drugi o duhovnikih ali o katerem koli človeku slabo govorili. (Kljub temu se je po pričevanju g. Dorčića nekje z bridko ironijo izrazil »Imam dosti premalo duhovnikov, vendar pa tudi nekaj preveč.«) Nekoč se je g. Zakrajšek v škofovi navzočnosti s tovarišem menil o malo zglednem sobratu, pa je Gnidovec prekinil pogovor prav z zagotovilom: »Vero ima pa še.«

Na pritoževanje vernikov o nekem drugem župniku se je odpravil Gnidovec v tisto župnijo, da se z njim pogovori. Župnik pa se mu je skril in ga ni bilo na spregled, dokler je škof ostal v vasi.

Ko je Zakrajšek prišel v skopsko škofijo, je dobil odlok, naj se javi v Kosovski Mitrovici, kamor ga je škof nastavil za kaplana, župnik pa naj bi takoj odšel v Letnico, kjer je bil tedaj evharistični kongres, da bi pridigal po albansko in po srbsko. Vlak se je v Mitrovici ustavil in Zakrajšek je hotel s kovčki izstopiti. A že je pristopil tamkajšnji župnik, porinil kaplana nazaj v vagon, mu izročil pismo na škofa in naročil, naj nadaljuje vožnjo v Letnico, ker on ne more tja. Zakrajšek je v Letnici škofu to povedal, škof pa je molčal. Pri večerji je novincu naročil, naj zjutraj pridiga. Seveda pridiga ni bila niti malo albanska, srbska pa le deloma.

Po enem letu kaplanovanja v Kosovski Mitrovici je Gnidovec določil Zakrajška za delo v diaspori. Prevzel naj bi Veles in pastiroval po Makedoniji. Zadnji hip ga je moral nastaviti v Janjevo, ker drugega tedaj za to mesto ni bilo. Pri domačih duhovnikih je bila spet huda zamera, saj so imeli Janjevo za najbogatejšo župnijo. Niso pa hoteli razumeti, da slovenskega duhovnika ni mogel poslati na kakšno faro v Metohiji, ker ni obvladal albanskega jezika. Kadar je poslej domači duhovnik prišel v Janjevo na obisk k sorodnikom, ni tam niti maševal, da se ne bi srečal z Zakrajškom.

Leta 1936 sta Zakrajška obiskala njegov bivši župnik v Tržiču Anton Vovk in župnik s sosednega Loma Karel Sparhakel. Zakrajšek jima je razkazal svojo župnijo in ju vodil preko Kosovega polja v Skoplje in Ohrid. Nazaj grede ju je mislil spremiti še v Prizren in Peć ter se od tam vrniti v Janjevo. A v Skoplju mu pravi škof: »Ostanite tu, delo imam za vas.« Zakrajšek je nejevoljen gosta peljal na postajo, se od njiju poslovil in se vrnil k škofu. A dela zanj ni bilo ne dopoldne ne popoldne. Na vprašanje, v čem naj mu pomaga, mu Gnidovec odgovori: »Vrnite se v Janjevo. Razumite me: nisem vam dovolil, da bi šli po Metohiji in bi vas videli tamkajšnji duhovniki. Saj mi zmerom očitajo, da se vi slovenski duhovniki samo šetate po škofiji.«

Značilno je zagrenjeno pismo, ki ga je 25. januarja 1938 naslovil Gnidovcu “upravitelj župe” Marko Shiroka. Piše, da je bil pri njem don Rok Matej. Hvalil se je, da Shiroka lahko vrže iz Prizrena, ker da je njemu, Mateju škof dal na izbiro Janjevo, Prizren ali Letnico. Shiroka se pritožuje, da je Gnidovec o njem dejal nekemu duhovniku, da ni sposoben za Prizren. Že doslej ga je stalno prestavljal. Zdaj naj bi bil vzrok, da baje ni v stanu voditi Katoliško akcijo. A v to se je vmešaval Kordin in odrejal stvari, ki so proti pravilom KA. Pismo zaključuje: »… nemojte imati toliko nade u nekim svećenicima, koji če za nekoliko godina raditi u ovoj dijecezi, nego na one koji će stalno biti ovde.«

Od 14. do 16. avgusta 1938 je škof spet sklical evharistični kongres v Letnici. Za predsednika pripravljalnega odbora je imenoval Zakrajška, za tajnika pa tedanjega skopskega župnika Trdana. Deset dni pred kongresom pa pride k predsedniku pripravljalnega odbora upokojeni duhovnik domačin, ki je prebival v Zakrajškovi župniji in ki naj bi župnika za dneve kongresa v fari nadomestoval. Pokaže mu pismo, v katerem ga albanski duhovniki vabijo, naj pride pridigovat v Smać sredi Metohije, kjer organizirajo evharistični kongres za tiste, ki ne morejo v Letnico. Zakrajšek se razburjen takoj odpelje v Skoplje. Tam o “zaroti” niso nič vedeli. Kancler msgr. Kordin je bil ves iz sebe, škof pa je molčal in udarec vsaj na zunaj čisto mirno sprejel. Zvečer se je odločil, da gre sam v Metohijo. Bog ve, kaj je tam doživel. Sam ni nikomur o tem pravil. Obiskal je vse duhovnike in se z njitmi pogovoril. Njihov kongres je prepovedal in nekaterim “sub poena suspensionis” ukazal, da pridejo v Letnico.

Tja je škof dospel v soboto naravnost iz Metohije. Slovesno so ga sprejeli, on pa je do smrti utrujen komaj stal na nogah. Vendar na zunaj ni bilo opaziti mučnega vzdušja med duhovniki.

Pri večerji je bilo tudi več hrvaških duhovnikov-gostov. Zakrajšek je navzoče pozdravil, potem pa začel razvijati načrt, kdaj in kje bo kdo spovedoval in maševal. Škof pa ga je prekinil: »Pustite to na miru.« Vse je umolknilo in le počasi se je spet razživel pogovor. Škof je kmalu vstal in prosil gospode, naj spovedujejo – on da letos ne more. Česa podobnega še nihče ni slišal iz njegovih ust.

O tem, kar je sledilo med njima, naj pripoveduje g. Zakrajšek. »Odšel sem z njim v sobo in tam rekel: ›Prevzvišeni, vzemite na znanje, da bom zjutraj na vse zgodaj odšel v svojo župnijo.‹

›No, sedaj pa še vi,‹ mi je rekel in debele solze so mu stekle po licu. Razjokal se je. Jaz sem pa nadaljeval: ›Ker ste me postavili za predsednika, sem pač hotel vse urediti, da ne bo kot je bilo pred štirimi leti, ko je bilo vse narobe in smo šele po kongresu zvedeli, kdo je predsednik.‹ ›Prosim vas, razumite me, uredite vse in vodite kongres, ampak tako, da se ne bo zdelo, da vse komandira g. Kordin.‹

Tako mi je potožil in izlil iz srca vso tisto bol, ki jo je nabral po Metohiji, ko so mu očividno očitali, da škofijo komandira g, Kordin, ki je bil resnici na ljubo povedano včasih res malo preveč siten in je hotel imeti vse po ljubljanskem vzorcu; premalo je upošteval tukajšnje razmere.«

Kongres je lepo potekel, a škofu so ostale v srcu nove rane in bridko mu je bilo slovo od tako dragih metohijskih vernikov in duhovnikov. Da je ves njihov, je pokazal s tem, da je po kongresu popolnoma izčrpan odšel v dve uri oddaljeno hribovsko vas Dunav med ljaramane, kjer naj bi se začela gradnja njegove zadnje cerkvice, posvečene sv. Ani. Odklonil je vsako spremstvo, da je na samotni poti lahko Bogu izročil svojo bolečino in priprošnjo.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

4. Ustanovitev semenišča II. del

Novo semeniško poslopje je škof slovesno blagoslovil na sv. Jožefa 1. 1930 ob navzočnosti zastopnikov prosvetnega ministrstva, bana vardarske banovine, mestnih oblasti in množice ljudstva. V imenu gojencev je poslal vdanostno brzojavko Piju XI., s slavnostnega kosila pa kralju Aleksandru.

Razmere so zahtevale, da se je Branko Dorčić ponovno vračal s teološke fakultete v Zagrebu in Innsbrucku upravljat semenišče. Nihče namreč ni mogel dolgo vztrajati pri vodstvu zavoda, kajti dobri škof je takoj sprejel vsakega prosilca in se na vso moč upiral, da bi koga odpustili. Tako se je v zavodu zbrala pisana družba: številni nesposobni domačini; sinovi naseljencev, katerim je šlo za to, da jih brezplačno izšolajo; starejši propadli študentje iz raznih delov države. Domači duhovniki so to po pravici kritizirali. Stanje se je znatno izboljšalo, ko so se pri sprejemanju omejili skoro izključno na domačine slovanske in albanske narodnosti. Večkrat jih je bilo treba sprejeti že v 1. razred ljudske šole. Od množice sprejetih je le malokdo vztrajal do konca.

G. Dorčić je s škofom ponovno prišel navzkriž, največkrat zaradi dijakov, pa zato, ker je škof tako omalovaževal denar, katerega so prispevali tudi revni dobrotniki. Vendar ni nikoli dvomil o tem, da ima pred seboj svetega moža.

Posebno sprva se mu je zdel škof pretirano strog, zlasti v obnašanju do žensk.

Nekega fantiča je Dorčić, takrat še bogoslovec-prefekt, prijazno pogladil po obriti glavi. Škof ga je na samem obzirno opozoril, da to ni primerno; tudi bi ostali gojenci lahko pomislili, da ima do tega gojenca posebno simpatijo.

Gnidovčev stik z dijaki je bil tesen. Dan so začenjali in končavali s skupno molitvijo v kapeli. Škof je tam zjutraj najprej sam molil eno uro, zvečer pa je ostal spet po skupni molitvi sam eno uro v razgovoru z Jezusom. Če je hotel po večerni molitvi kak gojenec še ostati v kapeli, mu je škof razložil, da je božja volja in njegovemu zdravju v korist, da gre počivat. Navajal je fante k molitvenemu življenju, k pogostnemu prejemanju evharistije in k duhovnemu obhajilu. Poučil jih je o koristnosti ure molitve in vsakemu podaril knjižico Sat na dvoru Kralja kraljeva.

Med kosilom in med večerjo je bilo uvedeno duhovno branje in škof je prehitrega ali nerazločnega bralca opomnil na napako, podobno kot je opozarjal prehitre molilce. Molitev pred jedjo in po jedi je vodil škof; kadar pa je bil na obisku lazaristovski vizitator – vsaj enkrat na leto je to nalogo prevzel gost, ki ga je škof posadil na častno mesto.

Že takoj prvo leto v novi zgradbi se je za gojence ustanovila Marijina kongregacija. Leta 1933 so začeli izdajati svoj list Zvezda. Ena prvih številk je bila posvečena Gnidovčevi šestdesetletnici. Pozneje je Zvezda izhajala tudi v albanščini; bil je to tisti čas v Jugoslaviji edini list, ki je vsaj poljavno izhajal v albanskem jeziku.

Ob zadnjem obisku v Prizrenu konec 1. 1938 se je škof še posebej poslovil od kongreganistov, katerih prvega člana in predsednika je malo prej posvetil v mašnilca.

Živo se je Gnidovec zanimal za napredek svojih dijakov v šoli. Prefekt mu je vsak semester o tem natančno poročal in škofu predložil rede vsakega dijaka. Najboljše je dr. Gnidovec nagradil, slabe pa spomnil na dolžnosti. Sam je – vsaj prva leta – zbiral dijake parkrat na teden po večerji na učenje albanščine. Rojeni Albanci so se čudili njegovemu poznanju jezika in napredovali po njegovih razlagah.

Škof je poskrbel tudi, da je inštruktor v nedeljah učil nižješolce latinščino. Ker je v prizrenski realni gimnaziji latinščina prišla na vrsto šele v višji (zadnja 4 leta), je semeniščnikom pouk v zavodu tedaj zelo koristil.

Za semenišče je Gnidovec nabavil filmski aparat in gojencem tako omogočil marsikatero poučno predstavo. Po njegovi smrti so mogli videti njegov pogreb v Ljubljani.

Škof je gojence opazoval tudi v odmorih in večkrat na sprehodih. Želel je, naj bodo to res minute veselega razpoloženja in gibanja. Kako je znal poseči v drobne dogodke, naj pokaže sličica, ki jo je v svojih spominih na Gnidovca ohranil gojenec, poznejši duhovnik Serafin Glasnovič: »Nekoč smo se še kot nižješolci igrali s frnikulami. Upognjeni smo se poglobili v igro in nismo niti slutili, da nas opazuje milo škofovo oko. Eden od malih igravcev je zadel kroglico svojega tovariša. A ta mu ni hotel verjeti, zato se je oni priveril pri svoji materi. To pa je bilo dovolj, da nam je prevzvišeni opazovalec igro za hip prekinil. Začel je pogovor s tistim, ki se je zaklel pri materi. ›Na katero ime si se zaklel?‹ ga je vprašal škof. Mali igralec je komaj izustil: ›Rekel sem: Živa mi majka.‹ ›No prav,‹ je nadaljeval škof. ›Poklekni zdaj, da skupno zmolimo očenaš za tvojo mater.‹ Potem smo igro nadaljevali in pazili, da se nam kaj podobnega ne zgodi.«

S svojih pohodov po diaspori za Božič in Veliko noč je Gnidovec večkrat privedel v Prizren novega semeniščnika in ga najprej napotil v kapelo. Ker so bili to revni ljudje, je zanje zbiral denar in druga sredstva, predvsem v Sloveniji.

Semeniščnikov se je spomnil tudi na svojih potovanjih. Na zlati jubilej Pija XI. sta ga v Rim spremljala en bogoslovec in en seminarist, oba Albanca. L. 1938 se je Gnidovec s sv. očetom pogovarjal o svojih fantih in papež mu je izročil zanje podobice sv. Alojzija, zaščitnika prizrenskega semenišča. Tedaj je Gnidovec obiskal celico, v kateri je svetnik živel.

Pri zanimanju za šolsko delo je Gnidovec posebno poudarjal vrednost verouka. Imel je navado, da je prišel k veroučni uri nenapovedan. Poslušal je spraševanje in h koncu tudi sam zastavil kakšno vprašanje. Svojim dijakom je naročal, naj med prazniki, zlasti pa o velikih počitnicah poučujejo otroke v verskih rečeh. Po počitnicah je zahteval pismeno poročilo o tem, kako so jih prebili. Pozneje je v Letnici najel za dijake največjo hišo, da so tam prebili  počitnice. L. 1936 pa jim je zgradil lastno poslopje. Čez šolsko leto je poslopje dal na razpolago za ljudsko šolo. Oblasti so ponudbo sprejele in tako je vas prišla do svoje učilne. Nosila je ime škofa Slomška.

Na prizrenski gimnaziji je poučevalo nekaj katoliških profesorjev. Imeli so v semenišču pravo duhovno zatočišče. Eden se je tam celo nastanil in prejemal hrano. Ko je Gnidovec izvedel,, da se neki “liberalni” profesor poslužuje svojega predmeta – filozofije – za širjenje pogubnih idej, je dosegel, da so ga odstavili. Ob zadnjem obisku semenišča decembra 1938 se je Gnidovec posebej razgovarjal s tremi najstarejšimi dijaki-osmošolci, med njimi z Glasnovićem. Zanimal se je za zdravje in študij, predvsem pa za poklic. Izvedeti je moral tudi, da se na gimnaziji širi brezbožen duh – komunizem. Na srečo je bila v zavodu že prejšnjega leta ustanovljena Katoliška akcija. Na splošno so gojenci semenišča ostali idejno in nravno dobri in so uživali v gimnaziji lep sloves. Po Gnidovčevem odhodu v Skopje sta ostala za vodstvo semenišča le g. Dorčić in župnik. Upravitelj je bil Čeh Musil. Najbrž ni bil posebno trden v veri in na gojence ni dobro vplival. Za njim je prišel neki Rus, pobožen mož, a vdan pijači.

Župnik-Albanec se za semenišče ni brigal. Opravljati je moral še službo kateheta na gimnaziji, nekaj časa tudi na ljudski šoli in pri vajencih; razen tega je moral skrbeti za vojake, kar je bilo zaradi oddaljenosti vojaške bolnišnice zelo zamudno. Spirituali so se menjavali, dokler ni naposled te službe prevzel in uspešno izvrševal salezijanec g. Franc Skuhala, ki je prihajal iz Uroševca.

V stiski sta škof in upravitelj g. Dorčić lovila pomočnike, pa z njimi nista imela posebne sreče. Nekateri so povzročili pohujšanje in izzvali hudo negodovanje duhovščine.

Zadnja leta je zavod štel že 40 gojencev. L. 1935 so bili med njimi štirje osmošolci, ki so se namerjali v bogoslovje, pet pa jih je tam že študiralo. Začeli so se kazati sadovi vztrajne molitve, dela in žrtev. Škof sam je doživel posvečenje dveh svojih gojencev. Pozneje je do tega cilja prišlo po raznih poteh še več drugih. Štirje so bili posvečeni v inozemstvu. Trije od teh so Janjevci in so doštudirali v Rimu; zdaj sta dva na Novi Zelandiji, eden v Združenih državah. Četrti je Slovenec Vencelj Rijavec; dokončal je teologijo v slovenskem begunskem semenišču in ga je škof dr. Rožman posvetil 13. januarja 1952. Pot ga je privedla v Ekvador, kjer je dosegel čast in odgovornost generalnega vikarja. Prav tako štirje so bili posvečeni v skopski škofiji – eden med vojno, trije pa so bili sprejeti 1. 1947 v obnovljeno semenišče (uničil ga je vojna l. 1941) in z drugimi novinci poslani v Pazin. Dva sta postala redovnika (1 frančiškan, 1 salezijanec), dva sta dušna pastirja v Bosni in Hercegovini.

Ako dodamo še dva Slovenca, ki sta bila nekaj časa gojenca prizrenskega semenišča, je ta ustanova dala Cerkvi 16 duhovnikov. Žal so trije od njih umrli že v mladih letih.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

4. Ustanovitev semenišča I. del

Od vsega početka si je novi škof prizadeval, da bi dušno pastirstvo razpolagalo s primernim številom duhovnikov; da bi vzgojil čim več duhovnikov domačinov in da bi vsaka večja skupina vernikov prišla do svoje cerkve ali vsaj kapele; tam pa, kjer so božji hrami že stali, da bi bili primerno popravljeni ali predelani.

Dotlej so prihajali duhovniki iz papeškega zavoda v Skadru, ki so ga vodili jezuiti. Razumljivo je, da so se iz albanskega mesta včasih mladeniči slovanskega rodu vrnili poalbanjeni. Po letu 1918 je prišla vmes še državna meja. Zato se je nekaj dijakov šolalo v semenišču v Travniku.

Gnidovec je hotel imeti semenišče v svoji škofiji. V Bitoli je bila dobra gimnazija za dečke. Za semeniščnike bi bil prostor v župnijskem poslopju. Razen tega so tam imeli svoj zavod francoski lazaristi; tedaj so prepustili pouk na njem maristom. Tožili so, da imajo za učence samo Turke in Jude. Zato je bilo toliko lažje misliti, da bodo škofu pomagali pri izvedbi načrtov za šklofijsko semenišče.

Ker niti 18 župnij skopske škofije ni imelo dovolj duhovniških moči, za vernike diaspore pa je moral skrbeti škof sam, je bilo najprej treba dobiti nekaj sodelavcev. Gnidovec se je takoj obrnil na sobrate lazariste, obenem pa na ministrstvo. Iz pisma vizitatorju Šmidu CM 27. februarja 1925 izvemo, da od ministrstva še ni odgovora. Kakor hitro ga škof prejme, bo brzojavil družbi, naj mu pošljejo dva duhovniška sobrata in dva brata laika. Ako od ministrstva še dva meseca ne bo glasu, prosi Gnidovec vizitatorja, naj mu pošlje g. Zdešarja z dvema bratoma, ki naj pomagata na veliki četrtek, ko bo v Prizrenu prva škofovska sinoda pod njegovim vodstvom.

Iz istega pisma vidimo, da je Gnidovec nujne bogoslužne predmete prejel iz Ljubljane. S čekom, ki ga je bil škof izročil vizitatorju, naj bi ta izplačal pasarja Kregarja za 10 ciborijev in eno monštranco, kamnoseka pa za 10 prenosnih oltarjev. Razen tega vrača vizitatorju posojilo 2.000 dinarjev.

Gnidovec sporoča,, da sta prejšnji teden z o. Zadrimo končala misijon v Letnici, ki je bil deležen obilnega blagoslova.

Vprašuje nadalje, ali ne bi lazaristovska družba kupila lepo posestvo tričetrt ure hodà od Letnice. Dokler ne zgradi v Letnici nove cerkve, bi lazaristovska cerkev na tem posestvu zelo prav prišla. Morda pa bi posestvo kupile sestre?

Sredi leta 1925 so lazaristi Gnidovcu res poslali dva duhovnika: dr. Frana Knavsa in Alojzija Plantariča, pa brata Alojzija Klančarja in Konečnika.

Za poslednja dva je škof 2. julija 1925 pisal vizitatorju Šmidu: »Dragi brat Klančar mi je predložil prošnjo, da bi rad postal duhovnik. Prosim, da blagovolite, ako se Vam prav zdi, izposlovati od preč. očeta generala dovoljenje za to željo, ki se ne strinja z našimi pravili. Obenem pa grem v prošnji še dalje: Prosim, ako se Vam prav zdi, dovoljenja tudi za dragega brata Konečnika. On ni nikdar ničesar o tem rekel; jaz sam sem pa že na to mislil, pa sem to misel zatrl. Včeraj, ko sem dobil pisanje od br. Klančarja, pa je ta misel zopet oživela. Ako g. general dovolijo, pa bom povedal br. Konečniku, da more, ako želi, študirati.«

Iz tega načrta ni bilo nič; prišlo je celo do nesporazumov. Na sv. Mihaela je Gnidovec iz Prizrena pisal istemu naslovniku:

»Danes sem se vrnil s potovanja, pa moram jutri zopet od doma. Danes sem prejel Vaše cenjeno pismo; užalostilo me je. Navajen sem, biti krivo sojen, pa z božjo pomočjo, take stvari, ki se mene tičejo, dosti lahko prenašam. Ali jako hudo mi je, da Vi, gospod vizitator, trpite radi mene. Vi, ki ste mi tako nakilonjeni, in Vas tako cenim, mnogo trpite radi mene; a to radi tega, ker niste prav informirani.

Dne 12. oktobra upam, da pridem v Zagreb. Lepo prosim, ako morete, pridite tjakaj, da se tam natančno razgovorimo.

Kar zadeva dragega brata Klančarja, Vam nanovo povem, da nisem imel ž njim nobene besede, razen tega, kar sem Vam sporočil.«

Dr. Frana Knavsa je Gnidovec imenoval za škofijskega kanclerja v Prizrenu. Bil je odličen duhovnik, a v marsičem različnega značaja od Gnidovca. Škofa je zelo cenil in pogosto dejal o njem: »On je svetnik, jaz pa ne. A trmast pa je, trmast…«

Msgr. Zakrajšek se spominja, kako je dr. Knavs v Škofovih zavodih v Št. Vidu govoril o Gnidovcu na duhovnih vajah za duhovnike: »… To je svetniška trma… Občudujemo ga lahko, posnemati ga ne moremo… Ne morem z njim živeti, a je občudovanja vreden…«

Svojega nekdanjega predstojnika iz noviciata g. Plantariča je Gnidovec namenil v Bitolo, kjer naj vodi župnijo in pripravi semenišče. 12. septembra 1925 je pisal vizitatorju Šmidu: »Iz Bitolja sem Vam na kratko sporočil željo, da bi dali g. Plantariča v Bitolj. Deško semenišče se odpre takoj. Za enkrat imamo 7 ali 8 dijakov. – Primerno bi bilo, da bi bil g. Plantarič obenem župnik, ravnatelj deškega semenišča in gimnazijski katehet.«

V prej omenjenem pismu 29. septembra pa dodaja: »Radi Bitolja Vam hočem podrobno povedati ustno. Za sedaj samo to prosim, da blagovolite dovoliti g. Plantariču, da začasno vodi malo semenišče, dokler si škof ne more drugače pomagati. Mogoče je, da se z novembrom prične gimnazijski pouk v Skoplju; doslej ni bilo mogoče, ker še nekaj zidajo.«

A komaj se je semenišče v Bitoli začelo in se mu je Plantarič lahko posvečal, ker je župnijo prevzel lazarist g. Andrej Tumpej, se je tudi že končalo. K temu sta prispevali dve dejstvi. Francoski lazaristi, ki jih je zastopal zadnji v Bitoli preostali g. Brunetti, niso hoteli svojih zgradb prepustiti ne škofiji ne jugoslovanskim lazaristom. Škof Gnidovec je mislil, da so to dolžni storiti, ker je šlo za misijonsko področje. Brunetti je sodil drugače in je vse pod ceno razprodal. Škofu so francoski lazaristi prepustili samo cerkev presv. Srca. Maristi so se preselili v Beograd.

Drugi razlog za opustitev semenišča je bila zahteva albanskih duhovnikov, da se postavi semenišče na njihovem ozemlju. Gnidovec se jim je podal.* Za začetek je dal popraviti skromni škofijski dvorec v Prizrenu in nekaj dozidati. Pa tudi za ta dela je bil s sredstvi na tesnem. Ko se je nekoč bližal rok za plačilo večje vsote, denarja pa ni bilo nobenega, je škof dejal Plantariču: »Moliva k sv. Mali Tereziji!« Kmalu nato, prav zadnji trenutek, je Gnidovec sobratu z veselim obrazom pokazal poštno nakaznico, kli jo je ravnokar prejel. Prinesla je natančno tisto vsoto, ki sta jo potrebovala.

* O tem meni g. Plantarič v svojih Spominih: »Dal se je zavesti, da je edino albanski element merodajen v škofiji. Pozneje je svojo zmoto spoznal, a je bilo prepozno. Boljša bi bila prva zamera kot druga. Četudi je stregel avtohtonim katoličanom teh krajev, se je vseeno zameril albanski duhovščini do smrti. Ta zamera ga je bolela celo v zadnjih dneh njegovega življenja.«

Za nabiranje denarnih sredstev je Gnidovec porabil pot ha evharistični kongres v Chicagu 1. 1926, kamor je odšel  tudi ljubljanski škof dr. Jeglič. Tamkajšnji slovenski naseljenci so se mu odzvali, prav tako rojaki doma.

Posrečilo se je dobiti v Prizren tudi Bolniške sestre sv. Vincencija (Marijine sestre). Njih prva prednica je bila s. Klara Rogelj {r. 23. junija 1880, umrla 12. maja 1950 na Dobrovi). Vodile so gospodinjstvo in obdelovale njivo. V začetku je bilo vse zapuščeno in revno. Trikrat je izbruhnil požar, ne da bi povzročil večjo škodo. V par letih je gospodarstvo lepo napredovalo, povečalo se je število duhovnikov in dijakov.

Z domačim naraščajem so bile velike težave. Albanci nišo imeli šol v svojem jeziku, pa tudi srbskih šol po katoliških vaseh skoro ni bilo. Kandidate so torej morali sprejemati že od prvega razreda ljudske šole. Vodja Plantarič je pripeljal s seboj nekaj malih semeniščnikov iz Bitole. Vstopilo je tudi nekaj slovenskih dečkov. Oboji so se v Prizrenu dobro obnašali in so bili med najboljšimi učenci. Škof pa je hotel veliko gojencev in je sprejel vsakogar, ki se je priglasil, celo nepismene. Tako se je spočetka znašlo v novem semenišču 20 gojencev. Plantarič je hotel strožjo izbiro, pa ni smel nikogar odpustiti. Škof je ponavljal: »Potrpite, saj veste, da potrebujem duhovnike.« In če je vodja ugotovil: »Iz tega fanta ne bo nič,« ga je škof zavrnil: »Kako morete kaj takega trditi?«

Kljub temu ni vzdržalo vseh 20 gojencev.* Albanske družine se izredno težko ločijo od dečkov. Pogosto so jih že kot dojence zaročili z deklico iste starosti in za to zvezo že plačevali ali prejemali denar. L. 1935 je g. Kordin poročal o tretješolcu, ki je že dvakrat pobegnil nazaj v semenišče od doma, kamor so ga odvedli starši. Resnejši dijaki so ostajali v zavodu tudi med počitnicami, da doma niso bili podvrženi pritisku, naj ostanejo in se skoraj poroče. Včasih je po dogovoru s krajevnim duhovnikom kakšna revna družina dečka poslala v semenišče. Čez teden dni pa je vsa številna družina prišla za njim. Začelo se je objemanje, jokanje, prigovarjanje. Družina se je često naselila kar v semeniškem hodniku in končno po nekaj dneh fanta odpeljala v domače uboštvo in zaostalost.

* Iz Gnidovčevega poziva Slovenskemu ljudstvu 17. maja 1927 vemo, a jih je na ta datum bilo le 14.

Gnidovec je od vsega početka mislil na gradnjo posebnega poslopja za semenišče. 20. marca 1929 je oddal delo domačim podjetnikom. Izkazalo se je, da je pod tistim zemljiščem – prej je tam stalo nekaj hišic – bilo izkopanih šest vodnjakov, kar je močno oviralo polaganje temeljev. Potem pa je gradnja naglo napredovala. Poslopje je bilo utrjeno z železobetonskimi ploščami in je bilo za Prizren nekaj izrednega.

Pod pritličjem je bila dvorana z odrom, kuhinja in obednica. Nad temi prostori so postavili kapelo in škofovo stanovanje. V prvem nadstropju so bile učilnice in nekaj manjših stanovanjskih sob, drugo nadstropje so zavzemale spalnice. Prostora je bilo za 50 dijakov. Za kapelo je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani darovalo lep oltar, delo Ivana Pengova. V sredini je stala reliefna podoba sv. Alojzija, ob straneh pa sveta brata. Ljubljansko Apostolstvo je poslalo tudi velik kip presv. Jezusovega Srca in obhajilno mizo. Pri gradnji je največ pomagal Dorčić, profesor na gimnaziji v Prizrenu. Gnidovec ga je pridobil za inštruktorja v semenišču. Istočasno je v 4 letih zasebno končal bogoslovne študije in po zgraditvi semenišča postal v njem prefekt, dasi za to ni imel izkušenj.

 




Božji služabnik Janez Gnidovec

VI. Skopljanski škof

3. Gnidovec v novem okolju

Da je mogel g. Kordin toliko dobrega napisati o katoličanih na jugu – seveda je imela tudi ta medalja svojo temno stran, kot je med drugim razvidno iz predavanja Diaspora, ki ga je sobratom lazaristom imel 1. 1939 g. Tumpej in je izšlo tudi v knjižni izdaji –, je nedvomno zasluga molitev, žrtev in dela škofa Gnidovca. Ta je obdržal škofijski sedež na ljubo albanski duhovščini dobrih deset let v Prizrenu. Od tam je takoj začel obiskovati vse predele svoje obširne škofije. Prometne zveze (železnice in avtobusi) so bile obupne. Gnidovec je popotoval največ peš ali pa na konju, noseč težak kovček z mašnimi potrebščinami. Poleti in pozimi je imel na sebi majo, talar in navadno še površnik, ki si ga je po potrebi obesil na roko. Ni se dal ugnati ničemur: ne vročini ne snegu ne utrujenosti ne žeji ne lakoti ne bolehnosti. Niso ga strašile ne gore ne prehodi prek potokov in rek. Ni se zmenil za nevarnosti pred zvermi ne pred razbojniki in uporniki (kačaki in komiti). Spoznati je hotel vse svoje ovce in jim zlasti za velikonočni čas omogočiti spoved, jih zbirati pri maši in jim deliti evharistično hrano. Še čez leta so se na novo došli duhovniki čudili, kako natančno je poznal posameznike in družine, njihove razmere in potrebe, pa naj so živeli kjer koli.

Gnidovec na poti

Kako je ta mož, o katerem so nekateri trdili, da je že kot semeniščnik trpel za srčno napako, premogel izredne napore? Vemo, da mu je dolgourna ježa često prizadela rane; da je bil v prenočevanju po zanemarjenih kočah navadno poln stenic in bolhà; da so ga komarji opikali in je bil pogosto od mrčesa ves zatekel. Pri vsem tem je na potovanjih užival zelo malo: nekaj kruha in kislega mleka; nikoli ni pokusil kave ne alkoholnih pijač. Doma se je po navadi hranil zadostno in ni hotel vzbujati pozornosti s pretiranim postenjem. Na potovanjih si je pritrgoval iz zdravstvenih razlogov – imel je težave s prebavo in hemoroidi – in iz sramežljivosti: po tistih krajih je bilo težko kje najti primerno stranišče.

Novo pokorilo si je naložil s spokornim pasom in bičanjem. To je opustil šele nekaj časa po preselitvi v Skopje – na spovednikovo priporočilo, saj ga je že zdelovala bolezen.

Posebno ljubezen je imel do bolnikov in revežev. Od tega, da obišče bolnika, ga ni odvrnila ne razdalja ne huda pot ne vreme. Sodelavcem je naročal reden obisk bolnikov; o tem so mu morali poročati. Revežem je razdal, kar je imel. Niso bili redki primeri, da si je moral sposoditi denar za vozni listek. Pri delitvi miloščine ni vpraševal po veri in narodnosti ali po vzrokih bede.

Tudi na sprehodih je srečanja uporabljal za spodbudne razgovore. Katoličane je opozarjal na ljubezen do Boga in na verske dolžnosti.

Na potovanjih je veliko pridigoval. Čeprav se ni lahko izražal in je imel nekako piskajoč glas, je njegova gorečnost poslušavce pritegnila in prepričevala.

V spovednici je bil vsak dan. Iz nje ga ni pregnal najbolj strupen mraz ali najbolj moreča vročina. Dasi je bil do sebe neizprosen, je bil do grešnikov razumevajoč, poln usmiljenja in tolažbe. S. Blazija Mlinar, ki je bila v Prizrenu dvanajst let (od 1. 1929), je izjavila: »V spovednici je bil prijazen, kakor da je drug človek(…) Bil je domač. Lahko smo ga razumele(…).«