1

VIJOLIČASTI VLAK

nadaljevanje in konec

Med živo razcvetenimi oleandri v Narbonne napisi z apnom “Živela OAS” … Nato trte, male pritalne trte, morje trt na vse strani, da se človek ne čudi, daje Francija dežela vinskih bratcev … Sončna plodna Galija diha iz čudovitih zlatastih ravnic pod Toulousom … Nato vlak zavozi v vertikali navzdol, proti Pirenejem. Nočem prezreti prve reke, ki jo bom videl teči v ocean, reke šolskega spomina, Cezarjeve “Garumna” … V prvem popoldnevu postaja lice zemlje prisrčnejše, zelenje se čedalje bolj viša, globeli in sočne gozdne debri, ko da se peljemo v neko zložnejšo Gorenjsko …

Skupina romarjev je obkrožila nadškofa, ki na hodniku, pri aparatu za gašenje, podeljuje dojenčku birmo, njegov zadnji zakrament … V materinih rokah bo umrl, preden bomo prišli, pokopan bo na pokopališču lurških romarjev – njegova pot v Skrivnost je žo končana, ko se peljemo skozi Tarbes … To je že lurška škofija, »Tarbes et Lourdes«, nekdo zakliče »Pireneji«, drugi opozarja na lurško letališče tam na vznožju griča, ki je leta 1959, ob stoletnici iztovorilo osem milijonov romarjev, od Amerike do Avstralije … Še zadnja postaja, Adé, ki se je spominjam iz Joergensena, ravnina se zlekne kot zelena brokatna preproga pred goličavim oblačnim predgorjem, za katerim bližajoča se nevihta zakriva ledenike. Carducci me porine k oknu, da bi mi pokazal baziliko, toda kljub njegovemu prizadevnemu kazanju je ne morem pogoditi.

Francoski oficirji, ki jih usnjene naramnice na civilni obleki (odkod neki ta čudna insignija za bolničarje, za “bracardiers”) označujejo za lurške Samarijane, že pripravljeni čakajo ob vlaku.

Lurd.

Grad presenetljivo spominja na ljubljanskega.

Tu je bila torej pred sto leti izrečena nad votlino beseda, ki jr končno spravila na kolena abbeja Peyramala, ki je sprva oklofutal Bernardko, ko mu je prišla pripovedovat o prikazovanjih: »Ego eyu Immaculada Conceptiun«.

Ne v knjižni francoščini, ki je mogoče Bernardka ne bi bila razumela, ampak v lurškem dialektu, ki je že blizu španščini.

In vsaka stezica povede te v Lurd. Gospod Fabio je bil na primer dolga leta obrtnik, z dobro vpeljano slaščičarno v Tržiču. In nekega dne, ko so mu bili otroci že pri kruhu, je – kakor se bere v dobrih starih legendah – vse skupaj prodal, sporazumno pustil na domu ženo in šel za klicem. Klic ga je povedel v hišo v San Doná di Piave, kjer je mesenje sladkarij zamenjal z mesenjem ljubezni; v zavetišče, kamor se stekajo rahitični, neozdravljivi, idioti, človeški spački. In tam se ni zaposlil niti kot kuhar niti kot vrtnar, ampak kot – mati. In mati, če je treba, pobira tudi iztrebke izpod svojih onemoglih otrok.

»Sprva se mi je uprlo. Pa sem mislil: če si me poklical sem k tem svojim najmlajšim bratom, mi daj moč, da bom zmogel to. In je šlo. Zdaj mi ni nič, tudi če se lotim najgršega. Dam si rokavice, pa je.«

Krhek kot otrok se je pri svojih sedemdesetih letih ves dopoldan podil za vozički okrog votline, zdaj pa se nič ne upira, ko mu pri kosilu v hotelu sproti polnim kozarec s temnim francoskim vinom. Kaže, da kljub vsej svoji milini zna iti tudi preko žene, resne, prikupne, skoraj aristokratske gospe – pred leti so jo prinesli v Lurd na nosilih, tu je prosila samo za dušno zdravje, pa je ozdravela in je odtlej vsako leto z možem na romarskem vlaku – ki od strani meče proti njegovemu hitro se praznečemu kozarcu svoj karajoči: Fabio!« Ujamem trenutek, ko se gospa zaplete v pogovor drugam, da spet speljem gospoda Fabia v skušnjavo in mu do vrha nalijem ta pirenejski vinček, ki mu tako tekne. Naj ga pije, ta preoblečeni Samarijan s poti v Jeriho! Tako bi vsaj enkrat videl, kako se napije svetnik.

Starček, ki se je že preko človeške doline ves zazrl v onstran, v večni šotor, je kljub temu še ves ljubko zgovoren. Nič kislega ni v tej njegovi odpovedi, ampak sama blagost, spravljiva milina na vse strani. Pravi, da je nekoč, ko je še pripravljal slaščice za ta svet, imel za tiste svoje sladkarije tajne recepte, a da jih je izročil naprej kupcu, kateremu je prodal obrt. Zdaj sta njegova recepta samo dva: “Malo zavetišče” v San Doná di Piave in pa enkrat na leto – Lourdes, kakor izgovarja gospod Fabio v svoji komaj pismeni preproščini.

»Veste, pa žal ni tukaj vse tako, kakor bi moralo biti,« mi šepne čez mizo. »Res, kar je znotraj svete ograje, ki meji območje votline od mesta, tam so – nebesa. A kar je zunaj, je pekel.«

In v to peklensko območje je zasidran tudi ta hotelček druge kategorije, kjer zdaj jeva: njegova lastnica namreč živi v divjem zakonu z nekom, ki ni njen mož.’

Gospod Fabio srebne iz kozarca skrčen vase kakor od strahu, da se stavba vsak hip podre na nas zaradi grehote, ki ji je priča. Divji zakon, pa še brez otrok!

In ker ima poleg sebe še mlajšega človeka, ne zamudi prilike, da ga ne bi posvaril:

»Veste, ni ga večjega greha kakor ta, da človek noče imeti otrok.«

Tabla z napisom “Lieu sacre” (Sveti kraj) opozarja, da smo onkraj območja z devetstotimi hoteli in s tisočimi trgovinami s spominčki, v tišini stoletnih dreves in molitvenega šepeta, kjer je svet razvrednoten.

Podzemska katedrala sv. Pija X., ki v svoji arhitekturi ponazarja Petrov čoln – in nagnjeni cementni oporniki naj bi bili ladijski stranice te ladje, plujoče skozi zgodovino – me verjetno ne bi prevzela niti, ko bi bila dokončana. V njej je prostora za štirideset tisoč ljudi, zdaj pa se je zbralo pri stranskem oltarju, zgubljeno zrno v tem ogromnem ladijskem trupu, kakšnih dvajset Slovencev. Stoli samevajo prazni v tem velikanskem dnu. Zato moški, ki kleči sredi te praznine, še bolj pada v oči. To je moški v zrelih letih, s pravim orjaškim telesom, v črnem suknjiču. Človek bi mislil na romarja od kdove kod, ki je na svojih ogromnih nogah prinesel sem svoje veliki grehote ali svojo veliko ljubezen. Ko je odmolil, stopi iz klopi. Kot da je sam v prostoru, poklekne na obe koleni, razprostre svoji kot vesli veliki roki in z veličastnim priklonom beduina sredi puščavskega peska poljubi zemljo, lurško zemljo. Zunaj se sveti v soncu cementna ploščad Esplanade – torišče vsakodnevnih procesij – z masivom tronadstropne bazilike tam na dnu. Ves kraj tone v zelenju: posebno zjutraj je Lurd kakor v čisti poplavi vonjev iz gozda. Proti votlini greš levo mimo visokega zidanega kompleksa z baziliko, mimo svežo gotsko navdahnjene stavbe “Bureau Medical”, ki hrani ves stolelm arhiv o ozdravljenih. Trenutno je v zdravniški komisiji, ki leta dolgo pretresa posamezne primere, tudi dr. Cachin, sin znanega francoskega komunističnega voditelja. Že je slišati šum – s svojo belkaslo spenjeno pirenejsko vodo bi bil lahko Gave slovenskega reka. Sora na primer.

Nekdanja divjina, kamor je 11. februarja 1859 šla Bernardka nabirat suhljad, je izginila v sklopu regulacij, ki so premaknile rečni tok in prekrile vodne tolmune z obširno ploščadjo. Samo križec v cementu, kjer je klečalo dekle, skuša lokalizirati prizor. A nad cementom je scenarija ista – divje odsekan hrib, zarasel s smrekami, bukvami in z bujnim rastlinjem, pod katerim se kakor ogromna skalnata školjka odpira votlina.

Bernardka je zelo razočarala kiparja Labicha, ko mu je rekla, daje bila Gospa neprimerno lepša od njegovega sicer lepega kipa. Po sto letih mu bodo sneli že strohneli rožni venec in ga nadomestili z novim, za drugih sto let. Tudi grm divje rože, v katerega se je vplel skrivnosten piš, da je Bernardka začudeno pogledala navzgor, je še isti. Samo vode, ki je prižuborela izpod njenih prstov, ni videti. Zajeta je v dva rezervoarja: levo od votline teče v vrsti pip, da jo lahko prestrežeš, desno od votline pa se steka v kadi za kopeli.

Pred votlino stoji razprostrtih rok mlad človek: tako namreč molijo Francozi v Lurdu: v živem znamenju križa, kakor v brezmejni prošnji za to dolino, ožarjeno od oranžnega soja atomskih eksplozij.

Tišina, vonj po drevesih, večni pripev Gava.

Sainte Marie, Mère de Dieu, priez pour nous, pauvres pécheurs, maintenant et dans 1’heure de notre mort.

Poleg našega vlaka je te dni steklo v lurško postajo še nešteto drugih. In z njimi nešteto usod.

Pred votlino imajo zdaj svojo mašo romarji iz škofije Frejus-Toulon. Kos Sinje obale, prestavljen sem ne v svojem miljardskem blišču, ampak v svojem najbolj trpinčenem mesu. Pridiga jim mladi škof: občutljivi obraz kneza – intelektualca, ki išče pomoči v skopi trpeči kretnji lepe roke s prstanom.

»Vi, edina resnična aristokracija človeštva,« ujamem njegov stavek, ki se razlega nad razgledom nosil.

Na enem izmed njih leži mrtvo vznak mogoče najlepše dekle, kar sem jih kdaj videl: mladenkin obraz je en sam čar, lepota, ponos. Je slišala tisto besedo? Sklenjeni roki ji objemata rožni venec iz svetlih jagod, kakor v nekem poslednjem izpolnjenju.

Neozdravljiva lepotica s Sinje obale, nevesta, že zavezana za Skrivnost. Ko sem že daleč, zaslišim pesem. Nekoč sem v operi slišal pesem soncu nesrečnikov v Beethovnovem Fideliu: in odtlej nisem slišal nič višjega. In vendar je ta Magnificat, ki je zdaj vzplul kakor tisoč golobov, še silnejši. Kakor da bi se od nekod dvigalo morje – iznad vse krvi, solza, sovraštva, stiske, smrti – zmagoslavni zbor, ki mi v jutru pravi, da se je kljub vsemu splačalo roditi se, da se kljub vsemu splača živeti in umreti.

Magnificat romarjev iz Frejus-Toulona!

Pripeva mi v celih šest ur dežurstva pri dvigalu v “Hospital des sept Douleurs”, v tej iz rezanega kamna zidani “Bolnišnici sedmih bolečin”. Bolnik brez nog in brez ene roke, ki se mu druge neustavljivo polašča gangrena. Drugi bolnik, ves vijoličast v polovico telesa. Mladenka z lupusom – to bolezen sem spoznal šele tu: kakor da so se v mesu obraza zaredile črne gobe, nekakšni pošastni hrčki. Štiridesetletna Furlanka, ki je od svojega sedmega meseca negibna v vozičku.

Razgovorim se z njo in spomnim se tolikih razgovorov iz uradov, kavarn, pri intelektualnih omizjih – razgovorov z zdravimi, od katerih sem odnesel gnus do življenja.

Seveda, Filumela se lahko tudi razgovarja, medtem ko dela, a predvsem mora delati, tudi tu, v Lurdu, v sobi “Saint Charles” – na letošnjem romanju hoče splesti štiri pare nogavic, za nečake.

Kmečko bunkast obraz sije neizpremenljivo milino božjega otroka, ko pripoveduje. Od svojega sedmega meseca je tako negibna, a da bi žalovala zaradi tega? Še na misel ji ne pride kaj takega! Še nikoli ni zavidala sovrstnicam, ki so lahko živele, se poročile in imele otroke. Končno tudi ona lahko dela – plete, za nečake, pranečake, sosede, vaščane. In takole iz svojega vozička kdaj pa kdaj reče kakšno dobro besedo kakšni poročeni, ki pride potarnat k nji, Filumeli. In malce pomaga tatku in mamici, zakaj še ju ima oba, rada jo imata in ona njiju. Prav srečna je. In enkrat na leto takšenle praznik, ko gre v Lurd.

In Filumela plete, z neutrudno igro pletilk.

Pogovori iz kavarn tam v svetu, zdravem v svojem brezupu.

Kaj bi bili lahko vse videli tu – križev pot na hribu nad votlino, s Kristusom in vojaki, v bronastih kipih v naravni velikosti, prav sredi trave gredic, potem Bernardkino stanovanje, ki je ohranjeno vse, kakršno je bilo, z istimi stoli, mizo in mentrgo, pa okolico s slovitimi votlinami.

Mogoče bi lahko skočili tja čez v Španijo, videli Barcelono, eno najlepših mest na svetu – toda teden je že okoli, ob dveh popoldne odidemo, naš »Treno Violetto D« že čaka s svojim italijanskim strojevodjo.

Vse do danes sem odlašal, da bi se šel skopat.

Medtem sem izvedel vse o tej lurški vodi, o tem svojevrstnem H20, ki pri svojih devetih stopinjah ni povzročil še nikomur prehlada.

Ko manjkata še dve uri do odhoda vlaka, se odločim.

Ob opoldanskem odmoru je kopališče prazno. Vrsta kabin je na razpolago, pregrajenih s pregrinjalom.

Stopim v prvo. Črn marmor in voda. In nad kadjo tablica z molitvijo v več jezikih.

Lurška voda! Ko so jo prenesli v muslimansko Meko, ni bilo nič z njo. Ko se slečeš, te dva ogrneta čez ledja in ti pomagata v kad.

Zdaj sta dežurna zamorec in Italijan.

Pravijo, da je treba za to službo največ živcev in največ želodca spričo vsega, kar nago tone v to vodo.

Podprt od črne in od bele roke, v bratstvu vseh polti, se tresem v mrzli kopeli.

Voda se posuši na tebi, preden se oblečeš.

Že sem pri vratih, ko se hočem znebiti majhne radovednosti.

»Je ta kabina za zdrave?« vprašam s kančkom higienske zaskrbljenosti. Italijan in zamorec se mi ljubeznivo nasmehneta, ko me morata postaviti na laž.

»Okopali ste se v vodi najhujših bolnikov.«

Marsikaj me je že bolelo od takrat, infekcije pa se takrat le nisem nalezel.

Ko pridemo na postajo, pravijo, da je Budi začela napihnjenost vidno plahneti.

Iz lurškega dnevnika. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1965, str. 141 do 148.




VIJOLIČASTI VLAK

Cvetoča forsitija je razpela nad vrtno ograjo blesteč oblak rumenine, širje okrog po gmajni so poganjali naši krotki kraški gabri, sredi pomladi je bilo, ko je prineslo znanca na obisk. Dolgo ga prej ni bilo na spregled, tudi pozneje je zginil za lep čas. Takrat pa se je zasedel, da sva ob dišečem gorenjskem češnjevcu obrala vse naprej in nazaj. Ta »naprej in nazaj« je bil pravzaprav že v temi, ki naju je razvnela: slovenska tržaška vas, polna avtov, televizorjev in milijonov, a ki sije sama sodila prekletstvo, ko se je odpovedala osnovi rodu – otroku. Govorila sva o novem okupatorju, ki pokončuje naš narod, še preden pride v zibel. Potem sva se pomirila: če smo se sami zapisali smrti, potem izginimo, saj nismo vredni drugega. Razvej nas, veter, pleve, kaj mi mar.

»Kam pa ti v počitnicah?« sem ga vprašal, da premaknem po govor.

Pogledal me je, ko da ima nekaj za bregom.

»V Lurd pojdem, julija.«

Tako se je začelo.

Preden je namreč znanec odšel, je vrgel:

»Pridi še ti z ženo!«

»Prav zdajle bi preveč zamajala hišni proračun.«

Toda znanec, človek, ki je samo z eno nogo na tem svetu, je takoj izločil iz razpravljanja denar.

»Plačam jaz, bosta že kdaj vrnila. Na, tukaj je prijavnica.«

In tam na obzorju poletja je v senci Pirenejev zavonjala Francija,« tistim imenom: Lurd.

Kaj sem si lahko obetal od turistične žetve na poti, o tem me je že doma poučil atlas, nad katerim sem se sklonil kakor nad razstavljenim bogastvom, saj sem se prvič odpravljal v Francijo: od italijanski meje dalje – o France, la belle contrée – Sinja obala, Provansa, Pireneji, z vrsto imen kakor žlahtnimi dragulji — Arles, Nimes, Montpellier, Narbonne, Toulouse, Tarbes. A kaj me je čakalo na koncu poti, v mestecu v predgorju Pirenejev, s tem mi je moral postreči prijatelj, knjižničar, iz tistega svojega teološkega bogastva po policah.

Jedro dogodkov, katerih posredovalka začudeni Evropi je bila od februarja do poletja 1859 neuka hčerka lurškega mlinarja Bernardka Soubirous, mi je bilo že znano. Mozaik sem hotel zdaj razstaviti v posamezne kamenčke. Ljubeznivi knjižničar me je na mah razumel Nekaj iztegov v kartotečne predalnike, nekaj korakov ob nagrmadenih policah, prislon lestve – in že je bilo pred mano dovolj tiskanega brašna za na pot.

»Prvič: pravkar izšla zgodovina lurških dogodkov od 1859 do danes. Drugič: knjiga Danca Joergensena o Lurdu. Tretjič: Alexis Carrel, Nobelov nagrajenec za medicino: njegov lurški dnevnik.«

En zgodovinar, en pisatelj, en znanstvenik: oprema za 1500 km dolgo vožnjo se mi je zdela dovolj primerna.

Takrat nisem vedel, da je sicer kar se da razgledani knjižničar daleč najlepšo knjigo o Lurdu, eno najlepših knjig stoletja, prezrl: mislim na Bernardkino pesem Franza Werfla.

Ko v poltemi šolske telovadnice, izgubljene sredi razvalinastih kop starega mesta, čakamo na navodila za odhod, si pravim: bratstvo med Slovenci in Italijani zmoreta ustvariti v Trstu samo dve organizaciji – komunisti in romarji v Lurd. Šele ta most, ki ga čutim tukaj vrženega preko prepada krvi, mi daje vtis avtentičnosti. Sredi elite sem, ki pa ni elita vladne stranke ne Katoliške akcije, ampak elita src, odprtih človečnosti – in preko nje – Skrivnosti. Morda bi bil ta vtis manj čist, ko bi bil to sestanek zdravih romarjev, ki jih utegne zamikati v Lurd tudi turistično doživetje. Tukaj pa so se zbrali tako rekoč specialisti človeške bolečine – bolniško osebje in sorodniki bolnikov, ki sanjajo za vsakega izmed svojih dragih to, kar Lurd daje – sodeč po stoletni statistiki – samo enemu na tisoč.

In ker smo tako rekoč v štabu človeške bolečine – nekatere bolezni lahko vidiš samo na lurškem vlaku – je samoumevno ostala pred vrati telovadnice naša stoletna razdvajalka: kri.

»Samo eno stranko pripoznamo,« pravi šef-zdravnik, Italijan, ki je med vojno zdravil tudi naše partizane po Krasu. »Stranko Gospe.«

In ko se spomnim, da poslušam to v Trstu, v tem bujnem gobišču evropskega rasizma, si brez večjega napora domišljije zamislim eno od tistih kleti v starogrškem Korintu, kamor je zbranim pristaniškim nosačem grmel Pavel: »Med nami ni ne Skita ne Rimljana.«

Skozi temo časa se je korintska voda prebila v tenkem curku celo v središče starega mesta, v samo leglo naše domače OAS.

Lurška pesem – kdo je že uglasbil to internacionalno nežnost? Posneta v “carillon” zbuja vsako jutro k delovnemu dnevu Janeza XXIII.; vsaka ura v Lurdu je opevana od nje, v mehanizmu na vrhu bazilike; in tu se opleta v nedeljsko rjovenje juke-boxov tam v mestnem kaosu onkraj telovadnice.

Nato začne neka roka risati po tabli tloris Lurda: tu je postaja, “Gare”, s posebnim izhodom za romarje, “Pelerins”, tu je Rue de la Grotte, tu je votlina, ob njej teče reka Gave … Mesto ima 900 hotelov, a ta trgovska pritiklina je manj zoprna, kot bi človek pričakoval. Tudi pri tujih bolnikih imajo prednost francoski “braccardiers”, nosači, ki se jim je treba v celoti podrediti, sicer znajo biti rezki, saj so to povečini bivši oficirji francoske armade … Za bolnike se uporabljata dve vozili, za nepregibne štirikolesno, ki ga je Ireba ravnati od zadaj, za tiste, ki lahko sedijo, trokolesno, z vrtljivim sprednjim kolescem, ki zahteva za usmerjanje določeno spretnost. Kar se tiče obleke, je treba računati s predalpsko klimo, ki pozna hitre padce v temperaturi. Na nepregibne bolnike je treba paziti posebno onkraj meje, ker francoski vlaki vozijo hitreje, z močnim odskakovanjem.

Na vrsti so medicinska navodila, ki jih daje šef-zdravnik: kar zahteva od navzočih sorodnikov, so predvsem točne anamneze, ker sicer obilno založena lekarna na vlaku ne more zadostovati za vse.

Ko odhajam, si mislim: kako neki vrvra s svojim pirenejskim šumom Gave, lurška reka?

Odhajanje vlaka, to je ena tistih slovesnih emocij, polnih mirne veličastnosti, ki jih je podaril modernemu človeku stroj poleg vsega, kar mu je stroj tudi vzel. A ko se zdaj premika izpod strešnih peruti tržaške postaje »Treno violetto D« – takšen je namreč v železniškem jeziku naziv našega vlaka – se sprašujem, ali more biti kakšen drug odhod pretresljivejši: samo odhod vojakov na fronto. Dejstvo je, da imaš občutek, da se je zdaj na tirih premaknilo vse četrtmilijonskn mesto v svojem najbolj strpinčenem človeškem predstavništvu. Ljudje, ki jih kljub gomazečemu prometu nikoli ne vidiš ne na cesti ne v baru ne na stadionu ne v cerkvi; bitja iz družbene teme: neozdravljivi iz bolnišnic, sanatorijev in privatnih stanovanj. In zakaj je prav jok njihovih dragih, ki z robci na očeh oblegajo vlak, tako pretresljiv? Saj ne jočejo iz strahu zanje. Od hipa namreč, ko pride iz rok domačih v roke bolniškega osebja, postane bolnik na lurškem vlaku knez: po neki skrivnostni spreminjavi zraste iz nekega katerega koli kliničnega primera v samo podobo velikega Trpina: samo on je izključno središče pozornosti tako da se bo vrnil z neizbrisnim doživetjem, tudi če se v njem versko ne bo prav nič zganilo. Zakaj te torej tisti robci tam doli tako pretresejo? Ker čutiš, da je to jok upanja. Ker jc med raznimi ekspresnimi, motornimi, tovornimi vlaki, ki zdaj trpajo postajo, ta vlak stekel mimo vseh človeških ciljev v območje Skrivnostnega.

Na peronu v Tržiču čaka zleknjen na nosilih mož okrog tridesetih let. Ko bi stal pokonci, bi bil podoba hrusta. Delavec, kmet, rudar? In kaj ga je tako spodsekalo, da negiben daje s svojim silaškim telesom vtis padlega hrasta?

Tudi on je zdaj vkrcan. Nežno, da niti vzdihne ne, ga prenesejo v vagon za nepregibne. A oči so se mu odpovedale življenju.

Vlak tone med furlanskimi murvami, ko odprem časopis. Dopisnik iz Honoluluja začenja svojo zgroženo reportažo s citatom iz Janezovega Razodetja: »In zasvetila se je strahotna luč.« Poskus atomske superbombe na Pacifiku: prebivalci Havajskih otokov so videli žar eksplozije tisoč kilometrov daleč.

Zamislim se v datum: 10. julij 1962.

Žarelo je kakor od vzhajajočega sonca.

Tudi mi se peljemo v tem oranžnem žaru konca h Gospe.

V kupeju nas je več, ki spadamo k isti ekipi, se hitro spoznavamo, kadimo. Toda starost nas kaj kmalu razdeli na dvoje: trojica mladih, dva vzgojna prefekta v nekem mestnem zavodu in en srednješolec, in trojica starejših, ki so na račun svoje veljave postreženi s sedeži ob oknu. S tovarišema smo si prav hitro v konce, da smo prav kmalu v sproščeni domačnosti. Eden, suhcen človek, ki ga je sama prisrčnost, je zastopnik velike milanske knjižne založbe za Gorico, ki si služi svoj procentski kruh ves dan na motorju od ene knjigarne do druge. Lurd je tako rekoč njegov drugi dom, z ženo sta tam proslavila petindvajsetletnico poroke, hčerka mu bo vsak čas profesorica, sicer se bavi tudi s fotografijo. Ko je eno zadnjih vzhodnoitalijanskih romanj vodil beneški patriarh Roncalli, ga je večkrat posnel v vlaku, posnetke pa poslal za njim – v Rim, kjer je postal Janez – ali prav tako prisrčno furlansko – Joanut XXIII. In Joanut ne bi bil Joanut, ko se mu za posnetke ne bi bil prav lepo zahvalil in priložil sliko z lastnoročnim podpisom.

Da je šel bodoči Janez skozi vlak, da se je rokoval z vsemi, do zadnje kuharice, to naposled ni bilo nič posebnega; to je že nekakšen običaj. »Morali bi bili videti, kako je to delal,« je sopotnik s kretnjo ponazoril domačnost, ki jo je zmogel samo on, Joanut. »Tako, da bi mu človek ponudil iz steklenice. Kot nič!«

Vlak se v odrešujočem ovinku prerije skozi dimasto periferijo nečesa, kar moli iz ravnine kakor stolpovje industrijskega inferna – Milan! Po Milanu se zemlja masti v vodi in topolih, pogrmevanje čez veličastne vodne pahljače Pada …

»Vrnili se boste v Lurd!« pravi prepričan sopotnik. »Kdor gre enkrat, se vrne. Stoprocentno!«

Sklenil sem, da se ne bom pustil vplivati, ampak gledal na vse izza ograje svoje neodvisnosti.

»Tudi jaz sem tako sklepal pred devetimi leti,« se skrivnostno nasmehne drugi popotnik.

Imenoval ga bom Carduccija: pravijo, da je obraz sv. Janeza Vianneya prav skrivnostno posnemal poteze filozofa Voltaira; in ali more kdo bolj kot ta košati romar posnemati levji obraz Carduccija, pesnika tretje Italije, avtorja “Himne satanu”? Izredna moška vitalnost se je komaj umirila na pragu sedemdesetih let: ravsasta beseda izdaja človeka, ki je s polnimi pljuči plaval v strastni vodi življenja; in ko z oblastno kretnjo zvrne vase Coca-Colo, mu je do komolci odvihana roka polna krvi.

»Seveda, moje zgodbe še ne veste,« pravi. Na ramo mi tovariške pade njegova mesnata dlan. »Povem vam jo pozneje, ko se bomo vozili skozi Francijo.«

Italijan, ki je emigriral iz Pule. Prepad. In onkraj Slovenec, ki mu je fašizem vzel očeta. Dol proti Genovi tekmujeta, kdo bo postregel z boljšim dovtipom. Čez prepad je stekel lurški vlak.

Ko se vlak preriva skozi brezkončne razglede jeklarn v Genovi, pride do nas glas, da se je na srcu bolnemu dojenčku, ki ga mati pelje z nami, stanje poslabšalo.

Buda: kdove kako je ta okrutni vzdevek zaneslo celo na kakšnu usta semle, na tale vlak. Morda zato, ker v svoji krutosti ne bi mogel biti resničnejši: Furlanček je dejansko kot žoga, ves napihnjen v prsi, v zapestji, v nosnice. A še ne vemo, da je on tisti eden, med tisoč –

Ventimiglia, polnoč, na omrtveli postaji se zalagamo z vodo. Nato vlak zdrvi čez mejo v francosko polovico noči. “Douane”, to je prvu beseda novega državnega jezika, ki jo zaznam v preblisku prebujenosti. Konvoj trpljenja reže zdaj težko dišečo temo Sinje obale. Od moderne Sodome, kjer se je Mamon spečal v najvišjem stilu z Užitkom, utegneš videti le kakšno krošnjo južnega rastlinja, cementno dvorišče v ozadju kakega hotela, sprevode avtomobilov v mrtvem soju cestnih svetilk. Dan se potem odpira v lišajasto zelenje Provanse, nekje daleč tam v valovih rumene ilovice tone Marseille, potem se vzpenjamo proti Arlesu. Tod je začel odpirati svojo imperialistično pahljačo Cezar na čelu svojih legij, potem so v tej sončavi peli trubadurji. Nimes se odpre ves bel s kakšnim kot skala starim gotskim zvonikom, a postaja je vsa nastlana s čiki …

Za Carduccija so to kraji, ko da bi bil nekoč pasel po njih. Devetič gre v Lurd, potem se prvič »ni pustil vplivati«. Z manjše postaje prinese dnevnik “Haut-Pyrenees”, obere glavne novice, ga vrže stran, si prižge cigareto, puhne vame:

»Intelektualci smo posebne živali, pan profesor,« mi vrže z ostankom češčine, ki mu je ostala od praških ljubezni, iz časa oficirjevanja v zlati francjožefovi Pragi.

Ko sem ga na začetku tipaje tituliral z doktorjem, me je rezko popravil: »Učitelj sem.« In prav tako rezko je vrgel pred mene svoje življenje. Sin delavca v puljskem arzenalu. In ker je bil eden od preredkih italijanskih socialistov tam, so ga Jugoslovani vabili v zagrebški Sabor. Ni se zlagal s komunisti v nekaterih vprašanjih, pa |o je mahnil čez mejo v penzijo. Leta 1952 so mu predlagali, da bi spremljal svojo bolno svakinjo v Lurd.

»Da se razumeva: sprejel sem kot človekoljub; kot človekoljub, ki bi sicer požrl vse farje. Pojdem, samo gledal bom in konec. Nekaj turizma ne škodi. Vedeti namreč morate, daje bila vsa moja religija v tem, da sem poleti veslal nag v svojem čolnu ob istrski obali in molil Naravo, morje in oblake. In tako sem hodil po Lurdu čustveno odsoten, zraven pa pomagal, kjer se je dalo. Ljudje smo, pomagati si moramo, to je moje načelo. Tako nekega dne naletim na bolnico na vozičku pod neko lopo. ‘Dobri gospod, vse druge so peljali pred votlino, name so pa pozabili! Usmilite se me!’ Zunaj je lilo kakor iz škafa. ‘Kaj ne vidite, kakšno je?’ ji rečem. Toda bolnica nič. ‘Vsaj vi se me usmilite!’ Kaj hočem: poiščem odejo, pokrijem tisto revo in jo popeljem skozi dež k drugi votlini. Pustim jo, da se tam namoli, kolikor se ji hoče, potem pa jo popeljem nazaj. A ko zavijem z vozičkom pod lopo, opazim, da se bolnici izraz spreminja. Ne tako, kakor da bi ji šlo na slabost, ampak drugače. ‘Zdaj pa nikar ne bodi idiot, rečem sam sebi, da bi se opogumil, ko slutim nekaj, kakor nekakšen stisk okrog srca. Toda idiot gor, idiot dol, me tista neznana bolnica vsa spremenjena pogleda: kako naj povem, kako me je pogledala? Takšne stvari se ne dajo povedati. Pogleda me in reče: ‘Vi niste verni, toda Gospod vas ima rad, ker ste dober človek!«

Carducci tleskne s svojima mesnatima rokama na naslonjalo ob oknu. Ves tisti divji temperament, ki je nekoč tako osvajal ženske – je v njegovem izrazu, ko pravi:

»Veste, kaj sem začutil takrat tule v prsih? Ko da se je tja naselilo kolo, se tam začelo vrteti, me trgati na vse strani . . .«

S prstom pokaže na mladega duhovnika, ki gre mimo po hodniku. »K tistemu sem se šel spovedat ob dveh po polnoči! Ni šlo drugače. Moral sem iti! Moral, če nisem hotel zblazneti. Po tridesetih letih!«

Od takrat je vsako leto na tem vlaku.

In vendar spada tako malo med druge romarje.

Kakor oskubljen lev med bogaboječim krotkim človeštvom.

nadaljevanje in konec sledi




Novo leto: koliko novo?

Ob novem letu ni težko biti prerok glede marsičesa. Tako na primer glede Zemlje, ki bo ostala, kar je: planet z visoko tehnično civilizacijo, a tudi s poplavami in potresi, z železniškimi in letalskimi nesrečami, predvsem pa s človeško družbo, ki čedalje bolj sanja o nekem materialističnem jutri, ki ga nikoli ne bo. Ni težko prerokovati v tej družbi stalne napetosti med sindikalnim in vladnim območjem, da ne govorimo o nepredvidenem, kar jo lahko pretrese. Kakor na primer veliki begunski val iz Azije.

Niti malo pa ni mogoče biti prerok o političnem dogajanju v svetu. Posebno po zadnjih ameriških volitvah, iz katerih je izšel mož, ki bi se kot predsednik največje velesile sveta moral obnašati zmerneje in odgovorneje, kakor je govoril med volilno kampanjo. Sicer se utegne dinamika med velesilami spremeniti, saj ne manjka žarišč za nov svetovni spopad, od Palestine, do Koreje in Formoze.

Težko je biti prerok celo glede Evropske unije, v kateri Slovenec lahko vidi najhumanejšo roko usode nad svojim narodom, kar jih je videl doslej: saj ima demokratično ureditev v obliki parlamentarne demokracije, ima odprte meje, vsa Slovenija vrvi od motornega prometa, restavracije, tudi podeželske, so polne že ob sobotah. Tudi katoliška Cerkev ne more biti nezadovoljna, čeprav se še ni otresla rešpekta pred nekim režimom, ki rešpekta ni vreden, ker je bil njegov cilj uničenje Kristusove navzočnosti na Slovenskem. Skratka, vsak normalen Slovenec se mora Bogu ali, če vanj ne verjame, zgodovinski usodi zahvaliti za Evropsko unijo in ji želeti obstoj in razcvet. Toda tudi Unija ni brez groženj, kot kaže izstop Velike Britanije iz nje, na drugi strani pa begunska poplava z vzhoda in tudi z juga.

In kaj naj človek želi tej naši Sloveniji? Predvsem večjo narodno zavest, od političnih vrhov do osnovnošolskih klopi. Od minulega sistema nismo prinesli neke zrele evropske narodne zavesti, ampak bolj nekakšno nejasno balkansko občutje. V nas, posebno v kristjanih, pa bi se morala oživiti mirna, nešovinistična, a trdna narodna zavest, kakršno so nam skušali vcepiti naši največji duhovi.

Sicer pa mora biti kristjanu novo leto predvsem nova možnost zaupanja v Previdnost, ki ima v svojih rokah vse, od travnate bilke do zadnjega reakcijskega motorja. V novo leto moramo gledati z zaupanjem, čeprav je posebno danes upanje, kar ni samo misel pisca Creda, težje od vere. Ateistu se namreč prihodnost razpira bolj v temo kot v svetlobo, tudi brez kakšne atomske katastrofe. Za kristjana, ki pričakuje kozmični dogodek, vrnitev Sina človekovega, more biti na koncu samo svetloba.

 

To novoletno razmišljanje je pokojni profesor Rebula objavil pred tremi leti. 

Pozitivne ocene v njem se niso spremenile, žal tudi negativne ne.