Obhajanje praznika

Na Vzhodu so praznik Gospodovega spremenjenja obhajali gotovo vsaj že na meji med 5. in 6. stoletjem. Za vzhodno Cerkev je to najodličnejši poletni praznik, stari praznik Kristusa Kralja. V Španiji so ga poznali od 9. stoletja naprej. Na Zahodu ga je za vso Cerkev uvedel papež Kalikst III. I. 1457 v hvaležen spomin, da so kristjani na ta dan, l. 1456, pod vodstvom sv. Janeza Kapestrana premagali pri Beogradu Turke, pred katerimi je trepetala vsa Evropa.

Pravi predmet praznovanja je brez ozira na kakršen koli zunanji povod po vsebini zelo bogat. Saj so se cerkveni očetje mogli sklicevati na Sveto pismo, ko so spremenjenje na gori prištevali k največjim čudežem, kar jih je storil Bog v izkaz Kristusovega božanstva in v odrešenje človeštva.

V neki zvezi s praznikom so tudi pogostne slike Gospodovega spremenjenja, zlasti na Vzhodu. Najdemo jih najprej v apsidah iz časa vzhodnorimskega cesarja Justinijana (527–565), najprej pač v spominski cerkvi na gori Taboru, za katero mnogi mislijo, da je bila prizorišče dogodka; dalje v Marijini cerkvi samostana sv. Katarine na Sinaju, pa tudi v apsidi cerkve sv. Apolinarija v Raveni, kjer Kristusovo podobo nadomešča z biseri posejani križ in kjer je lepo izražena povezanost med trpljenjem in poveličanjem. Gospodovo spremenjenje so potem v dobi romanske umetnosti pogosto upodabljali tudi na Zahodu. Iz poznejšega časa (1520) je najbolj znana slovita mojstrovina Rafaela Santija.

Predigra Kristusovega vstajenjskega poveličanja

O Gospodovem spremenjenju na gori pripovedujejo vsi trije sinoptični evangelisti (Mt 17,1-13; Mr 9,2-13; Lk 9,28-36), sv. Peter pa ima v svojem 2. pismu (1,16-19) nekakšno razlago tega dogodka. Izvršil se je v odločilnem trenutku, ko so se voditelji izraelskega ljudstva že zagrizli v nasprotje in sovraštvo do Jezusa, ki se je sedaj posebej obrnil na izbrane učence. Ti so ga po Petrovih ustih priznali za Mesija, Jezus pa je napovedal, da bo sezidal svojo Cerkev, namenjeno vsem rodovom in postavljeno na neporušno skalo – Petra. Obenem je učencem razodel, kako bo izvršil svoje mesijansko delo: njegovo poveličanje bo vstajenje od mrtvih, zato pa prehod skozi najbridkejše trpljenje in smrt (Mt 17,1-9 vzpor.; prim. 16,13-23 vzpor.). V povezavi z vsem tem moramo gledati Kristusovo spremenjenje na gori, če naj nekoliko globlje razumemo, kakšen smisel ima to v Jezusovem življenju samem in kaj pomeni za oblikovanje kristjanovega življenja. Predvsem se Jezus v prizoru spremenjenja izkazuje za tistega, na katerem se spolnjujejo svetopisemske napovedi (prim. Lk 24,44 ss) o Mesiju kot božjem služabniku in kot Sinu človekovem.

Za priče dogodka je Jezus izbral prav tiste apostole, ki so bili navzoči tudi ob njegovem smrtnem boju na Oljski gori: Petra, Jakoba in Janeza (Mr 14,33 vzpor.; prim. 5,37). Prizor spominja na velika božja prikazanja, kakršnih sta bila deležna edinstvena moža stare zaveze na “Božji gori” (Sinaj je istoveten s Horebom: prim. 2Mz 19,9 ss; 24,15-18; 1Kr  19,8-18). Toda Bog sedaj razodeva svojo navzočnost ne le s tem, da govori iz oblaka in ognja (prim. 5Mz 5,2-5); Jezus se marveč v navzočnosti Mojzesa in Elija prikaže spremenjen s sijajem božjega veličastva. Iz Kristusove človeške narave same je zasijalo veličastvo (ali “slava”, toda ne v pomenu “slovitosti” med ljudmi!). Kar se tukaj javlja, ni le veličastvo nečesa zgolj duhovnega, marveč »veličastvo duha prek telesa, telesa v duhu, veličastvo človeka. Ni to le veličastvo Boga, ne gre tukaj le za nebesa, ki se odpro, ne gre le za Gospodov sijaj, kakršen je bil nad skrinjo zaveze, marveč za veličastvo Besede–Boga v Sinu človekovem… To je neizrekljiva enota. To je povezanost plamenov. Življenje nad življenjem in smrtjo: življenje telesa, toda prihajajoče iz duha; življenje duha, toda iz Besede; življenje človeka Jezusa, toda iz Sina božjega« (R. Guardini).

Gospodovo spremenjenje je v tem, da je tisto notranje božje veličastvo, ki je bilo v Jezusovi človeški naravi navzoče že od začetka, prodrlo navzven. Z grško besedo se tak pojav imenuje “epifanija”, “prikazanje”: v človekovo izkustvo stopi nekaj, kar je temu izkustvu samo po sebi docela odmaknjeno, združeno s skrivnostjo in vznemirljivostjo – to je vdor nečesa božjega v človeško stvarnost. Bistvena za “epifanijo” je tudi kratkost pojava, pri katerem dobiva poudarek začetek in konec. To Kristusovo spremenjenje, pri katerem je njegova človeška narava postala “transparent” božanstva, je bilo predznamenje in nekakšna napoved Kristusovega vstajenja in dokončnega spremenjenja, globokega preoblikovanja, ki ga je v Kristusovi človeški naravi povzročilo Kristusovo vstajenje. To obenem kaže na tisto dovršitev, ko se bo ob koncu sveta Kristus pred vsem človeštvom še posebno prikazal v veličastvu (“slavi”) in moči, obdan od svojih angelov. To Kristusovo poveličanje, ta popolna prešinjenost njegove človeške narave z božjim veličastvom pa je tudi poroštvo tistega poveličanja, kakršno čaka Kristusove učence ob koncu časov: »Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

Evangelisti vsi omenjajo silno belino oblačil in žar luči, kakršen ne pripada navadnemu območju sveta. Jezusov obraz »se je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč« (Mr 17,2). Posebej je omenjen tudi “oblak”, v stari zavezi tako znano znamenje božje navzočnosti. Pod tem oblakom ni mišljena metereološka (vremenoslovna) tvorba, kakršno poznamo; mišljeno je marveč nekaj, za kar nimamo pravega izraza: to je svetloba, ki hkrati zakriva; nebeška stvarnost, ki se odpre, a vendarle ostane hkrati nedostopna in neoprijemljiva. Vsa poročila o Jezusovem spremenjenju kažejo na to, da gre tu ne ravno za Jezusovo doživetje, marveč za razodevanje Jezusovega skritega dostojanstva in veličastva učencem. To razodevanje se uresničuje na način videnja in slišanja. Na značaj videnja kaže med drugim tudi nenadnost, s katero se je dogodek odigral: vsi pojavi so naenkrat tu, a potem spet nenadno izginejo, in nastane nekak občutek puščobe, kakor v nekom, ki so ga nebesa zapustila. Spet pa ni to takšno videnjeki bi bilo nekaj zgolj subjektivnega, nekaj, kar bi se odigravalo le v pričah prizora – v apostolih. To ni podoba, ki bi si jo kdo sam naredil. Pač pa gre za način, kako človek dojema višjo, nadčloveško stvarnost – podobno kakor je čutno izkustvo način, kako dojemamo vsakdanjo zemeljsko stvarnost. Apostolom je tukaj dano, da vidijo, kako Jezus zažari v skrivnostni pretresljivi luči, ki prodira iz globin njegovega božjega človeškega bistva in razodeva to bistvo.

Pri spremenjenju na gori se je Kristus že vnaprej izkazal za “Gospoda veličastva” (1Kor 2,8), kar je v Svetem pismu ena od najizrazitejših označb za Kristusovo božanstvo. Priče spremenjenja so živo začutile, da je tukaj nekdo, ki je »odsvit Očetovega veličastva in podoba njegovega bitja« (Heb 1,3). Za hip so se srečali z. odsevom »božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa« (2Kor 4,6), s tistim odsevom, s katerim se je srečal sv. Pavel pred Damaskom in popolnoma preokrenil svojo pot življenja (Apd 9,3-8; 22,6-14, 13-23). Sv. Pavel, ki je pač prvi izrečno označil Kristusa kot “Gospoda veličastva”, nam razlaga, kako je veličastvo na gori Sinaju bilo le senca tistega veličastva, ki se je razodevalo v vstalem Kristusu (2Kor 3,10; 4, 6). Kristjanom pa je Pavel obljubljal, da bodo »z odgrnjenim obrazom« gledali kakor v zrcalu Gospodovo slavo in se bodo »v isto podobo spreminjali iz sijaja v sijaj, kakor po Duhu Gospodovem« (2Kor 3, 18). Vzhodna mistika je še posebno rada gledala v Gospodovem spremenjenju tako rekoč počelo napredujočega človekovega upodabljanja po Kristusu, uresničevanega v kontemplaciji (zrenju) Kristusove poveličane človeške narave.

Način, kako se je Jezus pri vnebohodu odtegnil od učencev, ki so še ostali v svojih lastnih, minljivih oblikah ali razsežnostih prostora in časa (medtem ko se je Jezus odtegnil v božjo razsežnost, v stanje božjega gospostva, moči in veličastva), je simboliziral to, da se Kristus v prihodnje svojim ne bo več prikazoval; in sicer do tiste ure ne, ko bo prišel ob koncu sveta z veliko močjo in slavo, da dovrši vse. Do vnebohoda se je vstali Kristus v svoji od mrtvih obujeni ter nad prostorom in časom razpolagajoči poduhovljeni telesnosti še vedno javljal v prostoru in času. Zato ga je bilo mogoče v zemeljskem prostoru in času videti, slišati in se ga dotikati. Sicer je iz svojega trpljenja šel v svojo in Očetovo slavo že pred vnebohodom (Lk 24, 26), vendar pa je to slavo še prilagajal zemeljskim stvarnostim in je bil v tem pomenu nepopoln; prikazoval se je le določenim pričam (Lk 24, 48), katerim je Bog odpiral oči, da so v tej telesnosti vsakokrat spoznali Jezusa. Čeprav je bil Jezus v splošnem odtegnjen njihovim očem, je vendar vedno znova posegal iz nevidnosti v vidnost. Z vnebohodom pa je šel v popolno oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanja vstalega Kristusa in blagodejni dnevi zemeljskega Jezusa so bili s tem končani. Do drugega Kristusovega prihoda (v slavi ob koncu sveta) sedaj ne pride noben dan več, ki bi bil temu enak. Toda Lk 24, 52 poroča o veselju nad vnebohodom in hoče s tem povedati, da je občestvo Jezusovih učencev imelo pred očmi vse več kakor pa le ločitev. V temelju to sploh ni bilo slovo, marveč odtegnitev Jezusa v večjo bližino.

Sveti Matej namesto vnebohoda navaja kar Kristusovo obljubo: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (28, 20). Pri tem misli pač na neko novo in skrivnostno ter trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom. Lukova omemba »velikega veselja«, ki prodre na dan po Kristusovem vnebohodu, opozarja na to, da se je začel odrešenjski čas.

Veliko veselje prič Jezusovega vnebohoda je vhod v radost, ki sedaj nič več ne preneha in ki nastane povsod tam, kjer kdo zares postane kristjan (prim. Apd 2,46; 16,34). Kristusova fizična navzočnost je prenehala, a samo zato, da postane bogatejša navzočnost: navzočnost na duhovni in zakramentalni ravni. Ta navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega z božjo desnico (Apd 2,33 v smislu Ps 109), to je »sprejetega« v nebesa, v področje in razsežnost Boga samega (Apd 3,21).

Navzočnost in delovanje Svetega Duha je posebej povezano z obhajanjem sv. evharistije, »živega kruha, ki je prišel iz nebes« (Jan 6,62) in ki ga Jezus sam postavlja v zvezo s svojim vnebohodom. Sveti Duh sam je tisti, ki »oživlja« evharistično »meso« – in s tem se bo Kristus učencem bolj približeval, kakor bi se mogel s svojo fizično navzočnostjo; in sicer se bo približeval slehernemu svojemu učencu »do kraja sveta«, medtem ko bi fizična navzočnost, kakršna je bila Jezusu lastna za časa njegovega nepoveličanega življenja na zemlji, kaj takega ne dopuščala.

Apostolom, ki so vpraševali po »obnovitvi« zemeljskega Izraelovega kraljestva, je Jezus dejal, da bo namesto takšnega kraljestva prišla podelitev Svetega Duha in namesto vednosti glede obnovitve takšnega kraljestva bo Kristus z nebes poslal Svetega Duha – in v njegovi moči bodo apostoli postali priče poveličanega Kristusa do kraja sveta (Apd 1,6-8). Čas, ki je sedaj prišel, je čas Cerkve, v kateri deluje Duh poveličanega Kristusa, in zato poseben čas Svetega Duha, ne pa čas, po katerem povprašujejo apostoli.

Da bi Jezusovi učenci mogli biti eno, da bi Kristus mogel ostati v njih in oni ostati v njem eno (Jan 17,21-24; 14,15-21), zato jih je moral fizično zapustiti. Prenehal je bivati med njimi na čutno zaznavni način, da bi po Svetem Duhu, ki ga je začel pošiljati iz nebes, postal počelo njihove enote med seboj in enote z njim.

Če govorimo, da je Kristus sedaj »zgoraj«, v nebesih, »na Očetovi desnici«, so to seveda podobe (metafore). Vsak od njih na svoj način pove, da je Kristus vstopil v tisti svet, ki je lasten Bogu, v notranjost, intimnost božje skrivnosti, v božje veličastvo samo – da bi tudi nas »pritegnil« v božjo transcendenco (Jan 12,21). Iz polnosti poveličanega Kristusa vsi prejemamo (Jan 1,16): milost, Svetega Duha. In to prejemanje deležnosti nadnaravnega božjega življenja je prav pritegnitev v božjo transcendenco, zdaj še začetna, nekoč dovršena. Tako Kristus iz nebes, od zgoraj neprenehno ustvarja svojo Cerkev, ko nanjo »izliva Duha od Očeta« (Apd 2,33). Cerkev, naša mati, je zato »oni Jeruzalem, ki je gori« (Gal 4,25) in ki prihaja na zemljo iz božje ljubezni v Kristusu, iz poveličanega Kristusa, ki je »oživljajoč Duh«, ker neprestano razliva Svetega Duha na človeštvo. Sv. Leon Veliki pravi, da nam je Kristus toliko bližji po svoji božji naravi – in po podarjanju Svetega Duha – kolikor je postal po človeški naravi bolj oddaljen«.

Veliki božični praznik, dan slovesnega obhajanja Kristusovega rojstva, je bil uveden brez dvoma precej pozneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na nek način povzeta celotna skrivnost Kristusovega odrešenja, tudi skrivnost njegovega rojstva, ki je začetek odrešenja.

Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja naprej štejemo vso človeško zgodovino. Apostoli so bili v prvi vrsti priče Kristusovega vstajenja (prim. Apd 1,22), s katerim se je uresničila zmaga nad smrtjo in grehom in je bil postavljen temelj za delež vsega človeštva pri Kristusovem poveličanju. In oznanjevali so velika odrešenjska dela, ki jih je vršil Jezus od trenutka, ko ga je Janez Krstnik krstil (prim. Apd 10,37-43). Šele nato je nastala želja iti “ob reki navzgor” in videti tisto, kar se je zgodilo prej.

Gotovo je, da so kristjani ob koncu 2. stoletja že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva. Sv. Klemen Aleksandrijski (+ 215) piše: »Mnogi hočejo pri rojstvu našega Gospoda s pretirano natančnostjo navesti ne le leto, ampak tudi dan; rojstvo postavljajo v 28. leto vladanja cesarja Avgusta in to na 25. pahom« (Stromata I,145). 25. pahom je po aleksandrijskem štetju istoveten z našim 20. majem. Tudi v Palestini so tedaj Jezusovo rojstvo postavljali v mesec maj. A ne povsod. Po najstarejših koledarjih naj bi bil Jezus rojen prav 14. nizana (po naše je to ob koncu marca ali v začetku aprila, po prvi pomladanski polni luni), kakor je tega dne umrl. Tako misli Hipolit Rimski v svojem spisu iz l. 222. Gotovo je, da Hipolit še ne pozna 25. decembra kot datuma Jezusovega rojstva.

Ker Jezusovega rojstnega dne kristjani – vsaj tedaj, ko so se za to izrecno začeli zanimati – niso več poznali, so mogli svobodno izbrati najbolj ustrezen datum. In tako so vzeli tisti čas leta, ko se začenjo dnevi spet daljšati. Že od najstarejših časov so šteli 25. december in 6. januar za dneva, ko se je Jezus prvič pokazal. 25. december je kot praznik Jezusovega rojstva za cerkveno občino v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že l. 336. Kako daleč pred tem letom pa je bilo udomačeno takšno praznovanje, nam je do danes neznano. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen prav l. 275, in sicer kot krščanski odgovor na odredbo cesarja Avrelijana, s katero je bil “rojstni dan nezmaganega sonca” (“natalis solis invicti”), to je praznik poganskega božanstva, dvignjen na stopnjo obveznega državnega praznika, medtem ko so ga prej praznovali le na Vzhodu. J. A. Jungmann, svetovno znani strokovnjak za zgodovino bogoslužja, ima za bolj verjetno, da je rimska cerkvena občina že od začetka, se pravi, pred vsakim krščanskim izračunavanjem datuma Jezusovega rojstva pogansko-rimskemu državnemu prazniku “rojstnega dne nezmaganega sonca” zavestno postavila 25. december kot “rojstni dan Kristusa” (“Natalis Christi”) kot resničnega “sonca pravice” (Mal 3,20). Na tak način je Cerkev poganski praznik na znotraj premagala s tem, da je poganski praznik nadomestila s krščanskim; vendar je vse to le bolj postranskega pomena. Najgloblji razlog je veliko preprostejši in bolj splošno človeški, poleg tega pa utemeljen v svetopisemskem označevanju Kristusa kot »sonca pravice« in kot »prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9; prim. Jn 8,12; 9,5; Lk 1,78.79; 2,23 itd.).

Dan praznika je bil dobro izbran. To je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila; to je duhovna Luč, ki je strašno potrebna tudi današnjim najbolj bajno razsvetljenim mestom.

Kako primerno ljudski duši je bil dan izbran, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Še papež sv. Leon Veliki (+ 461) se je moral bojevati zoper mnenje, »da se ta dan našega prazničnega obhajanja zdi vreden češčenja ne zaradi Kristusovega rojstva, ampak zaradi vzhajanja novega sonca«. – Bajanje o nesmrtnosti sonca je bilo antičnemu človeku blizu že spričo vsakdanjega sončnega vzhoda in zahoda. Kraj vzhajanja sonca, to je vzhod, je zato bil starim pokrajina življenja, zahod pa pokrajina propadanja in smrti. Kristjani so to sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Že pri prerokih so brali o obljubi Mesija, ki bo »luč narodom« (Iz 49,6) in »sonce pravice« (Mal 3,20); Kristus sam pa je izjavil: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). Zato jih je vsakdanji sončni vzhod spominjal na Kristusov prihod. Še danes imamo v duhovnih dnevnicah himne, ki sta jih spesnila sv. Ambrož in Prudencij in sta v njih razvila omenjeno simboliko sonca in luči. Še danes nastajajoče cerkve so možnosti grajene tako, da svoje molitve izrekamo obrnjeni proti vzhodu.

Presenetljivo je, kako hitro se je iz Rima praznik razširil tudi drugam. L. 343 je Afrahat Sirski že pridigal o 25. decembru kot prazniku Kristusovega rojstva. Sv. Janez Krizostom je 20. decembra l. 386 v Antiohiji v pridigi napovedal božični praznik, ki ga je nato skupaj s cerkveno občino obhajal 25. decembra. Eden od pridigarjev v 4. stoletju izjavlja, da niti 10 let še ni minilo, odkar je Cerkev na Vzhodu sprejela od Zahoda 25. december kot praznik Gospodovega rojstva, pa je navdušenje vernikov tako veliko, da so mestne cerkve prenapolnjene (PG 49,353). V Afriki je božični praznik 25. decembra prvikrat izpričan l. 362 ali 363 v pridigi sv. Optata Milevskega. Sv. Ambrož je za ta dan spesnil posebno himno. Praznik omenjajo že tudi najstarejši zakramentarji skupaj z vigilijo 24. decembra in tudi že s prazniško osmino. Že pred uvedbo prave osmine pa je rimska liturgija verjetno pred začetkom 7. stoletja obhajala na dan 1. januarja Marijin praznik, “natale sanctae Mariae”, rojstni god sv. Marije.