1

Krištofova nedelja

25. julij 2021

Kot pripoveduje prastara legenda, je Krištof nosil Kristusa kot otroka preko reke, zato tudi njegovo ime, ki je v grščini Hristoforos, kar pomeni Kristonosec. Zato so si ga za svojega zavetnika izbrali čolnarji in splavatji, nosači in vozniki pa tudi romarji in popotniki. V našem času pa je postal tudi zavetnik voznikov avtomobilom in drugih motornih vozil. Na nedeljo, ki je najbližja njegovemu godi (24. juija), praznujemo Krištofovo nedeljo, ko se mu posebej priporočajo avtomobilisti in si dajejo tudi blagosloviti svoje “jeklene konjičke”. To je pa tudi dan darovanja za akcijo Miva.

Akcija Miva

je akcija veselega sprejemanja in pogumnega podarjanja Kristusove ljubezni. MIVA Slovenija »Moj dar Boga slavi – za vse prevožene poti.« Kako naj duhovniki (misijonarji) dosežejo oddaljene vasi na podeželju? Kako naj bolni pridejo do več dni hoje oddaljene ambulante ali bolnišnice? Kako naj kmetje svoj pridelek po brezpotjih spravijo na tržnico? Kako naj brez gradbenih strojev zgradijo v divjini šolo ali ambulanto? Kako naj učitelji in zdravniki pridejo do tistih na koncu sveta? Ko skušamo najti odgovor na ta vprašanja, spoznavamo, zakaj so misijonska vozila tako zelo potrebna. MIVA ima, hvala Bogu, veliko plemenitih darovalcev, ki se zavedajo, da je mogoče pomagati in to tudi storijo. MIVA Slovenija je katoliška ustanova, ki jo vodi Misijonsko središče Slovenije. Vsako leto oskrbuje naše (pa tudi druge) misijonarje s prevoznimi sredstvi, ki jih potrebujejo za pastoralno in humanitarno poslanstvo. Obiskovanje oddaljenih podružnic, kjer mašujejo, poučujejo verouk, delijo zakramente, je možno samo z dobrimi prevoznimi sredstvi (avtomobili, motorna kolesa). Skrb za bolne, obiski in njihov prevoz skrajša čas iz nekaj dni v nekaj ur. Gradbeni material, ki ga na hrbtih nosijo tudi več ur daleč, more v večjih količinah s tovornjakom priti veliko prej. Dolge razdalje in nevarne poti za otroke je lažje premagati s prevoznim sredstvom, kombijem ali avtobusom. Hrana, ki je v sušnih obdobjih ali ob poplavah nujno potrebna takoj (ne jutri ali čez en teden), lahko dospe v doglednem času. MIVA vozila rešujejo življenja in peljejo v lepšo prihodnost. Za temi rdečimi črkami MIVA Slovenija, ki so nalepljene na misijonska vozila, pa stojijo ljudje plemenitega srca in dobre volje, ki s svojim darom v zahvalo za srečno prevožene kilometre ob blagoslovu vozil na Krištofovo nedeljo omogočijo nakup prepotrebne tehnike. Pa naj gre za most ali cesto, za terensko vozilo ali traktor, rešilni avto ali motorno kolo, štirikolesnik ali pristaniški pomol, tovornjak ali kombi, čoln ali bus – vse to omogoča najbolj odmaknjenim ne le preživetje, ampak odpira tudi pot k napredku – k izhodu iz revščine in nepismenosti, iz lakote in bolezni, iz odrinjenosti in pozabe – iz doline smrti, na poljane človeka vrednega življenja.

Hvala zato vsem, ki imate odprto uho, da slišite krike v stiski, ki vidite pot k rešitvi, ki čutite potrebo po pomoči, ki imate odprto roko za dobroto, ki imate korak usmerjen k siromakom. Hvala vam, da svojo srečo delite z drugimi, da ob lastnih stiskah delite kruh s še bolj ubogimi – hvala, da ste podaljšana Kristusova roka ljubezni in daritve.

»Z veseljem darujem – življenja rešujem.«

Srečno povsod – vam MIVA želi, naj Bog blagoslavlja vse vaše poti!

Svoj dar lahko izročite osebno v
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova 1, 1000 Ljubljana.

Lahko ga nakažete na isto Misijonsko središče:

TRR pri NLB SI56 0201 4005 1368 933
BIC: LJBASI2X
Referenca: SI00 249500
Koda namena: CHAR
Namen: akcija MIVA.

Lahko ga pa izročite svojemu župniku, ki bo poskrbel, da bo prišel na pravi naslov.




Zgodilo se je maja 2021

Pakistan. Skupina muslimanov je kristjana ugrabila, pretepla in zastrupila, mato pa pustila mrtvega sredi ceste. “Greh” 32-letnega Arifa Masiha je bil, da je hotel braniti svojo mlajšo sestro pred spolnim nadlegovanjem. Poročilo od 20. maja pravi: »Rehana Bibi, 18, je šla na tržnico, da bi kupila mleko. Ko se je vračala domov, sta jo dva mlada moška, Muhammad Tariq in Muhammad Majid začela nadlegovati. Dekle je otelo pobegniti in se je zateklo v hišo. Onadva sta vdrla v hišo in napadla (njenega brata) Arifa. Zgrabila sta tudi dekle,jo vlekla na tržnico, jii raztrgala obleko in se norčevala iz nje.«

Čeprav je družina prijavila zadevo policiji, ta ni storila nič. Namesto tega pa je Masih začel dobivati od obej obtoženih grežnje, naj umakne obtožbo, sicer … Nato pa, 23. maja:

»prideta oba prestopnika na Arifov dom, ga naložita na motor, pretepeta in zastrupita. Nato ga vržeta na sredo ceste. Krajevni prebivalci obvestijo družino, da njihov sin brez življenja leži sredi ceste.«

Pohiteli so z njim v dve različni bolnišnici, toda zaradi poškodb in strupa je umrl. Ker niso mogli doseči pravice, so Masihovi družinski člani vzeli njegovo truplo in ga izpostavili sredi cerste, zaprli promet in zahtevali pravico.

Nemčija. Iz razprav na sodišču smo povzeli, da je muslimanski migrant umoril fanta svoje sestre, ker je bil kristjan. Poročilo od 18. maja letos pravi:
Ubil je fanta svoje sestre, ker kot musliman ni maral tolerirati odnosa svoje sestre s krščanskim fantom. Kot pove sodba, je čakal na žrtev 20. januarja 1900 več kot eno uro na vrtu za hišo. Ko je 25-letni fant izstopil iz svojega avta, ga je iz bližine ustrelil. Fant je umrl v bolnišnici zaradi ran in sepse.

Komentar AM:

Upajmo, da bo evropska levica, ki podpira uvoz takih osebkov v Evropo, prva občutila “blagodati njihove kulture”.




Levica ustvarja razmere za terorizem v Sloveniji

Fašizem in nacizem sta v EU in Sloveniji zakonsko prepovedana. Nimata organizacij, gibanj. Zahodne vlade, policija, varnostne službe, mediji, zakonodaja, politični sistem so osredotočeni na njuno preganjanje. Posebej v Nemčiji. Tako so demonstracije desnih gibanj redke, prav tako tudi desni terorizem.

Že vsaki organizaciji, ki je za domoljubje, nacionalno državo, narodno kulturo, nacionalne vrednote, liberalci in levica, liberalni in levi mediji pripisujejo fašizem, nacizem, rasizem, islamofobijo. Pa četudi je islamofobija največkrat samo logična posledica islamskega džihadizma, terorizma, islamofašizma in srednjeveškega nasilja po EU.

V EU so glavni dobavitelji, razpečevalci drog prav muslimani, saj v Koranu uživanje opija, hašiša, marihuane ni izrecno prepovedano. Maroko je glavni preskrbovalec EU s kanabisom, glavni uvozniki in razpečevalci vseh oblik drog pa maroške, alžirske, turške, čečenske, albanske mafije, ki tudi financirajo ilegalne islamske migracije v EU, getoizacijo Evrope, graditev mošej, islamizacijo, terorizem. Islamske države, islamsko in narkopodzemlje financirajo tudi mnoge liberalne in leve stranke po EU. Ali tudi v Sloveniji?

Jutri bo vsa Afrika tu

Pravkar se je končal ramadan, mesec posta in osredotočenja na vero, ki v telesni izčrpanosti in versko-ideološkem bombardiranju vernikov prebudi muslimanski fundamentalizem, džihadizem, radikalizem, terorizem. Tokrat je to udarilo ven v palestinskih nemirih v Jeruzalemu in Hamasovih raketnih napadih na Tel Aviv ter druga judovska mesta. Bo tako nekoč v Parizu, Londonu, Marseillu, Bruslju, Amsterdamu, Rotterdamu, Berlinu, Kölnu, v Malmöju? Rakete iz islamskih getov na druge dele mesta? Če terorizma v EU letos (še) ni, to ne pomeni, da so se muslimani integrirali, asimilirali, evropeizirali, temveč da milijarde evrov za policijo, protiteroristične enote, varnostne službe, opazovanje mošej in islamskih skrajnežev vsaj začasno delujejo. Dokler ne izumijo nove oblike terorizma. Morda biološkega. Pandemija z novim koronavirusom zagotovo daje komu zamisli za biološko orožje.

Na Lampeduso je pred dnevi sredi pandemije v samo 24 urah prispelo dva tisoč ilegalnih migrantov. Švedinja Ylva Johansson in Belgijec Guy Verhofstadt že govorita o novi solidarnosti, kvotah, razdelitvah po državah EU. Jutri bo vsa Afrika tu. Pričakujte tudi stampedo na slovensko južno mejo. Tistih nekaj policistov za pomoč iz EU je samo še več birokracije in neučinkovitih mešanih enot ali kaosa. Težava se ne rešuje z več policisti, ne z luknjasto ograjo, temveč radikalno: z odpravo marakeške deklaracije, z ničelno toleranco do tihotapljenja ljudi in drog, z rigorozno zakonodajo, z odpravo azila nasploh, ker je povsem zlorabljen institut. Azil so zlorabili milijoni, kot takšen torej nima nobenega smisla.

Slovenska levica ustvarja razmere za terorizem

V vsej osredotočenosti na nevarnost desnega ekstremizma v EU cvetijo neokomunizem, levi anarhizem, islam in islamizem. Levi anarhisti, neokomunisti, mladi iz islamskih getov, prazna zadrogirana mladina z množičnih neprijavljenih zabav in demonstracij razgrajajo po EU, se pretepajo s policijo, zažigajo avtomobile. Imeti za nevarno knjigo Mein Kampf in ne videti podobne nevarnosti v Koranu ter v levem anarhizmu je dolgoročno izredno nevarno. Če islama v Evropi ne bi bilo, tu ne bi bilo niti večine getov, njihove revščine in kriminala, islamskega terorizma. S prepovedjo komunizma izgine tudi vsa levičarska in anarhodestrukcija. Kot nasilje in sovraštvo Korana ter islama naplavita iztirjence med muslimani, najrazličnejše neuravnovešence po Sloveniji spodbuja nasilno, propagandno, ideološko delovanje Antife, SD, Levice, Kula, RTV Slovenija in drugih nekdanjih socialističnih medijev! Kako daleč smo do slovenskih Baader Meinhof oziroma Rdečih brigad?

Ali lahko plakatne, mazaške, pogromaške, zažigalne aktivnosti in grožnje s smrtjo novinarjem Demokracije in premierju, ko tega nihče ne sankcionira, pripeljejo v Sloveniji do ponovitve scenarija “Ivan Kramberger” in do slovenskega “Charlieja Hebdoja”? Je to cilj? Kdaj bo EU dovolj zrela, da poleg fašizma in nacizma prepove tudi komunizem in islam?

Objavila Nova24TV




Islam znova na pohodu, že tretjič hoče osvojiti Evropo

Množične migracije čez Sredozemlje se nadaljujejo. Migranti se redko asimilirajo. Nastaja vse več vzporednih skupnosti. Islam izkorišča množične migracije za tretjo veliko ofenzivo in za kolonizacijo Evrope. Politična korektnost medtem onemogoča implementacijo ustreznih rešitev.

Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce z začetka tega meseca je letos na evropske obale čez Sredozemlje prišlo že 30.817 t. i. beguncev, ki so pravzaprav ekonomski migranti, saj prihajajo večinoma iz držav, v katerih ni vojn. Največ naj bi jih bilo prišlo iz dveh muslimanskih držav, Bangladeša in Tunizije. 66,4 odstotka prišlekov je moških, sledijo otroci s 24,6 odstotka in ženske z devetimi odstotki. Ena najvidnejših posledic teh množičnih migracij, ki potekajo predvsem v Zahodno Evropo že od konca 60. let prejšnjega stoletja, zadnjih šest let pa se stopnjujejo pod tančico »begunske« krize in humanitarnosti, je islamizacija stare celine.

Medtem ko so cerkve prazne ali pa se zapirajo, se dvigujejo minareti, ki napovedujejo demografske in kulturne spremembe, pred katerimi si mnogi v Evropi še danes zatiskajo oči. Razen nekaterih držav, kot sta Poljska in Madžarska, vladajoče liberalne elite, politični razred in bruseljski vladarji Evropske unije preprosto dopuščajo, podpirajo in celo pospešujejo veliko zamenjavo in erozijo evropskega avtohtonega prebivalstva v imenu egalitarizma in ideologije človekovih pravic.

Neuspešna integracija

Zaradi svojih lastnih interesov in očitnega pomanjkanja odločnosti pri soočanju s problemom množičnih migracij, bruseljske in druge politične elite raje ponavljajo že iztrošene fraze o integraciji, raznolikosti in človečnosti. Vedno znova nas prepričujejo, da potrebujemo migrante iz ekonomskih razlogov in zaradi starajočega se evropskega prebivalstva, čeprav so migranti predvsem breme za državne blagajne in da bi se problem nizke rodnosti lahko reševal tako, da bi denar, namenjen migrantom, raje namenili različnim programom za spodbujanje ustvarjanja družin med Evropejci. Prepričujejo nas, da je asimilacija in integracija migrantov le vprašanje časa, čeprav so njihovi potomci po navadi še bolj zasidrani v svojo versko in etnokulturno identiteto od svojih staršev. Trdijo, da množične migracije prinašajo raznoliko in vsem prijazno multikulturno družbo, medtem ko nasilje na evropskih ulicah narašča, Evropejci pa se na lastni zemlji soočajo s fenomenom vanje uperjenega protibelskega rasizma. Pravijo, da so imigracije del evropske zgodovine, hkrati pa pozabijo omeniti, da je šlo v preteklosti predvsem za notranje evropske migracije med sorodnimi etničnimi evropskimi ljudstvi. Namesto integracije tujerodnih migrantov se Evropa sooča z vzporednimi skupnostmi in s prostovoljno segregacijo, s šeriatskimi patruljami in conami “no-go”, neprehodnimi za belce, in z naraščanjem nasilja in kriminala. Hrvaški avtor Tomislav Sunić je v nedavnem intervjuju opozoril, da je v 70-milijonski Franciji že približno 10 do 15 odstotkov prebivalstva neevropskega izvora in muslimanske veroizpovedi. Francija in Nemčija imata največje število muslimanov v Evropski uniji, to pa še narašča. Dokaz, da je integracija neuspešna, je tudi ta, da je prav v teh dveh državah poleg Velike Britanije prišlo v zadnjih dveh desetletjih do največjih islamističnih terorističnih napadov.

Vzporedne skupnosti

Z vprašanjem integracije v sekularne evropske družbe se je v svoji novi knjigi »Med mošejami: Potovanje po muslimanski Britaniji« (Among the Mosques: A Journey Across Muslim Britain) ukvarjal tudi akademik in profesor na ameriški Univerzi Georgetown Ed Husain, ki je bil rojen v muslimanski družini v Londonu in bil v mladosti tudi sam, kot pravijo, “radikaliziran”, dokler se kasneje ni odrekel “ekstremizmu”. V svoji novi knjigi razkriva življenje v mestih in skupnostih z velikim številom muslimanskega prebivalstva. Sem spadajo predvsem Blackburn, ki ima poleg Londona največ muslimanov, in mesta, kot so Didsbury, Birmingham, Manchester in Glasgow. Husain je obiskal veliko mošej po vsej Veliki Britaniji in opravil številne pogovore z imami, pripadniki islamske skupnosti, britanskimi prebivalci mest, v katerih živi veliko muslimanov, in z lastniki trgovin, obratovalnih lokalov v multikulturnih okoljih. V svoji knjigi piše o tem, da so v muslimanskih skupnostih ženske in otroci velikokrat podrejeni “talibanskim” pravilom in šeriatskemu pravu, ne-muslimansko prebivalstvo, britanski sokrajani muslimanskih migrantov torej pa se redno soočajo z nasiljem. Prav tako mu je neki Britanec iz Blackburna opisal incident, ko so njegovega dvanajstletnega sina zaskočili in pretepli mladi priseljenci samo zato, ker je belec. Nekdo drug pa mu je povedal, da v mestu obstaja več že omenjenih con »no go«, v katere belci praktično nimajo vstopa. Znotraj islamskih skupnosti je naletel tudi na nekakšne “šeriatske oddelke”, ki se ukvarjajo predvsem s porokami in z zakonskimi zadevami v sklopu šeriatskega prava in islama. Neka ženska mu je zaupala, da so nekatere muslimanske skupnosti v Veliki Britaniji “popolnoma drug svet” od preostale dežele. Dejstvo, da je integracija iluzija, se razkriva tudi v tem, da se takšne skupnosti širijo in imajo vse večji vpliv na splošno družbo, namesto da bi bilo obratno. Seveda je to tudi posledica etnomazohizma in bele krivde, s katero osrednji mediji in vladajoči razred indoktrinirajo avtohtono prebivalstvo, ki se potem ni zmožno učinkovito upreti kolonialnim težnjam tujcev, globoko prepričanih v svoj prav. Primer tega opisuje Husain v svoji knjigi. V neki šoli v Blackburnu naj bi bilo dekletom prepovedano udeleževati se plavalnih ur, saj je bilo odločeno, da bi bilo neprimerno za dekleta, da se kažejo v kopalkah.

Podobno je tudi drugje …

Vzporedne skupnosti pa se ne pojavljajo le v Združenemu kraljestvu, temveč povsod, kjer so domačini deležni “kulturne obogatitve” v obliki množičnih migracij. Medtem ko je v Veliki Britaniji že 2.000 mošej, jih je bilo leta 2015 v Franciji 2.200, v Nemčiji pa naj bi jih bilo približno 2.500. Prav tako prihaja do tega, da muslimani odkupujejo stare ali zaprte cerkve in jih spreminjajo v mošeje, medtem ko naj bi to financirale islamske dežele, ki financirajo tudi graditev novih mošej. Švedska se sooča z vse večjim nasiljem nad avtohtonim prebivalstvom, hkrati pa prihaja tudi do napadov na cerkve. Nekatera predmestja večjih mest, kot so Stockholm, Göteborg in Malmö, veljajo za muslimanske gete, kamor policija nima vstopa. Podobno je s predmestji Pariza, kjer ženskam zaradi šeriatskega prava ni dovoljeno vstopiti v nekatere lokale. Že leta 2012 je neka francoska televizija poročala o številnih klavnicah na območju Pariza, ki pripravljajo le še “halal” meso.

Novo islamsko osvajanje Evrope

Francoski identitarni avtor Guillaume Faye, ki se je za časa življenja posvečal predvsem boju proti kolonizaciji Evrope in njenemu preporodu, je kot nekateri drugi avtorji opozarjal, da smo priča tretjemu velikemu islamskemu osvajanju Evrope. Kot je rekel v svojem govoru, ki ga je imel leta 2005 v Moskvi, je bilo prvo veliko osvajanje ustavljeno leta 732 v bitki pri Toursu, drugo je bilo ustavljeno leta 1683 pred obzidjem Dunaja, tretje pa poteka pred našimi očmi danes. Po njegovih besedah ima »islam dolgotrajen spomin, njegov cilj pa je, kot je temu rekel iranski verski in politični voditelj ajatola Homeini, ustvarjanje univerzalnega kalifata na naši celini«. Evropa mora sprevideti, da gre pri množičnih migracijah pravzaprav za kolonizacijo naše celine s strani muslimanskih pa tudi drugih priseljencev iz tretjega sveta.




Marijine božje poti

Gospa Sveta

nadaljevanje

Sedanja cerkev

Veličastna cerkev stoji sredi nekdanjega pokopališča na robu srednje visoke planote, ki je na zahodu in severu strmo odsekana, medtem ko na vzhodu in jugu razna poslopja s cerkvijo vred zagradijo velik trg. Prostor je včasih služil za obrambo, kar se še zdaj dobro vidi. Na zidovju vidimo še strelne line, obrambni zid in tudi jarek se še deloma vidita. Od južne strani vodita dva odprta vhoda na pokopališče, od vzhodne strani pa pelje pot skozi vrata, ker je vzhodni vogel zazidan s stavbo, ki je posebno stara in znamenita. Najbrž je ves kamen vzet iz starega rimskega Virunuma. Na koncu stavbe je močan okrogel obrambni stolp. K vzhodnim vratom se pride iz zgornjega trga, na katerem stoji Marijin steber. Steber je prvotno stal v Celovcu. Veličastna vrata se končavajo v koničast lok. Zgoraj je že precej zabrisan ščit zadnjega duhovnega kneza iz Salzburga, nadškofa grofa Colloredo-Wallseeja, ki je vladal od leta 1772 do 1803. Na pokopališču pri Gospe Sveti je med drugimi grob in spomenik koroškega deželnega poveljnika iz Napoleonovih bojev, Janeza Turka, ki je umrl leta 1841.

V ozadju, severno od cerkve, je staro proštijsko poslopje, ki ga danes uporabljajo za ljudsko šolo. Včasih je bilo s hodnikom zvezano s cerkvijo. Posebno lepo se z zunanje strani vidijo cerkveni kori, ki so okrašeni z vitkimi stebri in lepimi okni. Na glavnem koru je visoko na stebru upodobljena moška glava, ki predstavlja, kot sodijo, cerkvenega stavbenika. Na stavbi najdemo še dve taki glavi in sicer na severni strani in enako na stranskem koru. Južno pročelje stavbe krasijo številni nagrobni spomeniki in rimski reliefi. Tu prihajajo navadno romarske procesije v božjepotno cerkev, ker je pri glavnih vratih premalo prostora za množice. Na južno stransko ladjo je prizidana obširna zakristija, ki ima tudi nadstropje. Tu zgoraj je cerkvena zakladnica. Zahodno pa sta pozidani dve ozki kapeli, ki segata ob strani cerkve do vrat. Potem sledi rimski relief: Ahil vleče Hektorjevo truplo, stoječ na bojnem vozu. Nato vidimo sliko sv. Krištofa v nadčloveški velikosti iz leta 1500. Spodaj je nagrobni spomenik, ki je znan po imenu “Hodiški spomenik”. Dal ga je postaviti leta 1510 hodiški rojak nadškof Lenart v spomin svojim bratom. Spomenik je krasno delo in kaže sliko Marijinega kronanja. Zanimiv je med temi starimi spomeniki rimski poštni voz. Potem je nekaj fresk: Smrtni strah Jezusov ter Kristus na križu med Marijo in Janezom. Poleg vratnega okvira je videti kamnito kroglo iz časov, ko so Ogri oblegali Gospo Sveto. Tu vidimo rimski spomenik, ki predstavlja Romula in Rema, kako sesata volkuljo. Kar cela izložba najlepših starih spomenikov!

Pred južnim cerkvenim portalom stoji na nekdanjem starem pokopališču kamnit gotski svetilnik. Dal ga je napraviti leta 1497 šentviški vikar Erazem Kapaun. Mnogokje so imeli pri takih svetilnikih posebno ustanovo, ki je vzdrževala na njih luč. V ozadju svetilnika stoji stara kanoniška hiša iz 15. stoletja, na desni strani pa okrogla stavba, ki jo imenujejo še zdaj “ajdovski tempelj”. V starih časih je ta stavba služila za krstno kapelo in je bila posvečena sv. Janezu Krstniku. V poznejših letih so iz kapele napravili dve nadstropji in zdaj imajo spodaj božji grob, posnetek jeruzalemskega božjega groba, v prvem nadstropju pa je kapela sv. Katarine s prekrasnim zvezdnatim stropom. Stopnice v zgornjo kapelo so na vzhodni strani. Nad kapelo je podstrešna soba, kjer je bila včasih kapela sv. Mihaela s fresko, kako nadangel Mihael tehta človeške duše. Te slike zdaj ni več na podstrešju, temveč je na severnem cerkvenem koru, kamor jo je mojstrsko prenesel profesor Walliser.

Gosposvetska cerkev ima dva mogočna zvonika. Kot dva mogočna prsta sta, ki kažeta proti nebesom. V severnem zvoniku je znani največji zvon koroške dežele iz leta 1687. Leta 1669 je silovit požar Gospo Sveto skoraj popolnoma uničil. Takrat so popadali iz zvonikov tudi stari zvonovi. Takoj prihodnje leto, 1670, so v Celovcu ulili nove zvonove, toda veliki zvon, ki je nekaj posebnega, je bil zgotovljen šele leta 1687. Cesar Leopold sam je daroval zanj trideset stotov brona. Zanimivo je, da so takrat topove prelivali v cerkvene zvonove — ves ta cesarjev bron je bil v topovih —, zdaj je ravno nasprotno: Nemci so že v dveh zaporednih vojnah segli po cerkvenih zvonovih in so jih prelili v topove. V drugi svetovni vojni pa se je celo Hitler ustavil pred mogočnim gosposvetskim zvonom in ga ni vzel za vojne namene. Zvon je težak 130 starih stotov (točno: 6.608 kg) in poje v tonu F. Povprečno so največji zvonovi v slovenski deželi v tonu C, malo jih je za pol tona ali za cel ton višjih, ta gosposvetski pa je za cele štiri tone nižji. Zvoniti ga en človek ne more. Kadar so z njim zvonili, je moralo predstojništvo cerkve najeti posebne zvonarje. Zdaj imajo električni pogon. Ko pa zvon zapoje, takrat popotnik na cesti obstoji in s strmenjem posluša.

Koroška pesnica Milka Hartmanova je zapela o zvonovih pri Gospe Sveti:

PesemOj izliv miline!
Kakor pesem božjih zborov
plava preko koč in dvorov,
polni naše tri doline:

Rož, Podjuno, daljno Zilo. To
zvonov je pesem vneta: poje, moli Gospa Sveta.
Oh, da ne bi odzvonilo!

Poj, le poj, zvon Gospe Svete,
zlij se v radost nam in boli,
z nami plakaj, z nami moli,

vzdrami speče nam domove in
razbij nam zle okove, s trdih tal
naj vigred vzcvete.

Notranjost cerkve

Gosposvetska cerkev predstavlja triladijsko stebriščno baziliko s severno lopo. Pred prezbiterijem je ozka povprečna ladja, ki ne presega širine stranskih ladij. Zadaj so trije kori, od katerih je srednji malo podaljšan. Na južni strani je stranski ladji dozidana zakristija. Tu sta dozidani tudi dve barokizirani kapeli. Štiridelna srednja ali glavna ladja ima prekrasen mrežast strop. Severna stranska ladja ima zvezdnat strop, južna pa mrežastega kot srednja ladja. Ravno tako je pod pevskim korom zvezdnat strop. Veličastna glavna cerkvena vrata so obita z železnimi, poznogotskimi okraski v kupastih poljih z nürnberškim grbom in levom. Desno pri vhodu je gotski kropilnik, njemu nasproti pa rimski kamen kot nabiralnik za darove. Veža ali lopa ima nepravilno podlago, ker je severni stolp pozidan do temeljev, južni pa stoji na mogočnem podstavku. Pod južnim zvonikom so znaki stopinj, ki jim pravi ljudstvo ,“vražje stopinje”. Ti znaki so podlaga mnogih legend. Po stenah pod zvonikoma in v veži so pritrjeni stari, večinoma reliefni nagrobni spomeniki. Ob severni steni je okroglo korito iz rimskega vodnjaka, ki služi za krstni kamen, zraven je rimski sarkofag – rakev, ki služi za blagoslovljeno vodo. Na pevskem koru je letnica 1736. Velika umetnina je orgelska omara, ki o njej sodijo, da je najlepše delo te vrste v deželi.

Glavni oltar

S kora je najlepši pogled v notranjost cerkve. Leta 1460 dogotovljena glavna ladja s svojim mrežastim obokom je najznamenitejši spomenik poznogotske slikarije. Trije deli stropa predstavljajo v slikah Kristusov rodovnik po evangeliju sv. Mateja. Slike so tudi iz leta 1460 in so razdeljene na 42 skupin. V prvem polju na severni strani je napravil slikar-umetnik svojo lastno fotografijo. Podobe rastejo iz cvetnih čaš, med posameznimi figurami pa so razne rastline in ovijalke. Pisalni traki nosijo imena raznih prednikov Kristusovih. V severnem delu od Adama do Abrahama in do Jeseja in Davida. V drugem delu so od Salomona do Jehonija, v tretjem delu pa od Salatiela do Jakoba in Jožefa. Slika je zaključena z Marijo, ki ima Jezusa v naročju. Sklepni kamni nosijo razne ščite in grbe. Pomenljiva slikarija je bila pred dolgimi leti prebeljena, v letih 1927—1928 pa je bila strokovnjaško odkrita in restavrirana.

Severna stena, ki loči glavno ladjo s prečno, kaže nad lokom nekako združenje med slikarstvom in kiparstvom ali nekak prehod iz enega v drugo. V okroglasti odprtini stoji Kristus kot sodnik sveta na mavrici nad zemeljsko oblo; rezbarija je iz leta 1500. Na obeh straneh so leta 1898 naredili na stari podlagi sliko poslednje sodbe. Poleg Kristusa-Sodnika sta Mati božja in sv. Janez Krstnik. Na levo so zavrženci, ki jih požira peklo, na desno pa izvoljenci, ki jih vodijo angeli v zveličanje. Slika napravlja globok vtis.

Severna stranska ladja je ločena od tako imenovane Saksovske kapele po paličasti železni ograji na kamnitem podstavku. Kapelo je dala napraviti Barbara Saks iz Labotske doline leta 1451. Zanimivi, umetnostnozgodovinski spomenik predstavlja kamnito oltarno mizo, zadaj pa stoji križ. Kapela ni postavljena vzporedno z ostalo stavbo cerkve, temveč je malo postrani. Že od nekdaj ljudje pripovedujejo, da se oltar počasi pomika vedno bliže k velikemu, glavnemu oltarju. Kadar se bo pomaknil čisto do velikega, takrat bo sodni dan. Pred tem oltarjem, katerega miza stoji na šestih stebrih, je grob prvega gosposvetskega škofa sv. Modesta in zato pravijo temu oltarju navadno oltar sv. Modesta. Miza bo najbrž iz osmega ali najpozneje iz devetega stoletja. Nekateri zgodovinarji trde, da je ta oltarna miza ostanek velikega oltarja prvotne Modestove cerkve; pravijo tudi, da je v prvotni cerkvi stal glavni oltar prav tam, kjer je zdaj grob sv. Modesta. Je edini primer takega oltarja v deželah severno od Alp. Ostanki svetega škofa so v velikem rimskem sarkofagu. Sv. Modest je pred tem oltarjem deležen velikega češčenja, o čemer pričajo mnoge svetilke, ki so postavljene okrog oltarja. Na pokrovu sarkofaga ali kamnite rakve je izklesana podoba sv. Modesta.

Prečna ladja in kor za kanonike sta bila dovršena leta 1460. Prečna ladja je razmeroma ozka, kor pa je edini spomin na nekdanje korne škofe pri Gospe Sveti. Obok ladje je poslikan s freskami. Ob severni steni je oltar sv. Štefana iz leta 1711. Predstavlja, kako sv. Štefana kamnajo. V severnem stranskem koru je znameniti oltar, prestavljen iz nekdanje podružne cerkve v Arji vesi. Prekrasno delo rezbarske plastike iz beljaške delavnice. Zgoraj je kronanje Marijino, spodaj je sv. mati Ana s štirimi svetnicami, malo spredaj je Žalostna Mati božja z mrtvim Jezusom v naročju. Na levem krilu zgoraj je Marijino oznanjenje, spodaj sv. Uršula s svojimi tovarišicami. Na desnem krilu oltarja zgoraj: trije modri molijo Dete Jezusa; spodaj pa je štirinajst pomočnikov v sili. Na vsaki strani oltarja sta dva oltarna stražnika: sv. Jurij in sv. Florijan, oba v viteških oblekah, v oklepih. V severni steni se vidi tako imenovana zakramentalna vdolbina, kjer so v starih časih spravljali Najsvetejše. Na južni steni pa je že omenjena freska nadangela Mihaela s tehtnico iz leta 1300. Ta slika je bila prestavljena iz nekdanje kostnice.

Glavni kor ali prezbiterij je zvišan za štiri stopnice. Ves prostor obvlada mogočni in veličastni veliki oltar, ki je bil postavljen leta 1714. Gotskemu slogu, v katerem je prezbiterij pozidan, se veliki oltar krasno prilega. Škoda, da so pozneje dostavljali oltarju nekatere novogotske dostavke. Novogotski okvir ima predvsem milostna podoba v glavnem oltarju. Zgoraj nad Marijino podobo je skupina sv. Trojice. Dalje so na oltarju kipi sv. Petra in sv. Pavla ter sv. Gregorija in sv. Ruperta, salzburškega škofa Sv. Rupert ima v roki posodo soli kot znak, da so prišli iz Salzburga oznanjevalci vere. Kralj Ludovik je namreč leta 860 Gospo Sveto podaril nadškofiji v Salzburgu. Zgoraj na oltarju sta kipa sv. Katarine in sv. Barbare.

Obok v prezbiteriju je bil leta 1710 okrašen s štukaturami. Slike, stare freske, kar jih je bilo mogoče odkriti in obnoviti, kažejo sledeče prizore: modra Salomonova sodba, Betlehem v obliki srednjeveškega gradu, umor nedolžnih betlehemskih otrok, beg v Egipt, potovanje ali prihod sv. treh kraljev. Kralji v viteških opravah razodevajo duh časa. Prvotne freske je dala narediti leta 1435 družina Newschwert iz Tolč pri Gospe Sveti. Na južni steni prezbiterija so baročne rezbarske podobe sv. Jurija kot rimskega vojaka v boju z zmajem, zraven pa sta še prvaka apostolov sv. Peter in Pavel. Korni stoli so velika rezbarska umetnina iz leta 1750.

Na južni strani prezbiterija je izvrstna gotska izrezljana podoba Matere božje z Detetom v naročju. Poleg je relief: Kristusa ujamejo na vrtu. Tu je tudi oltar sv. Jurija, ki je včasih stal v stari kostnici na Pesku. Na steni južne stranske ladje je lep portal v zakristijo. Nad vrati je živobarvna freska, kako hodi Kristus po valovih jezera. Baročni oltar sv. Jožefa je iz leta 1680. Tu je tudi zaroka Marijina. Srebrni tabernakelj je lepo delo in ravno take so vaze za cvetice. Antipendij pri oltarju je umetniška lesena rezbarija. Levo od oltarja je vhod v zakladnico. Na ladijskem stebru je nagrobni spomenik dekana Janeza Rožekarja iz leta 1586. Na spomeniku je videti klečečega duhovnika, slika na kamnu pa kaže slovo Kristusovo od Matere Marije. Na istem stebru malo više je kip sv. Janeza Nepomuka, ki je ves obdan z vencem žarkov, na katere so pritrjene premnoge ljubke angelske glavice. Nad podobo je baldahin, tako da cela skupina naredi lepo protiutež krasni prižnici na nasprotnem stebru. Na prvi pogled bi človek mislil, da imajo pri Gospe Sveti dve prižnici. Prižnica in skupina sv. Janeza Nepomuka sta iz leta 1714. Na zunanjem obodu prižnice so kipi štirih cerkvenih očetov, potem reliefi izgubljenega sina, ogrožena Cerkev in Marija Magdalena — spokornica. Na strehi prižnice je skupina Jezusovega spremenjenja.

V gosposvetski cerkvi je še polno drugih umetnin, da jih skoraj ni mogoče našteti. Naj bo povedano še to, da je vsa cerkev pokrita s kamnitimi ploščami. Leta 1671 so naročili za streho Marijine cerkve pri Gospe Sveti 129.110 kamnitih plošč.

Romarske pobožnosti

Že od početka Gospa Sveta ni bila božja pot samo za Korošce in koroške Slovence, temveč slovenski romarji so skozi vsa stoletja prihajali k Mariji iz Kranjske, Štajerske, Primorske, Goriške. Pa tudi Tirolci so hodili h Gospe Sveti, potem iz Salzburškega, iz Gornje- in Nižjeavstrijskega. Tako je včasih prišlo v enem letu nad sto procesij v slavno svetišče. Koliko pa je bilo potem še romarjev, ki so prihajali posamezno ali pa v manjših skupinah!

Grob sv. Modesta

Leto 1480 je bilo za vse slovenske dežele res strahovito. Divji Turek je ropal in požigal po naši zemlji in je samo v tem letu pomoril ali odpeljal v sužnost do 500 slovenskih duhovnikov. Koliko pa je pomoril in odpeljal v sužnost slovenskih vernikov! Poleg tega je tisto leto prihrumel še neusmiljeni Madžar s svojo razkačeno vojsko. Neki Mavbič jih je vodil. Madžari so požgali mesto Št. Vid ob Glini. V petek pred praznikom povišanja sv. križa, 13. septembra 1480, so pridrli pred Gospo Sveto, da bi kraj zavzeli in izropali cerkveno zakladnico.

Verniki so hiteli v cerkev pod Materino varstvo in so prisrčno klicali nebeško Kraljico na pomoč. Sovražnik je hudo pritiskal. Svoje puščice in kamnite krogle je že metal v svetišče in vse se je treslo od strahu. Duhovniki so ljudstvo tolažili, zlasti pobožni kanonik Rothaupt. Molil je z ljudmi in jih je bodril na boj. In ne le moški, tudi ženske so metale kamenje na sovražnika ter zlivale preko obzidja krop, vrelo olje in živo apno. Kruti sovražnik si ni upal do obzidja. Kar naenkrat se je sovražniku vnela zaloga orožja in razstrelba je pomorila veliko lastnih vojakov. In kmalu so zagledali verni Slovenci izza obzidja pri Gospe Sveti, da se vali proti njim velikanska vojska: deželni glavar Weisbriach je prihajal na pomoč. Takrat je sovražnik prestrašen zbežal, ko je že tri dni in tri noči zaman oblegal Gospo Sveto.

Leta 1683 so meščani Celovca organizirali ogromno procesijo h Gospe Sveti. Priredili so jo deželni stanovi. Vsa gospoda in neizmerno velika množica vernega ljudstva se je udeležila procesije. Krvoločni nečloveški Turek je takrat oblegal dunajsko mesto in, če pade Dunaj, je izgubljena cela država. Ljudstvo se je zateklo zopet k svoji nebeški Materi. In ne zastonj. Marija je pomagala, kar kaže kamniti Marijin steber, ki je spočetka v spomin na rešitev po Mariji stal na mostu v Celovcu, pozneje so ga pa premestili h Gospe Sveti. Steber ima latinski napis, katerega velike črke nam povedo letnico 1683:

„DIVae VIrgInl soLLensI gratlssIMI Carlnthlae statVs posVerVnt.”

Po naše: „Božji Devici Gosposvetski postavili hvaležni koroški stanovi.”

Zločin v cerkvi

V 16. stoletju je prišel na Koroško protestantski vihar in umazani valovi novega gibanja so pljuskali tudi ob zidovje Gospe Svete. Leta 1598 se je zgodil pri Gospe Sveti strahovit zločin. Na praznik Marijinega vnebovzetja je prišlo, kot se to godi še danes, zelo mnogo romarjev. A med katoličane se je vrinilo precej brezverne in krivoverne gospode. Pričela se je božja služba. Takoj so začeli luterani žvižgati in kričati v cerkvi, planili so na ženske in dekleta ter z njih trgali obleko. Končno so katoličani zbežali iz cerkve. Luterani pa so začeli v cerkvi peti najostudnejše pesmi, oblivati vernike z vodo, mazati svete podobe in skruniti cerkev z blatom. Tudi duhovnika so napadli in mu izbili zobe. Ves nezaslišani zločin so vodili trije nemški plemiči, katere je zaradi hudodelstva vojvoda Ferdinand Katoliški poklical na odgovor v Gradec. Zločinci niso ubogali, ker jih je branila celovška luteranska gospoda, češ da je to omejevanje verske svobode. Ferdinand pa te svobode ni tako razumel in razlagal. Izgnal je iz svoje dežele vse luteranske učitelje in plemiče. V svoji dobroti jim je dal še plačo za tri mesece naprej in jim je poravnal celo potne stroške. Potem je ukazal, da se morajo ljudje, ki so se dali zapeljati od protestantov, vrniti h katoliški veri ali pa se izseliti iz dežele. Prvo naročilo se je strogo izvedlo, drugo ne. Nekoliko protestantov je res odšlo, ostali pa so se vdali in začeli s krščanskim naukom.

Zadobljene milosti

Mnoge zaobljubljene podobe in zgodovinski zapiski romarske cerkve pri Gospe Sveti nam povedo, kako je Marija skozi vsa stoletja delila svoje milosti in dobrote vernemu ljudstvu. Tele dogodke najdemo zapisane med drugimi:

Ob požaru leta 1669 je bila cerkev skoraj popolnoma uničena. Takrat so se, kot že omenjeno, stopili tudi zvonovi. Vnel se je že oltar sv. Jožefa, ki je čisto blizu velikega oltarja, kjer je bila milostna Marijina podoba. Ko je videl dekan nevarnost, je poklical štiri može, ki so se z veliko težavo prerinili do velikega oltarja, da bi rešili čudežno podobo. Toda na noben način niso mogli Marijinega kipa premakniti. Sredi ognja je Marija ostala nepoškodovana. Tudi velikega oltarja se ogenj ni dotaknil.

Leta 1687 je bil v Celovcu ulit 118 centov (5.900 kg) težki veliki zvon za Gospo Sveto. Dvajset parov konj in sto ljudi ga je na saneh tri ure vleklo iz Celovca do Gospe Svete. Tisti dan, ko je bil zvon dogotovljen, je vse ljudstvo videlo nenavadno mavrico, ki je zvezala oba kraja, Celovec in Gospo Sveto. Tako je zapisano v kroniki. Bilo je to 5. februarja, ko se v naših krajih mavrice navadno ne vidi.

Pretresljiva stvar se je zgodila 13. aprila 1644 v Ljubljani s štiriletnim fantom. Slaščičar in lectar Janez Fišer je imel tri sinove. Jurček je bil star sedem let, Franci pet let, najmlajši Ludovik pa štiri leta. Fišerjev sosed je bil mesar in tako so otroci večkrat opazovali, kako pri sosedu koljejo teleta. Otroci pa radi vse posnemajo, kadar se igrajo. Jurček in Franci sta sklenila, da bosta Ludovika dala iz kože, kot sta videla, da je mesar delal s teleti. Mali Ludovik je bil kar vesel in zadovoljen. Mirno se je dal zvezati. Brata sta obesila Ludovika za stol, vzela oster nož in siromaku preparala trebuh. Ko je začelo boleti in je začela teči kri, je pričel Ludovik silno kričati. Prestrašeni starši prvi hip niso vedeli kaj početi, kako bi pomagali ubogemu otroku. Dobra, pobožna mati se je zatekla k Mariji in zaobljubila otroka h Gospe Sveti. In glejte čudo: Dete je s čisto majhno pomočjo kmalu ozdravelo. Tega Ludovika pravi sin je živel pozneje v Kranju in je leta 1733 prišel na božjo pot h Gospe Sveti ter po naročilu svojega umirajočega očeta prinesel s seboj zaobljubljeno tablico, na kateri je bil naslikan ta strašni prizor. Tablico še zdaj hranijo pri Gospe Sveti.

Leta 1646 je ozdravel na priprošnjo gosposvetske Marije Kristjan Seidel iz Celovca, ki so mu zdravniki hoteli odrezati obe nogi.

Leta 1654 je čudežno in hipno ozdravela Susana Steinloffling iz Slovenske Bistrice.

Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1663, je prinesel neki kmet iz okolice h Gospe Sveti kos smrekovega kola. Pripovedoval je, da je padel s češnje na ošpičen kol na vrtni ograji. Kol se mu je zadrl v ramo tako hudo, da je na drugi strani skozi pogledal in se mu je pri težkem padcu še ulomil. V tej nesreči ni mogel na kaj drugega misliti kakor na skorajšnjo smrt. Pa je pogledal proti cerkvi Gospe Svete in je milo prosil: »Marija pri Gospe Sveti, zdravje bolnikov, mnogim si že pomagala, pomagaj tudi meni!« In mož se je zaobljubil na božjo pot k Mariji. Vse svoje moči je zbral in je v tem žalostnem stanju prišel na svoj dom. Kol mu je še vedno tičal v rami. Lahko si vsak predstavlja, kako so se domači prestrašili. Nihče mu ni upal kola izdreti. Saj bo umrl od bolečin, so mislili. Poslali so po zdravnika v Št. Vid ob Glini, ki mu je po več urah odžagal kolec pri vratu in ga potem pod ramo izvlekel. Vsi so čakali: zdaj zdaj bo siromak izdihnil. Mož ie pa kar naprej molil in klical: »Marija pri Gospe Sveti, v tebe zaupam, pomagaj mi!« Po dobrem mesecu je popolnoma ozdravel. V pričevanje je pripeljal s seboj h Gospe Sveti svojega zdravnika in prinesel je tudi potrdilo od domačega župnika.

Grof Janez Jožef Lamberg je bil vojaški poveljnik v Budimpešti, ko je mesto leta 1684 oblegal neverni Turek. Sovražna krogla je Lamberga smrtno ranila. S trdnim zaupanjem se je obrnil k Mariji pri Gospe Sveti in kmalu je ozdravel. Zmlinčeno svinčeno kroglo je dal vdelati v srebrn oklep ter jo je poslal z lepim darom za cerkev h Gospe Sveti, kjer lahko oboje še zdaj vsakdo vidi.

Koliko je pa bilo izvršenih čudežnih dušnih ozdravljenj pri Gospe Sveti, bi bilo nemogoče našteti. Saj ve gosposvetska romarska kronika povedati, da je prišlo vsako leto k Mariji trideset tisoč romarjev in še danes prihajajo v obilnem številu. Že 1200 let tako! Kakšno leto je bilo opravljenih v svetišču tri tisoč sv. maš. Papež Klemen XII. je 12. novembra 1734 podelil popolni odpustek enkrat v letu pod navadnimi pogoji vsem romarjem, ki pridejo h Gospe Sveti. Dan prihoda si lahko vsak sam izbere.

Ves slovenski narod je imel skozi stoletja veliko zaupanje do Marije pri Gospe Sveti in je tudi pridno romal k njej. Iz Gorenjske so imeli dolga stoletja dobro organizirano zaobljubljeno procesijo h Gospe Sveti. Romarji so hodili seveda peš preko Ljubelja in so prvi večer prespali v Celovcu, kjer so opravili naslednje jutro pobožnost božje glave v mestni cerkvi sv. Tilna. Pozno sv. mašo isti dan so imeli pri Gospe Sveti, kjer so se dalj časa pomudili. Proti večeru so nadaljevali pot proti svetišču Marije Pomočnice na Gori v fari Kotarče. Tam so zopet prenočili, opravili pobožnost, drugo jutro pa nadaljevali pot proti Krki na grob sv. Eme. Ta procesija se je vršila še kratko pred drugo svetovno vojno.




Molimo, da bi bili v napetih družbenih, gospodarskih in političnih položajih pogumni in zavzeti ustvarjalci dialoga in prijateljstva.

Molimo, da bi bili v napetih družbenih, gospodarskih in političnih položajih pogumni in zavzeti ustvarjalci dialoga in prijateljstva.




Nekaj “cvetk” ameriške zakonodaje – 4

V nekaterih ameriških zveznih državah je oblast iznašla zakone, ki – po njihovem mnenju – lajšajo življenje državljanov.

Ti zakoni, od katerih so nekateri pametni, nekateri manj pametni in nekateri popolnoma nesmiselni, naj bi urejali življenje v ameriških zveznih državah, zzmanjšali zločinstvo in prisilili ljudi, da si spoštovali lepo obnašanje, temeljne človekove pravice in pravice živali.

Nekatere od teh zakonov so uveljavili pred desetletji, pozneje pa so bili pozabljeni. Večinoma pa zabavajo tiste, ki jih ne zadevajo, saj preprosto ne morejo doumeti, zakaj je zakonodaja posamezne države potrebna. Oglejmo si nekatere najbolj smešne zakone, ki so jih uvedle posamezne zvezne države in so še danes veljavni (toda nihče se zanje ne briga).

V New Mexicu se bebci ne smejo udeležiti volitev.

V New Yorku je smrtna kazen določena za tiste, ki skočijo s kake stavbe. Ženska lahko hodi po mestu “zgoraj brez” samo, če s tem ne dela reklame za svoj posel. V New Yorku je tudi prepovedano pogovarjati se v dvigalu.

Zakonodaja v Ohiu določa, da morate vsakokrat, ko prehitite avto, zatrobiti. V nobeni hiši ne sme živeti več kot pet žensk in ob nedeljah ter 4. julija policija ne sme nikogar zapreti. Za guvernerja Ohia ne more kandidirati mož, ki se je v preteklosti kdaj udeležil pretepa.

V Pennsylvaniji ne sme v isti hiši živeti več kot 16 žensk, sicer jo imajo za bordel.




Apostola Slovanov sveta Ciril in Metod

V Sloveniji godujeta 5. julija.

Pomen svetih Cirila (826/27-869) in Metoda (812-885) ter njunega delovanja je izreden tako na politično narodnostnem področju za Slovane, zlasti za slovansko književnost, kakor na verskem področju za Slovane in za vesoljno Cerkev.

Sv. brata sta se v duhu krščanskega pojmovanja dostojanstva slehernega človeka zavzela za takrat prezirane slovanske rodove. Pobudo za slovansko bogoslužje staroslovanski viri sicer pripisujejo moravskemu knezu Rastislavu. Toda brez genialnosti Konstantina in zavzetosti obeh bratov ter njunih učencev se ta ideja ne bi mogla uresničiti. Na vzhodu so sicer praviloma uporabljali v bogoslužju narodne jezike, toda uvedba novega bogoslužnega jezika v 9. st. je bila novost ne samo za latinski zahod, ampak tudi za krščanski vzhod. V razmeroma kratkem času je Konstantinu in Metodu uspelo oblikovati slogovno in slovniško dovršen slovanski književni jezik. S tem sta postala ne samo utemeljitelja slovanskega bizantinskega in glagolskega bogoslužja, ampak tudi slovanske književnosti. Postavila sta temelje ruskemu, bolgarskemu, srbskemu in makedonskemu književnemu jeziku. To dejstvo slavistični strokovnjaki soglasno priznavajo.

Sv. Ciril in Metod sta podprla tudi idejo o samostojni slovanski državi, ki naj bi se osnovala iz slovanskih rodov v tedanji Srednji Evropi. Državno samostojnost naj bi podprla cerkvena avtonomija, to je samostojna slovanska cerkvena pokrajina, katere ustanovitev sta v Rimu izposlovala. Tako bi se moglo oblikovati močno državno in kulturno slovansko središče med nemško-latinskim zahodom in grškim vzhodom. Slovani bi na ta način zavrli nemški prodor proti vzhodu in obvarovali svojo narodno samobitnost in se hkrati uvrstili kot enakopravni udeleženci v krog kulturnih krščanskih narodov. Žal je nerazumevanje kneza Svetopolka in njegovega slovanskega plemstva ter močno nasprotovanje nemške države in nemških škofov onemogočilo te načrte. Podoba današnje Evrope bi bila v marsičem drugačna, če bi se uresničili Rastislavovi načrti, ki sta jih sv. brata sprejela in izpopolnila. Vendar tudi na tem področju prizadevanje sv. Cirila in Metoda ni bilo prazno. Imelo je veliko vlogo pri utrjevanju bolgarske, srbske in ruske države.

Kulturna dediščina sv. bratov, ki so jo njuni učenci posredovali južnim Slovanom, ti pa Rusom, je zelo pomagala pri utrjevanju narodnostne in državne samostojnosti v zgodovini teh narodov. Še pomembnejši je vpliv sv. Cirila in Metoda prav na verskem področju. Njima se morajo mnogi slovanski narodi zahvaliti, da so krščanstvo sprejeli kot nekaj domačega, ne od zunaj vsiljenega. Da se je slovanska kultura zrasla s krščanstvom, imata temeljno zaslugo prav sv. Ciril in Metod. Res je, da razen malenkostnih odlomkov, ohranjenih v njunih žitjih, in nekaj drugih manjših del, nista zapustila izvirnih spisov. Zaposlena sta bila predvsem s prevajanjem. Ciril je prezgodaj umrl, Metod pa je imel veliko opravka z upravnimi zadevami nadškofije in s svojimi nasprotniki. Vendar moremo na podlagi tega, kar je ohranjenega, zlasti pa na osnovi načina njunega misijonskega delovanja govoriti o posebni teologiji sv. Cirila in Metoda. Naslonjena na bogato patristično tradicijo vzhodne Cerkve sta posrečeno spajala vzhodne in zahodne prvine, na katere sta naletela v zahodnem krščanskem svetu. Prežeta sta bila z mislijo o veličini odrešenega človeka, ki jo je Konstantin izvirno izrazil v ideji o pradednih časteh. Bila sta prava krščanska človekoljuba; v ospredje sta postavljala človeka, zavzemala sta se za zatirane in trpeče, za uveljavitev človečanskih pravic slehernega človeka. V tem pogledu sta izredno sodobna, kakor je bila sodobna tudi njuna misijonska metoda.

V misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za dvoje izredno važnih dejavnikov: za uporabo narodnega jezika ne samo pri pouku, ampak tudi v bogoslužju in za domačo duhovščino. V katoliški Cerkvi je šele v zadnjem stoletju prišlo do spoznanja, da bo misijonsko delo uspešno le, če bodo upoštevali te dejavnike.

Zavzemala sta se tudi za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezanosti z Rimom. V ostrem sporu med Rimom in Carigradom sta stala ob strani v zavesti, da so bili v središču spora bolj politični kakor verski razlogi. Tako danes sv. brata upravičeno hkrati častita katoliška in pravoslavna Cerkev. Eni in drugi sta vzornika ter zavetnika prave cerkvene edinosti.

(Leto svetnikov III/569-70)




Priče trpljenja Gospodovega

Malhovo uho

1

Malh, zaupni služabnik velikega duhovnika, je bil lep človek pri tridesetih letih, visok in trden, temne polti in črnih oči, bolj predrzen kot pogumen, bolj ošaben kot bister. Rodil se je prav v svetem mestu kot sin tempeljskega stražnika. Bil je zaupnik Kajfov, ljubljenec žensk, in celo leviti so se ga bali. Zato si je umišljal, da je eden izmed gospodarjev Jeruzalema in da so mu usojene velike stvari. Da bi si bili prijatelji in tovariši na roke z njim, so dan na dan premeteno stregli temu njegovemu preprostemu napuhu in so ga klicali z vzdevkom Malh – to je Melek, vladajoči. Potem so ga vsi začeli imenovati Malha, čeprav je bilo njegovo pravo ime Ezekija. Napihovala ga je naravna nečimernost in govorjenje teh podložnih ter hinavskih prilizovalcev. Zato je Malh vedno čakal kake slovesne prilike, da bi pokazal svojo veljavo, da bi se postavil med ljudstvom, da bi si odprl pot k boljšemu življenju. Ali ni bil vzdevek, ki so mu ga dali, nemara namig, prerokba? Tu na vzhodu, ki je bil še ves vroč od državljanskih vojsk in uporov, se je zdelo bojevitemu častihlepju in slepi domišljavosti vse mogoče.

Ko je tistega četrtka zjutraj Malh prej ko drugi zvedel, da bo treba zvečer blizu mesta ujeti poglavarja krivoverske tolpe, nekega krivega Mesija, ki se je z oboroženim spremstvom priklatil iz Galileje z namenom, da bi porušil tempelj in tudi sam Jeruzalem, če je bilo verjeti šušljanju ljudstva, tedaj je vročekrvni služabnik zasanjal, da bi se lahko prav na ta dan zanj začela nova življenjska pot.

Komaj je Kajfa končal z obedom – edini trenutek dneva, ko je človek mogel upati, da bo od njega kaj dosegel –, se mu je približal Malh. Veliko telo je tako spoštljivo krivil, kakor je to delal le prav redkokdaj in samo pred velikim duhovnikom.

»Ali te smem prositi za milost?«

Kajfa ni nič odgovoril, pa tudi ni ganil z roko, da bi odgnal prosilca, in Malh je nadaljeval:

»Rekli so mi, da mora biti nocoj prijet neki tvoj nevarni sovražnik, ki se ponoči skriva v bližini Jeruzalema. Ali bi me ne mogel postaviti za poglavarja mož, ki pojdejo, da ga primejo?«

Kajfa ga je za trenutek pogledal v oči in se komaj vidno posmehnil v brado.

»Ne verjamem, da bi bila zver tako nevarna, kakor si misliš ti,« je odgovoril. »Čast, ki jo prosiš, pripada prav za prav segánu,* pa ga ni vredno vznemirjati za ducat Galilejcev. Pojdi torej kar ti – in dober lov. Vzemi s seboj, kogar hočeš, in se dogovori z Judežem Iškarjotom, ki naj vas pelje in pokaže tistega, ki ga morate prijeti. Kakor hitro ga boš imel v rokah, ga brž pripelji k meni, tudi če bi bilo ob drugi nočni straži.«

*segán je bil poveljnik tempeljske straže.

Malh se je gospodarju svečano zahvalil in odhitel, da pripravi svojo malo vojsko. Po tempeljske stražnike ni bilo moči iti, ker se niso smeli vmešati v te nizkotne redarske posle in se izpostavljati dotiku z nečistimi. Potem je bilo treba vse storiti čisto naskrivaj, da ne bi nič prišlo na uho ljudstvu, kjer bi se lahko našel kdo, ki bi obvestil učence povzdigovanega sinu Davidovega.

Zato se je moral Malh zateči k svojim občudovalcem in prilizovalcem, ki so bili služabniki v hiši Kajfa ali Ana kakor on, in k nekaterim njihovim prijateljem, ljudem brez imena in brez pomena, potepencem, ki so radi kolovratili ponoči, da so le podnevi lahko živeli v lenobi.

Malh jih je stežka nabral kakih petdeset. O prvem mraku jih je hotel pregledati na velikem dvorišču Kajfove hiše ko general, ki se pripravlja na bitko.

Bili so to ničvredneži vseh starosti, vseh polti in vseh vrst. Fantje s črnimi očmi in rdečimi usti; starikavci, namazani z gostim in častitljivim mazilom; obupanec s kačjo glavo in barvo; nekateri otožni in častitljivi, ki so bili videti propadli trgovci, skesani tatovi ali slabo ozdraveli norci. Malo je bilo oboroženih z mečem, en sam je nosil nekako sulico; največ jih je imelo gorjače, zglajene od starega znoja. Malh je skrbno pregledal svoje bojevnike drugega za drugim in bil je videti zadovoljen: prvič v življenju je poveljeval toliko ljudem. Dih kraljevskega ponosa je navdal njegovo hlapčevsko srce.

Najmlajšim je izročil štiri svetilke in se zavil v plašč, kajti začelo je mraziti in Iškarjota ni bilo od nikoder.

Ko je bila že trda noč, so nazadnje zaslišali naglo hojo, takoj zatem pa oprezno praskanje po vratih. Odprli so. Na dvorišče je stopil čokat človek rdečih las, visokih ram in nizkega čela, človek z odsotnim, temnim, praznim obrazom – z obrazom iz mrtvega kamna. V dvignjeni desnici je stiskal skorjico kruha.

Malh je vprašal:

»Lahko gremo?«

Judež je pritrdil z roko, ki je držala kruh, in krenil na temno cesto. Za njim je šla molčeča četa pod poveljstvom Sužnja, ki so mu nadeli priimek Kralj.

2

Ko so bili blizu Oljske gore, se je Judež za trenutek ustavil in rekel:

»Poljubil ga bom. Pazite: tisti je.«

Malh se je obrnil k oborožencem:

»Nihče naj se ga ne dotika. Prvi hočem biti, ki bo položil roke nanj. Vi pa boste poskrbeli za njegove tovariše.«

Nadaljevali so pot bolj objestni: glasovi oborožencev in plameni svetilk so zdaj motili tišino in temo noči. Malh je kot previden poveljnik razdelil svojo tolpo v tri oddelke in jih poslal navkreber po različnih stezah med oljkami, da bi preprečil sovražnikom beg.

Dospeli so. Judež je takoj prepoznal Jezusa in ga nežno poljubil na usta. Malh, ki je stal ob njem, je dvignil roko, da bi zgrabil krivega preroka za laket.

Ta trenutek pa se je iz goste teme pognal človek, ki je potegnil izpod plašča meč, ga zavihtel proti Malhovemu obrazu in mu gladko odsekal desno uho. Malh je od presenečenja in od bolečine zarjovel, ni pa bil pripravljen ali dosti močan, da bi bil z mečem odgovoril onemu, ki ga je ranil. Gledal ga je ko okamenel – nekdo se je bil s svetilko približal Petru – in nikoli se mu ni izbrisal iz spomina tisti široki, bradati in slovesni obraz in tiste globoke, v mili nejevolji prebadajoče oči.

Jezus je stegnil roko k Malhovemu desnemu licu. Zdelo se je, da ga je pobožal. Bolečina je izginila, kri se ustavila in koža se je zacelila okoli nove odprtine.

Malh, ki mu je bobnelo v ušesih in je bil omamljen, ni mislil, da bi se maščeval nad napadalcem, in ne, da bi se zahvalil zdravitelju. Ne – sklonil se je k tlom, tipal med travo in kamenjem, ko da išče nečesa, kar mu je nujno potrebno. Mlad fant mu je posvetil z lučjo in Malh je lahko brž zapazil ter pograbil okrvavljeni uhelj. Z naglim gibom ga je skril v nedrje in se nazadnje ozrl naokoli. Napadalec in drugi učenci so bili že izginili, Jezus pa je bil sam in ves bel sredi divjih obrazov na hitro zbrane biriške tolpe.

Nesrečni Malh ni mogel biti ne pri razpravi in mučenju Kristusovem ne pri zmagoslavju svojih gospodarjev. Ono strašno noč se ni vrnil v Kajfovo palačo, temveč v materino hišo, kjer je več dni živel skrit, ne da bi pomolil glavo skozi vrata.

Ko je minilo križanje in Velika noč, se je veliki duhovnik spomnil na Malha in ga dal iskati po vsem mestu. Nihče ni vedel povedati ničesar: po tisti noči ga ni bil videl nihče več. Mati se je bila morala Malhu s prisego zavezati, da bo molčala.

Minili so dnevi in tedni in Kajfa ni mislil več na Malha: drug služabnik je postal poglavar hlapcem velikega duhovnika.

Malh je v svoji zaklenjeni sobi trpel, sanjaril, blaznel, kuhal v sebi misli o zadoščenju in o maščevanju. Tisti korak, ki si ga je umišljal kot pričetek svoje sreče, je odkril njegovo strahopetnost. Noč, ki bi ga morala popeljati do poveljstva in zmagoslavja, se je končala z njegovo sramoto in z begom.

Zakaj se ni takoj maščeval? Zakaj ni tistega besnega Petra prebodel z mečem? Zakaj ni velel, naj primejo tudi njega?

Ni si znal razložiti tega, kar se je bilo zgodilo v tistem usodnem trenutku. Vse se mu je ob spominu zdelo skrivnostno. Kaj ga je bil kdo kar na lepem omrežil, ko da mu hoče vzeti sleherno dušno in telesno moč? Nemara ga je začaral tisti krivi Mesija, ki ga je on nameraval privleči v ječo?

A niti ta domneva ni držala. Oni Jezus, ki ga je Peter branil z mečem, je pokaral svojega krvoločnega učenca – Malh je še pomnil besede –, on pa, ki je bil ranjen in razžaljen, ni znal dobiti Petra v roke in ga kaznovati.

S kakšnim obrazom naj se pokaže Kajfu, ki ga je imel rad, tovarišem služabnikom, ki so ga občudovali in mislili, da mu je namenjena boljša usoda? Kaj je neki mogel storiti, da bi se spet izkazal vrednega svojega kraljevskega načrta? Ali se bo še utegnil glasno maščevati?

Zvedel je, da so krivega Mesija – prav tistega, ki ga je bil usmiljeno ozdravil – pribili na križ, in občutil ob tem zadoščenje. Kaj ni bil on prvi vzrok za njegovo zlo srečo?

Zvedel je tudi, da se je bil Judež obesil na drevo, kakor so pravili, iz kesanja, ker je izdal Učenika. Novica ga je potolažila: ena priča manj.

A kje so drugi učenci nazareškega bogokletnika? In zlasti oni razjarjeni Peter, ki ga je bil spravil v tako žalostno stanje? Vsaj nad njim se je hotel za vsako ceno maščevati.

Materi, ki jo je sleherni dan pošiljal v Jeruzalem po novice, se ni posrečilo o njem ničesar zvedeti. Pravili so le, da je s tovariši pobegnil v Galilejo.

Medtem si je Malh tešil nemir pričakovanja s svojim ubogim odsekanim uhljem. Ko se je vrnil domov, ga je več dni držal na žgočem soncu palestinske pomladi; potem ga je dal v gost in dišeč balzam, ki ga je bila mati kupila od nekega Egipčana; zdaj je imel v rokah črnikast, zguban in z vonjavo prepojen odrezek, ki je komaj še kazal nekaj stare oblike. A Malh se je zaljubil v to krpo svoje glave in jo je imel vedno pri sebi v mošnjičku iz črnega usnja. Zdaj pa zdaj jo je pogledal, da bi si obudil spomin na kruto sramoto in da bi imel dolžnost za maščevanje sleherni dan pred očmi.

Ko so se dnevi pričeli krajšati, si je Malh naposled upal iti iz hiše. Pod večer je odšel na bolj oddaljene ceste in si z roko držal rob plašča na desno sence, da bi ljudje ne opazili njegove sramote. Po nekaterih krajih je bilo odrezano uho očitna kazen za obrekljivce in tatove. Kdor ni vedel za zgodbo one noči, bi ga bil lahko imel za zločinca; kdor pa jo je vedel, bi sodil o njem, da je nespameten in šleva.

Joj, če bi ga bile videle ženske, ki so ga v njegovih boljših časih tako ljubile! Bog ne daj, da bi ga prepoznali oni, ki so bili priče njegove sreče in njegove smole!

Toda odslej je bilo treba kje ujeti kos kruha. Oče je bil že dolgo let mrtev, mati je bila uboga; k drugim sorodnikom se ni hotel zateči; prihranki, ki jih je pošteno in nepošteno po beličih nabral v Kajfovi hiši, so šli h koncu.

Malh je polagoma dobival več poguma. Okoli glave si je ovil bel prtič kakor turban, da bi skril sramotno pohabljenost, šel h gospodom in trgovcem in se jim ponudil v službo. Toda nihče ga ni maral: ovoj okoli senc, nenavaden pri Judih, ki niso bili duhovniki, je vzbujal sum.

Če so zahtevali, naj si ga sname, je Malh bežal na vrat na nos, in to njegovo vedenje je sum še večalo. Nekemu menjavcu se je posrečilo, da mu je iznenada strgal z glave tisto cunjo, in takoj je zapazil odsekano uho. Tedaj se je začel krohotati in klicati ljudi. Držal je Malha trdno za roko, da so ga vsi videli. Nesrečnik se je moral otepati z nohti, zobmi in brcami, da se je rešil iz kroga kričečih zasmehovalcev.

3

Mineval je čas in Malhu ni nikjer uspelo najti posla. Vsi so ga odslavljali in ga zasmehovali. Medtem je pomanjkanje raslo in hkrati je kopnela sramežljivost in se je razblinjal dim ošabnosti.

Ponosni Malh, bodoči knez, se je v letih spremenil v enega neštetih beračev, ki so nadlegovali sveto mesto. Ni več skrival ušesa, ki ga ni bilo; da bi vzbujal usmiljenje ali smeh, je celo pripovedoval gručam klepetalcev svojo zgodbo z bajnim okrasjem: da je bilo Mesijevih privržencev več ko sto in vsi oboroženi, da jih je sam precej pobil, a da je bil Jezus čarovnik, pa jih je vse obudil in storil, da so izginili. Zlasti romarjem, ki so za Veliko noč prihajali iz daljnih krajev, se je Malh kazal kot mučenik za vero in v dokaz je vlekel iz usnjene mošnje odsekano uho, umazano in uvelo krpo, ki je bila podobna nedozoreli in slabo posušeni smokvi. Najbolj usmiljeni ali radovedni so mu dali kak novec in tako se je Malh klavrno tolkel skozi življenje, ponižano, osovraženo in sovražno bitje.

Zakaj v srcu razcapanega pavliha ni nikdar zamrl glas po maščevanju.

Tisti Peter se je z nekaterimi svojimi tovariši drznil spet nameriti korak v Jeruzalem in celo govoriti med ljudstvom o svojem opljuvanem, bičanem in križanem Učeniku.

Malh je hodil za njim, vedno je vohunil okoli njega. Ko je Peter učil ljudstvo, se je Malh razkoračil pred njim in ga prebadal z očmi. Ni se mu upal skočiti za vrat, čeprav ga je razjedala želja, da bi to storil: Malh je bil osovražen berač, Peter pa je vzbujal spoštovanje pri vseh ljudeh, celo pri duhovnikih, in ni bil nikdar sam. A brezušec se je maščeval, kakor se je mogel: zdaj ga je od daleč zmerjal, zdaj je trosil med ljudi grda obrekovanja proti apostolu, zdaj je za njegovimi dejanji in govori prostovoljno vohunil v službi nekaterih pismarjev, ki so sovražili novo ločino bolj kakor drugi.

Ko je Malh zvedel, da so Petra z Janezom vred prijeli, mu je srce poskočilo: upal je, da ga bodo obsodili na kamenjanje ko Štefana, in že vnaprej je okušal slast, kako bo s kamenjem v roki meril na osovraženega poglavarja. Toda apostola so malo zatem spustili in razočarani berač se je zjokal od jeze.

Čez nekaj časa pa so Petra znova zaprli v ječo in Malh je upal, da pojde po sreči: vedel je, da želi Agripa smrt nevarnega sejalca razkola. Toda lepega jutra se je raznesel glas, da je Peter skrivnostno izginil iz zapora, čeprav so ga budno stražili štirje vojaki. Malh se ni in ni mogel pomiriti: zdaj mu je bil vzet celo pogled na sovražnika, grenki in klavrni oddu- šek onemoglega sovraštva.

Kak mesec kasneje so mu povedali, da se je Peter zatekel v Antiohijo in da je spet brez strahu začel s poslom potujočega pridigarja. Malh zdaj ni mogel več živeti, ne da bi kako preganjal človeka, ki je bil odgovoren za njegov polom. Krenil je na pot in se peš preberačil do Antiohije.

Pokazali so mu Petrovo hišo in noč in dan je bil apostolu za petami. Če ga je Peter po naključju gledal, se mu je Malh s svojimi hudobnimi očmi zabodel v oči, se pačil in se s prstom trkal na sence, ko da bi hotel krivca spomniti na svojo sramotno pohabljenost. A Peter ga ni prepoznal. Nekega dne mu je v misli, da prosi miloščine, dal nekaj novcev. Malh jih je vzel, potem pa jih je med kletvijo in pljuvanjem jezno zagnal apostolu v obraz.

Peter je zapustil Antiohijo in se ustavil pri korintskih bratih: Malh je k sreči našel pribežališče na ladji, ki je jadrala proti Grčiji, in je šel za njim. Bilo mu je vseeno, ali živi tu ali drugje, da je le mogel zmerjati Kristusovega učenca in vohuniti za njim. V slehernem mestu je našel lahkoverne in pobožne Jude, ki so imeli z njim usmiljenje, da so ga poslušali in mu dajali jesti. Samo Grki so se mu posmehovali.

»Potolaži se, Malh,« so govorili. »Kralji so slavni vedno zaradi ušesa. Spomni se na uho kralja Mida in na uho kralja Dioniza iz Sirakuz.«

Medtem so naglo in otožno tekla leta in Malh se je staral. Toda dušo mu je oživljala trdna in tolažljiva gotovost. Peter bo danes ali jutri s sramotno smrtjo poplačal vse svoje nore govore ter vse stare in nove grehe. Podivjano ljudstvo ali brezčuten krvnik bosta naposled maščevala tudi Malha, utešila ali ozdravila bosta njegovo bol.

A Peter je izginil tudi iz Korinta in beraškemu romarju se nekaj let ni posrečilo zvedeti, kam se je bil zatekel njegov žalilec: ta je govoril, da se je vrnil v Antiohijo, ta pripovedoval, da ga je videl v Tiru ali v Samariji. Malh je vse ljudi spraševal za novice in se vsem priporočal: ni hotel umreti, ne da bi bil prej priča, ko bo trpel človek, ki je za zmeraj uničil njegovo življenje.

Naposled je od več prič zvedel, da Peter mirno živi v prestolnici cesarstva. Siromaku njegove vrste ni bilo lahko priti v Rim. A vendar se je Malh z beračenjem, moledovanjem in s pritrgovanjem celo pri kruhu deževnega majskega dne le srečno izkrcal v Ostiji. Peš, sestradan in zaprašen je ponoči dospel v Rim.

Jud, katerega je bil srečal v obcestni krčmi, ga je spremil na drugo stran Tibere, v judovski del mesta, in ga priporočil rodbini bogatih vernikov, ki so Malha sprejeli v hišo kot gosta, ko so slišali njegove križe in težave. Pomalem je zvedel vse o Petru in o Cerkvi, ki jo je ustanovil v Rimu, pa tudi o sumu, ki ga vzbujajo, in neredih, ki jih povzročajo kristjani.

Teklo je 817. rimsko leto in minilo je sedem krat po pet let od nesrečne noči v vrtu Getsemani. Malh je bil zdaj grbast, shujšan in belolas starec, tako da ni v ničemer več spominjal na nekdanjega objestnega služabnika pri velikem duhovniku. A pokonci ga je držalo vztrajno in okrutno upanje: biti priča Petrovega krvavega konca.

In prav to leto je prišel zanj zaželeni dan. Neron se je naposled odločil, da iztrebi kristjane, in dal je povelje, da naj izvršijo obsodbe nad prvaki rimske cerkve. Pavlu, rimskemu državljanu, naj bi izkazali čast z obglavljenjem; Petra naj bi križali.

Malh je vse ure ponoči in podnevi prebil v bližini ječe, kjer je stari Peter v molitvi čakal zaželene smrti, ne da bi vedel, da onkraj zidu enaka želja muči drugega starca.

Meglena junijska zora je naposled prinesla staremu preganjalcu zaželeno uteho. Pred prvim soncem je prišlo iz ječe nekaj rimskih vojakov, ki so imeli med sabo Petra, zvezanega za zapestje. Za njim je šel voz, kjer je bil naložen velik hrastov križ.

Ceste so bile prazne: mali sprevod je krenil proti vatikanskim gajem. Malh jo je ubiral malo za vojaki, da ga ne bi opazili. V prsih mu je nabijalo srce, pijano peklenske radosti.

Dospeli so na majhno vzpetino in vojaki so pričeli staviti križ. Malh se ni mogel več premagovati: približal se je gruči in se trepetaje obrnil k Petru.

»Me poznaš? Se me spominjaš?«

Peter je molčal: temu razoranemu in spačenemu obrazu ni vedel dati imena.

»Delaš se, da me ne poznaš? Ali se ne spominjaš noči, ko so prijeli tistega tvojega Učenika? Se ne spominjaš Malha, služabnika Kajfovega? Tisti Malh sem jaz – in ti si bil, ki si mi z mečem odsekal uho. Ta sramota je bila začetek vse moje nesreče, po tvoji krivdi sem tarča za ljudstvo in sestradan pes med vrati bogatinov. Leta in leta že čakam na ta dan. Danes boš s krvjo plačal vse grehe – in moraš vedeti, da sem srečen.«

Peter ga je ponižno poslušal in čutil je neskončno usmiljenje do nesrečnika, ki ga je zastrupilo in poblaznilo sovraštvo.

»Prav imaš,« je rekel. »Tisto noč sem bil ves zmeden od žalosti in sem se pregrešil zoper tebe. Učenik je po pravici obsodil moj morilski gib, in kesanje ni zbrisalo zmote ne trpljenja. A nočem umreti, ne da bi se poravnal s tabo. Odpusti mi. Malh! Oba sva stara in trudna in jaz bom v nekaj trenutkih pri našem Očetu. Pusti sovraštvo, pozabi jezo, odpusti mi!«

In pri teh besedah je prvak apostolov, poglavar jeruzalemske in rimske cerkve, prvi namestnik Kristusov, upognil kolena na požgano travo pred okamenelim Malhom. Petrova velika bela glava se je sklonila in zdelo se je, da pričakuje poslednjega blagoslova od svoje žrtve.

»Nočeš odpustiti umirajočemu?«

Toda zdelo se je, da človek brez uhlja ne sliši ali pa da mu osuplost ne da spregovoriti besede.

Stotnik, ki je bil zdaleč priča čudnemu razgovoru – zanj neumljivemu, kajti starca sta govorila po aramejsko –, se je nezaupno približal, brž ko je videl, da kleči obsojenec neznancu pred nogami.

Zgrabil je Malha za roko in zavpil:

»Kdo si? Koga iščeš? Kaj delaš tu? Moraš biti eden tistih Judov, ki hočejo uničiti Rim. Kako se imenuješ?«

»Malh iz Jeruzalema. A jaz nisem njihov. Nisem kristjan. Sem celo najhujši sovražnik tega Petra, ki ga boste tu kaznovali za njegove grehe.«

»Ne verjamem ti. Če ta, ki je poglavar kristjanov, kleči pred teboj ko pred bogom, kaže, da si ti vodja ločine, ki je celo nad njim.«

Obrnil se je k dvema vojakoma:

»Primita ga in privežita k onemu boru. Ko bomo opravili s tem njegovim zaveznikom, bomo odvedli tudi njega pred sodnijo.«

Drugi vojaki so s silo dvignili Petra in ga pričeli pribijati na križ z glavo navzdol. Malh je gledal in trepetal, trepetal od slasti in od groze. Ta ura, ki jo je toliko let čakal kot odrešenje, je morda poslednja ura življenja tudi zanj. Zakaj ga Bog tako kruto kaznuje?

Eden izmed vojakov, ki naj bi ga bil odpeljal, je zapazil, da nima ušesa.

»Glej,« je rekel tovarišu, »eno uho so mu že odrezali. Mora biti star tat ali suženj, ki je pobegnil iz ječe. Skoraj me obhaja želja, da bi ga pripravil še ob drugo uho, da bi videl, kako se bo ta smrdljivi Jud pačil.«

Pri teh besedah je pripeljal zaušnico Malhu, ki se ko začaran ni hotel premakniti od križa, s katerega je Peter trudoma dvigal navzdol visečo glavo in ga gledal z velikimi očmi, zameglenimi od solz in smrtnega boja.

»Stran!« je rekel vojak in s silo potegnil Malha.

Toda razcapanega nesrečnika se je polastila taka groza in strah, da se je začel otepati ko obseden. Obup mu je dal tako moč, da se je iztrgal tesnemu prijemu vojakov, ki sta ga skušala pridržati in zvezati.

Kakor besen obsedenec je zbežal proti gozdiču, za njim pa razjarjena vojaka. Potegnila sta meče in na ves glas grozila bežečemu.

Malh se je spotaknil ob poganjajočo drevesno korenino in padel. Eden vojakov je planil nadenj in ves zmešan od jeze zavihtel meč ter mu pri korenini odsekal ostalo uho.

Iz rane sta privrela dva curka krvi. Malh je zamižal in obležal na tleh kakor mrtev, brez krika in brez vzdiha. Vojaka sta ga nepremično gledala in nista vedela, kaj naj storita.

Malhu je iz lica počasi tekla temna kri. Zdelo se mu je, da posluša hrum zmagoslavnega pohoda, potem pa presladko godbo piščali, kakršne ni prej še nikdar slišal. In v blodnji si je domišljal, da je vse to njemu na čast, da tako sprejemajo velikega kralja, ki se vrača z velikih zmag nad sovražniki.

In tako je na prav tistem kraju in prav na dan, ko je bil križan Peter, apostol in papež, izkrvavel in umrl znameniti Kajfov služabnik Ezekija s priimkom Malh.




Pandemija podžgala kršenje verske svobode

Papeška človekoljubna organizacija Pomoč Cerkvi v stiski je 20. aprila objavila novo Poročilo o verski svobodi v svetu. V njem ugotavljajo, da se kršitve verske svobode dogajajo v skoraj tretjini svetovnih držav (62), ki pa predstavljajo dve tretjini svetovnega prebivalstva. Do najhujših kršitev prihaja v nekaterih najštevilnejših državah na svetu, kot so Kitajska, Indija ali Nigerija. Države so razdelili v dve kategoriji: v rdečo kategorijo spada 26 držav, kjer prihaja do preganjanja na verski osnovi, v njih pa živi kar polovica svetovnega prebivalstva. Med njimi je dvanajst afriških in štirinajst azijskih držav, v dveh pa poteka tudi preiskava genocida nad muslimansko manjšino (Mjanmar in Kitajska). V oranžno kategorijo so uvrstili 36 držav, kjer prihaja do diskriminacije na verski osnovi, v večini od njih se je od zadnjega poročila položaj še poslabšal. Kristjani so kot najštevilnejša verska skupnost še vedno tudi najbolj preganjani.

Priložnost za islamske skrajneže

Po ugotovitvah poročila je pandemija covida 19 verske manjšine še bolj izpostavila preganjanju. Poleg tega je v revnejših državah razgalila krhkost državnih struktur, ki so se morale spopasti z zdravstveno krizo. Mnoge afriške države so vojaške kapacitete usmerile v boj proti pandemiji, ta položaj pa so izkoristili islamski skrajneži. Džihadisti so se razširili po vsej celini in okrepili svojo prisotnost v osrednji in vzhodni Afriki, posebej kritičen položaj vlada na severu Mozambika. Pandemija jim je ponudila nove priložnosti pri novačenju borcev, ki jim obljubljajo imunost pred okužbo, novi koronavirus pa slikajo kot kazen za nevernike. Med vzroki za uspeh skrajnežev poročilo našteva tudi močno korupcijo v državah, bogatih z naravnimi viri, ter pomanjkanje priložnosti za večinoma mlado populacijo, kar so še poslabšali ukrepi proti širjenju virusa. Edini trajni odgovor na nasilni ekstremizem je zato pravičnost v družbi, je poudaril Luis Fernando Lisboa, brazilski škof, ki je do nedavnega deloval v Mozambiku.

Omejevanje verskega življenja

Pandemijo so za zatiranje človekovih svoboščin, vključno z versko svobodo, izkoristili tudi avtoritarni režimi. Na Kitajskem so oblasti med epidemijo strogo omejile verske obrede in preprečevale celo dostop do spletnih prenosov. Kot so poročali na strani Bitter Winter, ki spremlja kršitve verske svobode na Kitajskem, so morali mnogi zapreti račune z versko vsebino na družbenih omrežjih. Po koncu ukrepov so številni verski objekti ostali zaprti, v drugih pa so v vsak kot namestili nadzorne kamere. Države po svetu so med pandemijo okrepile nadzorno tehnologijo za spremljanje gibanja prebivalcev, ki pa bo po koncu omejitev večinoma ostala in omogočala strožji nadzor verskih dejavnosti. Tudi v demokratičnih državah so omejitve močno zarezale v versko življenje. Medtem ko je večina verskih voditeljev z razumevanjem sprejela prepoved zbiranja pri obredih, pa je v nekaterih primerih prišlo do nesorazmerne obravnave različnih svoboščin.

Slepota za verske pravice

Poročilo opozarja na pojav “vljudnega preganjanja” v zahodnem svetu, ki z uveljavljanjem novih kulturnih norm spravlja vernike v konflikt z zakonodajo. Kot del tega lahko razumemo tudi nesorazmerno obravnavanje pravic, ki izhajajo iz verske svobode. Poročilo ugotavlja, da je prihajalo do jasnih zlorab omejitev verskih obredov, ponekod pa so oblasti na kršitve odgovorile celo z agresivnimi policijskimi ali vojaškimi ukrepi. V zvezni državi Nevada v ZDA so na primer lani veljali strožji ukrepi za obisk cerkvenih obredov kot za obisk igralnic na srečo, barcelonski kardinal Juan José Omella pa je ugotavljal, da lahko katedralo Sagrada Familia med turističnim ogledom obišče več ljudi kot med mašo. Nesorazmerne omejitve verskih dejavnosti so spodbudile razpravo o mestu verske svobode med človekovimi pravicami in odprle vprašanje, »ali so agresivno sekularne vlade sposobne ustrezno oceniti pomen« verske svobode, kot so zapisali v poročilu.

Strah poganja diskriminacijo

Strah in negotovost zaradi zdravstvenih in ekonomskih posledic pandemije sta sprožila iskanje grešnega kozla, ki bi mu lahko naprtili odgovornost za krizo. V tem položaju so se pogosto znašle verske manjšine, kot na primer muslimani v Indiji ali kristjani v Turčiji. Že prej prisotna diskriminacija verskih manjšin je omejila celo dostop do pomoči. Cecil Shane Chaudhry, izvršni direktor Komisije za pravičnost in mir v Pakistanu, je na primer opozoril, da so nekatere muslimanske humanitarne organizacije kristjanom odrekale pomoč v hrani in osnovnih potrebščinah. Kristjani v tej državi pogosto opravljajo najslabše plačane poklice, ki jih je najbolj prizadela pandemija. V Indiji in nekaterih sosednjih državah se je okrepil etnični oziroma verski nacionalizem, ki verske manjšine spravlja v položaj drugorazrednih državljanov. Poročilo pa omenja tudi pozitivne primere, ko so verske skupnosti v težkem položaju nastopile skupaj. Na Cipru so muslimani turškega rodu v znak spoštovanja molili na grobu apostola Barnaba, ki ga grški kristjani zaradi omejitev niso mogli obiskati. Na Kubi pa se je prvič zgodilo, da so na nacionalni televiziji prenašali križev pot iz Vatikana in velikonočne slovesnosti.

Družina 2021/18