1

Pretepanje, mučenje in preganjanje so del vsakdanjika kitajskih kristjanov

Kitajska komunistična partija najostreje napada krščanske skupnosti, ki jih ne more nadzirati. To se nanaša zlasti na manjše krščanske skupnosti, ki se skrivaj zbirajo po domovih, da bi skupaj molile in prebirale Sveto pismo.

Eden izmed članov “hišne cerkve”, v jugo-zahodni provinci Sečuan, je bil pridržan že leta 2018. Šlo je za krščansko molitveno skupino. In ker ni zagrešil nobenega uradnega kaznivega dejanja, so ga v zameno za varščino odpustili iz zapora, vendar pa je bil to šele začetek njegovega trpljenja. Ponovno so ga namreč prijeli agenti kitajskih oblasti, ob sodelovanju s tajno policijo ter ga namestili v t. i. tajni mobilni center za preobrazbo oziroma transformacijo, poroča Polonia Christiana.

Znašel se je v kleteh neke, precej neopazne zgradbe, pred tem pa so v zgradbi verjetno zadrževali pripadnike na Kitajskem prepovedanega kulta Falungung. Tam je bil skupaj, s še nekaterimi kristjani, podvržen programu prevzgoje. V njegovem primeru je trajala kar 10 mesecev. V njegovi sobi ni bilo ne oken, ne prezračevanja in nikoli mu niso pustili, da bi se na prostem nadihal svežega zraka. Hrano je dobil dvakrat na dan. Sonca ves ta čas ni videl, zato je povsem izgubil občutek za čas.

To je v njem vzbujalo samomorilne misli ali vzgibe, da bi se samopoškodoval. Prvi tri tedne celo ni mogel zaspati, zato je od časa do časa z glavo udaril ob steno. In ko je bil že povsem izčrpan, da ni mogel več odpreti oči, so mu na silo, v kri vbrizgali neka zdravila, ki so ga prebudila. Kot je zaprti še opozoril, so bili “prisiljeni priznati svoje napake”. Dva civilno oblečena oficirja, sta v ta namen uporabljala različna sredstva: grožnje, poniževanje in pretepanje. V podpis so mu dali tudi neko izjavo, sicer bi ga še naprej zadrževali in pretepali. Ko so ga izpustili, je bil zaradi različnih oteklin za deset kilogramov težji, njegova travmatična doživetja pa so ves čas pred njegovimi očmi.

Na Kitajskem živi več deset milijonov kristjanov

Preostali že zaprti kristjani pa so prav tako navajali, da so jih pretepali, mučili, med drugim oblivali z ledeno vodo, silili k nošenju težkih veder z vodo, ki so bila privezana na njihov vrat. Na Kitajskem naj bi trenutno živelo okoli 69 milijonov protestantov, od tega jih 23 milijonov nadzira partija ter 9 milijonov katoličanov, od katerih večina pripada Patriotskemu združenju kitajskih katoličanov. Kitajska oblast pod vodstvom predsednika Xi Jinpinga krščanstvo dojema kot nevaren “uvoz” iz tujine. Prav zato svoje državljane opozarjajo pred morebitno “infiltracijo sovražnih zahodnih sil” pod pretvezo religije.

Upokojeni hongkongški kardinal Joseph Zen je v preteklosti svaril pred dogovorom med Kitajsko in Vatikanom, ki je dovolil posvetni oblasti vmešavanje v imenovanje kitajskih škofov ter vztrajal, da »papež ne razume Kitajske.« Dejal je še, da ima »Frančišek mogoče naravne simpatije za komuniste, saj so zanj oni tisti, ki so preganjani,« je zapisal Zen, ko se je navezal na Frančiškovo odraščanje v Argentini, zaradi katerega naj bi papež komuniste dojemal kot zaščitnike šibkih. »Ne zaveda se kakšni preganjalci postanejo ko pridejo na oblast, kakor je to uspelo komunistom na Kitajskem.«




Imamo najslabšo opozicijo na svetu

Naslov se vam bo nemara zdel tendenciozen, kot da napadam opozicijo, ko je v resnici moja naloga novinarja, da kritiziram aktualno oblast in iščem njene napake. A Slovenci in ves svet smo se znašli v stanju, ki nima primerjave. Smo v sredini globalne pandemije virusa, ki je vzel že več kot milijon življenj po svetu. Vse vlade se trudijo obvladovati bolezen, za katero ne vemo, kaj točno naredi našemu telesu, in še huje, kakšne posledice pusti tistim, ki so jo preboleli.

Kot sem že zapisal, se vse vlade sveta trudijo omejiti širjenje bolezni, a druge vlade imajo nekaj, česar v Sloveniji nimamo. Normalno, demokratično opozicijo, ki razume izzive časa. Ko je virus izbruhnil v Italiji, so vse politične stranke izrazile popolno podporo vladi in niso obstruirale njenega dela. Prav tako je bilo v drugih evropskih državah, ko so vlade sprejemale nepopularne ukrepe, zapirale državo, regije in gospodarstvo. Opozicija je spodbujala državljane, naj spoštujejo vladne ukrepe. Vedeli so namreč, da bi se lahko tudi sami znašli v podobni situaciji, ko bi oni vladali in bi se morali spopadati z virusom. A v eni državi ni bilo tako. Da, uganili ste, v Sloveniji.

V Sloveniji se je epidemija začela že v času Šarčeve vlade. A takrat smo od tako imenovane stroke poslušali, da je treba “kihati v rokav”, pa se nam ne bo nič zgodilo. Šarec in Šabeder nista vedela, kje se ju drži glava. Bil je čisti kaos. Predvsem zato, ker je predsednik vlade nekoliko pred začetkom krize odstopil. Danes je jasno, da zato, ker ni imel pojma, kako se spopasti z epidemijo, strici iz ozadja pa so si mislili: Naredimo tak manever kot leta 2012. Janša naj vlada eno leto, sprejme vse nepopularne ukrepe, nato pa ga bomo zamenjali. Nekako tak je bil recept, ki se danes kaže kot resničen.

Menjava vlade je bila namreč pripravljena že za zgodnjo jesen, ko se je pojavil fantomski kandidat levice za mandatarja Jože P. Damijan. Načrtovali so prevzem oblasti v oktobru, a je prišel drugi val epidemije. In vsem levičarjem so se spet zatresle hlače. Nihče si ne upa prevzeti države v teh kriznih časih. Ne maršalka Tanja Fajon, ne komedijant Šarec, ne šivilja Alenka, še najmanj pa Levica z Mescem na čelu. A zakaj bi prevzemali oblast, če lahko spet v eni najhujših preizkušenj slovenskega naroda kuhajo revolucijo?

Ob ustavitvi prvega vala epidemije pričeli kuhati revolucijo

Revolucijo, da spet pridejo na oblast. Začeli so jo kuhati takoj, ko se je zdelo, da je aktualna vlada uspešno ustavila prvi val epidemije. A ne neposredno. Za svoje umazane rabote so uporabili posrednike tipa Gale in RTV Slovenija. Spomnimo se prvih Tarč, ki so spodbijale legalnost vladnih nabav zaščitne opreme. In to le tedne po tem, ko je zdajšnja vlada dobila prazna skladišča zaščitne opreme, ko nihče ni dobavljal mask in ventilatorjev, in po tem, ko je naše zdravstvo skoraj pokleknilo. Mazaške akcije opozicije so se nadaljevale s spodbujanjem neprijavljenih protestov v času, ko je vlada omejevala gibanje, priporočala nošenje zaščitnih mask in se borila z epidemijo. Protestov, na katerih so protestniki odkrito grozili s smrtjo, niso le spodbujali, pač pa so se jih celo udeleževali. Tako Šarec kot Fajonova in mnogi drugi z leve strani političnega pola so ljudi poganjali na ulice slovenskih mest in jih spodbujali h kršenju ukrepov.

Nato smo imeli poletje, ko so kaviarsocialisti odšli na svoje vikende na morju in za trenutek pozabili na politični boj. Potem je prišla jesen. Gospodarstvo se je počasi pobiralo, prav tako obrt in turizem. Okužb je bilo malo in zdelo se je, da bomo krizo preživeli z minimalno škodo. V veliki meri so bili za to zaslužni vladni ukrepi, ki so financirali čakanje na delo, skrajšan delovni čas in turistične bone. Slovenci smo preživeli prvi val, turizem se je krepil, infrastrukturni projekti so se pospešeno izvajali, zdelo se je, da smo v novi zlati dobi. A levičarji niso smeli dopustiti, da bi ljudje živeli v blaginji.

Opoziciji kaos ustreza

Spet je bilo treba vse uničiti. Problematizirati maske v vrtcih in šolah, prepoved združevanja, zaprtje institucij, pomoč gospodarstvu, aplikacijo za sledenje stikom. Aktivno pa podpirati proteste kljub vladnim svarilom, da bo to pospešilo širjenje okužb. Ne pravim, da je opozicija kriva za drugi val. Trdim pa, da so močno pripomogli h hitrejšemu širjenju bolezni, saj jim kaos ustreza.

V skoraj letu dni niso naredili nič za blažitev posledic epidemije. Za sabo so pustili propadle bolnišnice, beg možganov v tujino in nesposoben birokratski aparat. Zdaj bi radi, da ta vlada v dveh mesecih zgradi novo infekcijsko kliniko, pravijo, da je vlada nesposobna ker ljudje umirajo. Hvalijo voditelje, ki so svoje ljudi zaprli v stanovanja in poslali vojsko na ulice ter v isti sapi tulijo, da imamo v Sloveniji diktaturo. Slovenska opozicija je najslabša na svetu, ker je sprevržena do konca. Hudo stisko naroda že drugič v zgodovini zlorabljajo za hlastanje po oblasti. So pokvarjeni, amoralni, dvolični in v končni fazi nesposobni. Nesposobni do te mere, da so svoje koristi pripravljeni postaviti pred koristi svojega naroda. Takšno opozicijo imamo. Vseh po vrsti je lahko v dno duše sram!

Objavljeno na Nova24tv




Slovenski romar

Nove oblike romanja

Spremenjene razmere, ki v njih živimo, so prinesle v zadnjih letih tudi nekatere nove oblike romanja. Za neketere stare oblike je prav, da jih ni več, ker so preživele. Spet za druge je škoda, ker so izginile predvsem zaradi našega strahu pred javnim izpovedovanjem vere in morda tudi iz napačnega obzira do drugače mislečih; nekatera je preprečila nenaklonjena oblast. Romanje v velika svetovna središča je nekoč pomenilo pustolovščino, združeno z najrazličnejšimi nevarnostmi in žrtvami. Tudi v nekatera domača romarska središča ni bilo mogoče priti kar tako. Najstarejše božje poti so na strmih vzpetinah, ki jih je bilo nekoč treba premagati peš. Višarje, Sveta gora, Ptujska gora in še cela vrsta drugih cerkva, ki so bile včasih božjepotne, Kum ali Limbarska gora, nam to potrjujejo. Danes je večina takih romarskih svetišč laže dostopnih. Danes romanje v Lurd, v Fatimo, Compostelo, v Rim in v druge znane evropske božje poti, celo v Sveto deželo, ni več težko, pri roki so nam sodobna prometna sredstva od avtobusa in vlaka do avta ali letala. Včasih so romarji prenočevali v cerkvi, danes v hotelu.

Romanje, tisto pravo, naj bo to v daljna svetišča ali v najbližjo domačo romarsko cerkev, je v svojem bistvu še vedno molitev. Romanje je še vedno manifestacija verskega prepričanja. Vsak romarski kraj je povezan z zgodovino odrešenja, posebno po Mariji s Kristusom. Romanje pomeni več molitve, premišljanja, kar naj bi bilo združeno s spovedjo in z obhajilom. Namen romanja, je, da se z njega vračamo domov notranje bogatejši. Pravo romanje je vedno samo tisto, na katerem smo okrepili svoje zveze z Bogom in z bližnjimi, tudi s tem, da smo jim romanje omogočili, bolnim in starim pa olajšali.

Ob dragih romanjih, ki si jih danes privoščimo v daljne dežele, bi bilo prav misliti na to, da imamo doma nekdaj zelo sloveče romarske kraje in cerkve, na katere danes pozabljamo. Dotok domačih romarjev bi jih lahko ohranil in obnovil ter jim pomagal do nekdanje veljave, namesto da večkrat v pretirani in napačni romarski vnemi nesmiselno nosimo denar na tuje. Ne smemo misliti, da smo deležni milosti samo na daljnih milostnih krajih. Ni svetih krajev in podob, kjer bi se sipale milosti brez našega truda, brez zbrane in zaupljive molitve, brez duhovne odprtosti za dobro. Bog je povsod in povsod je isti Bog. Tudi Marija je prisotna po svoji milostni pomoči v Lurdu kakor na Brezjah, k isti Mariji prepevamo na Šmarni in Žalostni gori. Romajmo predvsem na tista božja pota, ki so sredi našega žitja in bitja, kajti le tako bomo zares romarji, ki potujejo v kraje neminljive, večne lepote – k Bogu.

Nič manj niso Bogu všeč naše Brezje, Ptujska in Sveta Gora, Višarje in Mengore, kakor daljna, čeprav bolj sloveča romarska svetišča. Kdor s srcem roma, spotoma odkriva, da so naša domača romarska središča tudi prijetna. Koliko kulturnega bogastva je tu, koliko žlahtnih sadov naše preteklosti. Tu bomo začutili, da je Marija najbolj naša prav v teh naših središčih pobožnosti. Pa tudi na manj znane ne pozabimo. Povsod je stopila Marija med naše ljudi, se jim najbolj približala in jih najbolj vzljubila. Povsod na teh romanjih lahko iščemo in mislimo na Boga.

Ena izmed novih oblik je vsakoletno romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Začetek sega v leto 1969, v zadnjih letih pa se je razvilo v največje romanje v Sloveniji; v tej romarski procesiji je dvanajst do petnajst tisoč bolnikov in invalidov. Med njimi je tudi veliko mladih in zdravih spremljevalcev, kar je posebnost tega romanja. Organizatorji so namreč želeli dejavno povezati mladino z bolniki in invalidi, da bi pri tem mladi spoznali tudi ta del življenja in ga pravilno ovrednotili glede na osebno bivanje in bivanje nasploh. Tu gre torej predvsem za vzgojni vidik. Pri tem je razvesljiva ugotovitev, da mladi vedno raje in vedno lepše sodelujejo pri tem romanju. Mladina je tudi prevzela vso organizacijo teh vsakoletnih romanj na Brezje. Razdeljeni v skupine pomagajo pri postrežbi, pripravi liturgije, petju, prevozu bolnikov od avtobusov do sedežev v cerkvi in pred cerkvijo, sodelujejo v medicinski prvi pomoči in podobno. Ta pobuda se je v nekaj letih razširila po vsej Sloveniji, pritegnila je tudi večje sodelova nje duhovnikov, da sami ali s sodelovanjem župnijskega sveta, komisije za diakonijo organizirajo prevoze za posameznike ali skupine iz njihove župnije. Obenem poiščejo v župniji vse tiste, ki jim jc romanje namenjeno. Najbolj razveseljivo pa je to, da so župniki začeli razmišljati, da bi tudi v domači župniji kaj takega pripravili. V vsakoletnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih so dobili pobudo in vzorec.

Druga posebnost je vsakoletno romanje treh dežel – prvič leta 1983 – ki se ga udeležuje več tisoč romarjev narodov, živečih ob tromeji Avstrije, Italije in Jugoslavije. To srečanje postaja čedalje uspešnejša oblika zbliževanja, sporazumevanja in spodbujanja za prijateljsko sobivanje. Osrednja misel, duša in srce teh srečanj, se izraža med drugim v zborovski in ljudski cerkveni pesmi, v molitvah in nagovorih v italijanskem, nemškem, furlanskem in slovenskem jeziku. Na čelu desettisočglavih romarjev, ki se leto za letom zbirajo na Brezjah ali v drugih znanih svetiščih vseh treh dežel, je zbor škofov iz Ljubljane, Kopra, Celovca, Vidma in Trsta. Na tem romanju so navzoči še na poseben način povezani z vesoljno Cerkvijo. Med mašno daritvijo berilu v treh jezikih sledijo spevi v italijanščini, nemščini, furlanščini in slovenščini. Taka romarska srečanja so najprimernejša za to, da se s sosedi zbližujemo, da prepuščamo preteklosti čas, ko so si bili pripadniki različnih narodnosti med seboj tujci, sovražniki. Romarska srečanja podirajo meje med njimi in ustvarjajo in krepijo duha ljubezni. Na teh srečanjih romanje še posebej združuje skupna molitev za sožitje v družinah, za mir in pravičnost, za plemenitost, dobroto, usmiljenje, za voditelje držav, Cerkve, za duhovnike in vernike, za vso evropsko skupnost narodov.

Ena izmed novih oblik so tudi imenovana občestvena srečanja ali romanja. To so predvsem evropska srečanja mladih za novo leto, ki jih organizira ekumenska skupnost bratov iz Taizéja. Od vsega začetka se jih udeležujejo tudi Slovenci. Središča takih srečanj in romanj so bila doslej predvsem Rim, Pariz in London. Tako se je romanja mladih v Rimu na cvetno nedeljo leta 1984 udeležilo nad 100.000 zastopnikov mladine z vsega sveta. Srž tega srečanja so bile predvsem tele tri vrednote: veselje, svoboda, ljubezen. Geslo romanja pa je bilo: s Kristusom v novo in boljše življenje. Ob teh in podobnih srečanjih ali romanjih dobivajo mladi globlji pogled v smisel življenja in se močneje odzivajo nalogam, ki jih od njih terja krščanstvo za skupno življenje v občestvu z Bogom. Brat Roger iz Taizéja, od koder je prišla pobuda za taka srečanja, takole nagovarja mlade: »Z vsemi mladimi ljudmi na zemlji si prizadevaj, da bi padle meje med narodi. Zato prihajajmo drug k drugemu in praznujmo! Če se ne bi poznali, kako naj rodimo zaupanje in medsebojno razdeljevanje med narodi, kako naj premagamo razpoke med nami, kako naj se spravimo, kako naj spremljamo Vstalega na njegovem križevem potu skozi človeštvo . . .«

»Romanje zaupanja in sprave« – pod tem naslovom je bilo v dneh od 1. do 3. maja 1986 veliko molitveno srečanje verne evropske mladine v Ljubljani, do katerega je prišlo na pobudo ekumenske redovne skupine iz Taizéja. Romanje ali molitveno srečanje je vodil taizéjski brat Roger Schutz. Od 5.000 mladih udeležencev jih je bilo okoli 1.000 iz tujih držav, iz zahodne in tudi vzhodne Evrope. Srečanje je zajelo 66 ljubljanskih in okoliških župnij, v katerih so se mladi v treh mesecih vprašali: »Kaj mi je všeč v življenju moje župnije, kaj bi hotel deliti s tistimi, ki bodo prišli na to srečanje? Kaj storiti, da bo župnija in s tem Cerkev vse bolj postajala kraj molitve, odprtosti in dobrodošlosti za vse, tudi drugačne?« Udeleženci srečanja so bili gostje po družinah, srce srečanja pa so bile štiri skupne molitve v Šiški in v Dravljah, pri katerih je sodeloval brat Roger iz Taizéja. Mladi, zakoreninjeni v veri in Cerkvi si ob teh srečanjih želijo na novo oblikovati lastno življenje in življenje Cerkve. Ob hitrih spremembah v družbi hočejo obnoviti podobo Cerkve, da bi našli pot do evangelija tudi tisti mladi, ki mislijo čisto drugače. Če naj evangelij vedno bolj postaja nosilna sila našega vsakdanjega življenja, potrebujemo tudi izkustvo vesoljne Cerkve, je bilo zapisano v sporočilu bratov iz Taizéja. Na molitvenem srečanju so ti odgovarjali mladim: Vsakdo daje odgovor s svojim življenjem. Posebnost evangelija je v tem, da nas vabi, naj živimo iz Vstalega Kristusa v vsem, kar živimo in gradimo z drugimi. Mednarodno romanje zaupanja in sprave, povezano z molitvenim srečanjem, je bilo postaja na svetovnem romanju zaupanja in sprave na zemlji vseh ljudi. Naj bi bilo tudi daleč vidno znamenje ob poti človeštva, posebno v Evropi, in znamenje časa proti koncu 20. stoletja.

Taka srečanja in romanja doslej so bila samo postaje v svetovnem romanju sprave, ki je sestavljeno iz mnogih manjših srečanj po Evropi in po svetu. Taizéjska skupnost se trudi, da bi se vrata Cerkve na široko odprla mladim. Če se bodo mladi v njej dobro počutili, bodo lahko uresničili svojo mladostno vero in postali kvas v svojem domačem okolju. Na teh srečanjih se je porodila tudi misel na občestvena romanja v ožjem smislu, iz ene župnije v drugo, na primer v adventu, ko se spominjamo Gospodovega prihoda, v postnem času, ko v mislih spremljamo njegovo pot trpljenja in vstajenja. Na teh srečanjih bi imeli skupno jutranjo molitev, temu pa bi sledila različna srečanja z ljudmi tiste župnije. Tako bi se seznanili z njihovim delom, z njihovimi problemi in ob tem začutili nekaj njihovega vsakdanjega utripa. Namen takih občestvenih srečanj ali romanj je, da se v mladih okrepi čut odgovornosti za vse probleme človeštva, da navežejo čim več stikov, posebno s trpečimi, saj vsak od navzočih lahko največ naredi za človeštvo prav v domači sredini. Razna srečanja, povezana z molitvijo, s tihim petjem omogočijo, da se župljani tesneje povežejo med seboj, vsem udeležencem pa vlivajo novih moči. Na takih srečanjih naj bi udeleženci čim globlje doživeli pomen kontemplativnega življenja v svojem lastnem okolju, pomen skupnosti in skupne odgovornosti. Od takih občestvenih srečanj in romanj si lahko še veliko obetamo, saj z njimi utrjujemo korenine svoje vernosti, bogatijo nas z izkušnjami, nas tesneje povezujejo, odpirajo oči in srce za tiste, ki potrebujejo, da jim s konkretnimi dejanji lajšamo pot skozi življenje. To so tokovi v globinah, ki utegnejo roditi nov čas, nove medčloveške odnose in odpirajo možnosti za boljši jutrišnji svet.




Nigerija

Nek muslimanski polkovnik je ukradel orožje iz orožarnice, potem pa za tatvino obtožil 12 vojakov, ki so bili takrat na dolžnosti. Od teh 12 vojakov – kristjanov – jih je bilo 6 ustreljenih.

Pa ne gre samo za teh 6 vojakov. Nigerija postaja kot Somalija in Rvanda.Točno tako se je tam začelo: vlada se je spajdašila in podpirala eno od dveh etničnih skupin. Tak je zdaj položaj. Tudi krščanske oborožene sile so postale tarča. O tem poroča odvetnik Emeka Umeagbalasi.

Mnogi Nigerijci zdaj verjamejo, da se za islam bori vojska in ne država. Toda pomanjkanje vojaškega varstva kristjanov prihaja naravnost od vojaških voditeljev, ki so člani vlade. Ko gredo čete na področja, ki jih nadzorujejo islamistični skrajneži, jim vlada zapove, da se morajo umakniti. Islamski skrajneži jih takrat streljajo v hrbet.

Muslimanski požigalci so v nedeljo, 21. februarja, požgali cerkev Sv. Družine. Ko so kristjani zvedeli, da se “oboroženi razbojniki” bližajo njihovi vasi, so pobegnili. Ker “oboroženi razbojniki” niso našli nikogar, nad komer bi se znesli, so zažgali svetišče in dve hiši.

Medtem ko so “oboroženi razbojniki” v tem dogodku neznani, je zvezna država Kaduna izkusila neštevilne napade islamskih terorističnih skupin, ki jih vodijo oboroženci pastirskega rodu Fulani in Boko Haram. Na tisoče kristjanov ni imelo kam pobegniti in so bili ugrabljeni, mučeni in pobiti. Medtem ko vlada zanika, da bi se ti napadi dogajali iz religioznih vzrokov, pa pogosto zažiganje cerkva in usmerjenost proti kristjanom jasno kaže, da glavno vlogo igra sovraštvo do krščanstva.




Marija, skoz življenje

Skoraj da ni pri nas večje cerkvene slovesnosti, kjer ne bi za sklep ne samo navdušeno, temveč tudi z velikim zaupanjem zapeli pesem Marija, skoz življenje voditi srečno znaš. Smeli bi celo reči, da je ta pesem postala neke vrste naša narodna himna. Ob petju te pesmi verjetno vsi doživljamo neko notranjo umiritev, gotovost in varnost. Zdi se nam, da smo v velikem zaupanju po Mariji izročili svoje življenje z vso njegovo sončnostjo in temnostjo v roke našega dobrega vsemogočnega Boga. Seveda nismo tako naivni, da bi zdaj pričakovali, da bo naše življenje brez preizkušenj in pretresov, pa naj gre to za vsakdanjost ali za našo vernost. Saj vemo, da do vsega tega v nekih oblikah nujno prihaja in bo prihajalo tudi v prihodnje. Ob tej pesmi in ob mnogih drugih nas pomirja in hrabri izkustvo božje pomagajoče bližine in tudi izkustvo že večkrat preizkušenega zagotovila apostola Pavla: »Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, temveč bo s skušnjavo dal možnost, da jo boste zmagali« (1Kor 10,13). In to izkustvo je izredno pomembno in osrečujoče v našem duhovnem življenju.

Prav je, da se spomnimo dveh mož naše preteklosti, ki sta vsak po svoje ustvarila tako pristno slovensko in versko globoko doživeto pesem, ki se že desetletja in se bo tudi v prihodnje pela po Sloveniji.

Besedilo je napisal duhovnik, pozneje tudi stolni kanonik v Ljubljani, Luka Jeran. Ta požrtvovalni in velikodušni mož je bil duša narodnostnega in verskega preporoda zlasti med dijaki in bogoslovci. Njegovo življenjsko delo pa je bilo urejanje slovenskega verskega časopisa Zgodnja danica, urejal jo je kar 40 let (do smrti leta 1896). Nesebično se je trudil, da bi s tem listom Slovence narodnostno in krščansko prebujal in vzgajal. Prav je, da ob tej priložnosti omenimo vsaj Šmarnice naše visoke nebeške kraljice, napisal jih je kar sedem letnikov (1859–1878). Torej nič čudnega, da je temu možu, ki se je tako poglabljal v Marijino življenje in njeno sodelovanje pri odrešenju, privrela iz srca tako lepa pesem kot je Marija, skoz življenje. Morda nam bo navdih pesmi bolj razumljiv, če se spomnimo še tega, da je bil Jeran izjemno rahločuten za stisko vsakega, zlasti mladega človeka, saj velja za enega največjih tihih dobrotnikov slovenskega dijaštva. Pisatelj Ivan Cankar je postavil lep spomenik njegovi srčni dobroti v črtici: Zgodba o nepoštenosti.

Jeranovo besedilo je prišlo v srečne roke skladatelja, ki je uglasbil veliko lepih Marijinih ljudskih pesmi, Ignacija Hladnika, kapiteljskega organista v Novem mestu. In reči moramo, da je glasbena govorica te pesmi močnejša od besedne, njena sporočilnost bogatejša. To je ena redkih ljudskih pesmi v imitaciji, to je, da moški glasovi pojejo naprej, ženski pa za njimi.

Ker sta prvi dve kitici po vsebini sorodni nekaterim drugim Marijinim pesmim, se bomo ustavili samo pri tretji kitici, ki je vsebinsko bogata in pomembna. Poslušaj naše klice, izprosi nam modrost, naj naj iščemo pravice, skrbimo za svetost. Da bi Boga ljubili in tebe prav častili. Marijo, ki jo v lavretanskih litanijah kličemo Sedež modrosti, prosimo, naj nam izprosi pri Bogu modrost, ta predragoceni in za življenje tako potreben dar. In kaj je ta modrost, ki si jo želimo dobiti na Marijino priprošnjo? Modrost je krepost, se pravi, notranja duhovno sposobnost, ki nam v različnih okoliščinah in v posameznih konkretnih primerih pomaga spoznati, kaj je resnično dobro, koristno za naš človeški in duhovni napredek, kaj se ujema z našo krščansko poklicanostjo, da bo naše življenje stalna pot k Bogu. Modrost ni isto kot učenost. Zato se lahko dogaja, da manjka učenim ljudem modrosti prav tako kot neučenim. Modrost pomeni predvsem poznavanje življenja in prihaja lahko samo iz osnov in temeljev zdrave in urejene duše. Modrost je pred učenostjo in svetostjo. Kajti če človek nima modrosti, ga učenost lahko usposobi le še za večje neumnosti. Svetost brez modrosti pa dobi spačene in bolestne oblike, kar nam žal, dovolj zgovorno dokazuje stara in novejša zgodovina. Če vzamemo človeku modrost, bodo vse njegove kreposti padle in se celo spremenile v greh. Pravičnost brez modrosti, zgolj po črki, se spremeni v krivico. Ljubezen brez modrosti se prelevi v osladno počutnost. Dobrota brez modrosti v razsipništvo, vera brez modrosti v fanatičnost. Resnica brez modrosti v ločine in sovraštvo.

Razumljivo je, da ne mislimo tu samo na naravno modrost, temveč na krščansko modrost. Samo naravna človeška modrost uporablja čas, da si pridobi zemeljske dobrine, krščanska, nadnaravna modrost pa uporablja čas, da si pridobi dobrine, ki ne bodo nikoli minile. Ravna se po Kristusovem naročilu v govoru na gori: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi kopljejo in kradejo; nabirajte se namreč zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja, in kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,19-21).

Modrost nam pomaga, da se osvobodimo navezanosti, usužnjenosti stvarem in se svobodneje dvignemo k čaščenju in kontemplaciji Stvarnika samega (prim. CS 57, 4). Tako je modrost kažipot k Bogu in urejevalka krščanskega življenja. Saj modrost vse obnavlja. »Od roda do roda prehaja v svet duše«, pravi sv. pismo, »in jih napravlja za božje prijatelje. Zakaj Bog nikogar bolj ne ljubi kakor tistega, ki prebiva z modrostjo« (Md 7,27-28).

Ko apostol Jakob razmišlja o modrosti v krščanskem življenju, naroča: »Ako kdo izmed vas nima modrosti, naj jo prosi od Boga, in dana mu bo« (Jk 1,5). Še bolj gotovo pa nam jo bo Bog dal, če jo bo za nas prosila tudi Marija, da bi znali in mogli vedno iskati pravico in skrbeti za svetost. S tem predragocenim življenjskim darom moramo vsi zavzeto skrbeti za čimbolj človeka vredno in dostojno življenje ter se prenavljati v notranjem človeku, »ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti« (Flp 4,24).




Molimo, da bi odgovorni za finance sodelovali z vladami za urejanje denarnega področja in za varstvo državljanov pred njegovimi nevarnostmi.

Molimo, da bi odgovorni za finance sodelovali z vladami za urejanje denarnega področja in za varstvo državljanov pred njegovimi nevarnostmi.




Priče trpljenja Gospodovega

Judež skušan

Drugi del

»Rad bi vedel,« je spet začel, »kdo sem in kako mi je ime. Nisi še uganil? Povedal ti bom samo, da sem star sovražnik Boga in njegovih otrok; sovražnik, bi dejal, že iz načela. Malo prej si priznal, da kdaj pa kdaj začutiš v sebi sovraštvo do Jezusa: rekel si, nikar se ne bori zoper resnico. Če si upaš brez hinavščine pogledati svojo dušo v obraz, boš odkril, da je tista ljubezen, ki misliš, da jo čutiš do Njega, le še bolj hinavska in strašnejša podoba tvojega sovraštva. Delaš se, da ga ljubiš, želiš ga ljubiti le zato, ker čutiš, da ga sovražiš, preveč sovražiš, sovražiš vedno bolj.

Poslušaj me, Judež, ne hodi od mene. Nisem se zmotil, ko sem se ti približal. Ustvarjena sva, da bova prijatelja in jutri morebiti brata.

Znaš brati v srcih ko jaz. Vse, kar sem ti rekel, je bila igra, da te ne bi takoj spočetka oplašil, da bi te preskusil, da bi zmeril tvojo dušo. Zdaj te poznam bolje, Judež, zdaj ti lahko govorim brez tenčic in opreznosti. Branil si se izdati Jezusa, dokler sem te hotel prepričati, da bi ta izdaja privedla do njegove zmage. Ne boš se ga pa branil prodati, ko boš zvedel, da ga bodo celo mučili in umorili. Prodaj ga, Judež, prodaj, čeprav za majhen denar, saj bo najino utešeno sovraštvo poplačalo vsako žrtev. Spravi jim ga v roke, Judež, pelji ga v klavnico! Tvoj sovražnik je, sovražnik vseh ljudi in spravili ga bodo s poti.

Nemara misliš, da je Bog ali Sin božji? Saj vendar nisi lahkoveren kot Peter ali otročji kot Janez: tvoj jasni um ne more verovati v božanstvo, ki si ga lasti. Zatrdno vem, da ni Bog, da ni zmožen delati čudežev, ki so lastni Bogu. Pred tremi leti sem imel v puščavi z Njim dolg pogovor, ker sem hotel jasno videti v njegovo bit. Bog, ki hodi po zemlji zakrinkan v človeka, je vznemirjajoč gost. Prosil sem ga, naj mi da le dva dokaza za svojo nadnaravno moč: naj se vrže z vrha templja in naj spremeni kamne v kruh. Odgovoril mi je z navedki iz svetih knjig, a ni hotel storiti, kar sem ga prosil; ni hotel, ker ni znal. Ta dva preprosta čudeža bi bila za pravega Boga otroška igrača. Bog je nebeško bitje in se ne more bati, da bi padel na zemljo; Bog je ljubezen in moč, in ne bi se branil spremeniti kamnov v kruh, da pokaže svojo moč in ljubezen do ljudi. In če bi ostal še kak dvom o tem, da je človek, vedi, da je po nekaj dneh, ki jih je brez jedi prebil v puščavi, začutil glad. Pravi Bog tudi pod človeško podobo ne more nikdar čutiti, da ga muči lakota. In ti veš bolje od mene, da rad sprejema vabila na prijateljske večerje in ženitovanjske pojedine.

Ne boj se torej ničesar. Človek je kakor ti in nič več kakor človek. Če ga izdaš, se ne bo mogel maščevati ne zdaj ne kasneje. Prijeli ga bodo in se bo pustil prijeti; bičali ga bodo in se bo pustil bičati; razpeli ga bodo na križ in se ne bo nič upiral. Čutil bo bolečino ko sleherni človek, prelil bo kri ko sleherni človek, vpil bo in klical Boga, kakor delajo vsi ljudje.

Ničesar se ne boj, Judež, prodaj ga in reši zemljo tega sovražnika. Če bi imel še kaj pomislekov, ali bi ga izdal ali ne, se spomni, da te je On že izdal. Ve, da je denar kužen in poguben, in se ga tako boji, da se davčnega novca niti dotakniti ni hotel. Ve, da denar človeka umaže in kvari, ga žge in daje satanu v oblast. In komu ga je izročil, da ga ima, hrani in upravlja? Izročil ga je tebi, Judež, ko da bi ti ne bil apostol, marveč sovražnik. Poglej samo, kako vse drugače ravna s tvojimi tovariši! Peter je njegov oblastnik in njegov namestnik, Jakob njegov glasnik, Janez najljubši služabnik, njegov manjši brat. Kaj si pa ti? Nosilec mošnje, človek, ki šteje in spravlja denar, tisto, kar velja za kugo, znamenje podlega skopuha, lakomnega tatu, bogatina, ki mu je usojen pekel. Jezus te je postavil v nevarnost, vedoč, da nevarnosti ni moči ubežati. Prisilil te je, da si varuh stvari, ki se mu najbolj studi. Ni torej ravnal s tabo kakor z učencem in prijateljem, marveč slabše kakor bi ravnal s sovražnikom. Naredil je iz tebe človeka, ki je svojim tovarišem v posmeh in tarča za njihovo zbadanje. Skratka, izdal te je. Obljubil ti je odrešenje, a daje ti sramoto: poklical te je v življenje duha, pa te obsoja na posel z rečjo, katero ima sam za najbolj ostudno in strupeno blago. Torej mu nimaš biti za kaj hvaležen. Izdal te je, kakor ni izdal nikogar. Maščuj se, Judež, neusmiljeno se maščuj!«

Neznanec je umolknil, a njegova trda roka je še huje težila Judeževo ramo. Apostol se ni več branil, ni več skušal pobegniti. Zdelo se je. da se mu je duša vsa skrčila in skrila v notranjost: obraz je bil zdaj le še meso brez izraza, snov brez življenja. Nebo se je bilo še bolj užalostilo; pokrilo se je s progastimi, lisastimi, bolnimi oblaki, z zlokobnimi in mrkimi oblaki: človek bi dejal, da je po vsem nebu razlita gniloba.

Neznanec je spet spregovoril:

»Judež, me poslušaš? Boš imel moči, da storiš, kar ti pravim? Si pripravljen sprejeti svojo strašno dolžnost? Pomisli: s tem, da izročiš Kristusa sodnikom, se ne boš maščeval samo zase in za zločin, ki ga je zagrešil, marveč boš vse človeštvo rešil divjega sovražnika. Prišel je pod videzom angela, v resnici pa je okrutna pošast in preganjalec. 

Če dobro pogledaš, vidiš, da je ves njegov nauk v tem, da zahteva od človeka nemogoče. Ljudje morajo delati tisto, česar jim sploh ni moči storiti, če ne, so obsojeni na peklenski ogenj. Človeškemu rodu daje najbolj nečloveško izbiro: zatajiti lastno bit ali goreti v večnem ognju. Po njegovem nauku ni druge poti za rešitev.

Zahteva samo tisto, kar je v naglobljem nasprotju z vašo naravo, tisto, česar ne bo človek nikdar znal, ne mogel storiti.

Vi ljubite očeta in mater, brate in sestre, ženo in otroke, On pa zahteva, da zapustiš tiste, ki so tvojemu srcu najdražji, in — ko da to še ne bi bilo dovolj — da jih celo zasovražiš.

Hoče, da na zlo odgovarjaš z dobrim, in tako daje poguma mogočnikom, da te napadajo, tatovom, da ti kradejo, nasilnikom, da te ubijajo.

Ukazuje ti, da odpustiš sovražnikom, da jih celo ljubiš, in tako jemlje pogum in nalaga kazen vsem tistim, ki te ljubijo, ker bodo manj poplačani kakor oni, ki te sovražijo.

Opominja te, da ne smeš misliti na jutri. Tako te zavaja v nevednost, v glad in v pogubo, zakaj vedeti ni mogoče brez pogleda v bodočnost, in življenje družin in kraljestev temelji na previdnosti.

Ljubi samo siromake in hoče, da tudi bogati osiromašijo. A ko bodo vsi siromaki, kdo bo dajal dela težaku, kdo bo stisnil miloščino sestradanemu, kdo preživljal bolne, kdo plačeval davke, ki služijo za vzdrževanje reda in za varnost držav in ljudstev?

Išče otroke in trdi, da moramo postati podobni otrokom, če se hočemo zveličati; a kako se bo mogel odrasel in zrel človek, človek z razumom in poln učenosti, vrniti v slepo nebogljenost detinstva? Ali bodo morali torej ljudje bolj ceniti otroško slabost ko moško moč, detinsko nevednost bolj od modrosti očakov? Družba otrok ne bi mogla obstati in živeti niti teden dni.

Kraljestvo, ki ga obljublja On, ni, kakor vidiš, kraljestvo nebes, marveč kraljestvo nemožnosti. Zahteva od človeka tisto, kar bi uničilo življenje in človeško sožitje, zapoveduje nekaj, kar pomeni za človeka norost in samomor. In čeprav zahteva del in dejanj, ki presegajo človeške moči, ne pozna usmiljenja do onih, ki ne morejo izpolniti tistega, česar noben Adamov otrok ne more izpolniti. Se spominjaš kazni, ki jo je obljubil lenim devicam in neposlušnim povabljencem? Mraz, tema ali ogenj. Ta Učenik ljubezni neprenehoma grozi z zunanjo temo in večnim ognjem tistim, ki ne poslušajo njegovih zapovedi — onih zapovedi, ki jih nikdar noben človek ne bo mogel izpolniti, tudi če bi hotel.

Kako bi dejal osebi, ki zahteva nemogoče in obljublja strašne kazni človeku, ki ne stori tistega, česar storiti ne more? Sovražnik človeštva, preganjalec in trinog človeštva. Zakaj se ne podvizaš, da bi rešil svoje brate tega nevarnega Nasprotnika? Nekateri slepci, ki so jih prevarale njegove medene besede, ga imenujejo Odrešenika; v resnici pa boš ti, Judež, pravi osvobodilec in rešitelj ljudi, če ga spraviš s sveta. Pojdi, brat, in stori brž, kar sem ti rekel storiti, k čemur te sili ljubezen do ljudi in sovraštvo do Njega. Izdaj Onega, ki te je izdal, pošlji v smrt Tistega, ki hoče obsoditi vse druge na življenje, hujše od smrti! Pogum, Judež, jaz bom s teboj vse do zadnjega. In glej — znamenje in pečat najinega bratstva.«

Pri teh besedah je Neznanec vstal, objel negibnega Judeža s koščenimi rokami in mu pritisnil na usta dolg poljub. Judež na ta poljub ni odgovoril, a nenadoma se je čutil rešenega začaranosti, ki ga je ovijala in tlačila vse do tega trenutka. Zaprl je oči. Ko jih je spet odprl, je bil satan izginil.

Judež se je spustil v tek čez molčeče in temačno polje. Mislil je, da gre proti Betaniji. A dospel je do jeruzalemskih vrat, ne da bi bil zapazil cesto. Padla je noč. Judež je na slepo blodil po temnih ulicah. Na mah, ne da bi vedel kako, se je znašel pred Kajfovo palačo — in vstopil.




»Podavili jih bomo«

Indonezija:

Islamski teroristi so 27. novembra 2020 obglavili krščanskega duhovnika, druge tri kristjane pa so umorili tako, da so jim prerezali grlo. Istočasno so požgali cerkev Salvation Army in šest krščanskih hiš. Oblasti sicer priznavajo,da je bikla za to odgovorna skupina muslimanskih nasilnežev, trdijo pa, da napad ni bil “versko motiviran”. Eden od raziskovalcev človekovih pravic je dejal, da je bil ta »zadnji napad jasno naraščanje nasilja proti kristjanom.

DR Kongo:

Od 20. do 25 novembra 2020 so v več vaseh člani z državo povezane organizacije Allied Democratic Forces zaklali okrog 20 krisjtanov. Tole je poročilo enega od krščanskih duhovnikov, ki je v pokolu izgubil svojo družino:

»Poskušali so prisiliti nekatere od naših kristjanov, da bi se spreobrnili v islam. Poskušali so prisiliti tudi mojo ženo in najine štiri otroke, da bi se spreobnili v islam. Ker so odklonili spreobrnitev, so mojo ženo ustrelili v glavo, štiri otroke pa s somalskim mečem razsekali na koščke.«

Duhovnik, ki je bil ob napadu odsoten, je dodal, da so militantni uporniki hoteli ustanoviti islamsko državo na temelju šarije. Dva dni po napadu je nek novinar poročal, da so bili ljudje še vedno preplašeni in zmedeni.

»Množica kristjanov je blodila po cestah, radikalni muslimanski skrajneži pa so obkrožali pet cerkva. Deset deklet je bilo posiljenih, petnajst pa odpeljanih iz anglikanske in katoliške cerkve. Štirinajst kristjanov so psrejeli v bolnišnico zaradi kritičniih poškodb glave ter zlomljenih nog in rok, kar je bilo povzročeno s puškami, mačetami, kiji, somalskimi meči in sekirami.«

V skladu s tem poročilom je bilo v zadnjih mesecih in letih več takih napadov na kristjane, ki so vodili do tega zadnje. Mednje spada tudi tisti, ko je bilo pobitih več kot 50 kristjanov, predvsem žensk in otrok, ker niso hoteli zatajiti svoje krščanske vere.

Mozambik:

»Muslimanski militanti so vaško nogometno igrišče v severnem Mozambiku spremenili v morišče, kjer so obglavili več kot 50 ljudi v treh dneh divjaškega nasilja … Več kot 2.000 ljudi je bilo umorjenih in okrog 430.000 jih je ostalo brez strehe nad glavo na našem področju od leta 2017 dalje.

Barnabas Aid, Mozambik

Dva meseca potem, ko so prvič ugrabili gluhonemo krščansko dekle,jo je pet muslimanov ponovno ugrabilo in mučilo. Policija se ves ta čas ni zmenila za zahteve staršev, naj posreduje. Šele ko je zadevo vzel v roke krajevni oblastnik in po meecih zasedanja sodišča so dekle našli in vrnili staršem. Eden od ugrabiteljev je celo trdil, da je bilo dekle voljno spreobrniti se v islam in se z njim poročiti.

British Pakistani Christian Association, Pakistan




Slovenski romar

Romarska poročila in potopisi

Za razliko od romarskih vodnikov, ki so spremljali romarje na cilj njihove božje poti in jim pripovedovali, kakšnih milosti bodo tam deležni, nam romarska poročila in potopisi izpričujejo osebne izkušnje in doživetja. O potovanju v Sveto deželo imamo taka poročila že iz 4. stoletja (Romar iz Bordeauxa). V obdobju križarskih vojn pa jih je nastalo še več, predvsem v razcvetu božjepotništva okoli leta 1330. Čedalje več romarjev je opisovalo svoje romanje. Poplava teh poročil in potopisov se unese v 16. stoletju, odtlej pa še dalje izhajajo nove izdaje starejših tovrstnih pisanj.

Zapisi takih poročil so nastali najprej z enakim namenom kot romarski vodniki: romarje so nekako duhovno pripravljali na božjo pot, jim olajšali razgled. Poleg tega pa so želeli v bralcu zbuditi zanimanje za tuje dežele. Ta poročila niso zanimiva in dragocena le za današnjega romarja, marveč tudi za zgodovinarja, ki ob njih spoznava miselne in življenjske navade takratnega časa in se jim skupaj z romarjem v duhu čudi.

Romarji v Sveto deželo nam poročajo o svojih čustvenih doživetjih ob spokornih mislih, ki so jih navdajale in spremljale, medtem ko so obiskovali najpomembnejše postaje Jezusovega življenja in delovanja. Za romarje v Jeruzalem, v Rim in v Santiago de Compostela je bil glavni nagib opraviti spokorno božjo pot, združeno s spovedjo in odpuščanjem grehov.

Več zanimivih romarskih poročil in potopisov imamo tudi v slovenskem jeziku, napisali so jih slovenski romarji. Mnogo takih zapisov z romanj so objavljale Novice, Zgodnja Danica, mohorjevi Koledarji, Mladika, Družina, Ognjišče in vrsta drugih, predvsem verskih listov iz prejšnjega in sedanjega stoletja. Med temi poročili oziroma potopisi se jih največ nanaša na romanje v Sveto deželo. Leta 1859 je izšel potopis Mihaela Verneta (1797-1861) Potovanje v Sveto deželo v letu 1857. Isti avtorje objavil v Novicah še več drugih božjepotnih potopisov Luka Jeran (1818—1896), dolgoletni urednik Zgodnje Danice, je izdal romarski potopis z naslovom Popotovanje v Sveto deželo, v Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, Carigrad in druge kraje (Ljubljana 1872). Jeruzalemski romar: opisovanje Svete dežele in svetih krajev se imenuje romarski potopis Frančiška Lampeta (1859-1900); izdala ga je Mohorjeva družba v Celovcu 1892/ 93. Naslednji romarski potopis Svete dežele je izšel leta 1899 v Mariboru, napisal pa ga je Jožef Zidanšek (1858-1930) z naslovom Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v Sveto deželo. Med pisce romarskih potopisov Svete dežele se uvršča Jurij Trunk (1870-1973), ki je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal leta 1911 delo Na Jutrovem: potopisne črtice iz Svete dežele. Ksaver Meško (1874-1964) je poleg romarskega potopisa Slovenci v Lurdu napisal potopis Po stopinjah Gospodovih: spomini na slovensko jeruzalemsko romanje v 1. 1910; oba potopisa sta izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, prvi leta 1909, drugi leta 1912. Biblicist in prevajalec Svetega pisma Stare zaveze Matija Slavič (1877-1958) je svoja romarska doživljanja po sledovih biblije opisal v dveh knjigah: V deželi faraonov (Maribor 1914) in Na Sinaj (Ljubljana 1929). Med pisce romarskih potopisov – ti so najprej izhajali v Slovencu in Mladiki (1925) – je vsekakor treba uvrstiti Antona Jeharta (1881-1948), profesorja starozaveznega bibličnega študija na bogoslovnem učilišču v Mariboru, ki je bil leta 1925 na petmesečnem študijskem potovanju po Egiptu, Sinajskem polotoku, Palestini, Siriji in Mezopotamiji, nato pa je spomine na ta potovanja objavil v knjigi z naslovom Iz Kaira v Bagdad; delo je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1928/29. Zadnji romarski potopis po Palestini pred drugo svetovno vojno je napisal biblicist Andrej Snoj (1886-1962) z naslovom Križem po Palestini (Mohorjeva družba v Celju 1938). Frančišek Šegula (1922-1989) je avtor romarskega potopisa z naslovom Petdeset dni po Jutrovem; popis potovanja po Egiptu, Sinaju, Libanonu, Siriji in Palestini; izšel je v Gorici leta 1962. Potopis z močno religiozno mislijo Rim – Atene – Nairobi: popis potovanja po Afriki je napisal Maksimilijan Jezernik, izšel pa je v Gorici leta 1963. V Rim nas popeljeta romarska potopisa Jakoba Gomilšaka (1843-1906) Potovanje v Rim (Mohorjeva družba v Celovcu 1878) in Ivana Križaniča (1843-1901) Rimska božja pot in slovenski romarji (Maribor 1888). Ivan Križanič je tudi avtor dela Lurška božja pot (Maribor 1887). Zadnji romarski potopis Lurda, ki ga je napisal Vilko Fajdiga (1903-1984), je izšel v Družini leta 1983 z naslovom Lurd. V znameniti Kelmorajn nas popelje romarski potopis Andreja Karlina (1857-1933) z naslovom V Kelmorajn. Potopisne črtice s slikami. Delo je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu leta 1903. Dodatek k temu potopisu je zanimiva strokovna razprava Jožeta Stabeja z naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje (Razprave SAZU v Ljubljani, II. razred, VI-1965). V omenjeni razpravi nam je zaslužni zbiralec slovenskih starin podal strnjen opis večstoletnega množičnega romanja k svetinjam porenskih krajev. V razpravi je Stabej pokazal pot do novih odkritij; škoda le, da nimamo raziskanih še drugih božjepotnih navad, ki so Slovence skozi stoletja vezale z največjimi in najvplivnejšimi verskimi središči v daljnih deželah, kakor so Rim, Loreto, Palestina, Kompostela in morda še katero. Ob njih bi se pokazalo, kako smo bili v preteklosti močneje povezani z ostalim krščanskim svetom, kakor smo se doslej zavedali. Kolikor bolj bomo poznali svojo religiozno preteklost, tem bolje se bomo zavedali, kako trdno je bilo naše verovanje zakoreninjeno v ljudskem izročilu. To pa je predvsem naloga teološke znanosti, da tudi ob preučevanju našega božjepotništva raziskuje naše versko izročilo. Janez Lumper je leta 1860 izdal knjižico Višarski romar, Venedig leta 1873, tersatski romar Rogač pa Božjo pot na Krko 1869.

Naj na tem mestu omenim še dva goreča božjepotnika in opisovalca številnih romanj. To sta učitelj iz Železnikov, Jožef Levičnik, in kranjskogorski rojak župnik Josip Lavtižar. Levičnik je kot domoljuben in zanesen popotnik prepotoval skoro vso Slovenijo, goriško in tržaško Primorje in tudi nekatere pomembne kraje nekdanje Avstrije. Zapiske s svojih potovanj in romanj je objavljal največ v Novicah in Zgodnji danici, deloma tudi v Slovenskih večernicah in v mohorskem Koledarju. Pomembnejši romarski zapisi so: Eno noč pri Sv. Joštu, Romanje k Sv. Krvi v Gornjem Gorotanu, Pri Gospe Sveti, S potovanja na Velehrad, Romanje v prastari Oglej, Romanje v Marijino Celje, Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim itd. Josipa Lavtižarja pa bi lahko uvrstili kar med največje slovenske romarje. Potopise s svojih romanj in potovanj je objavljal v Slovencu, v Koledarju Mohorjeve družbe in Zgodnji Danici. V štirih knjigah, ki so izhajale v obliki Šmarnic od leta 1933 do 1937 z naslovom Marijina božja pota v Evropi, je opisal 60 slovenskih, 10 hrvaških, 1 ogrsko, 3 poljska, 3 ruska, 3 češka, 17 nemških oz. avstrijskih, 6 francoskih, 13 italijanskih, 6 španskih in 2 portugalski Marijini romarski cerkvi; razen treh je vse tudi sam obiskal. Kot romar je bil tudi v Palestini, v Rimu, na Ruskem, v Komposteli, s svojih romanj je objavljal v Zgodnji Danici Romarjeva pisma, znana so njegova dela Pri severnih Slovanih, V petih letih okrog sveta in številni drugi potopisi, kjer so vključena tudi romanja, ki jih je opravil v svojem dolgem življenju.

O božjih potih na Koroškem in Štajerskem je napisal obširno delo avstrijski kulturni zgodovinar Gustav Gugitz. Delo je izšlo pred petnajstimi leti na Dunaju v zbirki Avstrijske božje poti v kultu in navadah s podnaslovom Topografski priročnik za religiozno narodopisje v petih zvezkih. Četrti zvezek je posvečen božjim potem na Koroškem in Štajerskem, pri čemer sta zajeti v knjigo tudi slovenska Koroška in Štajerska. Ker knjiga ni našla nikakršnega odmeva v slovenskem tisku, a je v mnogih pogledih zanimiva in važna za slovensko narodopisje in zgodovino, je prav, da je omenjena. Ker so bila pri Slovencih ravno romanja zelo priljubljena, je razumljivo, da je Gugitz v svojem delu posvetil sorazmerno veliko prostora božjim potem na slovenskem Koroškem in Štajerskem. Gugitz v zgoščenem slogu predstavi najprej zgodovino posameznih božjih poti, razloži po možnosti njihovo ime in omeni potem legende, ki so z njimi v zvezi, ljudska verovanja, vraže in navade. Gugitzova knjiga nam odkriva presenetljivo podobo nekdanje slovenske ljudske vernosti in prinaša pomemben vir podatkov in tudi spodbud za slovensko kulturno zgodovino in narodopisje, da nadaljujeta in izpopolnita njegove razprave, kar zadeva božje poti na slovenskem narodnem ozemlju.

Z mnogimi romarskimi zapisi se srečujemo v mohorskih Koledarjih. Tako nam je Franc Ksaver Lukman opisal božja pota med Dravo in Savo, Joža Lovrenčič pa božje poti v Posočju. Joža Lovrenčič je oživil legendarno epiko naših starih Marijinih božjih poti: Višarij, Brezij in Svete gore. Isti avtor je tudi pisec spominov z naslovom Moja prva romanja (Slovenčev koledar za leto 1942, str 140-145) in knjige Tiho življenje 1932. Obširen zapis o nekaterih slovenskih božjih potih predstavlja Pregljeva povest Božje poti, ki je leta 1928 izhajala kot uvodna povest v goriškem listu Naš čolnič. Slovenskim božjim potem je posvetila več pesmi M. Elizabeta Kremžar z naslovom Božjepotne, posvečene brezjanski Mariji, Mariji Slovencev Kraljici, svetogorski, višarski, Mariji na Ptujski gori in pri Gospe Sveti (Slava božji Materi, Celovec 1969).

V rakovniški zbirki Knjižice je kot 33. zvezek izšel popis naslednjih božjih poti: Brezje, Gospa Sveta, Nova Štifta na Dolenjskem, Ptujska gora, Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku, Sveta gora, Svete gore ob Sotli, Svete Višarje, Žalostna gora pri Mokronogu na Dolenjskem. Knjižici z naslovom Na božjo pot – spisal jo je dr. Rudolf Klinec s sodelavci – sta dodana Navodilo romarjem in seznam Marijinih svetišč na slovenskem ozemlju, knjižica je izšla leta 1971. V Kopru pa je leta 1981 izšla knjižica z naslovom Romamo, ki govori o vrednotah romanja.

(Dodatek urednika). P. Odilo Hajnšek OFM je izdal leta 1971 pri celovški Mohorjevi družbi pod naslovom Marijine božje poti opis 50 Marijinih božjepotnih krajev v Sloveniji in dodal še Marijo Bistrico v Hrvaškem Zágorju

V letih 1996 do 2000 je Družina izdala v petih zvezkih opis 210 slovenskih božjih poti, ki jih je napisal takratni urednik Franci Petrič pod naslovom Duša, le pojdi z mano.




Kristus je dal svoje telo za življenje sveta

Umrl bom, pravi Gospod, da bom vse oživil po sebi in odkupil telesa vseh ljudi s svojim telesom. V moji smrti bo namreč umrla smrt in z menoj bo vstala padla človeška narava.

Prav zaradi tega sem vam postal podoben, saj sem kot človek izšel iz Abrahamovega rodu, da bi se v vsem izenačil z brati. To je dojel tudi apostol Pavel, ko pravi: Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako tudi sam udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča.

Drugače namreč ni bilo mogoče zrušiti njega, ki je imel oblast nad smrtjo, in zrušiti celo samo smrt. Treba je bilo, da se Kristus daruje za nas, eden žrtvuje za vse: Kristus pa je bil nad vsemi.

Zato že psalmist omenja, da se daruje Bogu Očetu za nas v brezmadežno žrtev: Žrtev in daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil. Daritev za greh nisi terjal; tedaj sem rekel: Glej prihajam.

Križan je bil za vse in zaradi vseh, da bi po smrti enega za vse, vsi živeli v njem. Nad njim, pravzaprav nad samobitnim življenjem nista mogla zavladati smrt in razkroj. Da je Kristus daroval svoje meso za življenje sveta, spoznamo iz njegovih lastnih besed: Sveti Oče, pravi, ohrani jih in potem: Jaz se zanje posvečujem.

Izraz ‘posvečujem se zanje’ uporablja namesto izraza ‘žrtvujem in darujem se kot brezmadežna daritev v prijeten vonj’. Postava je učila, da je bilo posvečeno to, kar se je darovalo na oltarju. Kristus je torej dal svoje telo za življenje vseh in z njim znova v nas vzpostavil življenje. Kako se je to zgodilo, bom razložil po svojih močeh.

S tem, da je oživljajoča Beseda bivala v mesu, ga je predelala v svojo dobrino, namreč v življenje, ko mu je v skladu z izvršenim zedinjenjem, ki ga ni mogoče opisati, popolnoma predala svoji naravi svojsko oživljajočo moč .

Zato Kristusovo telo oživlja vse, ki ga prejemajo: v umrljivih ljudeh namreč izganja smrt in odstranjuje razpadljivost, saj je v njem počelo uničenja vsega razkroja.