Nekega dne, potem ko je v edenskem vrt preživel že skoraj celo večnost, je hotel Adam govoriti z Bogom.

»Gospod, imam težavo,« mu začne previdno razlagati.

»Le kakšno,« zanima Boga.

»Gospod, vem, da si me ustvaril iz velike ljubezni in mi dal na razpolago toliko čudovitih stvari in živali v tem vrtu, ampak kljub temu nisem srečen,« potoži Adam.

»Kako to?« prisluhne Bog.

»Gospod, vem, da si ta kraj z vsemi lepotami ustvaril zame, ampak jaz sem tu – osamljen,« razodene svojo žalost Adam.

»Če je tako, ti lahko pomagam. Zate bom ustvaril žensko,« ga potolaži Stvarnik.

»Ženska – kaj pa je to?« želi vedeti Adam.

»Ta ženska bo najbolj intelignetno, čuteče, skrbno in lepo bitje, kar sem jih ustvaril. Tako bo razumna, da bo ugotovila, kaj si želiš, še preden boš to izrekel; tako čuteča in skrbna bo, da bo takoj zaznala vsako tvojo skrb in jo spremenila v srečo; njena lepota pa se bo kosala z milino nebes in zemlje. Brez vprašanj bo skrbela zate v vseh željah in potrebah. Res, to bo prava spremljevalka zate,« Adamu prihodnjo srečo popisuje Božji glas.

»Slišati je odlično,« je navdušen Adam.

»Res je, vendar pa te bo to nekaj stalo.«

»Koliko me bo stala ta ‘ženska’?« zanima Adama.

»Stala te bo desne roke, desne noge ter očesa in ušesa po tvoji izbiri,« pojasni Bog.

Adam umolkne in nekaj časa razmišlja z izrazom globoke zakrbljenosti na obrazu. Končno le spregovori:

»Hm, kaj pa bi dobil za eno rebro?«

Ostalo je, pravijo, zgodovina.

Vijolični žafrani so ob zvončkih in trobenticah najbolj znane zgodnjespomladanske cvetlice. V naših krajih rastejo pomladanski žafran, beli žafran ali nunka, progasti, weldenov in dvocvetni žafran, v rek “drag kot žafran” pa ni prišel nobeden od njih, ampak pravi žafran (Crocus sativus), ki je doma v Iranu in Mali Aziji. Ta cvetlica je znana tudi kot “rdeče zlato” in je najdražja začimba na svetu.

Po podatkih iz knjige Žafrani v Sloveniji, ki jo je napisal Jože Bavcon, je znanih več kot osemdeset vrst žafranov. Najdemo jih v srednji in južni Evropi od Pirenejskega polotoka do Grčije, v severni Afriki in Aziji. Nekatere vrste cvetijo spomladi, druge jeseni. Med temi je tudi pravi žafran, ki ima vijolične cvetove s tremi rdečimi, do tri centimetre dolgimi nitkami (brazdami). Te nabirajo in uporabljajo kot barvilo, začimbo in dišavo.

Aleksander Veliki in Kleopatra

Ime žafran izhaja iz perzijske besede zafaran, ki pomeni rumeno. Cvetlica ima veliko barvilno moč. Če damo v tri tisoč litrov vode samo en gram nitk, postane rumena. Tudi poimenovanja v drugih jezikih so podobna. Angleži rečejo žafranu saffron, Italijani zafferano, Hrvati pa šafran.

Na območju današnjega Irana so našli starodavne slikarije, obarvane z žafranom. Asirci in Egipčani so ga uporabljali za zdravljenje številnih bolezni, Sumerci so iz njega pripravljali čarovne napoje, na Kitajskem in v Indiji so z njim barvali svilo. Aleksander Veliki in Kleopatra sta ga dodajala kopelim, prvi zato, da bi se mu hitreje pozdravile rane in bi si njegovo telo opomoglo od naporov, druga si je tako barvala kožo. Stari Grki in Rimljani so ga uporabljali kot dišavo, v družbi dišav je omenjen tudi v Svetem pismu. »Zaklenjen vrt je moja sestra, nevesta, zaklenjen izvir, zapečaten vrelec. Tvoje krilo je gaj granatovcev z žlahtnimi sadeži, nasad cipra z nardami, narde in žafrana, kolmeža in cimeta z vsakršnim kadilnim drevjem, mire in aloe z vsemi vrhunskimi balzami; vrtni vrelec, studenec žive vode, ki dere z Libanona,« piše v Visoki pesmi.

V trgovini se gode razne sleparije

Po zatonu rimskega imperija je žafran v Evropi utonil v pozabo. Iz nje se je izvil šele po arabski zasedbi Pirenejskega polotoka v 8. stoletju, od koder se je razširil v Francijo in Italijo. V Angliji so ga gojili že v 14. stoletju. Eno od središč trgovine z njim je bilo naselje Walden, ki je pozneje dobilo ime Shaffron Walden. V srednji Evropi pa sta bili po žafranu znani mesti Basel in Nürnberg.

Za kilogram žafrana je po nekaterih podatkih potrebnih 150.000, po drugih pa celo 200.000 cvetov, zato je že od nekdaj silno drag. Ker je veljal za zdravilo proti kugi, je njegova cena ob epidemijah črne smrti še narasla. Zaradi tega so ga množično ponarejali, čeprav so bile kazni neusmiljene. V Nemčiji so ponarejevalce sežgali na grmadi ali oslepili.

Goljufanje je bilo razširjeno tudi v 19. stoletju. »Rumeno barvajo likere z žefranom, kateri se dobiva od cvetja žefranovega. Francoski, španjski žefran v trgovini večkrat napoje z oljem, da je težji. Italijanski žefran je pa slabši in se za rabo ne priporoča. Dober žefran ima živo, temnopomerančasto barvo, dobro blago ima jako prijeten duh in je malo grenkega okusa. Z žefranom se v trgovini gode razne sleparije in je zatorej potreba previdnosti pri kupovanji. Tako se za žefran prodaja večkrat cvetje mesečnika (Calendula oficinalis), potem pa saflor. Da bi bil žefran težji, se deva na vlažen zrak, ali se pa napaja z oljem, kakor že zgoraj omenjeno,« so leta 1894 pisale Kmetijske in rokodelske novice. Danes ni dosti drugače, saj žafran še vedno privlači sleparje.

Za rižote in juhe

Po podatkih Svetovne organizacije za hrano in kmetijstvo FAO je daleč največji pridelovalec žafrana Iran. Predlani so ga pridelali okrog 240 ton, kar je več kot devetdeset odstotkov svetovne proizvodnje. Največ so ga pokupili Združeni arabski emirati, Španija, Grčija in Italija, kjer so ga večino prepakirali in prodali naprej. Med omembe vrednimi pridelovalci so še Grčija s 5,7 tone žafrana na leto ter Maroko in Indija z 2,3 tone. V zadnjih letih zelo spodbujajo pridelavo v Afganistanu, da bi s polj pregnali mak in s tem zmanjšali proizvodnjo opija. Letos naj bi ga pridobili okrog štiri tone.

Iran je imel v minulih letih pri izvozu precej težav, saj je mednarodna skupnost zaradi njegovega spornega jedrskega programa leta 2007 uvedla gospodarske sankcije. Te so bile v začetku leta 2016 odpravljene. Kmalu zatem so iz te azijske države sporočili, da bodo po petnajstih letih v ZDA poslali prvih dvajset kilogramov žafrana.

Za kilogram kakovostnega žafrana je treba odšteti tudi 30.000 evrov. Ta denar pa je težko prislužen, saj brazde iz cvetov pobirajo ročno, pri čemer morajo biti cvetovi povsem odprti. Nato jih posušijo nad žarečim lesnim ogljem ali vročim pepelom.

Žafran prodajajo v obliki nitk in prahu. Tega lahko dodamo jedem med kuhanjem, nitke pa je treba prej namočiti v topli vodi ali juhi. Žafran oplemeniti okus rižote po milansko, paelle (španske jedi iz riža, različnih vrst mesa, zelenjave in začimb) in francoske ribje juhe bouillabaisse, lahko pa ga dodamo tudi drugim jedem.

Kristjani se v zadnjem času soočamo s kar tremi povsem različnimi frontami. Prva prihaja s strani državnih oblasti, (običajno) levičarskih in socialističnih vlad. S predlogi in spremembami zakonodaje vse pogosteje kratijo versko svobodo, pa naj gre za neenakopravno obravnavo pri omejevalnih ukrepih glede covida, napadi na vrednote kot je denimo svetost življenja (splav, evtanazija), družina, vzgoja, ugovor vesti, poseganje v izobraževalni sistem in omejevanja delovanja katoliških šol.

Potem so tukaj še tehnološki velikani, ki nad krščanskimi vsebinami neredko izvajajo cenzuro, tako da odstranijo, omejijo ali z opozorili označijo objave, ki izražajo na krščanskih vrednotah utemeljeno nasprotovanje določenim normam, ki jih vsiljujejo v družbo. Hkrati pa povsem brez omejitev celo med trending teme pridejo pozivi k zažigu duhovnikov. S čimer že prihajamo na področje druge fronte. To so radikalne skupine, pa naj gre za islamske ali marksistične skupine, ki vse pogosteje in vse bolj brutalno izvajajo napade na cerkve, cerkvene objekte ali celo posameznike krščanske vere.

Za kristjane verjetno najbolj uničujoča pa je tista tretja, notranja fronta. Predvsem v razvitem svetu opažamo velik upad vernosti, še posebej med mladimi. “Predelava” cerkva v restavracije, knjigarne in luksuzna stanovanja je le najočitnejši simptom, a hkrati logična posledica nezmožnosti vzdrževanja praznih prostorov molitve in darovanja.

Tako prva kot druga fronta sta prisotni že stoletja, pravzaprav že dve tisočletji. A vselej do sedaj smo preživeli, ker smo bili notranje trdni in goreči. Poleg tega, kako se upreti problematičnim državnim reformam in napadom radikalnih skupin, se moramo najprej vprašati, kako vneti evropske kristjane v živi veri.

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj na današnji dan, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Mihael pomeni ‘kdo kakor Bog?’. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot ‘velikega kneza’. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.

Gabriel pomeni po hebrejskem deblu ‘božji mož’ ali ‘božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Nadangel Rafael, čigar ime pomeni ‘božje zdravilo’ ali ‘Bog je ozdravil’, se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praz–nik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.

Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.

Ministrstvo za digitalno preobrazbo je pripravilo osnutek zakona o izvajanju uredbe o enotnem trgu digitalnih storitev. Uredba bo posodobila pravila uporabe interneta. Osnutek zakona določa t. i. koordinatorja digitalnih storitev oziroma pristojni organ za izvajanje in nadzor nad izvajanjem uredbe. To pristojnost so podelili Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS). AKOS je sicer že zdaj aparat pod vplivom vladajočih. Spomnimo, da so so pred kratkim že zahtevali od Nove24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže.

“Socialistični režim je končno pokazal svoj pravi obraz, ustanavljajo gestapo z mrežo ovaduhov, ki bodo režimu poročali, kdo je kaj kje spornega rekel. S tem so namerno začeli zdaj. Radi bi izzvali burno reakcijo opozicije, saj se je ta pri poplavah izkazala za preveč konstruktivno in državotvorno in ogrozila njihove načrte. Zato se je smiselno le tiho oboroževati za primer, če dejansko pride do uvedbe socialistične diktature, vendar ne radikalno reagirati na napad na svobodo govora,” pa meni komentator Tomaž Štih.

Osnutek zakona tako določa pooblastila AKOS ter nadzorne ukrepe, prekrške in sankcije za izvajanje “spletne policije”. Predvidene so določene naloge AKOS in ministrstva, pristojnega za informacijsko družbo, povezane z oblikovanjem podpornega okolja za varen in zaupanja vreden internet ter postopek v primeru odstranitve nezakonite vsebine.

Kdo so preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev?
Osnutek zakona opredeljuje tudi postopke za potrjevanje oziroma certificiranje organov za izvensodno reševanje sporov ter za podelitev statusa preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev. Ravno slednji bodo prvi v boju proti razširjanju obsežnih količin “nezakonitih” uporabniško ustvarjenih vsebin prek spletnih posredniških platform. Pričakuje se namreč, da bo z njihovimi prijavami odstranjena večina nedvomno nezakonitih vsebin, še preden se bo sprožila odprava nezakonitosti prek notranjega mehanizma reševanja pritožb in z uporabo sodnih poti.

Vprašanje pa je, kdo so ti preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji, katerih prijave bodo odstranile “nezakonite vsebine”. V resnici Golobova vlada uvaja novo UDBO. Iščejo namreč  ljudi, ki bi ovajali druge ljudi, o čem pišejo.

/…/

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič je na namero Golobove vlade dejal, da je to znak za alarm. “V temelju je ta predlog: prvič, nelegitimen: drugič, nezakonit: tretjič, protiustaven in četrtič, v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.”

Izpadi migrantov so vse pogostejši in vse hujši. Globalisti na vse kriplje prikrivajo in opravičujejo migrantsko nasilje. Spolni napadi in uničevanje na nemških kopališčih. Na Poljskem znajo obračunati s spolnimi predatorji. Cenzura na pohodu.

Globalistična kabala nadaljuje s spodbujanjem množičnih migracij v Evropo, čeprav se kakovost življenja zaradi gospodarske krize, inflacije, višjih cen energije, nastanitve in hrane zmanjšuje. Seveda so še tako slabe socialne razmere v Evropi za migrante tretjega sveta veliko boljše od stanja v državah, od koder prihajajo, zato jih kriza niti po naključju ne odvrne od pohoda proti Evropi ali spodbudi k vrnitvi v domovino.

Migrantsko divjanje

Je pa gospodarska kriza priročen izgovor tako za migrante kot tudi za njihove levo liberalne zagovornike, s katerim opravičujejo divjanje, uničevanje in nasilne izpade migrantov, ki se vsakodnevno dogajajo po evropskih državah. Recesija ima na divjanje, nasilje, kriminal migrantov iz tretjega sveta komaj kaj vpliva, saj se je tovrstno divjanje dogajalo tudi v časih največje gospodarske rasti. Dogajalo se je v času, ko je tedanja nemška kanclerka Angela Merkel pozivala sto tisoče migrantov, naj se napotijo v Nemčijo, in zagotavljala, da Nemčija »zmore« integrirati stotisočglave horde, ki so se v tistih poletnih in jesenskih dneh valile prek Balkana proti bogati evropski sociali. Tudi v tistih evforičnih časih je prišlo do množičnih spolnih napadov na nemška dekleta in ženske med novoletnim rajanjem. Posnetki iz Kölna, ki so zakrožili po socialnih omrežjih, so razkrili skrbno varovano skrivnost, da se namreč velike večine migrantov tretjega sveta ne da integrirati v evropsko družbo ne glede na količine v projekt vloženega denarja, »razsvetljevanja« prišlekov in vsesplošnega prilagajanja zahodne družbe »novim Evropejcem«. Globalistične elite seveda to dobro vedo, saj je to del njihovega načrta. Evropo namreč nameravajo potisniti v kaos in jo potem izropati do konca. Uvažanje migrantov tretjega sveta je le ena od komponent njihovega načrta, kar pa hinavsko prikrivajo z lažjo o graditvi utopične multikulturne družbe. Kar nasilni in neprilagojeni migranti tretjega sveta kvarijo idilično podobo multikulturne utopije, se globalisti močno trudijo, da bi prikrili dejansko stanje. Pri tem so jim pomagali podkupljeni politiki, državni uradniki, mediji, sodstvo, dokler niso izpadi migrantov postali tako hudi, da se jih ni dalo več prikrivati, kot se je to zgodilo v primeru Kölna.

Sprememba taktike

Razkrinkani globalistični migrantoljubci so potem spremenili taktiko in začeli opravičevati dejanja migrantov. Na koncu je dobesedno izpadlo, da so si napadena dekleta sama kriva, ker so bila pač preveč izzivalna, kot se je dalo razbrati iz besed tedanje kölnske županje sicer močno progresivnega in feminističnega prepričanja. Če bi kaj takšnega o žrtvah spolnega napada izjavil kak desničarski politik, bi se mediji, feministke in vsi drugi progresivci razkričali do neba, ker pa je levičarska županja branila izpad migrantov, ni bilo nobenega posebnega odziva. Mlačen je bil tudi odziv policije in sodišč, ujeli so samo nekaj nasilnežev, pa še ti so jo odnesli s komaj kaj več kot z opominom. Veliki mediji pa so zavzeto sodelovali pri relativiziranju kölnskih dogodkov in vse, ki so jih obsojali, obmetavali z rasisti, s ksenofobi ali kar fašisti. Taktiko so globalisti kasneje še nadgradili z obtoževanjem kritikov za širjenje lažnih novic in s sistemom izključevanja, s katerim skušajo kritike globalizma načrtno družbeno uničiti. Seveda ni nikakršno presenečenje, da so v atmosferi opravičevanja nasilnih izpadov in hkratnega »discipliniranja« tistih, ki te izpade razkrivajo, migranti vse bolj drzni in vse bolj nasilni.

Nasilje na kopališčih

Ta čas Nemčijo pretresa nasilje, ki ga mladci migrantskega rodu zganjajo po nemških kopališčih. Kot po navadi so skušali migrantsko nasilje prikriti, najprej uprave kopališč, ki so se bale, da jih bodo obtožili ksenofobije in ali rasizma, če bodo razkrile, kaj se dogaja, pa državni uradi, ki niso reagirali, če so zadeve sploh prišle do njih, in nazadnje veliki mediji, ki so molčali. Zaradi neodzivanja se je nasilje stopnjevalo vse do stopnje, ko je preprosto počilo in so zadeve prišle v javnost. Seveda ne prek medijev, pač pa prek socialnih omrežij. Izkazalo se je, da so razmere na nemških kopališčih katastrofalne. Množice mladcev afriškega ali azijskega rodu v bazenih brez zadržkov spolno nadlegujejo mlada dekleta, celo otroke, gnjavijo kopalce in uničujejo inventar. Največje berlinsko kopališče na odprtem je zaradi tega zaprlo vrata. Pravi razlog so, da bi se izognili obtožb rasizma, prikrili in objavili, da gre za prenovo. Ko pa je nasilje na bazenih prišlo v javnost, so se odprla tudi usta zaposlenih in razkrili so pravi razlog zaprtja – ne zmorejo več sami obvladati nasilja in uničevanja, medtem ko se državni organi delajo slepe in gluhe. Zaposleni pravijo, da so skupine mladcev, Arabcev ali Čečenov, nadlegovale mlada dekleta in jih otipavale v bazenih, jih žalile in jim grozile, nanje pljuvale. Groženj in tudi fizičnih napadov je bilo deležno tudi osebje bazena, kadar je skušalo nasilje preprečiti. Ob tem so nasilneži še urinirali v bazene, smetili okolico, v garderobah in prostorih za prhanje pa so povzročili pravo razdejanje. Podobni izbruhi nasilja se dogajajo tudi v drugih bazenih po Nemčiji, promigrantski politiki in mediji pa na vse načine iščejo izgovore, s katerimi opravičujejo to nasilje. Skrajno leva mestna oblast v Berlinu je nasilje na bazenih skušala relativizirati s sklicevanjem na socialnoekonomske razloge, češ da so težke gospodarske razmere, ki jih je mimogrede zakuhala predvsem zdajšnja vladajoča levo liberalna koalicija, prizadele mnoge mlade, ki se zato čutijo, kot da so jih pustili na cedilu. Pozabili so sicer razjasniti, kakšna je povezava med težkimi gospodarskimi razmerami in uriniranjem v bazene ali otipavanjem zadnjic deklet. Pozabili so tudi razsvetliti javnost, kako da se nemški najstniki v enakih razmerah ne lotevajo otipavanja najstnic ali razbijanja garderob. Tudi migrantom naklonjeni mediji so z globokoumnimi razlagami opravičevali nasilje na bazenih, vsekakor pa pri tem zmaguje levičarski Die Zeit, ki je izvalil, da je za nasilje na bazenih kriv ocvrti krompirček. Ja, pomfrit. Avtor članka je zapisal, da je grizljanje ocvrtega krompirčka ob bazenu pomembna poletna izkušnja mladega Nemca. A zdaj smo v času inflacije, ki je povzročila rast cen, tudi hrane, zaradi česar si menda mnogi ne morejo več privoščiti vrečke krompirčka v odmoru med namakanjem v bazenu. Travma zaradi pomanjkanja ocvrtega krompirčka je torej opravičilo za grabljenje prsi najstnice, ki so ji predtem na silo strgali zgornji del kopalk ali razbijanje kabin? Briljantna analiza, ki pa je spustila razlago, zakaj take reakcije zaobidejo avtohtone Nemce in popadejo le priseljene Arabce in Čečene. Razlaga je seveda veliko bolj preprosta. Avtohtoni Nemci se zavedajo civilizacijskih norm, ki vladajo na naši celini, in tudi posledic, ki doletijo tistega, ki jih prekrši. Priseljenci tretjega sveta pa se požvižgajo na te norme, če jih sploh poznajo, in to predvsem zato, ker se zavedajo, da jim bodo politično korektne oblasti in mediji stopili v bran in opravičevali njihove izpade. Če ne drugače, pa z ocvrtim krompirčkom oziroma njegovim domnevnim pomanjkanjem. In seveda vsak, bi se fizično postavil nasilni drhali po robu, bi jo odnesel pred sodiščem slabše, da o stigmi, ki bi jo nanj vrgli migantoljubski aktivisti in mediji, niti ne govorimo.

Poljski vzor

Popolnoma drugačne kot v Nemčiji pa so razmere na sosednjem Poljskem. Poljska, ki je širokosrčno sprejela milijone pravih beguncev, ki so pobegnili pred boji v Ukrajini, vodi močno restriktivno politiko do ekonomskih migrantov tretjega sveta. Ima ničelno toleranco do ilegalnih migracij in zelo selektiven pristop do legalnih migrantov, ki se večnima zavedajo, da se morajo držati pravil, kajti če se jih ne … Pred dnevi so to spoznali gruzinski migranti v mestu Bytom na južnem Poljskem. Štirje Gruzinci, stari do 15 do 50 let, so v mestnem bazenu otipavali dve deklici in dečka, stare od 11 do 12 let. Čakajo jih konkretne kazni in srečni so lahko, da jo bodo odnesli samo z zaporom, saj so bili potrebni združeni napori policije in varnostnikov, da razjarjena množica ni premlatila predatorjev na kraju samem. To pa se je pred leti zgodilo azijskim mornarjem z ladje, zasidrane v Gdansku, ki so na plaži nadlegovali ženske, pa so jih domači fantje in moški krepko prebutali.

Poljska ima torej vlado, ki ji je dobro državljanov na prvem mestu, oblasti, ki kaznujejo prestopnike ne glede na to, kdo so, ter moške, ki stopijo v bran ženkam in otrokom. Zaradi tega je Poljska med najbolj varnimi državami v Evropi v nasprotju z jedrno Evropo, kjer dnevno na socialnih omrežjih najdemo posnetke migrantskega nasilja in divjanja.

Cenzura na obzorju

No, vodstvo EU obljublja, da bo to kmalu stvar preteklosti. Ne sicer migrantsko nasilje, pač pa njegovi posnetki na socialnih omrežjih. Pripravlja se namreč enotna evropska zakonodaja, ki naj bi začela veljati že konec tega meseca in po kateri bodo morala socialna omrežja cenzurirati objave, še posebno takšne, »ki spodbujajo sovraštvo«. Seveda za globaliste v Bruslju ni sovraštvo, če v Španiji pet migrantov na ulici z nožem grozi očetu, ki v vozičku pelje na sprehod svojega otroka. Sovraštvo tudi ni, če v Franciji migrant porine žensko na železniške tire, in seveda ni sovraštvo, če v nemških bazenih migranti otipavajo najstnice. Sovraštvo je, če se posnetki nasilja objavljajo na socialnih omrežjih, zato je treba takšne posnetke, ki vznemirjajo javnost z razkrivanjem laži multikulturne utopije, cenzurirati.

Lemont

Ameriškim Slovencem je najbolj znan Slovenski Lurd v Lemontu na Ameriških Brezjah. Saj se vse večje romarske slovesnosti v Lemontu vrše pri lurški votlini poleg jezera. Naj torej sledi tukaj skromen opis lemontske lurške votline, ki je bila postavljena za 75-letnico francoskega Lurda.

Včasih je bilo na lemontskem griču malo drugače, kot je danes. Na griču je stala lesena uta, kjer je bil postavljen oltar, da je bilo postreženo večji množici romarjev, kadar je bila prvotna cerkev pretesna, kakor je tudi sedanja premajhna za velike množice. V Lemontu je bila takrat šola, bogoslovje. Ravno so bili končani letni izpiti 1931, pa pride takoj po prazniku sv. apostolov Petra in Pavla iz La Salle, Illinois, tedanji komisar p. Bernard Ambrožič, ter zapoje ravnatelju bogoslovja p. Hugonu in njegovim učencem bogoslovcem prečudno pesem:

„Zdaj knjige vstran
in kramp ob dlan,
napočil je kopanja dan!”

Ravnatelja in učence je peljal na hrib k mlaki, ki ji zdaj pravimo jezero. Prvo lopato je sam zasadil. Potem so zapele še druge, sekundirali pa so krampi. Ta delovni program sta že dalj časa imela v načrtu p. Bernard in p. Hugo. Še bolj sta se pa oba navdušila, ko pride k njima jolietski Janez – p. Pij Petrič OFM – in pravi: »Jaz se pa na take stvari dobro razumem!« Čez dan nisi videl v Lemontu nobenega meniha, temveč same zaprašene delavce. Kjer koli je kak kamen, ki ga je zob časa razglodal, malo gledal iz grude, vsak je bil takoj iztrgan zemlji iz naročja. Stoletja je to kamenje na lemontski farmi mirno počivalo, da zdaj dobi častno mesto v lurški votlini. Domačim “prostozidarjem” so se pridružili tudi nekateri iz La Salle, ki jih je p. Bernard pripeljal s seboj. Ti so z njimi kopali temelje.

Kronist je zapisal, da je šlo v votlino 50 ton kamenja in 60 vreč cementa. Prišel je delo gledat neki strokovnjak in je izjavil, da bi delo z materialom stalo najmanj 4.000 do 5.000 dolarjev, če bi morali vse plačati. Pa to je bilo v času depresije. Tako je pa stala votlina, brez kipov seveda, le nekaj sto dolarjev. Z.animivo, da je vse kamenje ležalo na naši domači farmi. Ko so ga pobrali, ga je bilo ravno dosti za votlino.

V glavnem je bila votlina končana že v poletju leta 1931. Ni pa še imela kipa lurške Gospe in Bernardke. Treba je bilo naročiti lepo delo in iz takega materiala, da bosta kipa uspešno kljubovala vsem vremenskim spremembam, katerim bosta na prostem izpostavljena. Za nakup kipov je bila posebna zbirka med rojaki v Ameriki. Ni bilo posebnih težav zbrati toliko, da so bili stroški pokriti. Kip sv. Bernardke je plačala Mrs. Clara Blaess iz Jolieta.

Treba je bilo primerno urediti tudi prostor okrog votline. Neposredni okvir je seveda prinesla prihodnja pomlad s svojim naravnim zelenjem in cvetjem. Potem se je bilo treba lotiti čiščenja in širjenja jezera. To delo je trajalo več let, saj so bila dela pri jezeru končana šele leta 1950. Toda ko je bila votlina končana in ko sta leta 1932 dospela oba kipa, je p. Hugo prerokoval in prerokba se še danes uresničuje: »Ko bo vse po načrtu urejeno, bo to nekaj naravno lepega in duhovno dvigajočega. Ob skrivnostno tihih večernih urah bodo ob votlini zagorele lučke. Med petjem litanij in odpe- vanjem mogočne lurške himne ‘Zvonovi zvonijo . . . Ave, ave, ave Marija!’ se bo pomikala procesija okrog jezerca in zopet nazaj k votlini. To bo balzam za razbičana srca razburkanega velemestnega življenja. Z lurško votlino, iz katere bo Mati gledala svoje otroke, bo hrib nekako posvečen . . . Ameriške Brezje, Marija Pomagaj v Lemontu je božja pot in duhovno ognjišče. In to mora ostati!«

A še nekaj so vpraševali leta 1932 vsi, ki so hodili ogledovat lurško votlino v Lemontu: »Kako se bodo vendar na tem kraju vršila slovesna romanja, ko pa ni zvona, ki bi romarje vabil in pozdravljal?! Pa med povzdigovanjem je treba pozvanjati, da se daleč naokoli razlega!« In takoj v počitnicah je začel študent Janez Petrič zidati stolpič za votlino. Zvona ni bilo težko dobiti. Z veseljem ga je kupila Bogolinova družina od sv. Štefana v Chicagu. Zvon še danes imenitno služi svojemu namenu. Tudi lepo prižnico je napravil p. Pij pri votlini. Oltar pa je dobil močno streho, ker se po tedanjih cerkvenih predpisih na prostem stalno ni smelo maševati.

Prva sv. maša v lemontski lurški votlini je bila 17. julija 1932. Pa to ni bila navadna maša, temveč je bila srebrna maša. Naš dobro znani, pokojni p. Hugo dr. Bren OFM je bil srebrni mašnik.

Slovesno in uradno pa je bila lemontska lurška votlina blagoslovljena na Delavski praznik (Labor Day), 4. septembra 1933. Slovesnost so imenovali Marijin dan. Dopoldne se je razvila mogočna procesija iz stare cerkve k novi votlini. Po prihodu procesije je p. Hugo dr. Bren slovesno blagoslovil votlino in nato še oba kipa, Marijinega in Bernardkinega, na koncu pa še novi zvon. Med obredi blagoslova je vse ljudstvo prepevalo lurško himno. Med petjem je pozvanjal novi zvon; slovesno pridigo je imel tedanji komisar p. Bernard Ambrožič, sv. mašo pa je pel novomašnik p. John V. Trinko OFM. Veliko slovesnost so imeli še v nedeljo zvečer, ko so priredili lurško procesijo z lučkami. Zgodovinar imenuje to večerno pobožnost “krono slovesnosti”. P. Hugo je imel pri votlini govor, nato pa se je razvila procesija okrog jezera, med katero je vse ljudstvo navdušeno prepevalo. Nekaj romantičnega, pravijo, je bil ta prizor. Namesto ribic so odsviti lučk plesali po jezerski gladini in “Ave, ave, ave, Marija!” se je kot blažeči balzam razlivalo v skrivnostni mrak. Končno je procesija zavila nazaj po hribu v cerkev k blagoslovu. Spodaj po cesti drveči avtomobili so zmanjšali brzino ob tem prizoru.

To je bil začetek dolge vrste slovesnosti, proslav, romanj pri lemontski lurški votlini. Predvsem je bila skoraj vsako leto pri votlini Baragova proslava. Pri eni je bil pričujoč celo pokojni kardinal in chicaški nadškof Samuel Strich. Ob blagoslovu novega Baragovega doma in Baragovega spomenika v parku sta bila navzoča celo dva škofa: marquetski škof Noa in ljubljanski škof dr. Rožman. Pri lurški votlini v Lemontu sta imela novi maši leta 1950 p. Bazilij Valentin,  leta 1957 pa p. Tadej Trpin. Od leta 1950 do 1955 se je vršila vsako leto slovesna procesija presv. Rešnjega Telesa. Nepozabni prizori! Škof Rožman je bil vedno med romarji! Leta 1954 je bil pred lurško votlino prirejen mogočni Marijin kongres za 100-letnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja. Leta 1958 pa se je vršila jubilejna slovesnost ob stoletnici lurških dogodkov. In še nešteto drugih ganljivih slovesnosti je bilo pri lurški votlini v Lemontu. Marija lurška v Lemontu je katoliškim Slovencem ravno tako znana in ljuba, kakor lemontska Marija Pomagaj. Za nekatere slovesne prilike Marija Pomagaj celo lurško Marijo obišče!

Da bo zgodovina lemontske lurške votline popolna, mora biti omenjeno še sledeče: Ko so začeli graditi votlino, so odkopali preveč zemlje in je bila prva votlina prenizka. Romarji, razen onih v prvi vrsti, niso mogli videti duhovnika pri oltarju. Leta 1953 pa je votlina od vrha do tal počila. Prižnico je bilo treba takoj zapreti, v votlini pa je bilo nevarno maševati. In jolietski Janez, medtem je postal p. Pij Petrič, je zavihal rokave in začel delati: Od vrha do tal je pozidal novo votlino. Kamenje je seveda uporabil pri zidavi staro; tri leta je vztrajno delal. Votlina je zdaj toliko višja od prvotne, da duhovnik, kadar mašuje, stoji tam, kjer je bila prej oltarna miza. Tako lahko vsa množica vidi na oltar in spremlja sv. daritev. Temu primerno je tudi Marijina podoba višje postavljena in ravno tako prižnica. Votlina je zdaj res prekrasna in popolnoma ustreza svojemu namenu.

Urednikov dodatek leta 2023:

Kot je zapisal pisec knjige p. Odilo Hajnšek, je leta 1932 p. Hugo Bren končal svoj govor s prerokbo: »In tako mora ostati!« Ta prerokba se ne bo uresničila. Lemont, ameriške Brezje, doživlja svoj zaton. Ko sem leta 1988 prišel v Lemont nas je bilo slovenskih frančiškanov v Združenih državah 20, od tega 12 rojenih Amerikancev (pravzaprav 20 in 13, ker je eden Slovak, ki ne zna slovensko). Preden sem se l. 2017 vrnil  v Slovenijo, smo bili samo še štirje, od tega rojen Amerikanec samo prej omenjeni Slovak. Enako se je dogajalo z mesečnikom Ave Maria. Leta 1988 je imel okrog 1.700 naročnikov, leta 2023 pa nekaj več kot 200. Tiskarne ne tiskajo manj kot  600 izvodov. Toliko smo morali tudi plačati, kar pomeni, da je šla več kot polovica naklade v star papir. Kot so umirali slovenski patri, so umirali in umirajo tudi slovenski verniki. Otroci in vnuki tistih, ki so se doselili v Ameriko, ne znajo več slovensko, pa tudi verskega življenja se udeležujejo v župnijah, kamor hodijo otroci v šolo.

In kaj bo z Lemontom? Razen Kulturnega (uradno: Verskega) centra ga bo treba prodati. Samostan s cerkvijo in Romarski dom bo novi lastnik podrl, ker je zaradi velike količine azbesta, ki so ga vgradili, kot je bilo navadno v času gradnje (vse je večinoma leseno), nemogoče dobiti dovoljenje za kako adaptacijo. Od prodaje bo izvzet Kulturni center s parkirnim prostorom in morda košček ozemlja, na katerem bi zgradili novo poslopje, v katerem bo dovolj velika kapela in stanovanje za duhovnika, ki bi prihajal iz Slovenije nekajkrat na leto (velika noč, božič). Lastništva seveda ne bodo mogli obdržati slovenski frančiškani, saj je celo slovenska provinca zaradi pomanjkanja poklicev tik pred tem, da bo nehala obstajati kot samostojna enota in bo pridružena kaki drugi provinci (hrvaški?). V Kulturnem centru je že danes praktično vse angleško in komajda slišiš slovensko besedo, od slovenskih tradicij bosta pa ostali le še kranjska klobasa in potica. Kaj bo z ostalim posestvom (zvonik, gozd, Baragov park, otroško igrišče, lurška votline, jezerce z otočkom – spomin na Bled –, prostor za piknike s kuhinjo, balinišče) bo(do) pa odločal(i) nov(i) lastnik(i).

Minljivost je pač usoda tega sveta.

»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto žalost je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«

Vpraša Sadam Hudiča:

»Ali lahko pokličem Bagdad za minutko, samo da vidim, kako stojijo stvari v moji deželi? Zanima me, kdaj jo bodo Amerikanci zapustili.«

»Lahko,« odgovori hudič.

Sadam konča pogovor, a hudič mu reče:

»Ta pogovor stane milijon dolarjev.«

»Ni problema,« reče Sadam in plača.

Sliši to Gadafi pa tudi on vpraša:

»Lahko tudi jaz pokličem Tripoli? Ti moji imajo probleme, pa me zanima, kako jih rešujejo.«

»Lahko, a te bo to stalo 2 milijona dolarjev,« reče hudič.

Gadafi konča pogovor in plača.

To vse je slišal Golob, pa vpraša hudiča:

»Ali lahko tudi jaz pokličem Ljubljano? Zanima me, če je levica na oblasti, če se je popravil standard in veliko drugega.«

»Lahko,« reče hudič.

Ko Golob konča pogovor, vpraša:

»Koliko plačam za ta pogovor?«

»Nič,« odgovori hudič.

»Kako nič! Ta dva sta plačala po milijon in dva milijona, jaz pa nič?«

»Krajevni pogovori so zastonj« odgovori hudič.