3. november – 31. nedelja med letom (ZAHVALNA)

JEZUS VABI GREŠNIKE K POKORI

(Lk 19,1-10)TUKAJ

Lukova zgodba o višjem cestninarju Zaheju v Jerihi nima vzporednice v drugih evangelijih. Evangelist jo vidi povezano z ozdravljenjem slepega pred Jeriho. Markov evangelij, ki je starejši od Lukovega in iz katerega je Luka tudi črpal, poroča, da je Jezus srečal slepega berača Bartimája (ime zvemo iz vzporedne zgodbe pri Marku 10,40-52) ko je zapuščal Jeriho in nadaljeval svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu. Luka pa je potreboval prostor za zgodbo o Zaheju, zato je Jezusovo srečanje in ozdravljenje slepega berača postavil pred Jeriho. Obe zgodbi sta namreč vsebinsko povezani: govorita o Božjem usmiljenju do ubogega slepca in do spokorjenega grešnika. Razen prilike o desetih minah, ki jo pri Luku Jezus pove takoj po zgodbi z Zahejem, je pri obeh evangelistih zgodba o ozdravljenem slepem beraču zadnja na poti v Jeruzalem, saj ji neposredno sledi poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v mesto, s katerim se začenja čas njegovega trpljenja in smrti.

Ta uvod za razumevanje zgodbe o Zaheju sicer ni nujen, je pa koristen, saj iz njega spoznamo ne le sorodnost navidezno neodvisnih knjig, kot so evangeliji (da o drugih knjigah, tudi o starozaveznih, niti ne govorimo), ampak tudi, zakaj je študij Svetega pisma ne le potreben ampak tudi kompliciran, saj so navdihnjeni pisci o istih stvareh poročali vsak na način, ki je bil dostopen njihovi izobrazbi, okolju in namenu komu in zakaj so poročali. Iz vseh teh človeških elementov je treba izluščiti navdihnjeni Božji nauk, kar sploh ni lahko in tudi nikoli dokončno, saj nam razne pomožne znanosti (na priner arheologija in lingvistika) prinašajo vedno nova odkritja, ki so nam v pomoč pri razlagi teh tisočletja starih besedil, ki izvirajo iz nam popolnoma tujih kulturnih krogov.

Zahej je bil “višji cestninar”, kar brez dvoma pomeni davčnega izterjevalca cestnih in tržnih davkov, ki je moral izročiti rimski upravi določeno vsoto. Rimske uprave ni brigalo, kako je prišel do nje in kako je pri tem poskrbel zase in za svoje sodelavce. Oznaka, da je bil “bogat človek” jasno pove, da je poskrbel izdatno. Judje so ga imeli upravičeno za “grešnega človeka” iz dveh razlogov: ker je služil osovraženim rimskim okupatorjem in ker jih je odiral (podobnost z našimi razmerami nikakor ni slučajna, razlika je le, da je danes cel kup oderuhov namesto enega in da so njihove metode bolj prefinjene, cilj je pa isti: bogateti na račun preprostega človeka).

Ob srečanju z Jezusom (splezal je na drevo, ker je bil majhne postave) prevzame pobudo Jezus: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!« Prav nič čudno ni, da ga je z veseljem sprejel, saj je računal, da bo to dvignilo njegov ugled. Kaj sta imela z Jezusov, o tem evangelist ne poroča, gotovo tega nihče ni vedel. Toda dejstvo je, da se je spremenil: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Pravo spreobrnjenje torej: ne le kesanje za pretekle grehe, ampak tudi povrnitev škode. Zato je pravilen Jezusov zaključek: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje.«

Nauk je torej jasen: Bog ne odreče svojega usmiljenja spokorjenim grešnikom. Res pa je, da je Sin človekov prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno, toda če izgubljenci tega ne sprejmejo, se konča Božje usmiljenje in nastopi Božja pravičnost. Ne vemo sicer kdaj, nastopi pa gotovo, saj Božji mlini meljejo počasi, zato pa gotovo – takrat in danes.

image_pdfimage_print