Ignacij Knoblehar

223

1857 – PO SMRTI

Kakor so drugod po svetu, zlasti znanstveniki in znanstvena društva, dobro poznali Knobleharjevo veličino, tako in še bolj so se je zavedali tudi v Sloveniji. V Zgodnji Danici je na primer 3. septembra 1858 zapisal Jožef Burger, dekan v Šmartnem pri Litiji: »Knoblehar je dragocen biser, ki se bo svetil v domovini.« Ni torej čudno, da so mnogi želeli, naj bi se njegovo truplo prepeljalo v domovino in naj bi se mu postavil spomenik. Zaradi nasprotovanja in prerekanja se pa nobena od teh dveh želj ni izpolnila.

Že 13. maja 1858, mesec dni po Knobleharjevi smrti, je prinesla Zgodnja Danica dopis iz Ljubljane: »V Ljubljanskem listu je nekdo zapisal misel ki zasluži vso pohvalo in podporo. Svetuje namreč, da naj se sestavi odbor, ki bi skrbel, da se zemeski ostanki Knobleharjevi preneso iz Neaplja na Kranjsko; častitljivo bi se shranili v župni cerkvi njegovega rojstnega kraja (Škocjana), potem se mu naj pa na primernem kraju ali kar v prestolnici (Ljubljani) napravi spomenik, zamišljen in izdelan od domačih umetnikov. Stroški naj bi se krili s prispevki prijateljev, častilcev in rojakov rajnkega.« Potem Danica (pač Luka Jeran) pripominja: »Ako se spodobi k tej dobri misli kaj pristaviti, bi rekli samo to, da bi za truplo in za spomenik utegnilo biti najprimerneje pri Svetem Krištofu v Ljubljani. Naj bi se hitro sestavil odbor, da ta misel ne zaspi, kakor je že toliko drugih.«

Danica prinaša 10. junija, naj pišejo posamezniki, pa tudi cele župnije in dekanije, da želijo, naj se Knobleharjevo truplo prepelje v domovino in se mu postavi spomenik. Za posredovanje, ki bo potrebno za prevoz trupla, bodo naprosili dunajski odbor Marijinega društva. Naj se pa zbira z to potrebni denar. Na spomeniku, ki naj se postavil ali v cerkvi ali na pokopališču pri Svetem Krištofu, naj bi bila tudi imena, vseh slovenskih duhovnikov, ki so žrtvovali življenje za ta afriški misijon.

Lepa misel, ki bi se brez težav mogla uresničiti. Zato je bil odziv na ta proglas zelo velik.

V naslednji ševilki 24. junija je objavljen predlog, da se naj spomenik za Knobleharja in tovariše postavi v ljubljanski stolnici, kjer ga bo ljudstvo najbolj imelo pred očmi in kjer s bo najlaglje ohranjal. — V isti številki Danice se pa že začno spletke. Nekdo predlaga za spomenik Šolski ali sedanji Vodnikov trg. V nadaljnjih številkah so nekateri samo za prevoz trupla; kar bi imel stati spomenik, naj se rajši da za misijon. Drugi spet so bili samo za spomenik, ki naj stoji na Šentjakobskem trgu v Ljubljani ali pa v Zvezdi; truplo se naj pa prepelje v daljni Kartum. — Večina se je pa izrekla za oboje, na primer duhovščina kočevske in šmarske dekanije. — 7. julija je nekdo pisal iz Mehóvega (pod Gorjanic): »Vsa dolenjska stran, posebno pa še živi starši rajnkega, želijo, da se naj truplo prenese na Kranjsko in se spomenik postavi na škocjanskem pokopališču.«

Zadnjega septembra je šentjakobski župnik v Ljubljani objavil v Danici zelo lep predlog, da se Knobleharjevi zemski ostanki prepeljejo v šentjakobsko cerkev, v veliko, umetniško zgrajeno in okrašeno stransko kapelo sv. Frančiška Ksaverija, ki je zavetnik vseh poganskih misijonov. Urednik Jeran je pristavil: »Iz več vzrokov nam je ta misel najbolj všeč in bi se najlaglje dala izpeljati. Kar pa tiče prepeljave trupla, je obljubil novi provikar Kirchner (ki se je takrat na svojem potovanju mudil v Ljubljani), da se bo na Dunaju pognal za to reč in da bo tudi v Neaplju vse preskrbel, kar bo treba, ker se bo v nekaj mesecih odpravil tudi v to mesto.« — Tudi pisatelj Hicinger, župnik v Podlipi, je bil za kapelo sv. Frančiška, »kjer se je rajni častitljivi mož najraje mudil, ko je bil poslednjič v Ljubljani. V tleh je stara jezuitska grobnica. Zraven je tudi oltar sv. Ignacija, Knobleharjevega krstnega patrona.« Za to misel se je izrekel v Ljubljani tudi provikar Kirchner. Pristavil je, »da bi na tako lepem in svetem kraju tudi sam želel počivati.«

Do konca meseca marca 1859 je bilo za spomenik zbranih 931 goldinarjev in štirje cekini. Tudi iz tujine je prišlo nekaj prispevkov.

  1. januarja 1859 je Jeran oddal prošnjo na ljubljansko škofijstvo, da se Knobleharjevi zemski ostanki prepeljejo v domovino in položijo v omenjeno grobnico v šentjakobski kapeli sv. Frančiška Ksaverija.
  2. januarja mu je pa škofijstvo poslalo zanikalen odgovor. Zgodnja Danica ga je 20. januarja skoraj od besede do besede objavila. Takole piše: »Zastran prenosa rajnkega provikarja Knobleharja iz Neaplja na Kranjsko je izreklo visokočastito ljubljansko škofijstvo z določbo 11. prosinca, da ne razvidi potrebnih vzrokov za tak prenos, da pa vendar tej nameri neče nasprotovati. Ako se ostanki rajnega prepeljejo, morejo biti položeni k počitku le na kakšnem pokopališču, morebiti najpripravneje na tukajšnjem skupnem pokopališču pri Svetem Krištofu, kjer počiva že več zaslužnih škofov in mašnikov. Dévanje mrličev v cerkvene grobnice je že od l. 1788 odpravljeno. Škofijstvo dostavlja, da bi se denar, zbran v ta namen, utegnil najprimerneje porabiti za postavitev preprostega grobnega spomenika s primernim napisom; s tem denarjem se naj usanovi tudi sv. maša, ki bi se opravljala vsako leto za obletnico smrti imenovanega rajnkega; v njej bi se naj omenjali tudi drugi kranjski misijonarji v Afriki: Martin Dovjak, Matej Milharčič, Janez Kocjančič in Jožef Lap.«

Škof Wolf je bil Knobleharju vedno naklonjen. Takrat, ko je škofijstvo izdalo ta odlok, je pa bil že zelo bolan. Dne 7. februarja je umrl. Vendar je sam dal odloku dokončno obliko, kakor se vidi iz lastnoročnih pripisov; osnutek odloka se hrani na ljubljanskem škofijstvu. — Res, da je bilo pokopavanje mrličev v cerkvednih grobnicah od leta 1788 prepovedano. Moglo se je pa dobiti ministrsko dovoljenje. Tako je bil na primer škof Pogačar leta 1884 pokopan v ljubljanski stolnici.

Kaj pa je sklenil dunajski odbor Marijinega društva?

Skraja je bil za prepeljavo Knobleharjevega trupla v Ljubljano. Še 3. avgusta 1858 je sporočil, da bo vse uredil, kar je potrebno za prevoz. Potem je pa potegnil z ljubljanskim škofijstvom. Dne 3. marca 1859 je Danica priobčila: »Dunajski odbor je istih misli kakor knezoškofijstvo v Ljubljani, da namreč ni posebno tehtnih vzrokov za prenos rajnkega apostolskega provikarja iz Neaplja v Ljubljano, zlasti ker bi ta reč tudi v zdravniško-policijskem oziru zadela na zadržke. In to kaže še toliko manj, ker se po izreku knezoškofijstva kosti rajnkega g. provikarja ne morejo shraniti v mestni župnijski cerkvi pri Svetem Jakobu.«

Uredništvo je pa pristavilo: »Vendar ne vemo, če morda le nimajo večine tisti, ki želijo imeti drage koščice svojega velezaslužnega rojaka v svoji sredi.« Škoda, nepopravljiva škoda, da je Luka Jeran popustil, saj je škofijski odlok izrečno izjavil, da nameravani prepeljavi trupla neče nasprotovati. Ko bi bilo truplo v Ljubljani, bi se že dobil zanj prostor, vsaj začasen.

Proti prepeljavi Knobleharjevih zemskih ostankov v domovino je nastopil v Zgodnji Danici tudi njegov bližnji rojak in požrtvovalni prijatelj Jožef Partelj. Še 2. septembra 1858 je bil za prepeljavo; po objavi škofijskega odloka pa je postal tudi on drugačnih misli. V Danici piše, da sta si bila s Knobleharjem osebna prijatelja in sta si večkrat pisala. Vedel je, kako je Knoblehar od mladosti gorel samo za zveličanje duš in da bi bilo prevažanje njegovega trupla popolnoma nasprotno njegovi miselnosti, njegovi ponižnosti. Ker ljubljansko škofijstvo ne dovoli pokopa v cerkveni grobnici, je bolje, da ostane truplo v grobnici avguštincev v Neaplju, kakor pa da bi se pri Svetem Krištofu pokopalo v zemljo. »Morebiti bi se kdaj v časih, odločenih od božje previdnosti, iskali njegovi častitljivi ostanki,« ker bi jih morda zamorci želeli imeti v svoji sredi. V zemlji bi jih teže našli, v grobnici pa prav lahko. Seveda mora biti na železni krsti razločen napis.

Iz Ljubljane so pisali Kirchnerju, ki je bil takrat v Italiji, naj bi se v Neaplju ob Knobleharjevi krsti napravil napis in naj bi se pri avguštincih ustanovila obletna maša. Kirchner je odgovoril, da so v Neaplju že vzeli zadevo v roke in da bo kmalu poslal poročilo.

Z odlokom ljubljanskega škofijstva, s soglašujočim mnenjem dunajskega Marijinega društva in s pritrdilnimi sklepi slovenskih prijateljev misijona je bilo vprašanje o prevozu trupla končano – žalostno končano za vselej. Večino nabranega denarja je uredništvo naložilo v hranilnici. Domenili so se pa, da se bo v škocjanski cerkvi pri krstnem kamnu vdelala plošča z napisom.

Zgodnja Danica potem o tej zadevi ni pisala do 12. aprila 1859, ko je sporočila, da namerava Kirchner, ko se bo iz Evrope vračal v Kartum, maročiti v Aleksandriji lep kamen z napisom in ga odposlati v Kartum. Plačal se bo iz vsote, naložene v ljubljanski hranilnici. — To se je zdelo vsem prav. Pisali so pa Kirchnerju, da naj da na spominsko ploščo vklesati tudi imena drugih umrlih misijonarjev.

Krichner je tako storil. Danica je sporočila 8 junija 1860: »Spomenik rajnega provikarja je dodelan in ga bo g. Kirchner vzel s seboj. Plošča je iz belega kararskega marmora. Napis je latinski in se glasi: ›V spomin prečastitemu gospodu Ignaciju Knobleharju, apostolskemu provikarju Osrednje Afrike, ki je sredi apostolskih naporov umrl v Neaplju 13. aprila 1858. Naj počiva v miru.‹ Okvir je iz črnega marmora, prav tako okras v  obliki krone. V sredini je bi venec žarkov s klasjem. Vse to je natančno po Kirchnerjevih željah napravil podobar Ugolini in je računal samo 326 piastrov, to je 12 tolarjev Marije Terezije.«

Ko so v Sloveniji razmišljali, kje in kakšen spomenik se na Knobleharju postavi, je sprožila Zgodnja Danica misel. da se mu naj rajši napravi “slovstveni spomenik”, to je: razpiše se naj nagrada za slovensko pripovedno pesnitev o njegovem junaškem življenju. List je 20. februarja 1862 pozval k pesnitvi “Abuna Soliman” in podal smernice zanjo. Nagrado je dobil že omenjeni Anton Umek Okiški. Rodil se je leta  1838 v župniji Boštanj ob Savi, v vasi Okič; od tod njegov pridevek “Okiški”. V Ljubljani se je šolal z odliko. Študiral je jezikoslovje in je potem kot profesor v Celovci učil tudi slovenščino. Zlagal je pesmi, ki pa nimajo dosti pesniškega čugta in poleta. Njegov “Abune Soliman” je izšel leta 1863. Vrstice mu gladko teko, navdušenje zna še dovolj izraziti; drugače je pesnitev dolgovezna in skoraj prozaična. Leta 1867 so Knobleharju vzidali v škocjanski župni cerkvi, na desni strani, poldrug meter visok spomenik iz belega marmorja; samo okvir je iz črnega. Naredil ga je kamnosek Toman. Zgoraj je dobro izdelano Knobleharjevo doprsje, delo kiparja Zajca. Pod njim so svetopisemske besede iz Siraha: »Po deželi tujih narodov je hodil, dobro in hudo je med njimi skušal. | Njegov spomin ne bo izginil in po njegovem imenu se bo povpraševalo od rodu do rodu.« Sledi precej dolg popis Knobleharjevega življenja in se v njem omenjajo tudi njegovi slovenski sodelavci Dovjak, Milharčič, Kocjančič, Lap in Mozgan. Pri odkritju spomenika je bila navzoča tudi njegova mati.

Oče Ignacij je preživel sina misijonarja za dve leti. Umrl je v Rajhenburgu na številki 3 pri sinu Martinu dne 1. septembra 1860, star 75 let. Pokopal ga je župnik Anton Zentrich (Centrih); Mrliška knjiga VII. 88).

Mati Ana je pa dočakala častitljivo starost 90 let. Umrla je zaradi srčne kapi 10. julija 1882 v Rajhenburgu št. 41. Pokopal jo je kaplan Franc Jan (Mrliška knjiga VII. 363).

Knoblehar je bil torej iz trdne, dolgo živeče družine. Afriško podnebje in prehudi napori so ga pa tako mladega strli.

Že različni hišni ševilki, kjer sta umrla oče in mati, nam povesta, da se družina tudi v Rajhenburgu ni mogla ustanoviti. Odšli so drugam. V Rajhenburgu že dalj časa nič ne vedo o njih.

image_pdfimage_print