1. november – vsi sveti

VELIKO JE PLAČILO V NEBESIH

(Mt 5,1-12)TUKAJ

Prazničnemu evangeljskemu odlomku, ki ga običajno imenujemo kar “blagri”, pravimo navadno uvod v Jezusov govor na gori. Vendar resnični uvod manjka, saj ga najdemo kot zaključek prejšnjega poglavja. Prav je, da ga  poznamo, saj je s tem določen kraj in čas Jezusovega govora na gori. Glasi se: Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o tem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil. Za njim so hodile velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in iz krajev onkraj Jordana (Mt 4,23-25). Temu sledi začetek prazničnega evangelija: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro …« Natančnejše branje pokaže, da sta se tako Matej kot Luka (6,17-19) posluževala podatkov, ki so pri Marku o poučevanju učencev v 1. in 3. poglavju, vendar sta postavila to poučevanje v širše okolje tistih, ki iščejo odrešenje v Izraelu.

Jezus vidi množico trpečih, ki so prišli k njemu iz vse dežele, toda ta hip ne govori njim in ne dela čudežnih znamenj ozdravljanja. Oddalji se nekoliko od njih in učenci z njim. Tako jim govori, ne da bi izgubil izpred oči množico materialno ubogih. Ubogi, ki bodo deležni nebeškega kraljestva so označeni kot ubogi v duhu, kar ne pomeni več telesnega uboštva, ampak njihov odnos do Boga: gre za tiste, ki se ne pustijo zmesti od vplivov sveta, ki se ne pustijo vladati svetu, čeprav so od njega odvisni. So sicer žalostni, toda čaka jih tolažba. Poudarek pri tem je na krotkosti, torej bodo taki brez nasilja prišli do “dežele”: do Božje ljubezni.

Naslednja skupina govori o pravičnosti in je v glavnem sestavljena iz svetopisemskega materiala. Beseda usmiljenje je za Mateja zelo važna, saj dvakrat navaja Božje besede pri Ozeju 6,6: »Dobroto hočem in ne klavne daritve.« Pozneje je za  usmiljenje uporabil še drugo spodbudo: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Tudi blagor čisti v srcu temelji na Svetem pismu: »Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca … bo prejel blagoslov od Gospoda« (Ps 24,4-5). Tisti, ki je na varnem pri Bogu, lahko mirno sreča ljudi ne da bi se bal ali da bi ga skrbelo zanj samega. Za pravične je še eno znamenje: delati za mir. Sledijo še tisti, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kar je pač najhujša oblika kršenja pravičnosti.

Vsak blagor ima v svojem drugem delu obljubljeno odrešenje v obliki, ki je primerna prvemu delu blagra. “Usmiljeni” bodo deležni usmiljenja pri sodbi, “čisti v srcu” bodo “Boga gledali”, ali, izraženo v rabinskih besedah: »Se bodo odžejali v sijaju šekinà: bodo izkusili blaženost biti pri Bogu. Ljudje miru bodo sprejeti med Božje otroke, kakor se angeli imenujejo “Božji sinovi”. Zadnji dve vrstici sta odsev izkušenj kristjanov iz judovstva; njim so namreč grozili, da jih bodo izgnali iz shodnice. Evangelist to pozneje poudari še enkrat: »Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene … (Mt 10,17-18).

Blagri so bili in bodo pomembni v vsej zgodovini krščanstva, saj so bili kristjani vedno preganjani, čeprav ne vedno vsi in na istem kraju. Tudi pri nas smo to izkušali dolga desetletja in še danes smo kristjani bolj “drugorazredni” kot vsi drugi. Star pregovor pravi: Večja ko je potreba, več se zahteva. To pa ne zadeva  samo tiste, ki so preganjani zaradi človekovih pravic, ampak tudi za tiste, ki jih preganjajo. Bolj ko vidijo, da se jim bodočnost izmika, več zahtevajo, bolj so nasilni. Sem spada tudi preganjanje “sovražnega govora”, ki je njihovo zadnje upanje. Pa tudi to bo njih pripeljalo na smetišče zgodovine, medtem ko se bo na nas uresničilo: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

image_pdfimage_print