27. oktober – 30. nedelja med letom (ŽEGNANJSKA)

(Lk 18,9-14) – TUKAJ

Že dokaj preteklih nedelj se vrstijo odlomki, ki jih Lukov evangelij postavlja v okolje Jezusovega zadnjega potovanja v Jeruzalem, kjer se bodo zvrstili dnevi njegovega slovesnega vhoda v mesto – praznujemo ga na cvetno nedeljo – ter dnevi njegovega trpljenja, smrti in vstajenja – vsebina velikega tedna in velike noči. Sicer se na prvi pogled zdi, da je evangelij o farizeju in cestninarju v templju povezan s prejšnjim odlomkom o vdovi, ki je toliko časa nadlegovala krivičnega sodnika, da je končno razsodil njeno pravdo, v resnici pa je dokaj jasno, da je bil odlomek prvotno povezan z zgodbo o cestninarju Zahéju v Jerihi, ki je na vrsti prihodnjo nedeljo. Obe skupaj naj bi bili zgled za dosego odpuščanja grehov. Ne gre torej za običajno obliko “prilike”, ki se jih je Jezus posluževal, v kateri je na podlagi vsakdanjega dogodka ali stvari izrazil neko versko resnico, ampak za posebno obliko, ki se v hebrejski in aramejski literaturi imenuje “mašál”, kjer ne gre za spoznanje resnice, ampak za pravilno obnašanje.

Pripoved o dveh ljudeh, ki popolnoma različno molita v templju nam omogoča spoznati, da tukaj ne gre za dve osebi, ampak za značilno obnašanje. Posebno tip farizeja se ne navdihuje na opazovanju osebe, ampak ponazarja v preprosti obliki judovski nauk pravičnosti, kakor so se ga držali strogi izpolnjevalci Postave: treba je izpolnjevati zapovedi, spoštovati prepovedi in zagotoviti popolno pokorščino predvsem v malenkostih, predvsem v plačevanju desetine ne le od poljskih pridelkov, ki je bila zapovedana, ampak tudi od malenkosti, kot so razne dišave in začimbe, ali pa si nalagati več posta kakor je to bilo predpisano. Posledica je bila, da se je tak človek imel za nekaj boljšega, popolnejšega od tistih, ki so se držali Postave brez pretiravanja, kar je v naši zgodbi privedlo celo do neke oblike bahanja pred Bogom.

Nasprotna pa je podoba cestninarja, ki je bil za Jezusa in njegove poslušalce grešnik, saj je kot zakupnik davkov služil poganom in ga je to vodilo v izkoriščanje in izsiljevanje, kar je postalo njegova usoda. Ta krivec nima kaj povedati v svojo korist. Nima poguma za javno pokoro, niti za popravo krivic. Njegova molitev je v bistvu krik za pomoč. Pred Bogom se priznava za grešnika, si trka na prsa in prosi za usmiljenje.

Zgodba kaže, da se farizej in cestninar nahajata na različnih stališčih, toda pred Bogom sta v temelju enaka. Oba hočeta, da bi jima Bog prisluhnil, vendar gre vsak po drugi poti: farizej po poti gotovosti pravičnega, ki ve, da je ravnal dobro, cestninar po usodni poti tistega, ki se nima na kaj sklicevati. Cestninar ni uspešen zato, ker bi Bog hotel, da grešniki stokaje prosijo za usmiljenje, ampak zato, ker Bog noče biti kakorkoli prisiljen. Treba pa je poudariti, da bi obnašanje cestninarja kot splošna metoda, ne pripeljalo do cilj bolj kot obnašanje farizeja. Bog je svoboden. Ne pusti se nam vezati. Najde ga tisti, ki mu to svobodo pušča, pa tudi če je cestninar.