Godrnjavi Hilarij

Huda, trda zima je spet primrzljala v deželo ob Taji.

Na cestah je snega do kolena. Vrabci in ščinkavci frfotajo ob oknih in prosijo kruha. Ponoči tulijo volkovi, ki jih je glad prignal s Karpatov. Klatijo se okrog samotnih zasneženih domačij in živina v hlevih se vznemirja, ker voha poželjive roparje. Nekemu ciganu so požrli konja izpred voza.

Stiska naganja ljudi iz varnih koč, v katerih ni več ne kruha ne drva. V mraku se vtihotapijo v gozdove, ki so last premonstratenskega samostana v Mostah, in udarci sekir done gospodu opatu ponoči prav v celico. Brat gozdar se pritožuje na žive in mrtve nad gozdnimi tatvinami, a opat zatisne obe očesi in reče samo:

»Naj kradejo v božjem imenu, brat. Gozda zato ne bo konec in mraz je hud. Saj bo Bog spet dal rasti drevju v samostanski hosti.«

Nekoč je gospod opat od strani slišal, da je gozdni čuvaj neki stari ženici vendarle strgal butaro drv z ramen. Tedaj je moral brat ves dan tičati v nezakurjeni celici, da mu je nos otrpnil in posinel, in potem je moral stari ženi sam nesti na dom polno košaro bukovih polen. To je bilo bridko, brat je pa od takrat h goznim tatvinam lepo molčal.

Da, trda, težka stiska je zopet prišla v gosti v koče ob Taji. Zemlja, ki so jo dolga leta vojske zmendrala in poteptala, ni mogla dati pridelka. Spomladi je slana vzela cvetje in popje. Pšenico je pobila toča in grozdje je v dolgem poletnem deževju segnilo na trtah.

Beda roma v dolgih procesijah navkreber k samostanu v Mostah. Kot božjo trdnjavo jo varujejo zidovi in stolpi, za katero se zateka človeška beda kot v sveti grad. Ko so v véliki vojski plapolali ognjeni zublji in se je po vsej Moravski vil proti nebu dim uničenja. so se kmetje s svojo revščino zatekli za zidovje tega božjega gradu. Prav tako jih zdaj žene lakota in beda k belim menihom po grižljaj kruha.

V samostanski pekarni delajo noč in dan, da bi lačnim napekli kruha. V cele gore se kopiči tukaj božji dar.

Brat Hilarij na samostanskih vratih obupno vije roke, ko spet ugleda procesijo siromakov. Lakota in beda nadlegujeta ubogega brata vratarja.

»Brat Hilarij, kajne, danes mi daš prav velik kos kruha! Doma je sedem lačnih ust.« Shirane roke se proseče dvigajo proti njemu.

»Brat Hilarij! Žena mi danes porodi. In ni kruha ne mleka!« In toži in vzdihuje.

Nečloveško gorje kriči iz lačnih oči v brata vratarja.

»Brat vratar! Mari me pošilja. Sama ne more priti. Bolna je. Kašelj jo raztrga.« Tako nedolžne ročice prosjačijo za kruh.

»Brat Hilarij! Zavoljo ljube Matere Božje, košček kruha za mojega bolnega otroka!« Kot z nožem prebada srce klic stiske bratu vratarju.

Staremu možu se orose oči ob vsej tej revščini. Ima pa brat Hilarij sredstvo, da mu ni treba z njimi vred jokati ob vsej tej stiski: prav od srca mora zabavljati in rohneti, pa mu odleže. In ljudje vedo, kako Hilarij misli. Le včasih se kak tujec ali otrok zdrzne, če sliši brata vratarja tako zabavljati.

»Brat Hilarij, kruha, kruha!« nadleguje pomanjkanje.

»Brat Hilarij, brez konca in kraja!« kriči samostanski vratar in zamahuje z rokamu proti množici prosjakov. »Brat Hilarij tu! Brat Hilarij tam! Hujši ste kot volkovi, ki so ciganu raztrgali konja. Vi naskakovalci samostana, vi! Tu imaš svoj hleb kruha! Saj bi človeka skoraj živega požrli! Vi volkodlaki, vi!«

»Brat Hilarij, kruha, kruha!«

»Jemnasta no! Saj vendar ne morem pomnožiti kruha kot Gospod Bog. Še raztrgate me! Tu imaš svoj hleb in stekleničko vina za ženo – in zdravja ji želi Hilarij. Vino je iz najboljšega soda. Kar škoda ga je za vas.«

»Brat Hilarij, kruha, kruha!«

»Seveda, seveda, gospod opat je mnogo predober z vami. Na, Marička, tukaj imaš kruh in dobro klobaso za mater. In prav kmalu naj se spet pozdravi, ji želi Hilarij. Človek bi obupal. Je mar Hilarij zato ušel iz zmed sveta v samostan, da ga revščina tu raztrga na kose?«

»Brat Hilarij, kruha, kruha!«

»In če bi le z eno samo besedico pozabavljal čez vašo vsiljivost in bi me opat slišal, takoj bi ubogemu bratu Hilariju naložil tri dni zapora ob samem kruhu in vodi. Na, Peter, tu imaš stekleničko mleka za svojega bolnika doma in brat Hilarij naroča, da bi bil dobro spotiti se in piti bezgov čaj.«

Počasi se pomika veriga revnih mimo samostanskih vrat. Drug za drugim prejmejo od brata Hilarija svoj dar in še trdo in dobro besedo obenem. Pa robate Hilarijeve besede so skoraj prav tako dobrohotne kot dobre. Táko zmerjanje ogreje ob tem mrazu in dobro dene srcu in če je prav robati, todaj za hip zablesti žarek veselja na bledih sestradanih obrazih. Pater opat to tudi ve in pusti brata vratarja dalje zmerjati in ono o treh dneh zapora pri strogem postu samo zagrozi svojemu vratarju, če je le pretrd. Vendar brata ne zapre. Ubožcem kruh vendar ne bi teknil, ako bi ga Hilarij ne zavil v prisrčno robatost.

Nenadoma obstaneta pred bratom vratarjem dva močna mlada fanta veselih, zagorelih obrazov. Eden izmed njiju ponudi Hilariju roko in ga nahruli:

»Brat Hilarj, kruha, kruha!«

»No, kaj pa je spet to?« Kaj morata tudi vidva, tako mlada in zdrava, prosjačiti?«

»Ampak, brat Hilarij, ali me več ne poznaš?«

»Jemnasta, Kunc je in Dvořakov Janez! No, sta se končno vendarle vrnila! Kaj pa je sveti oče v Rimu rekel?«

»Da je brat Hilarij najljubeznivejši in najboljši vratar na vsem šrinem krščanskem svetu,« se brž na lepem zlaže Peter.

Hilarij do ušes zardi od veselja, pa se koj zave prevare.

»Ha, vidva sta mi prava tiča, vidva! Norčevala bi se iz poštenega samostanskega brata. Pomagajta mi rajši nakrmiti tole drhal ujed!«

Tedaj oba krepko poprimeta in kmalu je božji dar razdeljen med lačne človeške otroke. Janezu Dvořaku pa postane spričo tolike stiske težko pri srcu in reče Petru Kuncu:

»Peter, ne vem, če bi božji vrabček imel prav, ko bi bil doma na Moravskem. Uboštvo je tukaj okrutnejše kot v rodovitni Umbriji.«

»Utegneš imeti prav, Janez,« reče Peter Kunc, »ampak brata Hilarija, ki bi znal tako krmiti svoje vrabce, pa onstran gora tudi nimajo.«

Hilarij pa se je že umaknil v samostansko cerkev. Tam ima ljubemu Gospodu toliko povedati: o bolni Katarini, o bolehni Marjeti, o mladi ženi, ki pričakuje svoje dete… Vse svoje lačne vrabce priporoča Gospodu nebes in zemlje.

»Kajne, ljubi Gospod Jezus, boš pač nekoliko pogledal v njihove koče, da jih ne bosta tako stiskala glad in mraz in vse druge človeške nadloge. In enega te prav posebno prosim! Navdahni vendar gospoda opata, da Hilariju ne odvzame vratarske službe, kot je zadnjič zagrozil. Brez svojih lačnih otrok Hilarij ne bi hotel več živeti.«

image_pdfimage_print