20. oktober – 29. nedelja med letom (MISIJONSKA)

BOG POMAGA DO PRAVICE

(Lk 18,1-8)TUKAJ

Prilika o pokvarjenem sodniku pripada posebnemu Lukovemu materialu. O njeni zgodovini in nastanku ni mogoče reči kaj določnega, saj nima nobenih vzporednih besedil v drugih evangelijih. Glede vsebine je ozko povezana s priliko o nadležnem prijatelju, ki si je sredi noči prišel sposodit kruh (Lk 11,5-8) ter o farizeju in cestninarju v templju, ki sledi neposredno našemu nedeljskemu odlomku in je obenem tudi navodilo za pravilno molitev. (Lk 18, 9-14). Tudi ti dve priliki nimata nobenih vzporednih besedil v spisih Nove zaveze. Razlago prilike, ki jo pisec polaga Jezusu v usta, je seveda treba pripisati evangelistu, zato nastane vprašanje, kakšen je bil izvirni smisel te prilike. Po vsej verjetnosti ni hotela odgovarjati na vprašanje “kako se moram obnašati pred Bogom”? ampak na naslednje: “kakšen je Bog”? ali bolje “kdo je Bog”? Ta način odgovarja rabinskemu načinu razpravljanja, ki je nam tuj: pokvarjenost sodnika, »ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka,« jih ni zanimala. Važna je bila edino njegova odločitev, da bo ženi pomagal do pravice, ne glede zakaj se je tako odločil. Tako tudi Bog skrbi za uboge in stiskane in ne pusti propasti človeka, ki vanj zaupa. Bog je torej tak, da je mogoče vanj imeti brezpogojno zaupanje. To potrjuje tudi uvodni stavek nedeljskega evangelija: »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« Evangelist ne pove, kdo je bil nasprotnik vdove in za kakšno pravdo je šlo. Poudarek je na tem, da se je sodnik odločil pravično razsoditi, da bo končno imel mir (mimogrede: pokvarjeni sodnik je še vedno manj pokvarjen od nekaterih naših sodnikov ki so za to, da bodo imeli mir pred političnimi pritiski, pripravljeni soditi tudi krivično). Toda ob vseh teh okoliščinah, se rdeča nit prilike ne pretrga: kot si pokvarjeni sodnik končno vzame k srcu pravico vdove, tako bo Bog hitro pomagal izvoljenim v njihovih težavah, ker kličejo k njemu “noč in dan”.

Kako je zgledala ta prilika v svoji izvirni obliki, preden jo je evangelist uporabil, je nemogoče ugotoviti, Gotovo pa je, da v svoji zadnji obdelavi, ki je prišla do nas, odseva prve krščanske skupnosti, ki so že občutile pritiske in preganjanje. Pritisk in nerazumevanje, celo sovraštvo je skozi vso zgodovino bilo del okolja, v katerem so živeli kristjani. Predolgo bi bilo, če bi hoteli ugotavljati skozi vso zgodovino stopnjo sovraštva in nasprotovanja povssod po svetu, gotovo pa je vsaj pri nas, trenutno doseglo svoj zgodovinski višek. Zato je poziv k molitvi, ki se je ne smemo naveličati, toliko bolj pomemben. Zato tudi misijonsko delo, ki se ga spominjamo ob misijonski nedelji, ni proč vržen čas in proč vržen denar. Med narodi, ki Kristusa ne poznajo, jih je mnogo, ki trpe ne sicer preganjanja zaradi vere, ampak zaradi kratenja človekovih pravic. Tudi njim bo vera in z njo ta prilika pomagala premagati trenutno nerazumevanje in krivice, saj se moramo končno vsi zavedati, kar je Kristus obljubil apostolom in po njih nam o Cerkvi, ki jo je ustanovil: »in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«

image_pdfimage_print