p. Jože Cukale

27. april 1915 – 21. oktober 1999

158

»Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se,« je povedal p. Jože Cukale, misionar v Indiji, ob svojem zadnjem obisku v domovini leta 1998. To pričuje, da je izžareval osebno človeško in Božjo topšlino, saj se ponavadi po mestnih ulia+cah srečujemo hladno, braz pozdrava. Z njo je “osvajal” tudi srca Bengalcev,med katerimi je deloval skoraj petdeset let.

»V Indijo sem prišel z namenom, da bi v to deželo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.«

Vedno si je prizadeval, da ga oznanja na njegov način: »Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.

Njegova velika učiteljica in vzornica je bila blažena mati Terezija.

S Cankarjeve Vrhnike v širni svet

»Doma sem z Vrhnike, ‘prečudnega kraja’ pisatelja Ivana Cankarja, po njem sem baje podedoval tudi nekaj pesniške in pisateljske žilica,« je p. Jože Cukale povedal oktobra 1988, ko je bil na obisku doma.

Rodil se je 27. aprila 1915; oče je bil krojač, mati pa je bila gospodinja in večkrat zunaj na njivi, da sta z delom svojih rok preživljala številno družino. Bilo je sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Dva brata sta končala v breznih Kočevskega Roga kot žrtvi povojnih pobojev, ena sestra je zgodaj umrla. Jože je prvo šolsko modrost nabiral v rojstnem kraju, potem pa se je z vlakom vozil v ljubljanske šole; šest let, od tretje gimnazije naprej, je bil v Zavodih sv. Stanislava v Šentvidu. Po maturi leta 1935 je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in 7. julija 1940 prejel mašniško posvečenje. Eno leto je bil semeniški duhovnik, nato pa štiri leta kaplan v Gornjem Logatcu, kjer je ostal do konca vojske. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce.

Pri bodočih oblastnikih je bil slabo zapisan, zato se je maja 1945 umaknil na Koroško, od tam pa ga je pot vodila v Italijo, kamor je spremljal begunce civiliste. Leta 1946 he odšel na duhovne vanje k jezuitom v Rim in po razmišljanju o svoji prihodnosti se je odločil, da postane član Družbe Jezusove in gre v misijone.

»Sprva sem hotel iti na Japonsko, kmalu pa sem imel pred očmi Indijo, ko sem se spomnil tega, kar sem bral v Bengalskem misijonarju.« To je bila priloga verskega mesečnika Glasnik Sra Jezusovega, ki so ga izdajali jezuiti. V indijski pokrajini Bengaliji so imeli od leta 1929 dokonca druge svetovne vojske cvetoče misijonsko področje slovenski in hrvaški jezuiti.

Zadnji slovenski misijonar v Bengaliji

Po letu 1950 je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. »Jaz sem bil eden zadnjih, ki so dobili dovoljenje za Indijo. Imel sem srečo, da je bil v Rimu tedaj jezuitski asistent za Indijo pater Jerome de Souza, ki se je boril za indijsko neodvisnost. Bil je velik prijatelj bivšega predsednika Girija. Takoj sem dobil vizo za Indijo.« To je bilo leta 1950. Odšel je v Bengalijo in prvih sedem let deloval med najbolj ubogimi v predmestju Kalkute, poem pa je vodil župnijo Keorapukur na robu tega velemesta. Ko je prišel tja, župnija še ni bila samostojna in jo je skupaj s sodelavci začel “ustvarjati” on. Posvetil se je oznanjevanju evangelija ter bil duhovni vodja skupine laikov, ki so kot prostovoljci skrbeli za karitativno dejavnost. Središče njihovega dela je bil zavod za tuberkulozne bolnike; tuberkuloza je bila tedaj v Bengaliji še zelo razširjena bolezen. Bolnišnico so zgradili na ozemlju, ki ga je od države dobila mati Terezija. Tam je želela postaviti naselje za gobavce, pa ji niso dovolili, zato je ozemlje prepustila župniji patra Cukaleta. Pri župnijskem delu mu je bil v veliko pomoč kaplan domačin in redvnice izvirne indijske redovne družbe, ki vodijo šole in so  odlične vzgojiteljice. Ko v daljni Indiji »nima človeka, s katerim bi se pogovarjal, se pogovarjam  s knjigami in na ta način tudi obdržim neko raven slovenskega jezika.« “Molil” je tudi s svojimi pesmimi, ki so leta 1994 izšle v zbirki Naj se te s pesmijo dotikam.

Leta 1990 je na željo matere Terezije odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Ko je junija 1999 zvedel, da ima raka, je dejal: »To sprejemam od Gospoda, vendar bi rad doživel 1. januar 2000.« Gospodar življenja njegove želje ni uslišal: 21. oktobra 1999 ga je poklical k sebi.

Učenec in sodelavec blažene matere Terezije

Naš misijonar p. Jože Cukale se je z materjo Terezijo prvič srečal leta 1953, pet let potem, ko je začel svoje delo v Kalkuti in uresničevati zamisel družbe Misijonark ljubezni. Z njo je prišel v stik, ko je imel duhovne vaje za njene sestre. Ko je leta 1956 želela, da bi njene sestre dobile zaposlitev po župnijah, jo je p. Cukale spremljal po slumih. Trčili so na četrt z “rdečo lučjo” (prostitucijo) in mati je rekla: »Semkaj ne morem poslati sester, tukaj bi morali postaviti svoje šotore bratje Misijonarji ljubezni.« Vprašala je p. Cukaleta, če bi bil pripravljen sprejeti vodstvo moške veje. »Takrat se še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosim Mater za odlog.« Ona je kmalu dobila Avstralca p. Andrewsa. »Od takrat naprej sva se večkrat srečala in zame je bilo vsako srečanje z Materjo pravi praznik. Kadar sem imel provleme, nisem šel k svojim predstojnikom, ampak sem se šel posvetovat z materjo Terezijo … Ko sem jo nekoč vprašal, kako to, da nas vaša beseda, Mati, gane, kot nikoli tako, in kako se pripravlja na pogovor z velikaši in vladarji tega sveta, je povzdignila težki in oguljeni rožni venec in iskren nasmeh ji je zaigral v očem in brez besed sva se razumela.«

Ko je kmalu po smrti matere Terezije (5. septembra 1997) stekel postopek za njeno razglasitev za blaženo, so našega misijonarja poklicali kot prvo pričo njene svetosti.

Naj zaključim z njegovo zahvalo za vsa srečnja s to veliko ženo, svetnico naših dni. »Bog bodi zahvaljen za ta neprecenljivi dar duhovnega prijateljstva. Pa ne le jaz, mnogi misijonarji se imajo, pravijo, zahvaliti njej in njenemu poslanstvu. Ne pozabimo njenega gesla: Ni potrebno, da postanem učinkovit, dovolj je, da ostanem zvest.»

image_pdfimage_print