Usodno poročilo

7

Tokrat sedim na klopci ob morju, čisto na jugu tretjega velikega japonskega otoka, ki se imenuje Kjúšu (po naše pisano). Menda živi na tem otoku več kot 12 milijonov ljudi in vsak izmed njih ima nesmrtno dušo. In mislim si: koliko se jih tega dejstva zaveda? Dopoldansko sonce, ki se svetlika  na valovih, mi ne more odgovoriti. Tudi valovi ne, ki so danes igrivo prijazni, a zmeraj na poti nekam v daljavo. Sinjemodro nebo prevaža oblake in prijazno molči. Edino veter šepeta in včasih vznemirja valove, a ti ga najbrž edini razumejo. Je nekaj skrivnostnega v gibsnju valčkov, ki se najbolj upajo približati obalnemu pesku.

»Gospod, smem prisesti?« me naenkrat nagovori starejši gospod, ki se je bil približal klopci, ne da bi ga opazil. In ka me še bolj začudi, je njegova normalna angleščina. Vstanem in vidim, da je ves Japonec.

»Izvolite!« ga povabim.

Najprej sname klobuk, potem se rahlo prikloni.

»Macumóto mi je ime,« se predstavi (ime je po naše pisano in naglas je rahel).

»Meni je ime Kos,« se predstavim, se rahlo priklonim in oba sedeva. Ker še zmeraj drži klobuk v roki, mu rečem:

»Prosim, pokrijte si znova glavo. Junijsko obmorsko sonce je lahko precej in hitro prevroče.«

»Hvala! Imate prav,« se nasmehne. In molčé se zazre v morje. Molčiva. Najbrž čaka, da jaz začnem pogovor. Ozrem se vanj:

»Odlično govorite angleško!«

Z novim priklonom glave se mi zahvali in reče:

»Od mladih nog sem si želel iti v široki svet. Na tokijski univerzi sem postal diplomant žurnalistike, angleščine in španščine. Takoj sem moral v New York, a že čez nekaj mesecev sem moral v Buenos Aires in kmalu zatem v Montevideo.«

Jaz nimam ničesar pripomniti. On gleda nekam otožno morje , potem se obrne k meni:

»Stal sem od daleč pod smreko in videl, kako ste zatopljeni v valove in sem naenkrat videl sebe v podobnem položaju, na klopci, odmaknjeni od nemirnega pristanišča Montevidea. In kakor vi danes, sem imel valove rad.«

»Gospod Macumóto, kako pravilno in globoko ste zajeli najin položaj. Človek mora imeti valove rad in potem lahko z njimi pleše v daljavo.«

Gospod se nasmehne:

»Strinjam se! Morje se mi zdi nekaj skrivnostnega.«

Pokimam.

»Meni, kristjanu, je morje genialna stvaritev Boga Stvarnika. IN kolikim ribam daje življenje …«

Gospod stegne roko in jaz mu jo stisnem, potem ko mi reče, da je tudi on kristjan.

»Katoliški kristjan,« doda smehljaje, »po drugi svetovni vojski.«

»Kakšno srečo – rekel bi milost – ste imeli, da vas niso vtaknili v vojsko oziroma mornarico!«

»Bili so odvisni od moje španščine in od kroga mojih znancev, ki so mi dostavljali vesti. V Montevideo so se stekale reke južnoameriških prirodnih živil. Različne ladje pod različnimi imeno so jih kupovale in bile pripravljene plačati, kar je bilo potrebno, brez obzira na to, da so bile cene pretirane, a ne neumno pretirane. Kot na zunaj nevtralnega in vljudnega žurnalista so mi zaupali, ker nisem nikdar javno poveličeval japonskih vojaških pridobitev.«

Ozrem se v njegove sive oči:

»Gospod vas je obdaril s človeka vredno pametjo!«

»Hvala!« se mi nasmehne.

Velika črna ptica zajadra nad nama v daljavo. Žal mi je, da ji ne morem dati imena. Moral se bom poboljšati v tej smeri, si neslišno rečem; ptice so čudovito ustvarjene živalice …

Daleč na obzorju se prikaže ladja, nekaj časa se premika po obzorju, potem je ni več.

»Žurnalistične radovednosti se ne morem otresti, oprostite! Smem vprašati, kaj je vaš poklic?«

»Misijonar sem, zaposlen takorekoč pri gradnji zavetišča za otroke brez staršev. Trenutno sem na čisto kratkem oddihu.«

»Kamen ste mi odvalili od srca. Noč in dan čutim v sebi neko težo, ki bi se je rad znebil. Poskusil bom.«

In spet se zazre v valove, ki so prav blizu, kot da so radovedni tudi oni …

»Kot poročevalec sem zvesto poročal o življenju na tem  koncu sveta; posebej sem pazil, da se ne zamerim sosedom. Prepričan sem bil, da so poslušali vsako mojo oddajo, saj je bilo na razpolago kar nekaj japonskih priseljencev. A nihče ni vedel, da sem imel skrit na dnu zaboja, polnega suhih fig, droben aparat – lahko bi mu rekli elektrofon – po katerem sem moral poročati v Tokio o odhodu vsake ameriške in angleške ladje. Nekatere, otovorjene predvsem s prehrano, so bile namenjene čez Atlantski ocean, na primer v Capetown ali v Panamo. Morda še kam drugam, a sem pozabil. Tokio je potem obvestil nemške podmornice, da so preprečile dotok živil v sovražne dežele. Vsak dan sem bil v pristanišču. Z mnogimi delavci sem se sprijaznil in tako povečal dotok novic. Tako sem leta 1944 zvedel, da je določena ameriška ladja, polna živil, v zgodnjji jutranji megli zapustila Montevideo.Še isti dan okrog poldneva sem to sporočil v Tokio.«

Z odkritosrčno napetostjo ga gledam, kako strmi v valove. Z glasom, ki je bil dovolj tih za moja ušesa, nadaljuje:

»V začetku južnoameriške pomladi se mi je skoraj vsak dan pridružila čedno, a ne elegantno oblečena gospa, južnoameriške polti, ki se mi je predstavila kot gospa Moréno, doma trenutno v Montevideo. Začuden sem jo pohvalil, da govori angleško kot bi bila iz New Yorka … Ko sem ji zaupal, da imam morje rad – kot pravi Jaonec – mi je zaupala, da hodi na klopco čakat zaročeca Amerikanca, ki dela na eni tistih ameriških tovornih ladij, ki tovorijo med drugim tudi debla paragvajskih gozdov.

»Ta les je dragocen,« sem ji priznal. Ona pa:

»Sva se že odločila, da se poročiva na njegovi ladji, ko bo konec vojske.« Nasmehne se in soraj v zadregi prenese smehljaj na valove.

Jaz pa: »Čestitam vnaprej! Rad bi se z njim srečal, ko spet pride v Montevideo.«

»Sporočila vam bom,« smehljaje doda.

Jaz pa: »Kako pa je ime njegovi ladji, če smem vprašati?«

»Ni nobena skrivnost. Imenje se Santa Fe.«

In tedaj sem se spomnil. Pred dvema mesecema sem poročal v Tokio, da je ladja z imenomm Santa Fe težko obložena zapustila Montevideo. Z ameriško zastavo na zastavnem drogu.

Najine oči se srečajo in tiho rečem:

»Kot katoličan ste se že spovedali. Dobra spoved se dotakne tudi stvari, ki so z nami povezane in za katere se ne čutimo odgovorne in naš Gospod jih prevzame v svoje usmiljenje. Gospod Macumóto, lahko se nanj zanesete! In kakšna molitev za kapitana ladje Santa Fe in njegovo zaročenko (morda ženo) ne bo zaman …«

image_pdfimage_print