Znojilčevega Marka božja pot

5

I.

Tam, kjer zavija široka in gladka velika cesta, ki veže Ljubljano s sosednim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano Črni graben, dviguje se na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Nz vrhu se hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike; tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, krog nje pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile. Tu je v  času, ko se je vršila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in družino, katero je morala ob svojem širnem posestvu imeti. Dvanajst glav goveje živine bilo je vedno v hlevu in poleg tega lepo število drobnice, kateri je bila gorska lega posestva jako prikladna. Ranjki Znojilec umrl je bil nagloma v najboljših, najkrepkejših letih in za njim je morala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom. Izpolnjevala je pa tudi to svojo dolžnost. Otroci so bili pridni in ubogljivi in pri vsem trudu in delu je imela mati vedno mirno in veselo zavest, da tudi tedaj, ko odrasto ter bodo jeli malo bolj samostojno stopati v svet, ne bodo zahajali na kriva pota. Peter in Marica sta imela prvi sedemnajst, druga petnajst let, najmlajši Jožef pa je izpolnil komaj dvanajsto. Glede teh se ni Ana nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti otrok, ravno šestnajstih let, prizadel je včaseh materi nekoliko skrbi; ne da bi bil poreden ali hudoben – ampak dobrosrčen deček je bil. Samo duševno ni bil tako razvit kakor drugi v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo na noben način v glavo. Tudi v šoli, katero je moral obiskovati, ni prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu, je znal  pravo ukreniti; on je živino najbolje krmil, vselej je vedel, je li “dimka” ali “mavra” bolna, nikdar pozabil na število plastovja za drobnico, dobro je že za plugom hodil, sploh je bil najboljši pastir in hlapec. In kakor je svoja opravila točno izvrševal, bil je pa tudi v svojem početju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh navadno, ki so v duševnem razvitku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani prizadelo včasih bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten. Puščala ga ni rada kam drugam, v tujo tovarišijo ali družbo, in z dobro besedo ga je znala skoro vselej pridržati doma, ako je starejši brat Peter krenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo lepo tukaj doma! Hiša je stala na malo vzvišenem porobku, obrnjena z licem proti jugu, in ves dan je sonce sevalo pred kamniti prag. Na levo si gledal v tesno dolino, po kateri se je vila velika bela cesta in ž njo vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive Kamniške in koroške planine. Po sadnem drevju krog hiše so skakali in peli ščinkavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, temnozeleno  travo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta “dimka” krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregu pod hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva bela ovna in trkala se z glavama, da je kar votlo zadonelo izza grmovja. Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krog njiju in ju oblajal. Marko je sedel pod debelo hruško drobnico in rezal žlice; včasih pa je vstal, zgrabil na kratek ročaj navezani bič, spleten iz starih vrvic, ga zasukal na daleč okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega gozda; potem je zaukal na glas in iz celih prsi – ju huhuhu-u –je šlo z brega na breg. Oh, ukati je znal!

Posestvo je bilo na samoti, do bližnjega soseda več nego četrt ure hoda; zato so živeli Znojilčevi tudi večinoma le med seboj in zlasti otroci niso prišli mnogo v dotiko z drugimi ljudmi.

Materi Ani je bilo to skoro najljubše; vendar je vedela kot pametna žena, da treba človek včasih večje družbe in daljšega pota v svet. Kdor je videl le domačo vas in domačo cerkev, ta ne ve mnogo povedati in ne zna, kako ravnajo drugi ljudje in tudi ne ume včasi kaj boljšega spoznati in svetovati. Sama seveda ni hodila daleč naokoli; najdaljša pot je bila vsake dve leti enkrat v Ljubljano, če v obližju svojih rejenih volov ni mogla prodati, in vsako leti enkrat na božjo pot na Limbarsko goro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka; ker se ji je bil pa tedaj skoro zgubil, ga je odslej puščala doma, akoprav se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okrog svetega Jakoba , ko so Znojilčevi nakladali ravno pokošeno seno, gorsko trdino; vroče sonce je pripekalo, duh sena pa je polnil zrak nad majhnim pašnikom, kjer so grabili naši znanci.

»Pozni ste, pozni!« zaklical je majhen, postaran mož, ki je prišel po stezi mimo, noseč grablje na rami.

»Vi tudi, sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnila pisan robec malo čez čelo in ponehala grabiti seno. Tudi drugi s ustavili delo.

»Hvala Bogu, da imamo tako vreme!« pričel je zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivček, iz žepa.

»Mlaj ga bo obrnil,« menil je hlapec, ki je na vozu stoječ uravnaval ogle naloženega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« je dejal sosed.

»Kako pa je z vašo Rezo?« vpraša Znojilka.

»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in oči jo bole – oči. Jaz sem že dejal: V nedeljo bo oni veliki shod pri sveti Luciji na Skaručni in, če Rezi malo odleže, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomočnica za oči!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I – sosed, pa bi naša dva s seboj vzeli, Petra in Marico – da ne bosta sama hodila!«

»Zakaj ne? Še bolj kratek čas nam bo, ako nas pojde več!«

Vtem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se pogledala na skrivnem, vesela in iznenadena, ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno pridnostjo; bil je že skoro naložen.

»Oh, na Skaručni je lepo!« pristavil je hlapec ter vlekel nase veliko žrd, ki mu jo je bil podal Marko od spodnjega konca sem. »Le dobro porini!« velel je fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo kvišku, da je hlapec skoro omahnil; a potem je vendar potisnil žrd na voz, sedel kobal nanjo ter pomagal drugim, ki so na koncu z vrvjo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.

»Na Skaručno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega ni imenovala, govoreč s sosedom, in zato je vedel, da bo moral doma ostati.oda kako lepo je po svetu in na božji poti! Spominjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil šel z materjo na Limbarsko goro. V cerkvi je bilo skoro tako kakor doma na Brdu; toda zunaj, koliko ljudi! In ti prodajalci, ki so ponujali zunaj svoje raznovrstno blago! Robce in lišp, sladkarije in potice, ure in nože, čipke in ogledala in ogrlice; oh, muzike – muzike!

Take orglice, bunde – dromlje – ali naj si bo, kar hoče, da le poje, živžga, piska ali gode, to je bilo vzor našemu Marku. In takrat se je bil v gneči romarjev tako zagledal v prodajalnice, da je zgrešil mater in ona njega in šele po truda polnem, večurnem iskanj ga je našla, ko je bila večina ljudi že odšla, zamišljenega in vendar vedno radovednega pred eno tistih prodajalnic. Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda – le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaručni bo ravno tako, mislil je dečko, tudi kaj goslic in piščalk, in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanj pa mu veleti to ali ono.

Po večerji je šla Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjo in prinesla staro mošnjico v hišo.

»Náta – za jutri!« velela je Petru in Marici in pomolila vsakemu tri šestice.

Marku je bilo, kakor bi ga kdo tiščal za vrat, in bruhnil je takrat na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se boš spet zgubil kakor tedaj pri sv. Valentinu na Limbarski gori!« Rekši, zavezala je spet mošnjo in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca na mizo in podprl glavo. Vsak bi mislil, da mu je jok najbliže.

A naenkrat je planil kvišku, porinil leseno žlico, ki je ležala pred njim, daleč po mizi. »Pa pojdem, pa vendar pojdem!« vzkliknil je in šel naglo iz hiše.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imel svojo, iz surovih desk napravljeno posteljo, spodaj pa zaboj; tega je odprl in prav iz dna izvlekel nekaj v star, zamazan papir zavitega. Papir je polagoma razvil in tu sta bili res še dve stari, svetli šmarni petici, birmansko darilo botra soseda. Z zadovoljnim pogledom ju je zopet zavl na vtaknil v žep praznične suknje, ki je ležala na vrhu zaboja. Potem je vrgel še nekoliko klaje svoji stari dimki in, ko je Peter ravno stopil v helv, dejal je še enkrat jezno: »Jaz pojdem tudi – in pojdem!« Peter je poznal trmoglavost bratovo ter molčal. Kmalu potem je na Znojilah vse spalo.

se nadaljuje

image_pdfimage_print