Družina (8. otroci – 2)

V katehezi o družini zaključujemo danes razmišljanje o otrocih, ki so najlepši sad blagoslova, ki ga je Stvarnik dal možu in ženi. Govorili smo že o vélikem daru, ki so otroci, danes moramo pa nažalost govoriti o “zgodbah trpljenja”, ki jih doživljajo mnogi od njih.

Mnogo je otrok, ki so že od začetka odklonjeni, zapuščeni, oropani njihovega otroštva in njihove bodočnosti. Najde so celo kdo, ki kot v svoje opravičilo reče, da je bila napaka pustiti jim sploh priti na svet. To je sramota! Prosim vas, prelagajmo svojih krivd na otroke. Otroci niso nikoli “pomota”. Njihova lakota ni pomota, kot ni pomota jihova revščina, njihova krhkost, njihova zapuščenost – toliko otrok je zapuščenih na cestah in tudi njihova nevednost in nesposobnost ni pomota – in toliko otrok ne ve, kaj je šola. To so kvečjemu motivi, da bi jih ljubili bolj in z večjo velikodušnostjo. Kaj naj počnemo s slovesnimi izjavami o pravicah človeka in o pravicah otroka, če potem kaznujemo otroke zaradi zablod odraslih?

Tisti, ki imajo dolžnost vladati, vzgajati, rekel bi celo vsi odrasli, smo odgovorni za otroke in za to, da vsakdo stori, kar more zaspremembo tega stanja. Govorim o “trpljenju” otrok. Vsak na rob družbe odrinjen in zapuščen otrok, ki živi od beračenja po cestah ali kakor se drugače znajde, brez šole, brez zdravstvenega varstva, je krik, ki se dviga k Bogu in obtožuje sistem, ki smo ga zasnovali odrasli. Na žalost so ti otroci plen zločincev, ki jih izkoriščajo za sramotne kupčije ali jih urijo za vojsko in nasilje. Pa tudi v tako imenovanih bogatih deželah toliki otroci doživljajo drame, ki jih globoko zaznamujejo zaradi družinskih kriz, zaradi pomanjkanja vzgoje ali zaradi življenjskih pogojev, ki so včasih nečloveški. V vsakem primeru so to otroštva, ki trpe nasilje na telesu in na duši. Toda Oče, ki je v nebesih, ni pozabil nobenega od teh otrok! Nobena njihova solza ne gre v nič! Tako tudi ne izgine naša odgovornost, družbena odgovornost vsakogar od nas in vsake države.

Nekoč je Jezus okregal učence, ker so odganjali otroke, ki so jih starši prinesli, da bi jih blagoslovil. Evangeljska pripoved je ganljiva: »Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: ›Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.‹ Potem je položil nanje roke in šel od tam« (Mt 19,13-15). Kako lépo je to zaupanje staršev in ta Jezusov odgovor! Kako rad bi videl, da bi ta pripoved postala običajna zgodba vseh otrok! Bog bodi zahvaljen, da otroci z velikimi težavami zelo pogosto najdejo  izredne starše, ki so pripravljeni za vsako žrtev in za vsako velikodušnost. Toda taki starši ne bi smeli ostati sami! Morali bi spremljati njihove napore, pa tudi darovati jim trenutke deljenega veselja in brezskrbnega zadovoljstva, da se ne bodo ukvarjali samo s terapevtsko ročnostjo.

Kadar gre za otroke se v nobenem primeru ne bi smelo slišati uradnih izrazov pravne obrambe kot: »navsezadnje nismo neka dobrodelna organizacija;« ali: »zasebno vsak lahko počne, kar hoče,« ali celo: »žal ne moremo ničesar storiti.« Te besede ne služijo ničemur, kadar gre za otroke.

Le prepogosto padejo na otroke posledice izkrivljenih življenj, začasnega in slabo plačanega dela, nemogočih urnikov, neučinkovitih prevozov … Toda otroci plačujejo tudi ceno nedozorelih druženj in neodgovornih ločitev: oni so prve žrtve. Nosijo posledice kulture obupnih osebnih pravic in postanejo prezgodaj zreli otroci. Pogosto se uče nasilja, ki ga niso sposobni presoditi in so pod nadzorstvom odraslih prisiljeni prilagoditi se propadanju.

Kakor v preteklozti Cerkev tudi v našem času daje v službo otrokom in njihovim družinam svoje materinske sposobnosti. Staršem in otrokom ta naš svet prinaša Božji blagoslov, materinsko nežnost, trd očitek in odločno obsodbo. Z otroci se ni šaliti!

Pomislite, kakšna bi bila družba, ki bi se enkrat za vselej odločila uresničiti sledeče načelo: »Res nismo popolni in delamo mnoge napake. Toda kadar gre za otroke, ki prihajajo na svet ne bo nobena žrtev odraslih ocenjena predraga ali prevelika, da bi se le izognilimožnosti, da bi kak otrok mislil, da je napaka, da ne velja nič in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi.« Kako prijetna bi bila taka družba! Trdim, da bi bili taki družbi oproščene njene neštevilne napake. Zares mnoge!

Gospod presoja naše življenje ob poslušanju tega, kar mu poročajo angeli otrok, »angeli, ki vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,18). Vedno se vprašujmo: kaj bodo pripovedovali Bogu o nas ti angeli otrok?

image_pdfimage_print