Jan Vermeer de Delft-Betanija

7. poglavje: Zrno med kamenjem

PRIJATELJI IN ZVESTI

Vzporedno s sovraštvom, ki se  je plazilo pod zemljo, pa vidimo v evangeliju tudi spremstvo prijateljev in zvestih duš, ki spremljajo Jezusa. Po potih Judeje ne hodi sam: okoli njega vidimo skupine zvestih, ki hodijo za njim, tiste, ki mu bodo vzklikali pri njegovem zmagoslavnem vhodu na cvetno nedeljo. Nekateri od njih bodo junaško ob njem, ko bo stopal na Kalvarijo, pa tudi jutru vstajenja.

Od teh prijateljskih likov stoji v ospredju dvoje žena, Marta in Marija, sestri Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tretji evangelij, ki govori o njiju s svojo običajno obzirnostjo, ne pove, kako se imenuje kraj, kjer sta sprejeli Učenika (Lk 10,38-42). Verni sestri pa zopet srečamo v zgodbi o Lazarjevem obujenju, o katerem pravi Janezov evanglij, da se je vas imenovala Betanija. Šlo je za cvetoče naselje sredi oljk in smokvinih dreves; karavanska cesta iz Jeruzalema v Jeriho je šla ob vznožju njenih zidov. Uro hoda od Jeruzalema se je zdelo, da je daleč od njega, kjer je bila vmes Oljska gora in je bil njen mirni okvir tako malo podoben hrupnemu sijaju prestolnice. Danes je to samo umazana vas sredi ječmenovega polja, s polomljenimi vratnimi loki in vdrtimi oboki, kjer razni vodiči nadlegujejo potnika, da mu za – bakšiš, bakšiš! – med drugim zidovjem pokažejo zidovje, kjer sta baje prebivali Marta in Marija. Zdi se, da se je Jezus v mesecih oktobru novembru in decembru leta 29 večkrat zarževal v tej prijateljski hiši. Kraj je bil zanj prikladen, ker mu je dopuščal, da je šel v Jeruzalem, kolikorkrat je hotel, ne da bi moral tam ostati čez noč. Ker je vas ležala nekoliko stran, je bil tu tudi bolj na varnem. Kljub temu moramo občudovati pogum družine, ki je grožnje farizejev in vpitje članov velikega zbora niso zadržale, da ne bi sprejela Mesija kot gosta in prijtelja.

Sloviti in ljubki evangeljski prizor, ki ga je v svetli in resni preprostosti njegovih treh oseb tako lepo upodobil Jan Vermeer de Delft, bi mogli pomakniti nekako v tiste hladne tedne, ki jih pozna Judeja takoj po končanem poletju. Nenadoma se začno hudi nalivi. “Markešvansko (novembrsko) grmenje je podobno bučanju tromb.” Prebivalstvo Judeje, vajeno hude vročine, je prezebalo in ljudje so prižigali žerjavnice. Njihove črede so odšle proti Jordanovemu “Ghoru” (ozki in globoki rečni dolini; op. ur.). Med dvema nevihtama pa je ozračje tako čudovito čisto, da je videti najmanjše podrobnosti v daljni modrini: na jugu Moabsko pogorje, na severovzhodu skozi zareze med griči pa Geraške gore. Jezus je zopet na obisku pri svojih prijateljih. Vsaka od sester mu daje, kar meni, da ima najboljšega. Starejša, Marta, skrbno pripravlja odeje za njegovo sobo ter nosi skupaj mleko in med ter dateljne in praži ribe. Mlajša, Marija – kako lepo evangelist pokaže različnost značajev! – pa sedi pri Učenikovih nogah in ga  vso dušo posluša. Tedaj se skrbna gospodinja ujezi zaradi njene navidezne lenobe: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pusti samo streči?« Ni razumela, da je pri njej Bog in da je najvažnejše poslušati ga. Jezus pa je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.« Ali je hotel Jezus, kakor so govorili pozneje, pohvaliti kontemplativno življenje, ki je nasprotno dejavnemu? “Edino potrebno” je gotovo Božje kraljestvo, zveličanje; to Božje kraljestvo pa je pri Jezusu in vsa prizadevnost sveta, naj je še tako otrebna in celo sveta, je manj vredna kakor pa tiho češčenje.

Še drug dogodek nam pokaže rojstvo enega tistih prijateljstev, ki si jih zna Jezus pridobiti z eno samo besedo, z enim samim pogledom. Bilo je spet v Jerihi, konec marca leta 30, nedvomno nekaj dni preden se je začel teden trpljenja. Jezus je prišel s svojimi učeci v mesto. Prihajal je iz Pereje, kjer je učil ljudstva, ki ga še niso poznala. Obudil je bil Lazarja in zdaj gre proti Jeruzalemu, pomešan med pisano množico, katere cilj so velikonočni prazniki v svetem mestu. Od nekod se je razširila novica, da je Jezus med romarji, zato bi ga ljudje radi videli in se mu približali. To si še bolj kakor drugi, želi nekdo. Ali je nekaj Jezusovih besed, o katerih je slišal, že našlo pot v njegovo dušo? Vendar svojega cilja ne more doseči, ker je majhen in se izgubi v množici. Tedaj mu pride srečna misel. Po trgih in ob cestah rastejo sikomore, močna, lepa drevesa, katerih korenine poganjajo v lokih iz zemlje proti deblu in olajšujejo plezanje. V trenutku je mož med vejami. Toda Jezus ga je že opazil. Razumel je smisel njegovega truda, ki si ga je naložil, da bi ga videl. »Zahej, stopi hitro dol,« pravi Jezus, »zakaj danes moram v tvoji hiši ostati.« Redka in nerazumljiva čast. Zahej, cestninar, davkar, ki pobira pristojbine na balzam in dišave, celo eden od predstojnikov pohlepnežev in skopuhov, nekdo, ki je v svojem žalostnem poklicu obogatel. Kaj so pobožni Izraelci mislili o cestninarjih, vemo. Sedaj pa nepoboljšljivi Jezus zavije k njemu, jé pri jegovi mizi! Jezus se pri njem celo dlje zadrži in pove prilikko, zelo lepo priliko o minah in talentih. V njej uči, kako naj dobro uporabljamo premoženje, ki nam ga je Bog zaupal in za katero bo nekega dne zahteval obračun. Znova jih tudi opozori, da Božje kraljestvo ne bo prišlo tako, kakor pričakujejo. Poslušalci so navdušeni nad priliko, v kateri s hudomušnim veseljem spoznajo “v človeku plemenitega rodu, ki je šel v daljno deželo, da bi zase dobil kraljevsko oblast”, svojega nekdanjega kneza Arhelaja, nad čigar razočaranjem se še vedno zabavajo. Prizor je živahen, domač in prisrčen. Jezus je s pozornostjo, ki jo je posvetil Zaheju, osvojil njegovo srce in ga pridobil za Boga. »Glej, Gospod,« pravi cestninar, »polovico svojega imetja dam ubogim in če sem koga v čem prevaril, povrnem četverno.« Kolikšna ponižnost! Sam sebe obsodi na zakonito kazen tatov. Zato vzklikne Jezus: «Danes je tej hiši prišlo zveličanje!« in sklene, kakor tedaj, ko je poklical drugega cestninarja, Mateja, da Sin Božji ni prišel rešit pravičnih, ampak grešnike in iskat,“kar je izgubljenega” (prim. Lk 19,1-28; Mt 25,14-30).

Krščanska pobožnost je vzljubila spreobrnjenega cestninarja. Neka legenda je naredila iz njega tovariša svetega Petra in cezarejskega škofa, druga pa trdi, da je živel kot puščavnik v divji dolini, kjer je zdaj svetišče Rocamadour v južni Franciji.

Tako v judejskem obdobju ni vse samo sovraštvo. Jezusa so ljubili možje in žene, ki so ga spremljali na njegovih potih, matere, ki so vodile k njemu otroke, da jih je blagoslavljal, neznanka, ki je vzkliknila: »Blagor telesu, ki te je nosilo!« Le preveč človeško je, da bi se začudili, če ga niso znali, če si ga niso upali braniti. Pa vendar se je iz njih rodila jeruzalemska Cerkev, pogumno občestvo, ki je sredi judovskega mesta ohranilo živ spomin na Križanega in je dalo krščanstvu prvega mučenca, Štefana.

V skupinah prijateljev in svojih zvestih – precej številnih, ker se je po vstajenju nenadoma pokazalo petsto “bratov” – je Jezus določil takoj v začetku svojega bivanja v Judeji nekakšne apostole druge vrste, ki jih je poslal, da poneso njegovo besedo v mnoge dežele, kot je storil že prej z dvanajsterimi. Predvsem iz Lukovega evangelija vemo (Lk 9,57-62; Mt 13,19-22) , kako je izbiral tiste, iz katerih je naredil svoje sodelavce in kaj je zahteval od njih. Predenj je stopil pismar – celo med učeniki postave je rasel njegov ugled. »Učenik, povsod hočem iti za teboj.« Resnično dobra volja, toda ali je mož vedel, čemu se izpostavlja? »Lisice imajo brloge, ptice pod nebom imajo gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil.« Evangelisti ne povedo, če opozorilo ni preplašilo poklicanega. Drugi, ki je že njegov učenec, prosi za odlog v trenutku, ko bi moral oditi na misijonsko potovanje: umrl mu je oče, pa mora iti, da ga pokoplje. »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve,« odgovori Jezus, »ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

Nepopolni stavek se je zdel skrivnosten. Često so razširjali njegov smisel zunaj miselne zveze, v kateri ga je izrekel Jezus. Resnično globoka pa je razlaga, ki jo predlaga François Mauriac: »Blščečo in trdo kovino teh besed pokriva umazanija devetnajstih stoletij. Devetnajst stoletij blažilnih razlag slabi njih pomen. Ker ne gledamo v obraz resnici, dobesedni resnici besed, od katerih ne bo nobena prešla. Pa vendar! Kako resnične so, moremo ugotoviti, če gledamo udeležence uradnih pogrebov: spačene, bolestne obraze, ki so jim vtisnili svoj dvojni pečat čas in pregrehe, izmozgano, z grehi nasoljeno meso, množica teles, ki je v oblakh kadila bolj gnila od mrliča.«

Človeška čustva ne smejo nič pomeniti tistemu, ki je sklenil, da se daruje Kristusu. Kristusov poslanec po znamenitem reku, ki ga navaja sv. Avguštin, ne sme »zapustiti Živega, da bi zlagal bajke o mrtvih!« Še drugi dobi na podobno vprašanja podoben odgovor: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« – »Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Trd zakon in stroga izbira »Če kdo pride k meni,« je še rekel Jezus, »in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Torej popolna odpoved, celo najbolj upravičenim čustvom! Zakon ljubezni, ki ga oznanja Jezus, ima na sebi nekaj strašnega in nič bi ne bilo bolj napačno, kakor če bi ga ovijali v sladkobno razlago. Misijonar, ki se v osrčju afriške goščave posveča nkaj sto črncem, ve, kaj stane, če nekoga použiva ljubezen do Boga, kakor vesta to trapist in karmeličanka, ki – odtrgana od vsake človeške ljubezni – v tišini svojega samostana opravljata delo nadnaravne predaje. Tako Mesija z najstrožjo izbiro pripravlja kadre, ki naj bi izvrševali in nadaljevali njegovo delovanje.

Tako je bila izbrana skupina učencev, večja od one dvanajsterih apostolov; začel se je razvoj hierarhije bodoče Cerkve. Njihovo število je sporno: nekateri so za 70, ki je bilo judovsko sveto število, ševilo starcev, ki jih je Mojzes izbral, da bi mu pomgali (3 Mz 11), število članov vélikega zbora. Drugi, kot a primer Lagrange, dopuščajo na osnovi najstarejših rokopisov 72. Jezus jih je razposlal, »ker je žetev velika, delavcev pa malo.« Navodila, ki so jih prejeli, so bila podobna tistim, ki jih je Jezus dal apostolom, razen oblasti obujati mrtve, ki je niso prejeli, kot jim tudi ni prepovedal, naj ne hodijo k poganom in Samarijanom (Lk 10,1-12). Kdo so bili dvainsedemdeseteri? Evangelij ne poroča njihovih imen. Luka, ki je bil dolgo pri sv. Pavlu v Cezareji, jioh je gotovo poznal, vendar jih ni zapisal. Klemen Aleksandrijski je vedel, da je bil tisti, ki mu je Jezus odgovoril: »Pusti mrtve …« diakon Filip, ki je pozneje oznanjal evangelij v Samariji in v Saronu in čigar štiri hčere so bile “prerokinje” v prvotni Cerkvi. Evzebij je ugotovil med njimi Barnabo, Pavlovega sodelavca, Sostena, ki je skupaj s Pavlom pisal Korinčanom, in končno Matija, ki so ga namesto Juda izvolili za apostola. Morda je bil eden od njih tudi emavški učenec Kleopa. Njihovo poslanstvo je bilo gotovo uspešno, ker pravi Luka, da so se vrnili veseli. »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« Jezus, ki jih je hotel obvarovati napuha, pa je odgovoril: »Ne veselite se nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,17).

Tako je judejsko obdobje novo napredovanje v sejanju Božje besede v svetu in v izgradnji bodoče Cerkve.

image_pdfimage_print