13. oktober – 28. nedelja med letom

(Lk 17,11-19)TUKAJ

Ozdravljenje desetih gobavcev je pripoved o čudežu doktrinalnega značaja. Pri njej čudež sam ni tako važen, ampak različno obnašanje ozdravljencev in Jezusove besede ob tem. Zgodba kaže jasno zgradbo. Po uvodnem stavku, ki se nanaša na pot, ki jo je Jezus prehodil, je v prvem delu opisano srečanje z desetimi gobavci in Jezusovo dejanje ozdravljenja. V drugem delu pa gre za zahvalo edinega, ki se je vrnil, Samarijana, in Jezusovo komentiranje odsotnosti ostalih deveterih. Evangelist je opustil vse podrobnosti in s tem dal poudarek na “enega”, ki se je vrnil in na njegovo zgledno obnašanje. Vprašanje, ali gre pri naši zgodbi in pri ozdravljenju enega gobavca, ki je v Markovem evangeliju, za en starejši vir, ki sta ga oba evangelista različno obdelala, ali pa gre za dve popolnoma neodvisni zgodbi, niti ni bistvene važnosti. Prošnja gobavcev, naj jih ozdravi, izražena Jezusu, jasno kaže, da ga imajo za odrešenika. Posebno zanimivo je, da Jezus na njihovo prošnjo za ozdravljenje ne naredi nobenega “znamenja”, ampak jih enostavno pošlje na “kontrolni pregled” k duhovnikom in spotoma ozdravijo. Poudarek pa je na Jezusovem komentarju ob vrnitvi edinega, ki se je prišel zahvalit. Ta komentar ni usmerjen na ozdravljenega, ampak na tiste, ki so bili poleg, čeprav jih zgodba sama nikjer ne omenja. Šele potem se Jezus obrne na ozdravljenega Samarijana z besedani: »Tvoja vera te je rešila.« Ta Jezusova izjava se v evangelijih pogosto ponavlja in s tem, da se je vera pokazala ne le v prošnji za ozdravljenje, ampak tudi po ozdravljenju samem, pomeni, da ozdravljenje ostaja usmerjeno na Jezusa, da je torej znamenje Boga med ljudmi, kar je znamenje poslednjih časov, torej eshatološko znamenje.

Ko upoštevamo vse to, lahko vidimo, da zgodba na zgleden način kaže, da je Samarijan v veri, zaradi katere je bil ozdravljen, videl odrešilno dejavnost Boga, saj je ob vrnitvi »z močnim glasom slavil Boga.« Njegova hvaležnost je izraz njegove vere v Boga, ki uresničuje odrešenje. Kar je Jezus storil za gobavce in povratek Samarijana v veri kaže, kako Bog v Jezusu daje na dokončen način odrešenje.

Za izraz zahvale, da je ozdravljeni Samarijan pred Jezusom »padel na svoj obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval,« uporabi evangelist grški izraz euharistõn autõ, iz katerega izhaja naša “evharistija”. Evharistična daritev je torej v odličnem pomenu zahvala, saj bi se morali vedno zavedati, da je zahvala najboljša prošnja za prihodnje darove. Jezus je v zavesti svojega bližnjega konca v simboličnem eshatološkem dejanju večerje oznanil, da Božje kraljestvo, ki se je razodelo v njem, ne bo odvzeto v njegovi smrti, ampak traja preko njegove smrti. Kadar torej krščanska skupnost obhaja v evharistiji spomin Jezusove smrti in vstajenja, s tem oznanja svojo vero, da se zaveda, da je v Jezusu dokončno in popolno sprejeta od Boga. Zato se skupnost zahvaljuje »po njem, z njim in v njem.«