Rožni venec – kakor kolo

24

Avtor je bil škof v avstrijskem Innsbrucku od 1980 do 1997; umrl je leta 2013. Odlomek je iz njegove knjige “Der Rosenkranz. Ein kleines Plädoyer”, ki je v nekaj tednih po izidu postala uspešnica.

Najprej moram priznati, da sem gotovo spadal med tiste, ki niso ravno navdušeni za rožni venec. Kot otrok in mladostnik rožnega venca nisem maral. Kot otroci rožnega venca nismo molili, temveč smo ga pasivno prenašali. In do danes dvomim, ali je skupna molitev rožnega venca najboljši dostop do te molitve.

Molitev tišine

Rožni venec sem začel ceniti kot “molitev tišine”. Angelov pozdrav dekletu iz Nazareta se je tudi dogodil v tihi uri, stran od hrupa in vrveža sveta. In vendar je to bila velika ura. Zdi se mi, da rožni venec spada še najbolj v tiho okolje: dolinske poti domače dežele, klop v parku zjutraj, molčeča, prazna cerkev, stol na balkonu, ura v bolniški postelji…

V strelskem jarku

Bog mi je moral v svoji Previdnosti odrediti tihe čase posebne vrste, da sem lahko odkril neljubljeni rožni venec. To je bil najprej molk zapora v samici… in druga tišina je bila tišina stražarske službe v strelskem jarku. Nobenega od the bivališč ne morem priporočiti drugim. A vendarle bi moglo biti tako, da vam Bog v življenju tudi kdaj dodeli kak obroben položaj, delček popolne odvisnosti od njega samega. To bi moglo biti po prvi tesnobi priložnost za marsikaj, tudi za rožni venec.

Potrpežljivost se splača

Domnevam, da gre mnogim tako kakor meni. Mi smo pač skokovito-nemirni, živčno-neskoncentrirani ljudje trenutka. Nek raziskovalec obnašanja (etolog) nas je imenoval “momentalisti”. Zato mislim, da je oblika molitve, ki lahko nekoliko pripomore k temu, da nas pospremi v neki mir, času primerna in sodobna.

Seveda to ne gre brez neke potrpežljivosti in truda. Rožni venec ni “sedežnica”, ampak “gorsko kolo” (mountainbike). Potrpežljivo in ritmično poganjanje pedalov je nekoliko naporno, a nas privede na vrh.

image_pdfimage_print