Verujem v večno življenje

64

ESCHATON ALI KONČNA USODA SVETA

Konec vesolja

Že v srednjem veku ni manjkalo teologov, ki so zagovarjali večno trajanje vesolja vsaj s filozofskega vidika, pa tudi danes so taki, ki mislijo, da se bo širjenje vesolja nadaljevalo v neskončnost. Jezus pa nas opozarja, da bosta »nebo in zemlja prešla« (Lk 21,33).

Iz svetopisemskih besedil ni mogoče spoznati nič gotovega o tem, kakšen bo konec sveta. Ko so v poznem judovstvu so pričakovali čudežen in katastrofalen Božji poseg, so mislili, da bodo vsi elementi vesolja šli skozi “ogenj” in ne bodo mogli ogroziti človeškega bivanja z nevihtami, orkani, tajfuni in tako dalje. Odmev teh preroških (prim. Iz 13,10; 34,4.7; Jl 2,10) in apokaliptičnih prerokb je najti tudi v 2. Petrovem pismu (3,7.10.12-13), kjer beremo: »Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi … Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita … da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.«

Toda že v preroški literaturi so te podobe pogosto uporabljali za oznako padca antičnih imperijev. Jezus jih uporablja (prim. Mr 13,24-26in vzpor.), da zagotovi svojim vernim Božji poseg v dnevih stiske.

Vsekakor astrofiziki ne napovedujejo trenutnega in katastrofalnega konca vesolja, ampak počasnega in neizprosnega zaradi “ledene smrti” ali “termične smrti”. Še več: po zadnjih domnevah vesolje “umira” dan za dnem, ker se delci njegove celotne mase radioaktivno razkrajajo in končujejo v nič.

image_pdfimage_print