1857 – SMRT

20. aprila je predstojnik Kongregacije za širjenje vere pisal praškemu nadškofu kardinalu Schwarzenbergu o Knobleharjevi smrti. Pravi, da so v Neaplju vse storili, da bi ga rešili. Kongregacija mu je poslala 300 skudov, ki jih pa že ni več prejel. Z njimi bodo plačali bolezenske in pogrebne stroške zanj; ostalo bodo dobili nazaj

Ljubljanske Novice so 21. aprila že proti koncu v predelku “Novičar iz raznih krajev” samo z dvema vrstama in pol obvestila čitatelje, da je dr. Knoblehar umrl v Neaplju za mrtvoudom in da je bil bolehem že ob odhodu iz Kartuma.

Zgodnja Danica je imela 29. aprila prvo stran črno obrobljeno. V tem črnem okviru je bla žalostinka, ki jo je zložil 20-letni Anton Umek Okiški:

Sapice pihljajo spomladanske,

Tiha, mirna je Slovenija;

Kar naenkrat od strani poldanske

Rani jo novica žalostna;

Njeno radostno pričakovanje

Se izšlo je v bridko žalovanje.

 

Zapustivši Afrike vročino

Slavni apostolski provikar

Ravno je na poti v domovino,

naš rojak Ignacij Knoblehar.

Oj, al čuj: Na potu smrt nemila

Ga je v hladno zemljo položila.

 

Oh, žaluj, predraga domovina,

Ki zgubila si apostola;

Več ne boš sprejela svoj’ga sina,

Tuja zemlja je zakrila ga.

In ti, Cerkev, objokuj junaka

Svete vere, našega rojaka!

 

Prežalujte črne ve ovčice!

Več ne bo pastirja k vam nazaj;

Zemlja krije njega umno lice,

Šel je v boljši, večno mirni ikraj.

Milo za zamorske vas naróde

In za svoje brate prosil bode.

 

Mirno spavaj v daljnem južnem kraju,

Vere zvest junak, Sloven’je sin!

Videli se bomo v svetem raju;

Živel večno bode Tvoj spomin,

Ko si, zapustivši očetnjavo,

Množil božjo in pa njeno slavo.

 

Na drugi strani te številke Zgodnje Danice je pa klen in toplo pisan Jeranov članek:

»Izgubili smo torej visokočastitega apostolskega provikarja srednje Afrike, g. Ignacija Knobleharja, preljubega rojaka, po vsem svetu zelo slavljenega misijonarja, učenega, bistrega, srčnega, pobožnega moža: 13. malega travna je v Neaplju v spodnji Italiji sklenil svoje delavno življenje. Poročilo pravi, da ga je zadel mrtvoud, seveda po poprejšnji bolezni in hudem trpljenju.

Mnoga znamenja so že prej kazala na to, da za njegovo življenje ni več veliko upanja, kakor n. pr. večkratni napadi mrzlice že pred nekaj leti, otekanje nog v zadnjem času, nekoliko dvomljiva poročila zastran njegovega stanja iz Kartuma. Nedavno iz Jutrovega dospelo pismo pravi, da se je v Egiptu govorilo, ko je rajni potoval v Evropo, da ima počasno jetiko. Pri vsem tem pa vendar nismo verjeli, da bomo morali v tako kratkem času slišati kaj tako silno žalostnega. Vsakdo je imel veliko upanja, da si bo visokočastiti gospod in naš slavni rojak v svoji ljubljeni domovini vendar še opomogel. Tudi se je dalo misliti da ga božja previdnost še naprej potrebuje za svoje namene. Vendar temu ni tako. Moja pota niso vaša pota in in vaša pota niso moja, govori nedoumljiva Modrost. In njej se vsi uklanjamo, akoravno nam krvavi srce.

Gospod nas ne potrebuje; On lahko vse sam stori. Te modre besede sem več kakor enkrat slišal iz ust rajnkega in jih svoj živi dan ne bom pozabil. To je tudi odgovor na pomislek; kaj bo zdaj z misijonom? Res, velika, po naših pojmih neprecenljiva škoda za misijon je ta dogodek: vsa srca od izliva Nila do vročega sončnega pasu bo pretresel ta glas. Resni musliman in lahkomiselni zamorec bosta z egiptovskimi krivoverci in razkolniki, zraven vnetih katoličanov, globoko vzdihnila in sklepala roke, ko se bo razglasilo: Mat Abuma Soliman, Umrl je Abuna Soliman. Vendar bo za misijon skrbel Gospod, ‘ki nas ne potrebuje’ in ki je Abuno Solimana poklical po plačilo za njegova lepa in junaška dela. Zraven tega je Abuna Soliman z božjo pomočjo za čuda utrdil svoj misijon med zamorci. V malo letih svojega ondotnega delovanja je napravil tri misijonske postaje ali misijonska selišča. Vsako ima svoje duhovnike in neduhovske delavce, svojo misijonsko hišo in kapelo za božjo službo. V Kartumu je vse že bolj izpopolnjeno. Povsod je nekaj vernih ovčic, dasi so cerkvene občine še bolj majhne; bodo se pa pomnožile, ako jim Bog ohranja in nadomešča pastirje, ki jih bodo vodili na pašo, in ako jih bodo verniki o naših krajih dovolj podpirali, da se bodo mogli ohraniti, dokler se misijoni tako ne ustalijo, da se bodo sami vzdrževali.

In vse to upamo, da bo Bog preskrbel, zlasti ker Abuna Soliman tudi v nebesih ne bo pozabil na misijon, ki je svoje življenje daroval zanj. On je  pravi mučenec tega misijona. Zasadil ga je s svojim znojem; še več: vsaka potna kaplja je bila v nekem smislu krvava kaplja, saj so misijonarji v Afriki vedno mučenci, dokler živijo. Ne bo pretirano, ako rečem, da je zaradi vročekrvnosti in slabih dušnih lastnosti tega nesrečnega naroda najbrž teže enega zamorca v teh krajih narediti za dobrega kristjana, kakor pa v marsikaterem drugem kraju spreobrniti 50 nevernikov. Deset let Knobleharjevega misijonstva se v božjem kraljestvu gotovo šteje za 50 in še več let. V kratkem je veliko zasadil, kakor smemo upati – ako je res že prišel čas božjega klica za zamorce. Še mlad je dopolnil svojo pot.

Bog mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti gôri pri njegovih črnih otrocih, katerih je pri vsej težavnosti vendar že nekoliko poslal pred seboj in katerih bo, tako upamo, še brez primere več prišlo za njim.«

V Zgodnji Danici pa beremo 13. maja:

»Pretekli petek je imel g. kanonik in semeniški vodja Janez Nepomuk Novak v šenklavški cerkvi véliko črno mašo in bilje za rajnega našega rojaka, pri kateri se je tudi iz višjih stanov zbralo dokaj mnogo spoštovalcev in prijateljev visokega rajnkega.«

Tudi Ljubljanski list se je spomnnil 23. in 24. aprila »odločnega in navdušenega apostolskega vikarja,« čigar smrt je velik udarec za misijone, »pa tudi znanost izgubja v njem izobraženega, vnetega učenca in pospeševalca.« Dr. Vincencij Klun je v listu na kratko popisal Knobleharjevo življenje.

V Kartumu so šele po dveh mesecih, v začetku junija, zvedeli za smrt svojega tako spoštovanega in ljubljenega provikarja. Dne 14. junija je tirolski zidar Jožef Spannring pisal od tam: »Kakor strela z jasnega neba nas je šestega tega meseca zadelo sporočilo o smrti g. provikarja, našega višjega pastirja. Veste, da je Gospod vzel v boljše življenje prestojnika vseh treh naših hiš. Nismo pa izgubili poguma, ker smo mislili: g. provikar, ki jih je ob njegovi strani zaradi tukajšnjega podnebja že toliko pomrlo, nam bo že spet poslal novih delavcev za Gospodov vinograd. Toda oh, tudi to pričakovanje nas je bridko ukanilo, ko smo zvedeli za smrt našega višjega pastirja. In zdaj, ali naj omenjam zasluge, ki si jih je rajnki v desetih letih neutrudnega dela pridobil za Boga in za vero? O saj so znane po vsej Evropi!«

Lovrenc Lavtižar, Baragov misijonar pri Indijancih severne Amerike, je pisal 10. junija ožjemu rojaku Juriju Volcu v Ljubljano (Zgodnja Danica 22. 7. 1858): »V časopisih sem bral sporočilo o Knobleharjevi smrti. Močno me veseli, da so nemški katoliški listi v severni Ameriki pisali o tem odličnem možu, našem ljubem rojaku, tako, kakor se spodobi. Eden je prinesel tudi dober opis njegovega življenja, eden pa življenjepis, ki ga je ssestavil dr. Klun.«

Knobleharjevo prezgodnjo smrt so torej v Evropi, Afriki in Ameriki sprejeli z obžalovanjem.

image_pdfimage_print