22. september – 25. nedelja med letom

IZBIRA MED BOGOM IN BOGASTVOM

(LK 16,1-13) TUKAJ

Priliki o izgubljenem sinu, ki je bila na vrsti prejšnjo nedeljo, sledi prilika, ki je bila namenjena učencem, kot pravi Lukov evangelij, pa je bila v začetku po vsej verjetnosti namenjena nespreobrnjencem, na  primer, cestninarjem, na kar kaže izraz “krivični mamon”, ki je pripisan Jezusu v njegovi razlagi prilike in se začenja z značilnimi besedami »Jaz pa vam pravim …«. S to razlago se konča nedeljski evangelij. Ravnanje oskrbnika daje misliti, da  je oškodoval svojeg gospodarja, zato se zdi čudno, da ga gospodar pohvali zaradi razumnega ravnanja. Za pravilno razumevanje pa je treba vedeti za navado, ki je bila tedaj v Palestini dopuščena, in nanjo opozarja Jeruzalemska biblija, da je namreč oskrbnik imel pravico, da je odobril posojo premoženja svojega gospodarja, in ker za to ni bil nagrajen, pravico, da si je plačal uslugo s tem, da je na pobotnici izsilil tak znesek posojila, da se je ob povračilu okoristil z razliko kot viškom, ki je predstavljal njegove obresti. V našem primeru je nedvomno dejansko posodil samo petdeset mer olja in osemdeset mernikov žita: ko pobotnico zmanjša na ta dejanski znesek, se s tem odpove samo dobičku – sicer oderuškemu –, na katerega je računal. Njegova “krivičnost” torej ni v tem, da se zmanjšal pobotnico, ker je samo žrtvovanje njegovih neposrednih koristi, spreten posel, ki ga je njegov gospodar lahko pohvalil, ampak v prejšnjih poneverbah, ki so bile povod za odstavitev. In izraz, da so “sinovi tega veka do svojega rodu preudarnejši”, pomeni “na svojem področju” ali “do ljudi svoje vrste”.

Napak bi bilo razumeti, da Jezus obsoja rabo denarja.Poudarek je na “krivičen”. Denar je sila, ki lahko povzoriči mnoge nesreče, saj lahkko hipnotizira, očara, naredi ljudi fanatične. Zato ne sme iti preko svoje omejitvi, ki je “sredstvo” za urejeno življenje. Pravo gorje so denarna vprašanje, ki so dala ali dajejo priliko pokvariti ali uničiti človeške vezi. Kristjan se mora ogibati dveh skrajnosti: zapravljivosti, ki meče denar proč samo zato, da bi pograbil vse tisto, kar nudi svet za uživanje – in skoposti, ki ga ljubosumno varuje, kot da bi bila večna blaženost odvisna od nabranega kupa denarja, kakor da bi bilo z njim mogoče zgraditi resnično varnost. Jasno, da je treba denar preračunavati, trošiti za varno bodočnost, nikdar pa se mu ne sme dovoliti, da se on polasti nas, kakor da bi bil središče vsega. Gospod nam pravi, da moramo skrbeti da si zaslužimo prijateljstvo ljudi, z njim pa prijateljstvo z Bogom tako, da delamo dobro z denarjem, ki ga lahko pogrešamo.

Evangelij se zaključi s priporočilom biti vest v malih rečeh, da bi bili vredni velikih. To potrjuje tudi naše izkustvo, dokler živimo v normalni družbi. Dokler pa smo v družbi kot je naša, ki ne pozna drugega kot zaničevenja vse človeških pravic in moralnih vrednot z edinim ciljem, da samogoltni ostanek bivših komunistov ostane na oblasti za vsako ceno, bo zvestoba v malem imela svojo vrednost pred Bogom, ne pa pred ljudmi, ki bodo grabili na kup, dokler jim ne bo zadoščal tistih par desk za krsto ali pa celo žara.

image_pdfimage_print