Družina (8. otroci – 1)

50

Ko smo si ogledali različne osebe družinskega življenja – matere, očeta, otrok, starih staršev –, bi rad zaključil to prvo skupino nagovorov o družini z otroci. To bom storil v dveh delih: najprej se bom ustavil pri vélikem daru, kar so otroci za človeštvo – res je, da so velik velik dar za človeštvo, so pa tudi veliki “izključenci”, saj jim niti ne pustijo, da bi se rodili – potem se bom pa ustavil pri ranah, ki povzročajo zlo v otroštvu. Na misel mi prihajajo toliki otroci, ki sem jih srečal ob svojem zadnjem obisku Azije: so polni življenja, navdušenja, a po drugi strani vidim, da mnogi od njih žive v nevrednih pogojih … Zares: družbo je mogoče soditi po tem, kako ravna z otroci, pa ne samo moralno, ampak tudi družbeno, ali je neka družba svobodna, ali pa je sužnja mednarodnih interesov.

Najprej nas otroci spominjajo, da smo v prvih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobre volje drugih. Tudi Božji Sin se ni izognil temu prehodu. To je skrivnost, ki jo vsako leto gledamo za božič. Jaslicd so podoba, ki nam sporoča to resničnost na najbolj preprost in neposreden način. Zanimivo: Bog nima problemov, da se naredi razumljivega otrokom in otroci nimajo problemov razumeti Boga. Ni slučaj, da je v evangeliju nekajlepih in močnih Jezusovih besed o “malih”. Ta izraz “mali” označuje vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, posebno otroke. Jezus pravi na primer: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11,25). Pa še: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10).

Otroci so torej sami po sebi bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, ker nas neprestano spominjajo na potrebni pogoj za vstop v Božje kraljestvo: da se namreč nimamo za samozadostne, ampak potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi smo potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja.

Otroci nas spominjajo še neke druge lepe stvari. Spominjajo nas, da smo vedno otroci: tudi če nekdo postane odrasel, star, če postane roditelj, če zaseda odgovorno mesto, se pod vsem tem skriva otroštvo. Vsi smo otroci. In to nas vedno vodi k dejstvu, da si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Véliki dar življenja je prvo darilo, ki smo ga dobil. Včasih tvegamo živeti tako, da to pozabljamo, kakor da bi bili mi gospodarji svojega obstoja, v resnici smo pa globinsko odvisni. V reesnici je vzrok velikega veselja čutiti, da smo in ostanemo otroci v vsaki življenjski starosti, v vsakem položaju, v veh družbenih pogojih. To je glavno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci s svojo navazočnostjo: zgolj z navzočnostjo nas spominjajo vse in vsakogar od nas, da smo Božji otroci.

Toliko darov je, toliko bogastva, ki ga otroci prinašajo človeštvu. Naj spomnim samo nekatere.

Prinašajo svoj način videnja resničnosti s čistim in zaupnim pogledom.  Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo, ima spontano zaupanje v Boga, v Jezusa, v Marijo. Istočasno je njegov notranji pogled čist, še ne onesnažen z zlobo, z dvojnostjo, s “prevlekami” življenja, ki povzročajo trdosrčnost. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, da imajo svoje sebičnosti, toda ohranjajo neko neomadeževanost, neko notranjo preprostost. Toda otroci niso diplomati: povedo naravnost, kar vidijo. In tolikokrat spravijo v težave lastne starše, ko rečejo vpričo drugih ljudi: »To mi ni všeč, ker je grdo.« Toda otroci rečejo, kar vidijo, niso dvoje osebnosti, niso se še naučili tiste znanosti dvojnosti, ki smo se je mi, odrasli, na žalost navadili.

Poleg tega otroci v svoji notranji preprostosti s seboj sposobnost slrejemati in dajati nežnost. Nežnost je imeti “meseno srce” in ne “kamnito srce”, kot pravi Sveto pismo (prim. Ez 36,26). Nežnost je tudi poezija: pomeni “čutiti” stvari in dogodke, ne pa delati z njimi kot zgolj s predmeti, samo uporabljati jih, ker jih pač potrebujemo …

Otroci imajo sposobnost nasmejati se in jokati. Nekateri se nasmejejo, kadar jih objamem, drugi me vidijo oblečenega v belo in mislijo, da sem zdravnik, ki prihaja z injekcijo in jokajo … toda spontano! Tako so otroci: nasmejejo se in jokajo, dve stvari, ki se v nas, odraslih, pogosto “zataknejo”, ki zanje nismo več sposobni … Naš nasmeh tolikokrat postane papirnat nasmeh, nekaj brez življenja, nasmeh, ki ni živ, umeten, klovnovski nasmeh. Otroci se nasmehnejo spontano in jokajo spontano. To je odvisno od srca, toda naše srce se pogosto zatakne in izgubi to sposobnost nasmejati se in jokati. In takrat nas otroci lahko nauče spet se smejati in jokati. Toda sami se moramo vprašati: ali se nasmejem spontano, sveže, z ljubeznijo, ali je moj nasmeh umeten? Še jokam, ali sem izgubil sposobnost jokati? Dve zelo človeški vprašanji, ki nas ju uče otroci.

Iz vseh teh razlogov Jezus vabi svoje uičence, naj “postanejo kot otroci”, ker takim pripada Božje kraljestvo (prim. Mt 18,3; Mr 10,14).

Dragi bratje in sestre, otroci prinašajo veselje, upanje, pa tudi probleme. Toda táko je življenje. Seveda prinašajo tudi skrbi in včasih toliko problemov, toda boljša je družba s temi skrbmi in problemi, kot pa neka žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok! In kadar vidimo, da rodnost neke družbe prihaja komaj do enega odstotka, lahko rečemo, da je to žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok.

image_pdfimage_print