Božji vrabček

Umbrijsko sonce zahaja za gore. Zvonovi v mestu Assisiju in Porciunkuli mogočno oznanjajo večerni ave.

Na cersti iz Perugie v Assisi omagujeta dva trudna popotnika. Z obrazov pa jima žari božja vnema. Dvořakov Janez in Peter Kunc romata v večni Rim.

»Janez, veš kaj?« spregovori Peter. »Daleč je še Assisi. Menim, da bi kar tu prenočila. Glej, tu je senik, kakor bi ga bil ljubi Bog prav za naju sem postavil. Vanj leževa.«

»Ampak Peter! Glej, tam zgoraj, tam prebiva sveti Frančišek. Ali ne slišiš, kako naju kliče z vsemi svojimi zvonovi?«

»Sveti Frančišek je bil pač zelo potrpežljiv svetnik. Bo že počakal, da sonce spet vzide. Potem bo svoja obiskovalca mogel vsaj po obrazih prepoznati.«

»Vendar, Peter!« sili Janez dalje. »Cerkev s kupolo tu spodaj v dolini, to je Porciunkula. Tu stanuje Marija Angelska. Do tja že še zmoreva. Saj je komaj še dve milji.«

»Mar ne veš, Janez, da je Marija s svojimi svetimi angeli povsod, kamor koli na božjem svetu pošten rokodelčič položi svojo glavo? Glej ta senik! Kakor cerkev je, ki jo je bil ljubi Bog sam sezidal. Malo ozka je res. Pa za naju dva bo dovolj prostorna. In veš, če bova notri prenočevala, razgrne Marija svoj plašč nad naju in ljubi božji angeli bodo tudi zraven.«

»To si pa zelo lepo povedal, Peter. Zato pa kar!«

Še prav prisrčno zapojeta Marijino pesem in se zlekneta v slamo.

Janez ne more zaspati. V njegovi duši še vedno preglasno brni božja harfa o vseh čudovitostih, ki jih je doživel čez dan na romanju. Znova in znova mu odmeva v srcu, da je po teh gorah in dolinah hodil nekoč pol nebeškega veselja izvoljenec božji – sveti Frančišek. Morebiti pa tudi pogosto v najtežjih srčnih stiskah, ko še ni videl poti, na katero ga je klical Gospod? Zgoraj v Assisiju ga je oče preklel in škof karal. Toda spodaj v Porciunkuli mu je dušo razsvetlila Mati Božja, da je ugledal pot, kamor ga je klical Gospod.

Se bo morebiti na romanju preko teh krajev tudi Dvořakovemu Janezu razodel čudež, ki ga je pričakoval z vso dušo? Tu v Assisiju, morebiti v Porciunkuli ali šele v samem Rimu?

Se zgodi čudež? Končno mu Bog lahko pokaže pot tudi v tem seniku.

Ko Dvořak tako premišlja in moli, zašumi slama. Od zunaj se primota v svisli temna postava. Janez se prestraši.

»Buona sera!« pozdravi zamolkel glas.

»Kdo je?« zakliče Janez.

»Un passerello di Dio!« se glasi odgovor.

Toliko latinščine se je bil Janez že naučil pri župniku v Tasovicah. “Božji vrabček” se je nazval potep. Janez se veselo zasmeji, nato spet vpraša:

»Kako ti je ime? Nomen tuum?«

»Francesco d’Assisi. Buona notte!«

Božji vrabček se zarije v slamo, kot bi bil tu doma. »Madonna mia!« zamrmra svojo večerno molitev. Grede že zaspi, vrabček božji!

»Ljubi Bog,« si misli Dvořak. »si mi ta dva soprenočevalca zato položil poleg mene na slamo, ker mi hočeš povedati, da si moj oče? Kako sta brez skrbi. Kunc prav dobro ve, da povsod leži v varstvu Marijinega plašča. In tale Frančišek gotovo zato tako dobro spi in veselo smrči, ker se zaveda, da počiva v tvoji roki, Oče. Kako pa sem jaz malodušen in obupujem! In vendar sem komaj božji vrabec na tem svetu. Tvoja roka me drži kakor mladega ptička gorko gnezdo. Še mi zadržuje tvoja roka peruti. Nekoč pa se gotovo zgodi, da mi oprostiš peruti in mi porečeš: ‘Janez, prišel je čas. Zdaj polêti!’ Tedaj poletim v božjem imenu tja, kamor mi pokažeš pot… Ljubi Bog v nebesih! Hočem se naučiti vse svoje življenje zaupati vate. Hvala ti, ljubi dobri sveti Frančišek! Iz vsega srca se ti zahvalim, da si mi poslal svojega soimenjaka. Zdaj vem, kaj sem. Božji vrabček! To hočem ostati vse svoje življenje!«

Janez čuti, da se mu je to noč približal čudež, za katerega je tako iskreno molil. Še nikoli ni čutil v duši tako globoke blaženosti, kot v tem seniku pri Assisiju. Z budnimi očmi leži v slami. Zaradi smrčanja tovarišev ne more zaspati. Ampak zato nanju ni nejevoljen.

Polnoč je morala že davno miniti. Po slami se razlije nežna vijolična svetloba. Novo jutro se zasvita nad umbrijskimi gorami. Janez se rahlo izmota iz slame. Oba brezskrbna zaspanca pa še ležita. Božji vrabček v spanju dregne v svojo popotno culo. Pritajeno in nežno zadone znotraj gosli. Peter Kunc zasliši njih glas in se v sanjah zasmeje. Janez pa odrine slamo in odide proti Porciunkuli.

Noč se poslavlja in vstaja dan. Na zapadu ugašajo zadnje zvezde. Modrina na nebu se je bila prelila v rožnato zarjo. Spodaj se zasvetlika temnomodro Trasimensko jezero. Gozdovi na pobočjih gora stoje kakor mašniki v zelenih plaščih ob božjih oltarjih. Onstran se dviga kakor gora marmorja mogočna cerkev Porciunkula. Vzhajajoče sonce je oblilo vso cerkev z žarečo jutranjo svetlobo. V dolini šumi proti večnemu mestu Tibera, kakor bi orglala v globokem registru jutranji koral. V vso to krasoto se mogočno oglase zvonovi Porciunkule in Assisija.

»Da!« zakliče tedaj Janez Dvořak. »Da, Mati Božja, slišim. Da, ti ljubi sveti Frančišek. Grem k Mariji Angelski.«

Janezu je pri srcu kot bi se vzpenjal po nebeški lestvi naravnost k Marijinemu prestolu.

Potopljeno v polno rdečo svetlobo leži pred njim svetišče angelske Kraljice. Vsa ta čudovita lepota Dvořaka slepi. V cerkev grede si mora skoraj zastreti oči, tako se blešči svetla jutranja luč skozi veličastna korna okna. Kot nebeške glorija ožarja sveti ogenj Marijo s trumo angelov.

Tiho se oglase orgle. Nato zadone iz kora jutranji psalmi menihov. Ko Janez to zasliši, mu je, kot bi se mu razodel nov čudež. Zbor menihov poje:

»Passer invenit sibi domum – Vrabec si najde svoj dom in golob gnezdo, kamor položi svoje mlade. Jaz pa sem našel tvoj oltar, Gospod moči, moj Kralj, moj Bog!«

Glej, Janez! Božjega vrabčka poznajo tukaj v Porciunkuli. In zdaj vriska Janez z zborom Manjših bratov glasno skozi cerkev, da ga stara ženica poleg njega začudeno pogleda.

»Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši. Hvalo ti bodo peli na veke!«

Nato pa stopi Dvořak v malo cerkvico, v kateri se je nekoč Mari Božja prikazala svetemu Frančišku. Tu ni vriskajočega žarečega sijaja velike katedrale. Ko pa Janez ugleda Marijo z zborom angelov, pade na kolena, dvigne obe roki k Mariji in okrog njega se potopi svet z vsem sijajem in hrupom.

V seniku pri Assisiju je ljubo sonce prebudilo božjega vrabca. Previdno dvigne glavo iz slame in se veselo zasmeje, ko zaglede rdeče bleščeče jutro. Nato zopet zleze v svoje gnezdo. Presneto! Tu leži še vedno včerajšnji tovariš in smrči.

»Hej, avanti!« stresa Frančišek Petra Kunca za ramo. »Avanti! Buon tempo oggi!«

»Da, da, brat pekovski mojster!« brunda še na pol v spanju. »Kar deni vzhajat kvas!«

Polagoma se pa le zave, da ni prenočil v samostanski celici v Mostah, ampak v seniku pri Assisiju.

»O ljubi Bog, Janez, kakšen pa si?«

»Buon giorno, camerata! Ben dormito?« dalje blebeta Frančišek.

»Ljubi Bog v nebesih!« zastoka Peter. »Zdaj pa še celo po kitajsko govori!«

Nato pa se mu posveti, da klatež poleg njega ni Janez Dvořak, ampak italijanski potepuh, ki je ponoči zlezel v slamo. Tedaj se pa kar prestraši, ker je Janez brez sledu izginil.

»Kje imaš mojega Janeza?« se zadere nad Frančiškom. »Si ga mar umoril?«

Ta pa kaže samo svoje bele zobe in se smeji:

»Non capisco! Non capisco!«

Tedaj pridone v svisli mogočni zvonovi iz Porciunkule.

»Ecco camerata: Ecco le campane della Madonna!« kliče Italijan in se na veliko pokriža.

In nato tudi on prisluhne blagoslovu porciunkulske Marije. Nenadoma pa se mu pobliskne, kje bo tičal Janez. Hitro si pomane oči in kmalu oba zadovoljno romata k Mariji Angelski.

Mnogo je laški potep spotoma pripovedoval Petru o umbrijskih gorah, o Mariji in svetem Frančišku, da je ljubi Bog bogat in ljudje prav tako in da božji vrabec povsod najde zrno, tudi če ni nič sejal.

Italijanskih besed Peter ni razumel. Nenavadno pa je bilo vendarle: kar je Frančišek hotel povedati, to je Peter prav dobro dojel. In če je Italijan omenil Marijo in svetega Frančiška, je Peter goreče zaklical vmes:

»Si, si, Madonna! Si, si, Francesco!«

Pravi božji otroci se pač povsod na svetu razumejo, najsi zvene besede še tako tuje.

Pred Porciunkulo pa je Italijan izmotal svoje gosli iz cule in zaigral Sončno pesem svetega očeta Frančiška. To je potem Peter prav dobro razumel in je bil prisrčno vesel.

V porciunkulski cerkvi sta nato našla Janeza Dvořaka pred oltarjem angelske Kraljice. Še vedno je klečal tu in njegovo srce se je pogovarjalo z Marijo. Peter ga je moral pošteno stresti za ramo, kakor je njega zjutraj Frančišek na slami, dokler se Janez Dvořak ni spet znašel v svetu, po katerem sta pohajala neki Peter Kunc in božji vrabec. Njegovo obličje je bilo tako svetlo kot obraz Mojzesa, ko je stopil z božje gore.

Nato pa so se odpravili in romali dalje in Tibera jim je kazala pot v večni Rim. Trije rokodelčiči so tako veselo prepevali na tem romanju kot nekoč sveti Frančišek.

image_pdfimage_print