1. september – 22. nedelja med letom

KDOR SE PONIŽUJE, BO POVIŠAN

(Lk 14,1.7-14) – TUKAJ

Nedeljski odlomek je še vedno iz Lukovega poročila o zadnjem Jezusovem potovanju v Jeruzalem. Vodilna misel pa je jed. Na svoji poti proti Jeruzalemu se Jezus ustavi pri nekem farizejskem prvaku: to je zgodovinsko-odrešilni motiv. Pred njim se znajde vodeničen človek, kar sproži vprašanje, ali je v soboto dovoljeno ozdravljati ali ne. Vprašanje, ki se nam zdi nesmiselno, saj svojega posvečevanje Gospodovega dneva nismo nikdar prignali do takih prenapetosti, da bi omejevali, kako daleč je mogoče iti na dan počitka brez greha, ali da bi imeli za kršenje počitka čisto navadno opravilo, kot je recimo očiščenje čevljev. Farizeji so pa ravno vprašanje sobotnega počitka prignali tako daleč, da so očitali krščenje sobotnega počitka človeku, ki ga je Kristus ozdravil od mrtvouda (paralize) in je po njegovem ukazu vzel svojo posteljo in šel domov (upoštevati je treba, da bi bila pri nas “postelja” na kateri so ga prinesli, malo debelejša odeja). Toda farizeji so na Jezusovo provokativno vprašanje, če je ob sobotah dovoljeno ozdravljati, molčali, kar pomeni, da so odklonili ponudeno odrešenje. Tega začetka v nedeljskem evangeliju ni, je pa bistvene važnosti za razumevanje celote. Nato pride na vrsto parenéza (besedilo, ki vsebuje splošne nravne opomine).

Nauk te pareneze je dvojen.

  1. Ne rini na višje mesto, saj se s tem podajaš v nevarnost, da se boš moral s sramoto umakniti komu, ki mu to mesto res pripada. Ta del parenéze označujejo nasprotja: prva in zadnja mesta, prvi in zadnji ljudje, povišani in ponižani. Kdor hoče vedeti, kako globoko segajo besede o prvih in zadnjih mestih, naj si ogleda Jezusovo umivanje nog pred zadnjo večerjo. Pred Bogom si ne more nihče zagotoviti prvega mesta. Evangelij s tem vrže poleno pod noge človeškemu sistemu učinkovitosti. Odrešenje, ki ga oznanja, se ne pridela in si ga ne da zagotoviti, ker je Božji dar. Človek se mora truditi, da ga postane vreden, toda dar ostane dar.
  2. Ne vabi na pojedino tistih, ki bi ti povrnili z enakim povabilom, ampak povabi take, ki tega ne morejo vrniti. Te besede pomenijo, da gre za vero v živega Boga. Kadar vera odpre človeka Bogu, postane možno tudi obnašanje “ne da bi dobil povrnjeno”. Vernik ima v sebi nekaj resnično nerazumljivega, zato ga bodo imeli za neumnega. Toda ta neumnost je vzporednica “neumnosti” Kristusa, ki je “šel umirat za grešnike”. Gotovosti ni. Treba je pač poskusiti, da boš videl, kako Bog poskrbi, da se izidejo računi, ki se v svetu ne izidejo.

S tem se nedeljski odlomek zaključi. V celoto pa spada še prilika o veliki gostiji in izbiranju prvih sedežev, ki jo bogoslužje letošnjega leta opušča, in parenéza tistim, ki so potovali z njim, kar je predmet prihodnje, 23. nedelje med letom. Za razumevanje odlomka 22. nedelje pa je treba biti pozoren na tisti pouk, naj ne izbirajo prvih mest in naj ne vabijo tistih, ki jim lahko povrnejo. To je namreč Jezusov odgovor na trmasti molk farizejev na Jezusovo vprašanje, če se sme v soboto zdraviti. S tem molkom se namreč prične tista zakrknjenost, o kateri govori prilika (ki jo nedeljski evangelij opušča) o povabljenih na veliko večerjo, ki s šepavimi izgovori to povabilo odklonili. Za Luka je tisto, kar obsega nedeljski evangelij, zadnji poskus zaustaviti ta proces zakrknjenosti – tudi v sedanjm človeku.

image_pdfimage_print