18. avgust – 20. nedelja med letom

ZA JEZUSA SE JE TREBA ODLOČITI

(Lk 12,49-53) – TUKAJ

Čeprav na prvi pogled tega ni videti, ima nedeljski odlomek dva dela. Prvi del (Lk 12,49-50) pripada prav evangelistu, medtem ko ima drugi del (Lk 12,51-53) svojo vzporednico pri Mateju (Mt 10,34-36), kar pomeni, da sta imela oba na razpolago starejši vir, v katerem niso povelikonočne stvaritve prve Cerkve, marveč v glavnem resnične Jezusove besede v značilni ritmični obliki, pa v večpomenskih besedah “ogenj” in “krst”. Zadnji oblikovalci evangelija so oba dela staknili skupaj verjetno zaradi njune podobnosti. Pri Luku je pred tem odlomkom opomin k čuječnosti in zvestobi spričo negotovosti ure paruzíje (drugega prihoda), sledi mu pa odlomek o “znamenjih časa”: ta okvir ni brez važnosti za razumevanje našega odlomka.

V začetku evangelist navaja Jezusa: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo.« Aramejščina ne pozna glagolskih časov, kot jih imamo mi, zato bi “prišel sem” lahko pomenilo tudi “tukaj sem”. Iz nadaljevanja je videti, da ogenj, ki ga vrže na zemljo, še ni zagorel. Razlagalci dajejo različne odgovore na vprašanje, kaj naj bi bil ta ogenj: Sveti Duh kot dar Vstalega, ogenj prihodnje sodbe, Jezusova beseda, ki naj bi zagorela povsod po svetu. Zdi se, da Luka z “ognjem” namiguje na ogenj sodbe, ki bo ob Gospodovi paruzíji vse, kar se upira Bogu, sežgal kot slamo, ali pa bo očistil Jezusovo skupnost kot zlato v topilnici. Je morda Jezus mislil na “ogenj” svojega bližnjega trpljenja? Enako je z vprašanjem, kaj naj pomeni “krst”. Gre za krst, s katerim mora biti krščen Jezus? Tukaj pomaga Jezusov odgovor učencema, ki sta hotela zasesti boljša mesta v njegove kraljestvu. Ob tej priliki je brez dvoma namigoval na svoje trpljenje. Prav tako je jasno, da Kristusov prihod na svet vodi k delitvi, ki bo celo v okviru posameznih družin. Osebe, med katerimi bodo nasprotstva so povzete po preroku Miheju. Vsekakor Jezusov prihod na svet vodi v polomijo poslednjega časa in se razširi prav v notranje odnose v družinah.

Oznanilo odlomka se vrti okrog Jezusa, natančno, okrog vprašanja: kaj pomeni njegov prihod na svet? Jezus sam je dal zapleten odgovor na to vprašanje.  Odgovor našega odlomka gre v smeri, da je Jezusov čas čas razlikovanj in odločitev. Jezus pravi to glede na izkušnjo, ki jo je v Izraelu povzročil njegov prihod, Luka pa to ponavlja v svojem “poročilu o Jezusovem potovanju” z namenom, da bi bila krščanska supnost opozorjena, kaj zanjo pomeni vera v Jezusa in hoja za njim: obe vodita tudi v času Cerkve k delitvi duha, ki bo ob končni sodbi postala dokončna (“ogenj”). Odločitve in delitve pa so imele posledice tudi zanj: vodile so ga h krstu njegovega trpljenja. Tako je Jezuosv prihod na svet postal usoden zanj in za svet. Vedeti to spada k poznanju “znamenj časov”, o tem pa govore naslednje vrstice, ki jih pa ni v letošnjih nedeljskih evangelijih.

Kar je tukaj rečeno o delitvi v družinah, se uresničuje za vse, ki sledijo Jezusu: »Če kdo pride k meni in ne sovraži (“ne ljubi manj”) svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Učenci so tisti, ki so se odločili za Jezusa. Jezus se je odločil zanje. Te zahteve ni naslovil na vse. Ob oznanilu o Božjem kraljestvu se odločitev zahteva od vseh. Toda biti učenec in biti sprejet kot učenec je posebna naloga, čeprav učenec nima pravice, da bi presojal odločitev drugih. Kdor pa se odloči biti učenec, se mora zavedati, da je to služba, ki od njega zahteva tudi pripravljenost za uboštvo in trpljenje.

image_pdfimage_print