Družina (7. stari starši – 2)

Danes bomo nadaljevali razmišljanje o starih starših in upoštevali vrednost in važnost njihove vloge v družini. Pri tem se bom izenačil s temi ljudmi, saj tudi jaz spadam v to starostno skupino. Ko sem bil na Filipinih, me je filipinsko ljudstvo pozdravljalo z besedami »Lolo Kiko« – kar je dedek Frančišek. Lolo Kiko so govorili! Prva stvar, ki jo je treba poudariti, je: res je, da nas hoče družba izločiti, gotovo pa ne Gospod. Gospod nas nikoli ne izloči. Kliče nas, da bi mu sledili v vsakem starostnem razdobju in tudi starost vsebuje neko milost in neko poslanstvo, pravi Gospodov klic. Starost je poslanstvo. Ni še čas, “obesiti vse na klin”. To razdobje živjenja je drugačno od prejšnjih, o tem ni dvoma, moramo si ga malo celo “izmisliti”, ker naše družbe niso duhovno in moralno pripravljene, dati temu življenjskemu času njegovo polno vrednost. Drži, da nekoč ni bilo tako samoumevno imeti čas na razpolago; danes je to veliko bolj. Tudi krščanska duhovnost je bila nekoliko presenečena, saj gre za oblikovanje neke duhovnosti starih ljudi. Pa, hvala Bogu, ne manjka pričevanj starih svetnikov in svetnic.

Zelo me je presenetil Dan starih,ki smo ga praznovali leta 2014 tukaj na Trgu sv. Petra: trg je bil poln. Poslušal sem zgodbe starih, ki se darujejo za druge, pa tudi poročene pare, ki so povedali: »Praznujemo 50-letnico zakona, praznujemo 60-letnico zakona.« Važno je, da to vidijo mladi, ki se hitro utrudijo: to je vaćno pričevanje starih o zvestobi. In na tem trgu jih je bilo toliko tisti dan! To je razmišljanje, ki ga je treba nadaljevati tako v cerkvenem kot v civilnem okolju. Evangelij nam prihaja naproti z zelo lepo, ganljivo in opogumljajočo podobo. To sta Simeon in Ana, o katerih govori Lukov evangelij Jezusovega otroštva. Gotovo sta bila stara, “starček” Simeon in “prerokinja” Ana, ki ji je bilo 84 let. Ta žena svojih let ni skrivala. Evangelij pravi, da sta oba pričakovala Gospodov prihod z veliko zvestobo vsak dan skozi dolga leta. Hotela sta videti ta dan, spoznati njegova znamenja, zaznati njegov začetek. Morda sta se že po malem spoprijaznila z mislijo, da bosta prej umrla, saj je to dolgo pričakovanje zavzelo vse njuno življenje. Nobene važnejše dolžnosti nista imela, kot je bila ta: pričakovati Gospoda in moliti. In ko sta Marija in Jožef prišla v tempelj, da bi izpolnila predpise Postave, sta se Simeon in Ana po navdihu Svetega Duha z navdušenjem približala (prim. Lk 2,27). Breme let in pričakovanja je v hipu izginilo. Prepoznala sta Otroka in odkrila novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se za to Bpžje znamenje in pričevati zanj. Simeon je dobesedno iz rokava stresel čudovito hvalnico veselja (prim. Lk 2,29-32) – tisti hip je bil pesnik – in Ana je postala prva oznanjevalka Jezusa: »O njem [je] pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema« (Lk 2,38).

Dragi stari starši, dragi stari, stopimo na stezo teh dveh izrednih starcev! Postanimo tudi mi vsaj nekoliko pesniki molitve: uživajmo v iskanju svojih besed, spet si prilastimo tiste, ki nas jih uči Božja beseda. Molitev starih staršev in sploh starih je velik dr za Cerkev, je bogastvo! Je velika pomoč modroti tudi za vso človeško družbo, predvsem za tisto, ki je prezaposlena, preveč zavzeta, preveč raztresena. Nekdo pač mora prepevati tudi zanje, opevati Božja znamenja, razglašati Božja znamenja, moliti zanje! Opazujmo Benedikta XVI., ki si je izbral, da bo zadnji del svojega življenja prebil v molitvi in v poslušanju Boga. To je čudovito! Véliki vernik pravoslavnega izročila prejšnjega stoletja, Olivier Clément, je imel navado reči: »Civilizacija, kjer se ne moli več, je civilizacija, kjer starost nima več smisla. To je strašljivo. Potrebujemo predvsem stare, ki naj molijo, zakaj starost nam je dana prav za to. Čudovita stvar je molitev starih.

Mi, stari, se lahko zahvaljujemo Bogu za prejete dobrote in izpolnimo praznino nehvaležnosti, ki obdaja družbo. Lahko posredujemo za pričakovanja novih rodov in dajemo dostojanstvo spominu in žrtvam preteklosti. Ambiciozne mlade lahko spominjamo, da je življenje vrez ljubezni, prazno življenje. Preplašenim mladim lahko povemo, da je strah pred bodočnostjo mogoče premagati. Mlade, ki so preveč zagledani sami vase, lahko poučimo, da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Dedki in babice so stalni “pevski zbor” v vélikem duhovnem svetišču, kjer prošnja molitev in petje hvalnic vzdržujeta skupnost, ki dela in se bori na polju življenja.

Molitev končno neprastano očiščuje srce. Slava in prošnja Bogu varujeta pred okamenitvijo srca v zameri in sebičnosti. Kako je grd cinizem starca, ki je izgubil smisel svojega pričevanja, prezira mlade in ne deli življenjske modrosti! In nasprotno: kako je lepo opogumljanje, ki ga kak starec uspe prenesti kakemu mlademu, ki išče smisel vere in življenja. To je zares poslanstvo starih staršev, poklic starih. Besede starih staršev imajo za mlade nekaj posebnega. In oni to vedo. Besee, ki mi jih je dala napisane babica na dan mojega duhovniškega posvečenja, še vedno nosim s seboj v brevirju in jih pogosto preberem. Mi dobro storijo.

Kako bi si želel Cerkev, ki bi izzvala kulturo izločanja s prekipevajočim veseljem novega objema mldaih in starih! In za to, za ta objem, danes prosim Gospoda.