ESCHATON ALI KONČNA USODA SVETA

  1. Konec obstoja sveta

Problem konca sveta je postal zelo aktualen kot posledica raziskav o mesijanizmu in eshatologiji. Da bi nadaljevali raziskavo v nekem redu in s potrebno jasnostjo, ločujemo teološki problem konca sveta od vprašanja konca vesolja.

A – Konec sveta

Besedo “svet” uporabljata Pavel in Janez kot sinonim za človeštvo, svet ljudi (npr. Rim 3,19; 2 Kor 5,19), ki je kraj in predmet Božjega odrešilnega dejanja.

Ta svet ljudi ima svoje politične, družbene in gospodarske strukture, svoje etične norme, svoje vrednote, ki so bili pogosto in so še sredstva za pritisk na obširne skupine ljudi, posebno, kadar jih vsiljujejo ateistični mogočneži. Odtod je neprestano upanje na neke spremembe, neke preusmeritve, neko boljše jutri.

Svetim piscem Stare zaveze ni bilo mogoče drugače, kot razčlenjevati to temeljno upanje človeškega srca v smeri neke korenite spremembe v boljše, vedeli pa so iz izkušnje, da take spremembe ni mogoče pričakovati od nobenega človeškega sistema; samo Bog more resnično spremeniti svet. Po njihovem mnenju bo zato Bog gotovo nekega “dne” posegel vmes “s svojo močjo”, se bo “razodel”, “bo prišel sodit” vsa ljudstva zemlje, tudi pripadnike samega hebrejskega naroda, ki so zapustili Gospoda (Iz 1,4). Na ta “strašni dan” bodo ljudstva zemlje obsojena zaradi svojega malikovalstva (Iz 2,18-20), za svoje sovraštvo do Boga in njegovega ljudstva (Jl 4,2-6), kakor tudi za svoje moralne prestopke (Am 1,3.13; 2,1sl). Vsi prebivalci zemlje bodo morali skozi neko očiščevalno “ognjeno peč” (Iz 1,25; 48,10; Jer 9,6) v kateri bodo hudobni upepeljeni, medtem ko bodo dobri izoblikovali jedro novega človeštva, ki bo popolnoma posvečeno službi Gospodu. Tem maloštevilnim preživelim bodo pridruženi pravični Izraelci “obujeni od mrtvih”, in tudi oni očiščeni z ognjem in in posvečeni. Tedaj se bo  končno začelo novo obdobje miru in pravičnosti pod kraljevanjem Mesija, Božjega namestnika, ki bo mogel vladati na tej zemlji nad popolnoma preoblikovanimi pravičnimi in svetimi ljudmi v idealnem naravnem okolju.

Bližina tega katastrofalnega in čudežnega Božjega posega, te prisiljene spremembe ne le posameznih ljudi ampak tudi njihovega naravnega in družbenega okolja, je bilo glavni predmet pridig Janeza Krstnika, kot je to mogoče videti iz povzetka pri Mt 3,7-12, kjer je govora o bližnji Božji jezi, o možnosti Boga, ki lahko obudi novo ljudstvo iz kamnov, o krstu Duha, ki bo preblikoval vse v preroke (prim. Jl 3,1-4; Ez 34,26-27) in o neugasljivem ognju, v katerem gore hudobni.

Nasprotno pa Jezus od začetka svojega pridiganja zatrjuje, da se je Božje kraljestvo že začelo (Mt 4,17), čeprav vsi lahko ugotove, da pred novim razdobjem človeštva ni bilo “strašnega dne” sodbe, požara sveta in prehoda človeštva skozi “ognjeno peč”.

Istočasno pa podaja vrsto pravil in navodil za resnično spremenitev srca (tako imenovani “blagri”, zahteve novega kraljestva, prim. Mt 5 – 7), ki jih je treba sprejeti svobodno, da bi mogli upati v resnično spremembo družbenih, gospodarskih in političnih struktur. Zla namreč ni mogoče izruvati in po notranji naravi Boga, ki je ljubezen, ne sme biti izruvano nasilno in čudežno iz sveta, ampak samo s svobodnim sodelovanjem vseh ljudi dobre volje. Prej ko se bodo ljudje sami odločili, da bodo udejanjili Jezusova navodila, toliko hitrejša bo sprememba v boljše. Odtod tudi neprestani klici k nujnosti in žalost zaradi nerazumevanja in brezbrižnosti.

Za poudarjanje tega odrešilnega sporočila se je moral Jezus posluževati besedi mesijanskega upanja, ki so bile raztresene po nekanoničnih in apokaliptičnih spisih med širokimi plastmi ljudstva, kot je to “prihod”, slavna prikazen, Gospodovo prikazanje, sodba, ogenj itd. Poglejmo si, na  primer, besedilo Mt 16,27 (v originalnem grškem besedilu): »in človekov prihaja v slavi svojega Očeta s svojimi angeli, da bi vsakomur povrnil po njegovih dejanjih;« ali Mt 13,40-43: »Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Po drugi strani pa Jezus ni opustil potrebnih opozoril, da ga ne bi napak razumeli; prim. Jn 12,31: »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven;« ali Jn 5,24-25: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj,ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli.«

Klasična teologija, ki ni bila dovolj pozorna na apokaliptično preobleko nove vsebine Jezusovega sporočila, je iz teh in podobnih besedil hotela izpeljati, da se bo Jezus Kristus ob koncu sveta “vrnil” na to zemljo in bo ob koncu časov vodil to véliko in strašno sodbo in da se bo ta svet takrat spremenil v nek zemeljski raj.

Toda v omenjenem pismu Učiteljstva o nekaterih vprašanjih eshatologije ni govora o nekem takem “povratku” ali o “dnevu sodbe”, ampak je preprosto zatrdilo, da »Cerkev v skladu s Svetim pismom pričakuje slavno razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa in da ga ima za ločenega in preloženega glede na položaj, ki je lasten ljudem neposredno po smrti.

Tudi ni mogoče skupaj s poznim judaizmom razumeti obnovitve neba in zemlje kot neko preoblikovanje v zemeljski raj. Po sv. Pavlu je namreč obnovitev, sprememba sveta, posledica Kristusovega odrešenja: v prvi vrsti je obnovitev človeka in prav preko obnovljenega človeka se obnavlja in se bo obnovil ves svet. Vsak kristjan je od trenutka svojega novega rojstva nov človek, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice (prim. Ef 4,24). »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17; prim. Gal 6,15). Ta notranja obnova prinaša radikalno moralno preoblikovanje: novi človek je sposoben znebiti se »vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja« (1 Pt 2,1), ne prilagajati se prejšnjim željam, ki jih je imel v nevednosti (1 Pt 1,14) in ne grešiti proti ljubezni do bližnjega (1 Jn 3,9-17). Na ta način se Kristusova obnovitvena dejavnost na posameznikih razširi na vse strukture vsega “sveta” z naravnim okoljem vred (Rim 8,19-23). “Novo nebo” so novi odnosi prerojenega človeka z Bogom in ta novi človek je sposoben osvoboditi se vseh okoljskih pogojev in osvoboditi tudi naravno okolje prekletstva nerazumnega in grešnega izkoriščanja.

image_pdfimage_print