7. poglavje: Zrno med kamenjem

Prilike o ljubezni

Kakor v priliki o prešuštnici, bomo v vsem judejskem obdobju sledili dolgemu dvogovoru sovraštva z ljubeznijo, »bede z usmiljenjem,« kakor so govorili stari cerkveni očetje. Na stalnem ozadju sovražnih spletk in morilskih načrtov se prikazujejo podobe vélikih prilik, kjer Jezus še bolj kot doslej oznanja svojo neskončno ljubezen do ljudi. Pa ne, da ne bi poznal namenov svojih sovražnikov, ki jim celo večkragt strga z obraza krinko ter z razkrivanjem njihovih namenov opozarja Jude na strašne posledice njihove hotene in zločinske zaslepljenosti. Ljudi ne ljubimo resnično, če jih ne poznamo, ampak tedaj, ko smo izmerili vso njihovo nizkotnost, pa znamo iti preko tega in odkriti v njih edino zlato zrno, ki se skriva v njih v morju blata.

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev …« (Jn 10,1-5)

Judje bi morali prodreti v smisel teh prilik. Njihovi preroki so se tolikokrat sklicevali na podobno primero: Jeremija je o Večnem rekel: »varoval ga [Izraela] do kakor pastir svojo čredo« (31,10); Ezekiel je preklel slabe pastirje: »Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mlekouživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno. Tako so se razkropile, ker ni bilo pastirja, in postale plen poljskih živali« (34,2-5). Podobne primere sta uporaljala tudi Izaija in Zaharija. In vendar ne razumejo. Nočejo narediti sklepa, na katerega jih opozarja Jezus. Zato mora biti še bolj jasen: »Jaz sem vrata za ovce.Vsi, ki so prišli pred menoj,so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,7b-16).

Mnogokrat so poudarjali zemljepisno natančnost primere, ki spominja na navade pastirjev v palestinski pokrajini, kakršne je še vedno mogoče videti. Vaška živina je ponoči v ogradah iz suhih kamnov, pastir ali domači sin, če gre za bogatega posestnika, bedi pri njej. Zjutraj pride vak pastir po svojo čredo; živali ga spoznajo po določenem glasu. Res je tudi, da mora pastir včasih tvegati svoje življenje, da brani svoje živali. Ali ni David tako ubil medveda in leva? (1 Sam 17,34-36). Tudi danes se dogaja isto. Šakali, hijene in volkovi niso nič redkega v judejskih in transjordanskih stepah. Vendar Jezus še bolj poudarja pastirjevo ljubezen do svojih živali, njegov pogum, da jih brani. Glboki smisel še presega simbol. Kratki stavek: »Svoje življenje dam za svoje ovce,« ki se trikrat ponovi v evangeljskem besedilu, bo postal razumljiv šele veliko pozneje. Če je danes vsem kristjanom draga slika dobrega pastirja, so ga od vsega začetka še bolj ljubile “druge ovce”, stari pogani, neobrezanci, ki niso bili iz Izraelove ovčje staje. Ti zadnji stavki vsebujejo vesoljnost Jezusovega poslanstva. V času katakomb je nagrobni napis prosil Boga za pokojnika, »ki ga je Dobri pastir na rami  prinesel nazaj v stajo,« in še danes posluša v svojem srcu raztrgano človeševo obljubo, da bo privedeno nazaj v eno stajo, v eno samo čredo.

Kaj pa vedno znova odgovarjajo na ta dar Judje? »Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. Mnogi izmed njih so govorili: ›Demona ima in blazni. Zakaj ga poslušate?‹ Drugi pa so govorili: ›To niso besede obsedenca. Mar more demon odpreti oči slepim?‹« (Jn 10,19-21).

Jezus pa ni sovražil niti tistih, ki so ga sovražili in niso hoteli odpreti ušes, da bi ga poslušali. Na ozračje sovraštva je odgovarjal z ljubeznijo. V drugi obliki se je povrnil na izjavo, ki jo je dal takoj v začetku svojega javnega delovanja: »Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil« (Mr 3,28, prim. Mt 12,31; Lk 12,10). Ni grehov, niti najbolj nizkotnih, ki jih ne bi mogla odstraniti neskončna moč ljubezni, razen greha, ki odklanja ljubezen sámo, ki noče priznati svojega zločina in zanikuje odpuščanje.

Usmiljenje za vsak greh! V nadaljevanju primerjave z dobrim pastirjem, v priliki, ki jo navajata Luka in Matej (Lk 18,4-6; Mt 18,12-13), govori Jezus o stoti ovci, ki se je oddaljila od črede in jo pastir vneto išče. O tem govori že Ezekiel: tako dela dobri pastir (Ex 34,16), vendar ugotavlja smo, da je izgubljeno poiskal in če je bila ranjena, skrbel zanjo. Jezus pa dodaja besede, v katerih se razodeva resnična ljubezen: »In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹«

In zopet: »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne« (Lk 15,8-10).

Vendar pa se morda nikjer, v vsem evangeliju, bolj ne pokaže Božje usmiljenje, kakor v priliki, ki sledi neposredno priliki o izgubljeni drahmi in o kateri govori samo Luka, ki je tukaj še bolj kot drugje “pisec Božjega usmiljenja”. Rembrandt nam je v čudoviti sliki pokazal povratek strtega, obupanega in razcapanega izgubljenega sina, ki ga oče sprejme z razprostrimi rokami. Kateri kristjan se ni v svojih mračnih urah še oklenil kot večne tolažbe teh čudovitih besed? Tu ne bomo prepisovali strani, ki jih vsakdo pozna (Lk 15,11-23). Kdo ne spozna v sebi predrznega sina, ki je zahteval svoj delež in zapustil očetovo hišo, odšel v daljne dežele in z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje? Vsi dobro poznamo domotožje po izgubljenem domu, kjer je vse mirno in spokojno. Blagor tistemu, ki se upa pohiteti k očetu, pasti predenj na kolena in reči: »Grešil sem!« – »Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹«

Ne vem, če je človeški jezik kdaj s tako malo besedami objel tak svet ljubezni in modrosti. V tem prizoru je vse popolno in pretresljivo človeško. Človeka gane izgnančeva žaloigra, prav tako pa tudi veselje starega očeta.  »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.« Ali je potrebno dodati še kake podrobnosti, ki bi dajale zgodbi zgodovinsko ozadje? PO judovskem pravi je bila ob očetovi smrti dediščina razdeljena med sinove. Najstarejši je dobil dvojni delež, s dolžnostjo, da vzdržuje mater in neporočeno sestro. Pred očetovo smrtjo so imeli sinnovi pravico do dela dediščine samo, če to ni ogrozilo celotnega imetja. Ko torej najmlajši zahteva svoj delež, gre preko svojih pravic. Padec izgubljenega sina na stopnjo svinjskega pastirja je imel namen zbuditi pozornost judovskega poslušalstva, ker je pomenil stik z nečisto živaljo: »Preklet bodi človek, ki goji prašiče!« pravi neki stavek Talmuda, drugi pa trdi: »Ko se bo moral Izrael hraniti z rožičevimi luščinami, se bo spokoril!« Jezus je torej tu, kakor pogosto tudi sicer, opiral svojo simbolično govorico na osnovo pregovora, izročila. Msgr. Ricciotti, da omenimo še to, duhovito navaja egiptovski papirus, kjer piše izgubljeni sin svoji materi: »Sporočam ti, da sem gol. Rotim te, mati, spravi se z menoj! … Grešil sem in bil sem kaznovan na vse načine. Vendar pridi, ti …«

Čudovita obljuba usmiljenja pa gre še dalje. Zgodba se končuje z dostavkom, ki se prav posebno obrača na poštene ljudi, na tiste, ki niso pobegnili iz očetove hiše in niso zapravili svojega premoženja ter so s tem zelo zadovoljni. »Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.« Kaj si je mislil, ko je zvedel, da so v čast ničvrednega brata zaklali pitano tele, si lahko predstavljamo, če pomislimo, kaj bi rekla  poštena meščanka k lepemu sprejemu skesane vlačuge.Starejši je gotovo dober fant in ker ga čaka dvojni delež, se vede tako, da ga ne bi izgubil. Delaven je in spoštljiv ter v vsem pokoren očetu. Njegovo jezo lahko beremo med vrsticami: saj ne pravi niti “oče” in o bratu govori takole: »Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje.« Potrebna je bila vsa očetova obzirnost, da ga je pripravil k pameti, in evangelij nič ne pove, če se je  lahko vdal.

Tako je Jezusovo usmiljenje porušilo več kakor samo okvir stare Mojzesove nravnosti: človeško vest zmede, toliko napora zahteva od nje. Vemo, kdo so ljudje, ki se zgražajo nad to priliko, ki se hlinijo, da gledajo v njej nekakšno spodbujanje k neredu, v vsakem primeru pa obžalujejo, da morajo v njej spoznati nedopustno izigravanje trdnega meščanskega zakona, da je treba lep življenje nagraditi, hudobno pa kaznovati. Morda bi še sprejeli očetovo odpuščanje, če bi le krivca pošteno ozmerjal!

Isto je s priliko o delavcih ob enajsti uri. Kako čudna in po pravici povedano, pohujšljiva je za vse, ki ves dan pridno delajo in so prepričani, da so pošteno zaslužili svoje plačilo! Ali je logično, da bi bili delavci v vinogradu, ki so zadnji prišli na delo, enako plačani kakor tisti, ki se mučijo že od jutra? Človeško srce je tako ustvarjeno, da noče samo prejeti delež, ki misli, da mu pripada, ampak da tudi drugi ne prejmejo toliko, ker meni, da nimajo pravice. Jezus pa je napovedoval šah nravnosti “toliko ti pripada, toliko imaš”. Sicer pa naj si vsakdo izpraša vest, pa bo videl, če ne bo tudi sam našel tisoč razlogov, da prosi usmiljenja, in bo srečen, če ne pride nadenj kazen! (Mt 20,1-17).

image_pdfimage_print