4. avgust – 18. nedelja med letom

JEZUS SVARI PRED LAKOMNOSTJO (Lk 12,13-21)

image_pdfimage_print

Odlomek pripada Lukovemu poročilu o Jezusovem potovanju proti Jeruzalemu in sicer 12. poglavju razen zadnjega odlomka, v katerem je govora o znamenjih časa. Celotna sekcija, kateri pripada nedeljski odlomek, v katerem svari pred lakomnostjo, v bistvu določa položaj skupnosti učencev v svetu. Večina materiala je iz vira o Jezusovih govorih, le malo je prav Lukovega, toda k temu pripada ta odlomek. Gre za nekakšen kontrast splošni vsebini cele sekcije in govori o tem, kako se skupnost učencev ne sme obnašati. Zahtevo “nekoga iz množice”, naj odloči o dediščini (v. 13-14), Jezus odločno odkloni in kot načelo posvari pred “vsako pohlepnostjo” (v. 15). To svarilo potem osvetli s priliko, ki jo zaključi z naukom (v. 16-21)

Anonimni “nekdo iz množice” se obrne na Jezusa z nagovorom “Učitelj”. Evngelista ne zanima vpraševalec, ampak Jezusov odgovor. Učitelj pomeni, da ga ima za učitelja postave, ki ima pravico izražati sodbe v primerih pravnega dvoma ali negotovosti. Očitno vpraševalec sodi, da ga je brat pri dediščini ogoljufal, zato naj Jezus tukaj razsodi. Jezus zavrne to zahtevo z vprašanjem, kdo ga je postavil za razsodnika. Na koga namiguje ta “kdo”? Na zakonito oblast ali na Boga? Po vsej verjetnosti Jezus misli na Boga, torej njegov odgovor pomeni: »Bog me ni poslal na svet, da bi se ukvarjal z vašimi prepiri. Zmenite se med sabo!«

Zgodba postane priložnost za temeljni pouk, ki pa ni več namenjen “nekomu iz množice”, ampak vsem navzočim. Jezus posvari pred “vsako pohlepnostjo”; grška pleonexiapomeni prav to: hoteti-imeti-več. Jezus opraviči svoje svarilo z dejstvom, da gospodarsko obilje ni nobeno zagotovilo, da bo nekdo imel “življenje”, kar seveda pomeni zemeljsko in predvsem “večno življenje”. In to potem osvetli s priliko.

Bogatemu kmetu je letina tako obrodila, da za pridelke nima več prostora v starih žitnicah. In tu je najprej kmetov samogovor: »Kaj naj storim?« V tem samogovoru ni sledu o kaki skoposti, pohlepu ali podobnem, ampak je zgolj načrtovanje, kako spraviti pridelke. Potem se priklati druga misel: preskrbljen je za mnogo let, zato si reče: »Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Jezus ga sploh ne prikaže kot kakega brezverca, nasprotno, tisti “počivaj” bi po judovskem pojmovanju vključeval spolnjevanje verskih dolžnosti. Vendar je pozabil na nekaj in zato je “neumen” pred Bogom.

Jezus ne pove, na kaj je kmet pozabil, ampak naredi iz samogovora dvogovor, torej uvede v zgodbo še nekoga, to je pa Bog. In ta reče kmetu samo dva stavka: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« S tem Jezus ponovi modrost Stare zaveze: »Res ta ali oni obogati, ker se peha in stiska, a njegovo plačilo bo videti takole: ›Našel sem počitek,‹ bo rekel, ›odslej bom živel od svojih dobrin‹. Pa ne ve, koliko časa bo steklo, ko jih bo prepustil drugim in umrl« (Sir 11,18-19). Podobno modruje psalmist: »Skupaj izgineta norec in neumnež, drugim zapuščata svoje premoženje, svojo notranjost, svoje hiše na veke, svoja bivališča od roda do roda, čeprav sta po svojih imenih imenovala pokrajine« (Ps 49(48),11b-12).

Ta kmet je bil samo neumen, kot je rekel Kristus, saj je nameraval uživati samo ob tistem, kar je pridelal. Kaj bi potem rekli o ljudeh, ki so grabili in še grabijo denar in oblast, ki so šli tako daleč, da so ukradli državo. Drsa jim že prepeva, pa še nimajo dovolj. Niso samo neumni, tudi zlobni so. Za njih velja, kar je rekla Samuelova mati Ana o Bogu: »Korake svojih zvestih varuje, hudobni pa izginejo v temi, zakaj noben človek ne bo uspel s silo. Kateri se upirajo Gospodu, bodo strti.«

image_pdfimage_print