Članek nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je napisal pred leti, ko je bil še profesor na Teološki fakulteti, mi je prišel pod roke nekako tako, kot p. Vladimir Kos iz svojega misijonskega cekarja potegne zanimive zgodbe. Leta so pretekla, kar je bil ta članek objavljen. In glej, dogajalo se je, in se še dogaja, točno kakor je takratni profesor Stres napovedal.

Nekdanji milanski nadškof kardinal Martini pravi v nekem članku, ki je bil objavljen tudi pri nas, da se ljudem v nekdanjih komunističnih državah godi podobno kakor Izraelcem. Ko so se namreč le-ti rešili egiptovske sužnosti, so v obljubljeno deželo prišli šele po dolgem tavanju po puščavi. Pravzaprav so na cilj prispeli šele naslednji rodovi.

Smo na tem, da se ta Martinijeva prispodoba uresniči tudi v Sloveniji. (Mimogrede: obljubljena dežela je lahko samo prispodoba, kajti na tem svetu ni nobene “obljubljene dežele” in tudi nobena, še tako popolno demokracija ne zasluži tega imena). Medtem ko so v večini drugih držav demokratične sile komunistično partijo prisilile, da je zapustila politično oblast, se ji je naša Zveza komunistov za svoj prvi polčas kar sama odrekla. Dovolila je, da so se organizirale še druge stranke – ali pa jih je kar sama organizirala – in se je skupaj z njimi podala na večstrankarske volitve. S tem pa seveda vse potrebno za resnično demokracijo ni bilo storjeno. Zakaj?

Svoj čas so rekli, da je med komunizmom in kapitalizmom razlika v tem, da v komunizmu prideš najprej na oblast, nato pa do denarja, v kapitalizmu pa najprej do denarja, nato pa na oblast. V tem ni samo veliko resnice, ampak to tudi razloži našo zgodbo o “sestopu z oblasti”. To zgodbo bi lahko povzeli takole: od oblasti do kapitala in nazaj – na oblast. To se dogajalo v času po prvih demokratičnih volitvah.

Jasno je namreč, da oblasti ne izpusti iz rok tisti, ki gre (začasno) iz vladne palače, ampak tisti, ki se odpove monopolu tudi na področju gospodarstva, bančništva in javnih glasil. Na teh področjih pa ljudje iz minulega režima nikakor niso pripravljeni “sestopiti z oblasti”, ampak si jo ves čas z vso prizadevnostjo utrjujejo. Nekateri nam celo očitajo, da se potegujemo za enakost. Po njihovem je enakost že socialistična stara šara, mi bi se naj namreč že odločili za kapitalizem. Torej je treba sprejeti, da nismo vsi enaki. Namen te nove ideologije neenakosti je jasen. Najprej so nekateri v imenu socialistične enakosti z revolucijo imetje pograbili, sedaj bi ga pa radi v imenu kapitalistične neenakosti obdržali. Tudi to sodi k naši zgodbi, se pravi slovenski pravljici o sestopu z oblasti.

V čem je pri vsem tem moralni problem, ki nas tukaj edini zanima? V tem, da se nam lahko zgodi, da bo demokracija ostala samo na videz, če bodo dejanske, se pravi finančne, medijske, vzgojno-izobraževalne in upravne vzvode oblasti imeli trdno v rokah pristaši ene same skupine. Ta bo pri vsem svojem izvrševanju oblasti imela pred očmi najprej svoj interes, ne pa splošno in vsestransko blaginjo. Ker bo imela monopol, je ne bo mogel nihče nadzorovati. Državljani ne bodo vedeli za dejansko stanje in ne bodo resnično odločali o sebi. V tem je moralna nesprejemljivost tega, kar se nam lahko zgodi.

Vsaka diktatura je nemoralna. Zato je bil komunistični režim bistveno nemoralen in nelegitimen in ga Cerkev ni nikoli načelno priznala. Toda diktatur je več vrst. Znebili smo se samo tiste, ki ni skrivala tega, da je diktatura. Če se bodo stari monopoli na področju gospodarstva, javnih glasil in šolstva v glavnem ohranili ali celi utrdili, če na teh področjih ne bo prišlo do resničnega pluralizma in globljih sprememb, kakor jih zaenkrat poznamo, nekdanje nemoralno in nedemokratično stanje v bistvu ne bo odpravljeno, ampak samo varljivo zamaskirano.

Pregovor sicer pravi, da ima laž kratke noge. Lahko bi posplošili in rekli, da nima prihodnosti nič, kar je zgrajeno na laži, prevari in nepoštenju. Da pa ta resnica ne bi ostala samo tolažilni rek, je treba tudi kaj pametnega storiti. Verjetno je še čas. Zato pa je tudi odgovornost tistih, ki so na čelu novih, demokratičnih sil, toliko večja. Pravzaprav je dvakrat večja, saj so tudi one odgovorne za sedanje razmere.

image_pdfimage_print