21. julij – 16. nedelja med letom

MARTA SPREJME JEZUSA (Lk 10, 38-42)

image_pdfimage_print

Razlaga odlomka povzroča nemalo težav. Tradicija, ki temelji na Janezovem evangeliju, predstavlja obe sestri kot posebno vdani Jezusu, tukaj pa sta zel različni, skoraj kot nasprotje druga drugi. Tudi prevod sam glede na različne vire, ni čisto jasen: ali se zadnja vrstica nanaša na “le eno je potrebno”, ali pa “le malo stvari je potrebnih”. Vse kaže, da je bil odlomek sestavljen precej pozno, zato ga imajo nekateri odlični poznavalci za legendo, drugi pa poučno dejstvo. Vsekakor ima pisec Lukovega evangelija zelo rad nasprotujoče si osebnosti (7,36-50, zgodba o dveh dolžnikih; 16,19-31, bogataš in ubogi Lazar; 18,19-14, farizej in cestninar). Tudi zgodba o usmiljenem Samarijanu prejšnje nedelje ima dvoje nasprotujočih si obnašanj: duhovnik in levit ter Samarijan. V glavnem gre za nasprotje med dobrim in zlom ali vsaj med dobrim in boljšim, za kar gre tudi tukaj, čeprav je Marta drugje predstavljena kot zvesta Kristusova učenka. Zanimivo je tudi, da Jezus v svojem očitku ne omenja Martine zahteve, češ naj reče Mariji, naj ji pomaga, ampak očita samo pretirano zaposlenost s postrežbo. Iz vsega lahko posnamemo, da Marta sprejema Jezusa kot kateregakoli gosta, Marija pa kot tistega, katerega prihod spremeni njeno življenje. Predvsem pa je važno vedeti, da nasprotje med “skrbjo in vznemirjanjem” (Marta) ter “poslušanjem besede” (Marija) pomeni dva načina odgovora na Jezusovo navzočnost, nikakor pa na “poganski” način (postrežba) v nasprotju z “iskanjem kraljestva” (poslušanje besede). Prav zato je treba priliko o dveh sestrah razlagati v soglasju s priliko o usmiljenem Samarijanu. Kristjanovo življenje temelji tako na ljubezni do Boga kot na ljubezni do bližnjega, možno je pa samo kot posledica sprejetja besede. Poslušanje besede in dejavno življenje sta v tesnem odnosu. Dejavnost (ljubezen do bližnjega) ne zraste iz nič, ampak iz sprejetja Jezusove besede. Jakobovo pismo vabi: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (1,22). Poslušanje ni nekaj pasivnega, ampak resničnost, ki sili k primernemu dejanju. Posledično je tudi liturgija, kjer je poslušanje besede integralni del, del življenjske dejavnosti.

image_pdfimage_print