Temelje Združene Evrope so v letih po drugi svetovni vojski postavili nemški kancler Konrad Adenauer, italijanski predsednik in zunanji minister Alcide De Gasperi ter francoski zunanji minister Robert Schuman. Njihov zamisel je bila združiti Evropo na temeljih njene zgodovine, katere bistven sestavni del je krščanstvo. Vendar je temeljni dokument “Listina Evropske unije o temeljnih pravicah”, sprejet v Lizbonski pogodbi 7. decembr 2000 v svoji preambuli med naštevanjem temeljnih vrednost Evropske unije namenoma opustil krščanstvo. Zgodovina bo gotovo – če že ni – raziskala, na čigavo pobudo oziroma zahtevo se je to zgodilo, je pa že takrat svoje negativno mnenje o tem izrazil papež sv. Janez Pavel II. To, kar se je takrat zdelo samo kaprica nekaterih zagovornikov absolutne laičnosti, se je v manj kot desetih letih izkazalo kot usodno: manjka temelj, na katerem bi mogel stati evropski upor nasilnemu vdoru islama in z njim nasilja in Evropo, ki je združeno s preziranjem evropskega pravnega reda, kateremu smo priče. Ne glede na to pa bi se morala Evropa zavedati, da vsor islama ni versko, ampak politično vprašanje, saj nam mora biti  jasno, da je islam v svojem bistvu ideologija, ki se v svojem prizadevanju osvojiti ves svet skriva za religijo, kar pa v resnici ni.

Popolnoma upravičeno je vprašanje, ki ga je v Družini zastavil zgodovinar dr. Stane Granda:

V KAKŠNI EVROPI BOMO ŽIVELI?

Zvezde v evropski zastavi, ki je bila sprejeta 8. decembra 1955, mnogi zanikajo kot Marijine. Prav tako ignorirajo, da so bili ustanovitelji Združene Evrope Francoz Schuman in drugi globoko verni katoličani. Kakorkoli obračamo zgodovino, je dejstvo, da je Evropska zveza ali unija nastala na podlagi krščanskih korenin. Po Lizbonski pogodbi, ki je začela veljati 1. decembra 2009, krščanstva ni več v njenih idejnih temeljih. To je samo posledica dejstva, da so se njene uspešne rasti polastili ljudje, ki jim je krščanstvo tuje in ga celo prezirajo in sovražijo. Danes je večina Evropejcev prepričana, da brez EU ni upanja za Evropo, s táko, kot je, pa si tudi nimamo kaj pomagati.

Po zadnjih evropskih volitvah je naš optimizem še manjši. Ne zato, ker so nekristjani ali protikristjani v večini, ampak ker je večina vodilnih kristjanov mlačnih. Ne zavedajo se veličine krščanstva, mislijo, da je enakovredno vsem duhovnim in političnim gibanjem v Evropi in po svetu. Ne propagiramo nestrpnosti, nismo pa pripravljeni podcenjevati večtisočletne zgodovine, ki potrjuje krščanske vrednote. Toleranca ni enakovrednost!

Evropa ni Evropa Katoliške cerkve, sloni pa na krščan­skih vrednotah. Te je čedalje manj čutiti. Ljubezen do bližnjega jim je nekaj tujega! Kapital je nad človekom! Evropska unija se je v zadnjih letih zelo razširila. Želeti si moramo, da tega procesa ne bi bilo konec. Pogoji za sprejem so zahtevni, toda premalo ali nič ne upoštevajo temeljnih pogojev. Vsaj o totalitarizmu bi morali biti enotni. Pa je obrnjeno. Levičarjem totalitarnega izvora je uspelo Evropo prepričati, da je njena glavna nevarnost fašizem. Pod oznako fašist razumejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Demokrati v nekdanjih komunističnih državah so po­vsem prepuščeni njihovemu političnemu in kulturnemu maltretiranju. Poglejte Slovenijo, Romunijo … Kdor jim ne naseda, je fašist, največja nevarnost za Evropo.

V Sloveniji je bil na evropskih volitvah izvoljen mož, ki opravičuje povojne poboje. 26. maja je bila obletnica uboja dr. Lamberta Ehrlicha, moža, ki je prvi zahteval neodvisno državo Slovenijo. O njem večina Slovencev ne ve ničesar. 30. maja je bila obletnica rojstva njegovega morilca Franca Štadlerja – Pepeta. Na Radiu Ljubljana so se ga spomnili s tako solzavimi in hvalisavimi besedami, da sem za vsak primer postavil umivalnik pod radio, če bi iz njega pritekle novinarjeve solze. To je evropska Slovenija!

BODOČNOST

Nič lepega se nam ne obeta, čeprav še vedno upam,da bom nekoč lahko objavil ZA NARODOV BLAGOR brez narekovaja. Narekovaj namreč lahko pomeni direktni govor, navedek, pa tudi, da je treba razumeti ravno nasprotno od tega, kar poved pravi. Trenutno je v Sloveniji od narodnega blagra ostala samo banda komunističnih ostankov, ki so ukradli državo in pogoltno kradejo še tisto bogastvo, ki je ostalo. Sam ljubi Bog vedi, kaj bodo s tem počeli, saj ni več daleč čas, ko bodo ti postarani pogoltneži, upam, sežgani, da ne bodo še po smrti smrdeli med ljudmi. Če gledam, da so iz Slovenije naredili stotine morišč in ji v svojo korist oropali uspešne bodočnosti, se strinjam s človekom, ki je rekel: »Če ne bi bilo pekla, bi ga bilo zanje treba ustvariti!« Kanček upanja je pa le še in je dosegljiv po poti, ki jo je nakazal Plečnik na spomeniku padlim v Komendi: »Molimo za zdavo pamet!«

image_pdfimage_print