14. julij – 15. nedelja med letom

KDO JE MOJ BLIŽNJI (Lk 10,25-37)

image_pdfimage_print

Prilika o usmiljenem Samarijanu je verjetno ena najbolj znanih (in uporabljanih) evangeljskih prilik in običajno služi kot dokaz, da je naš bližnji vsak človek, kar pa kot dokaz sploh ne velja. Za to so v Svetem pismu drugi dokazi, morebiti najvažnejši, da Kristus ni nikogar izključil od posledic svojega odrešilnega delovanja. Ob pazljivem branju zaključka prilike ugotovimo, da po ugotovitvi učitelja postave, ki jo je potrdil Jezus, ni ranjeni in pomoči potrebni popotnik bližnji Samarijani, kot bi pričakovali, amapk da je Samarijan bližnji temu ranjenemu popotniku. Očitno je torej, da pri tej priliki sploh ne gre za ugotavljanje največje zapovedi, saj učitelj postave to dobro ve in zastavi vprašanje kdo da je bližnji samo zato, da se rešuje iz zadrege, ker je povpraševal po zapovedi, ki jo sam dobro pozna. Poudarek je na tem, da je zapoved važna, ni pa vse. So osnovni problemi, ki se izmikajo vsakemu pravnemu določilu. Vsak pravni red je kot mreža. Kdor dobro pozna sistem, bo vedno našel luknjo, skozi katero se bo izmaknil. Jezus ni niti najmanj zategnil obstoječega pravnega sistema, še manj pa ustvaril novega. Ni si delal problemov s pravnim utemeljevanjem odnosa do bližnjega, ampak je pokazal zgled, ki sicer sam po sebi ne ustvarja nobene pravne obveznosti, je pa njegova notranja dinamika tako zavezujoča, da presega vsak zakon. Tako sta duhovnik in levit, ki se ne zmenita za ranjenca, ohranila Postavo (zakon) in kult (bogoslužje), vendar pa je njuna pobožnost ostala brez kakih posledic. To je primer, kako lahko kult in zakon moreta (ne morata!) zagraditi pot, ki vodi k bližnjemu. Človek lahko postane neobčutljiv in neusmljen do drugih. Pomoč in usmiljenje navadno prideta od tistega, od kogar ju najmanj pričakujemo in se izkaže kot naš bližnji. Seveda pa je tukaj tudi vprašanje usmiljenja, ki se marsikdaj zdi ponižujoče, posebno če gre tukaj za odnos s tretjim svetom, ki hoče pravičnost, ne usmiljenje. Težava je le v tem, da kar imajo oni za pravičnost, nima nobene pravne podlage. To je vidno posebno pri migrantih, ki kot svojo “pravico” zahtevajo stalno in zastonj bivališče v Evropi, kjer bi v brezdelju uživali sadove dela avtohtonih prebivalcev. Zato je treba vedeti, da odnos Samarijana kot bližnjega še ne pomeni pasivno dopuščanje izkoriščanja. Sem pa že raje bližnji svojemu potrebnemu sonarodnjaku, kot pa lenemu in nasilnemu prišleku.

image_pdfimage_print