Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

Prešuštnica

Ali je bil šotorski praznik priložnost za določene sprostitve, do katerih je gotovo pripomogel nenavadni osemdnevni način življenja? Vemo, da potovanja križem kražem rada pripomorejo k slučajnim srečanjem, kjer nravnost ne pride posebno na svoj račun. Zdi se, da domneva precej drži, ker četrti evangelij takoj po dogodkih tega tedna poroča zgodbo o prešuštnici. Zgodba je ena od najslovitejših in najlepših iz Kristusovega življenja. Nikjer se lepše kakor tu ne pokaže Jezusova ljubezen, njegova obzirnost in obenem prodornost sodbe ter poznanje človeka.

»Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ›Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš‹?« (Jn 8,3-5).

Prizor se je najbrž odigraval pri Nikanorjevih vratih na vzhodni strani svetišča. Kakor pripoveduje Talmud, so “za ovratnik obleke” tja vlačili ženske, ki so jih tako zasačili. Tja je vodila tudi Jezusova običajna pot z Oljske gore ali nanjo. Obsodba prešuštva je očitno izvirala iz šeste Božje zapovedi, vendar se tožniki, učielji Postave, niso prestrogo držali besedila. Če namreč 3. Mojzesova knjiga obsoja prešuštnike na smrt (20,10), je bila kazen kamenjanja določena samo za nezveste neveste (5 Mz 22,22-24). Misliti si moramo torej, da je bila v Kristusovem času to kazen za zakonsko nezvestobo in da še niso sprejeli kazni z zadavljenjem, ki jo predvideva Talmud. Sicer je bilo pa to v našem primeru povsem nevažno za nesrečnico, okoli katere je tulila množica, in ki je vsa strta pričakovala, da odločijo o njeni usodi.

»To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (Jn 8,6). Vprašanje je bilo v resnici zvijačno: kako bi se mogel Kristus izogniti, da ne bo v očitnem nesoglasju bodisi z Mojzesovo Postavo bodisi z javnim mnenjem, ki se je v prazničnih dneh nedvomno nagibalo k usmiljenju, bodisi končno (in tu so že vidni naklepi, ki so pozneje privedli Jezusa na križ) z zakoni Rimljanov, ki so bili odtegnili Judom pravico, da bi nekoga obsodili na smrt.

»Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ›Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.‹ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi.Jezus se je vzravnal in ji rekel: ›Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?‹ Rekla je: ›Nihče, Gospod.‹ In Jezus ji je dejal: ›Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!‹« (Jn 8,6b-11).

Spričo tega preprostega prizora je vsaka razlaga odveč. Ne bi si mogli zamisliti bolj preprostega in bolj natančnega poročila. Prvi kamen je bil tisti, ki bi ga moral vreči tožnik v onega, ki ga je ovadil in dosegel njegovo obsodbo. Jezus, ki se je sklonil, kakor da mu je vseeno, in tiho izgovoril strašne besede, in hinavci, ki že čutijo tajno razdraženost v pričakovanju muke, ki jo bodo povzročili ženi, ter imajo na svoji strani vest in Postavo, a so nenadoma zmedeni, spregledani in se začenjajo umikati: v teh desetih vrstah je vsa resnica, vse do hudomušne opazke: »Od najstarejših dalje.« Brez pomena je vpraševati se, kaj je pisal Jezus v prah: nedoločne znake, črte brez zveze? Imena tožnikov ali njihove grehe, kakor je menil sv. Hieronim, ki se je spomnil Jeremijevih besed: »Vsi, ki te zapustijo, bodo osramočeni; v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe …« (17,13) Ali celo kabalistične račune, kakor so trdili privrženci nauka, da je evangelij samo za izbrance? Ni važno, ker bistvo ni v tem.

Pisec P. Catrice nam je posredoval naslednje zanimive pripombe. Izdajatelj Jeruzalemske Biblije je v pripombi zapisal, da ne poznamo smisla tega obnašanja. Ali ga ne bi bilo mogoče razložiti s primerjavo podobnega obnašanje Arabcev in Berbercev? Boubakeur v svojih Spominih nekega Saharca piše: »Novica o mojem bližnjem vstopu v francosko šolo je presenetila in osupnila naše ugledneže. Zavladal je dolg molk in vsak je s pogledom, uprtim v tla, začel delati risbe po pesku. Pri nas je to znamenje skrajne zbramnosti, premišljevanja, notranjega iskanja rešitve nekega tesnobnega problema.« Roger Frison-Roche v svojih saharskih romanih večkrat omenja to isto navado pisati po pesku. Ko smo ga povprašali za mnenje, nam je ljubeznivo odgovoril: »Vaše vprašanje je zelo zanimivo. Treba je predvsem vedeti, da pisanje po pesku, kakor tudi oblikovanje majhnih piramid  iz kamenčkov ne pomeni nič drugega kot metodo premišljanja. V Jezusovem primeru se zdi, da ima prizor izredno jasen pomen: Jezus, sklonjen na pesek in obdan s farizeji, ne bo izjasnil svoje misli. Odgovor ni potreben: on ve, da bi farizeji vprašanje, ki so mu ga zastavili, rešili v korist prešuštnice, če bi razmišljali o njem. Jezus v tem primeru uporabi klasično metodo: posluša, nerazumljivo godrnja, vendar je iz tega razumeti, da se poglablja v primer, ki so mu ga predstavili, potem umokne in v poboćnem molku njegova roka riše nerazumljive znake v pesek. Zbranost duha je popolna, ni treba govoriti ampak sporoča misel in ko se zravna, zapiči svoj pogled v farizeje, ki preidejo na drug ugovor. V resnici morajo vpraševati in ugovarjati oni sami; tisti, ki molči, ima moč. Tej dobri psihološki razlagi romanopisec Roger Frison-Roche dodaja: »Sam sem v dolgih uradnih sestankih s Tuaregi uporabljal to metodo, da smo rešili zoprna vprašanja.«

Bistvo je v usmiljenja polni tišini, ki jo začuti zmedena žena okoli sebe, kakor hitro je Jezus spregovoril. Bistvo je v pogledu, še bolj polnem usmiljenja, ki ga Učenik odmakne od nje in upre v tla, da ne bi morala v svoji sramoti zardeti. Bistvo je v odvezi, ki jo čuti nad seboj v trenutku, ko ji je odpuščen njen greh. Bistvo je končno v vélikem nauku, ki ga mora večno razumeti – razumeti in premišljevati – vsak zemeljski sodnik.

Zdi se, da je ta kos vrinjen v četrti evangelij. Prvi grški očetje, ki so ga razlagali, kakor Janez Zlatousti ali Ciril Aleksandrijski, ga ne poznajo. V več starih rokopisih ga ni in v tistih, ki ga imajo, ne zavzema vedno istega mesta. Sv. Avguštin meni, da se je prvotna Cerkev obotavljala sprejeti ta prizor v evangelij zato, ker se je bala, da bi si ga razlagali kot odobravanje prešuštva. Tudi način pripovedovanja je bližji sinoptikom kakor Janezu. Morda so odlomek hranili Janezovi učenci ali pa izvira iz izročila sv. Petra ali celo iz apokrifnega Evangelija Hebrejcev. Ne vemo. Danes ga ima Cerkev za navdihnjenega, ne da bi trdila, da je od istega pisca kakor četrti evangelij. Vsekakor ni prizora, ki bi zvenel bolj čisto, bolj pretresljivo, bolj “krščansko”.