Kako sem prvikrat romal

Franjo Maselj - Podlimbarski

Do Šentilovega je bilo še teden dni. Ta teden se je neznosno vlekel kakor človeška beda. Gonil sem Dimko na pašo, sanjaril in ogledoval goro. Ali Dimke nisem pozabil: tetine besede, da »pojdejo samo pridni otroci na goro,« sem si dobro vtisnil v glavo. Tiste dni so se mi zbudile želje iti v svet, potovati od kraja do kraja. Zavidal sem to vsakemu potniku, ki je šel mimo mene, poigrajoč s palico in požvižgujoč; rad bi se mi bil pridružil, s popotno kljuko v roki in s torbico na rami bi mahal po beli cesti, se ogledoval, žvrgolel in šel dalje, dalje, tja do visokega Triglava, o katerem sem mislil, da stoji na koncu sveta. Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozeh in so najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blago dalje na goro. Otroci smo ogledovali te imenitne može ter njih kovčege in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so, gredoč na goro, obirali hiše po dolini. Poopoldne so začeli vreti romarji od vseh strani. Po njih številu so vaščani sklepali, za koliko bode obogatela cerkev, koliko bodo stočili krčmarji, prodali mali trgovci, in ali bode kaj prida beračem ali nič prida. Gorski zvonovi so tisto popoldne pritrkavali tako ubrano in so vabili tako milo, da romarji niso nič utegnili postajati po dolinskih krčmah. Vsak je pospešil korake, da bi čimprej prispel k cerkvi, v kateri stoji svetnik, ki vedno rad pomaga. 

Napočilo je šentilovo. Ob eni zjutraj je na gori pritrkavalo imenitnemu dnevu. Tiste čase sem spal na podu v dišečem senu. Teta me je hodila zjutraj klicat, ko se je na oknu že hladilo kislo zelje. Ali težko ji je bilo me sklicati. Šentilovo jutro pa me je teta lahko sklicala. Precej sem bil na nogah, ko sem zaslišal njen glas: »Hej, Francek, na goro pojdeva!« Tekel sem na ulico, se umil pri koritu in brž sem bil v hiši, kjer me je čakala teta že opravljena. Nadél sem si klobuček, vzel pod pzaduho v majolikasto ruto zavit štrukelj, spečen nalašč za brašno, in hajdi z Bogom na božjo pot. 

Komaj sem prestopil hišni prag, že sem pogledal na goro. Navajen sem jo bil videti v zeleni obleki, sedaj pa stoji pred menoj temnovišnjeva in na njej se odlikuje cerkev s svojo živo belino. »Lepo vreme nam bo dal vsemogočni Bog!« je dejala teta, ko se je nagledala cerkve. V naši dolini je že taka navada, da kmet, če se pride zvečer ali ponoči pred vežna vrata hladit, vselej pogleda na gorsko cerkev in ugane, kakšno vreme se bo zverižilo za prihodnje dni; če je videti gorska cerkev temna, bo vreme slabo, če pa je bela in svetla, bo vreme dobro in jasno. 

Udarila sva po stezi čez travnike mimo kupov dehteče otave. Teta je imela nad šestdeset let, drobnela pa je kaj ugibčno pred mano; njeno bistro oko je tudi v temi zapazilo vsak vodotoč, vsako strugo in brv, lužo in krtino.  Bila je lepa noč, kakor ustvarjena za romanje. Mesec je bil že za gorami, a njegov mehki odsvit se je razlival trepetajoče po vsem nebesnem oboku. Lahke, redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju; med njimi so rojile drobne svetle zvezde, potujoč prek sinjega nebesnega oboka kakor romarice po zeleni planini. Prek planjave je frlela kresnici podobna luč, ki si je z njo zgodnji romar razsvetljeval peščeno pot. 

Zavila sva po stezi v goro. Iz doline se je slišalo ropotanje mlinskih koles, petelinje petje, pasji lajež in zdaj in zdaj bitje cerkvene ure. Teta je vžgala trske, ki jih je nesla s seboj in je svetila po poti. Šel sem tiho za njo. Spomnil sem se štruklja in oglasil se je v meni črv poželenja. Premagala me je želja po štruklju, začel sem s prsti vanj dolbsti in nositi potvično sredico v usta. 

Od vseh strani so se  jeli zgrinjati ljudje na goro, povsod se je čulo iz teme govorjenje, tu pritajeno, tam živo. Bilo je še zgodaj v jutro, ali berači so bili že pri svojem živahnem poslu. Teta je metala krajcarje na levo in desno. 

Gorska ura je bíla počasi in slovesno štiri, ko sva se približala cerkvi. Pri znamenju, stoječem pred cerkvijo, je teta pokleknila in mi namignila. Pokleknil sem, toda ne na njeno stran, ampak za njen hrbet. Zbal sem se bil razkuzmanega berača Fikuža, ki je sedel poleg znamenja. Fikuž je bil poglavitni malhar naše doline; otroci smo se ga bali, kakor da nosi v svoji malhi tiste preklicane srebrnjake, ki jih je bil Iškarijot dobil za Kristusa. Teta je hotela iti mimo njega, kakor bi ga ne videla, ali bistrooki Fikuž je ob pravem času spoznal radodarnico ter je, iztegnivši roke, pojoče zavpil na ves glas: »Oj ljubi prijatelji in prijateljice, romarji in romarica te svete božje poti, poglejte na mene, siroto, obdarujte me siromaka božjega!« Nekako grozno se je razlegalo to moledovanje po temini. Teta ga je obdarila. 

nadaljevanje sledi 

image_pdfimage_print