III. POVELIČANO BIVANJE

b – Nebeško življenje

O nebeškem življenju ne moremo govoriti drugače kakor v podobah, vzetih iz našega sveta in okolja, v katerem živimo. To dobro ve tudi sv. Pavel, ki v 1 Kor 2,9 ob navajanju preroka Izaija, zatrjuje: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, (to nam je Bog razodel po Duhu).«

Klljub temu pa Apostol poskuša opisati naše tesne odnose z Bogom s pomočjo neposrednega gledanja: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan« (1 Kor 13,12). In v Prvem Janezovem pismu beremo, »da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je« (1 Jn 3,2). Srednjeveška teologija je razumela to “gledanje” kot neko dogmatično gledanje božjega bistva; toda po svetem Pavlu gledati Boga gotovo ne pomeni opazovati Boga kot nek predmet, preiskovati njegov obstoj, ampak gledati ga iz obraza v obraz, to je vstopiti v medosebno skupnost z njim, ki nas gleda in ki ga moremo mi gledati, kakor sin gleda svojega očeta. Že na tem svetu je tako, da kadar nekdo gleda tistega ali tisto, ki ga ljubi, ga ne vidi z očmi, ampak je deležen z vso svojo osebo v vse podrobnostih ljubljene osebe: biti in se znajti skupaj, v tesni povezavi, v zanimanjih, v skrbeh. Nebeško življenje je torej do viška uresničena ta zemeljska izkušnja.

Isto velja za druga podobe: nebeška pojedina, poročna pojedina. S pojedino človek dvigne svoj naravni instinkt samoohranitve na duhovno in človeško raven sobivanja, do prijateljske skupnosti. Tudi poroka ne praznuje biološkega dejanja, ampak obojestransko dejanje v ljubezni.

Najbolj primeren izraz je življenje, večno življenje. V molitvah za tiste, ki so že prestoili prag, pogosto prosimo za “večni počitek”, kakor da bi sedanje življenje bilo sama dinamika, poveličano bivanje pa povzetek razgibanjega razdobja našega zemeljskega bivanja. V resnici pa poveličano bivanje ni končno doseženi mir, ampak neprestano odpiranje življenju; ne neko “biti z Bogom”, ampak “srečevati se” z Bogom, saj tudi v poveličanem bivanju ostanemo ustvarjene stvari in naša značilnost je končnost. In prav ta končnost nam omogoča, da se ne mešamo z Božjo neskončnostjo, ampak, da tako rečemo, tečemo za njm vso večnost, ne da bi ga kdaj dokončno “ujeli”, ampak da se vedno obnavljamo, da cvetimo večno v žarkih njegove Luči.

image_pdfimage_print