Družina (6. stari starši)

30
image_pdfimage_print

To in prihodnje razmišljanje je posvečeno starejšim, ki so v družinskem krogi stari starši in strici. Danes bomo razmišljali o problematičnem današnjem stanju starejših, prihodnjič pa, bolj pozitivno, o poklicu, ki ga vsebuje to življenjsko razdobje.

Po zaslugi napredka v medicini se je življenje podaljšalo, ni se pa “podaljšala” družba za življenje. Število starejših se je povečalo, naše družbe pa se niso dovolj organizirale, da bi zanje napravile prostor z dolžnim obzirom in upoštevanjem njihove fizične občutljivosti in dostojanstva. Dokler smo mladi nas vleče k temu, da se ne menimo za starost, kakor da bi to bila bolezen, ki se je je treba izogibati. Ko pa postanemo starejši in še posebej, če smo revni, in povrhu še bolni, občutine luknje v družbi, programirani za učinkovitost, ki se posledično ne meni za stare. In vendar so stari bogastvo, ki ga ne gre zametavati.

Benedikt XVI. je ob obisku nekega doma za stare uporabil jasne in preroške besede ter rekel: »Kakovost neke družbe, hočem reči civilizacije, se presoja tudi po tem, kako ravna s starimi in po mestu, ki jim je pridržano v skupnem življenju« (12. novembra 2012). Drži! Pozornost do starejših je značilnost civilizacije. Ali neka civilizacija posveča pozornost starim? Ima prostor za stare? Ta civilizacija bo napredovala, če bo znala spoštovati modrost, znanje starih. Civilizacija, v kateri ni prostora za stare, ali jih zavrača, češ da delajo probleme, nosi v sebi virus smrti.

Na Zahodu raziskovalci značujejo sedanje stoletje kot stoletje staranja: število otrok se manjša, število starih narašča. To neravnotežje nas kliče, še več, je velik izziv sedanje družbe. Pa vendar neka kultura dobička skuša prikazati stare kot breme, kot balast. Ne samo da nič ne pridelajo, misli ta kultura, ampak so celo breme. In končno: kaj je rezultat takšnega mišljenja? Treba se jih je znebiti. Grdo je, videti stare zavržene je greh! Tega si ne upajo reči odkrito, pač pa počno. Nizkotno je navaditi se na tako kulturo izločanja. Toda mi smo navajeni, da se znebimo ljudi. Radi bi se znebili našega naraslega strahu pred slabostjo in ranljivostjo, toda s tem povečujemo v starih tesnobo, da jih grdo gledamo in so zapuščeni.

Za časa mojega dela v Buenos Airesu sem se z roko dotaknil te resničnosti in njenih problemov. »Stari so zapuščeni in ne samo v materialnem pomanjkanju. Zapuščeni so v sebični nezmožnosti, da bi sprejeli njihove omejitve, ki odsevajo naše omejiteve, v mnogih težavah, ki jih morajo prestati, da prežive v neki civilizaciji, ki jim ne dovoljuje, da bi v njej sodelovali, da bi jo imeli za svojo, da ne bi bili označeni kakor to zahteva potrošniški model, da ›so samo mladi koristni in smejo uživati‹. Toda ti stari bi morali biti za vso družbo modrostna zaloga našega ljudstva. S kakšno lahkoto uspavamo vest, kadar ni ljudezni!« (Solo amore ci può salvare, Città del Vaticano, 2013, str. 83). In tako se dogaja. Spominjam se, ko sem obiskoval domove počitka in sem govoril z vsakomer ter mnogokrat slišal tole: – Kako je z vami? In z vašimi otroci? – Dobro, dobro! – Koliko jih imate? – Veliko. – Pa vas pridejo obiskat? – Seveda, seveda, vedno prihajajo. – Kdaj so pa prišli zadnjikrat? – Spominjam se, da mi je neka ženica rekla: »Za božič.« Pa smo bili v avgustu. Osem mesecev ne da bi jo otroci obiskali, osem mesecev zapuščena! To se imenuje smrtni greh, jasno? Babica nam je pripovedvala zgodbo o dedu, ki se je umazal, ker pač ni mogel dobro nesti žlice juhe v usta. Sin, torej hišni gospodar, je odločil, da ga bo imaknil od skupne mize in je naredil mizico v kuhinji, kjer je stari jedel sam, da ne bi delal sramote, kadar so prišli prijatelji na kosilo ali večerjo. Nekaj dni zatem je prišel domov in našel najmlajšega sina, ki se je igral z lesom, kladivom in žeblji in nekaj delal. Pa mu je rekel: »Kaj pa počneš? – Mizico bom naredil. – Mizico? Zakaj pa? – Da jo boš imel ti, ko boš star in boš lahko jedel tam.« Otroci imajo več vesti kot mi!

V tradiciji Cerkve je pritljaga modrosti, ki je vedno vzdrževala kulturo bližine starim, neko razpoloženje prijaznega in solidarnega spremljanja tega zadnjega dela življenja. Ta tradicija ima korenine v Svetem pismu, kot to dokazujejo izrazi v Sirahovi knjigi: »Ne zavračaj pripovedovanja starih, saj so se tudi oni učili od svojih očetov. Od njih se boš namreč naučil pameti in kako odgovoriti, ko se pokaže potreba« (Sir 8,9).

Cerkev se ne more in se noče poistiti z mentaliteto nestrpnosti in še manj nezanimanja in prezira glede starosti. Ponovno moramo zbuditi skupnostni smisel za hvaležnost, za naklonjanost, za gostoljubnost, ki bo dal starim čutiti, da so živi del skupnosti.

Stari so možje in žene, očetje in matere, ki so bili pred nami na isti poti, v isti naši hiši, v isti naši vsakdanji borbi za dostojanstveno življenje. So možje in žene od katerih smo veliko prejeli. Če je nekdo star še ni tujec. Stari smo mi: čez malo, čez dolgo časa, pa neizogibno, čeprav na to ne mislimo. In če se ne bomo naučili lepo postopati s starimi, bodo tudi drugi z nami tako postopali.

Vsi stari smo nekoliko krhki. Nekateri so posebno slabotni, mnogi so osamljeni aoi zaznamovani z boleznijo. Nekateri so odvisni od nujne skrbi drugih in pozornosti drugih. Bomo storili ta korak nazaj, ali jih bomo prepustili njihovi usodi? Družba brez občutka za bližino, kjer zastonjskost in naklonjenost brez povračila – tudi med tujci – izginjata, je pokvarjena družba. Cerkev, ki je zvesta Božji besedi, ne more dopuščati take izrojenosti. Krščanska skupnost, ki občutka za bližino in zastonjskosti nima več za nujno potrebna, z njimi zgubi svojo dušo. Kjer ni spotovanja starih, ni bodočnosti za mlade.

image_pdfimage_print