Naš stalni sodelavec, p. Vladimir Kos, ki nam vsak mesec  postreže ne le s pesmijo duhovne vsebine, ampak tudi z opisom kakega zanimivega dogodka iz misijonskega življenja, je 20. junija letos praznoval svoj 95. rojstni dan. P. Vladimir ni samo pesnik, ampak tudi  in predvsem misijonar na Japonskem, univerzitetni profesor v pokoju, prevajalec in esejist, pa tudi nagrajenec Prešernovega sklada in prejemnik zlatega reda Republike Slovenije. Mislim, da je pravilna sodba, s katero ga včasih označujejo kot največjega živečega pesnika slovenske emigracije.

Vladimir Kos se je rodil 2. junija leta 1924 v Murski Soboti, kjer je preživel zgodnjo mladost. Večino svojega otroštva je preživel v Mariboru. Tam je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Prve pesmi je objavljal že kot gimnazijec. Zaradi vojne je zbežal v Ljubljano. Jeseni leta 1943 se je vpisal na študij teologije, ki ga je moral prekiniti. Na koncu vojne je za las ušel skupinam, ki so jih odpeljali v Teharje in Kočevski Rog, ter preko Koroške zbežal v Italijo. Pridružil se je slovenskemu begunskemu bogoslovju. Poslan je bil v Rim in tam na univerzi Gregoriana leta 1950 zaključil študij teologije, tam je tudi doktoriral leta 1953 in vstopil v jezuitski red.

Japonska je po drugi svetovni vojni potrebovala prostovoljce veh vrst, tudi univerzitetne profesorje, zato je odšel tja in začel svoje misijonsko delo leta 1956. Skoraj 40 let je predaval filozofijo na zelo cenjeni jezuitski univerzi Sofia v Tokiu, v prostem času pa 60 let delal z zapuščenimi otroki v tokijskem predmestju.

Do sedaj je izdal neverjetnih 29 zbirk pesmi. Njegovi prvi pesniški zbirki sta bili Marija z nami je odšla na tuje, ki je izšla leta 1945 v begunskem taborišču v Lienzu, in Deževni dnevi, ki je izšla leta 1946. Leta 1955 je bil sprejet v članstvo argentinske Slovenske kulturne akcije in je istega leta objavil zbirko Križev pot prosečih. V samozaložbi je izdal edino knjigo v slovenščini, ki je doslej izšla v Tokiu Dober večer, Tokio. Leta 1971 je bila v Buenos Airesu natisnjena zbirka Ljubezen in smrt in leta 1981 Spev o naši gori ter leta 1991 Tisoč in dva verza z japonskih otokov.

Leta 1995 se je prvič po 50-letih vrnil na obisk v Slovenijo in leta 1998 je mariborska založba Obzorja izdala knjigo njegovih izbranih pesmi Cvet, ki je rekel Nagasaki. Njegova prva knjiga, ki je izšla v Sloveniji leta 1997 je zbirka Eseji z japonskih otokov. Leta 1999 je pri založbi Družina izšla pesniška zbirka O svetloba, voda, zrak! in istega leta pri založbi Tretji dan Kosov prevod knjige Gilberta Keith Chestertona: Sv. Tomaž Akvinski. Pri založbi Rokus pa je objavil leta 1999 prevod knjige Princese Takamado: Ledena gora Luli. Leta 2003 je založba Družina objavila njegovo zbirko filozofskih esejev Filozofija, naš vsakdanji kruh, založba Stopinje pa je leta 2003 objavila že 13. pesniško zbirko Vladimirja Kosa Med novim nebom in staro zemljo.

Leta 2004 je izšla knjiga treh neobjavljenih pesniških zbirk Češnje, kamelije, bori pri Mohorjevi založbi in najnovejši zbirki Lepa Ančka iz Prekmurja pri založbi Stopinje in 100 pesmi o Mariji pri založbi Družina. Leta 2007 je izšla zbirka Temnogozdni akordi pri založbi Mohorjeva družba in naslednje leto Gora Fudži, čuješ serenado? pri založbi Dravlje. Leta 2010 je v samozaložbi v Tokiu izdal zbirko E.U. Evropa Umiraš.

Njegovih pet pesniških zbirk iz leta 2010 Rapsodija svetlobe in Tebi sirota Slovenija tisoč in en verz ter iz leta 2012 Pesmi z japonskih otokov in O rahlo se tresoči tokijski harfi ter Pesmi iz pravljičnih gozdov iz leta 2014, so izšle pri založbi Dravlje.

Leta 2018 je izšla njegova zbirka pesmi Kot sonca zlat zaton pri Goriški Mohorjevi družbi.

Prof. dr. Vladimir Kos je največ objavljal v argentinskem Meddobju in Katoliških misijonih, v ameriški Ave Maria, v tržaški reviji Most, Vestniku, Glasu SKA, Mladiki. Znani so tudi njegovi rokopisi neobjavljenih pesniških zbirk Velika resničnost, Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži, 100 pesmi o Mariji.

Prvič se je vrnil v Slovenijo leta 1996, od takrat pa je predaval skoraj vsako leto kot gostujoči profesor na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na Katoliškem inštitutu.

Lani smo ga zastonj pričakovali, ker je moral “na remont” v bolnišnico, letos pa pride 1. septembra »če bo Bog hotel,« kakor je sam zapisal.

image_pdfimage_print