13. oktober – 28. nedelja med letom

(Lk 17,11-19)TUKAJ

Ozdravljenje desetih gobavcev je pripoved o čudežu doktrinalnega značaja. Pri njej čudež sam ni tako važen, ampak različno obnašanje ozdravljencev in Jezusove besede ob tem. Zgodba kaže jasno zgradbo. Po uvodnem stavku, ki se nanaša na pot, ki jo je Jezus prehodil, je v prvem delu opisano srečanje z desetimi gobavci in Jezusovo dejanje ozdravljenja. V drugem delu pa gre za zahvalo edinega, ki se je vrnil, Samarijana, in Jezusovo komentiranje odsotnosti ostalih deveterih. Evangelist je opustil vse podrobnosti in s tem dal poudarek na “enega”, ki se je vrnil in na njegovo zgledno obnašanje. Vprašanje, ali gre pri naši zgodbi in pri ozdravljenju enega gobavca, ki je v Markovem evangeliju, za en starejši vir, ki sta ga oba evangelista različno obdelala, ali pa gre za dve popolnoma neodvisni zgodbi, niti ni bistvene važnosti. Prošnja gobavcev, naj jih ozdravi, izražena Jezusu, jasno kaže, da ga imajo za odrešenika. Posebno zanimivo je, da Jezus na njihovo prošnjo za ozdravljenje ne naredi nobenega “znamenja”, ampak jih enostavno pošlje na “kontrolni pregled” k duhovnikom in spotoma ozdravijo. Poudarek pa je na Jezusovem komentarju ob vrnitvi edinega, ki se je prišel zahvalit. Ta komentar ni usmerjen na ozdravljenega, ampak na tiste, ki so bili poleg, čeprav jih zgodba sama nikjer ne omenja. Šele potem se Jezus obrne na ozdravljenega Samarijana z besedani: »Tvoja vera te je rešila.« Ta Jezusova izjava se v evangelijih pogosto ponavlja in s tem, da se je vera pokazala ne le v prošnji za ozdravljenje, ampak tudi po ozdravljenju samem, pomeni, da ozdravljenje ostaja usmerjeno na Jezusa, da je torej znamenje Boga med ljudmi, kar je znamenje poslednjih časov, torej eshatološko znamenje.

Ko upoštevamo vse to, lahko vidimo, da zgodba na zgleden način kaže, da je Samarijan v veri, zaradi katere je bil ozdravljen, videl odrešilno dejavnost Boga, saj je ob vrnitvi »z močnim glasom slavil Boga.« Njegova hvaležnost je izraz njegove vere v Boga, ki uresničuje odrešenje. Kar je Jezus storil za gobavce in povratek Samarijana v veri kaže, kako Bog v Jezusu daje na dokončen način odrešenje.

Za izraz zahvale, da je ozdravljeni Samarijan pred Jezusom »padel na svoj obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval,« uporabi evangelist grški izraz euharistõn autõ, iz katerega izhaja naša “evharistija”. Evharistična daritev je torej v odličnem pomenu zahvala, saj bi se morali vedno zavedati, da je zahvala najboljša prošnja za prihodnje darove. Jezus je v zavesti svojega bližnjega konca v simboličnem eshatološkem dejanju večerje oznanil, da Božje kraljestvo, ki se je razodelo v njem, ne bo odvzeto v njegovi smrti, ampak traja preko njegove smrti. Kadar torej krščanska skupnost obhaja v evharistiji spomin Jezusove smrti in vstajenja, s tem oznanja svojo vero, da se zaveda, da je v Jezusu dokončno in popolno sprejeta od Boga. Zato se skupnost zahvaljuje »po njem, z njim in v njem.«




6. oktober – 27. nedelja med letom (ROŽNOVENSKA)

Lk 17,5-10TUKAJ

Nedeljski odlomek ima dva dela. Prvi je prošnja apostolov za pomnožitev vere in Jezusov odgovor, drugi pa je prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom.

V prvem delu je značilna vsebinska razlika med prošnjo apostolov in Jezusovim odgovorom. Apostoli prosijo za pomnožitev vere, kakor da bi bila vera nekaj, kar je možno meriti ali tehtati. Jezus pa govori o kakovosti vere. Torej bi mogli prej govoriti o zaupanju, ki določa kakovost ali globino vere in ga more utrditi samo Gospod Cerkve ne glede na težave, razočaranja in nemoč apostolov. Zelo verjetno gre pri tem za nek samostojni Jezusov opis vere, ki se ni samo obdržal med prvimi kristjani, ampak so ga ti tudi po svoje predelali v primerjavo z drevesom izjemno globokih korenin, ki se presadi v morje. Vzporednici pri Mateju in pri Marku namreč govorita o gori, ki jo vera prestavi. Ta samostojni opis je potem evangelist z uvodom v obliki vprašanja apostolov spretno povezal in spravil v skupino “poučevanje apostolov”. Vsekakor pa ostane ista končna misel: »Človeka tudi le trohica vere naredi sposobnega za sodelovanje v Božjih načrtih.«

Prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom, ki sledi, nima nobene vsebinske povezave s prejšnjo kakovostjo vere. Tudi ni bila namenjena apostolom, ampak iz izraza »Kdo izmed vas …« da razumeti, da jo je Jezus naslovil na svoj nasprotnike ali pa na množico poslušalcev. Ko evangelist govori o služabniku, ima v mislih sužnja v judovskem pomenu besede. Prevod z izrazom “služabnik” ni zadosten, ker ne izraža odnosa popolne odvisnosti, gre pa prav za to. Suženj je dolžan svojemu gospodarju brezpogojno službo. Evangelij gospodarja, ki od sužnja zahteva, da mu streže po celodnevmen delu, nikakor ne oanačuje za nekakšnega tirana ali izkoriščevalca, saj je to bilo vsakdanje dejstvo in odgovarja normalnemu tipu gospodarja. Tako kot suženj ne more pričakovati neke gospodarjeve hvaležnosti za svoje delo, je tudi človek pred Bogom v odnosu odvisnost in zato ne more postavljati nekih zahtev. Ni mu dovoljeno obnašati se kakor farizej, ki je pred Bogom našteval svoje zasluge. Pred Bogom je človek vedno tisti, ki sprejema, nikoli tisti, ki daje.

Da Bog ne gleda na človeka kot na sužnja nam povedo sinoptični evangeliji na več mestih. Pojem “Gospodov suženj” je samo v Stari zavezi v povezavi z načinom govorjenja o starozaveznih pobožnih. Gre samo za dejstvo, da učenci stoje pred Bogom brez zahtev, kakor sužnji pred gospodarji. Gre torej za obnašanje učencev in ne za Božje pojmovanje.  z izrazom “vse, kar vam je bilo ukazano”, besedilo označuje vse tisto, kar Bog zahteva od človeka. V tem ne smemo gledati kazuistično vsoto vseh zapovedi, ampak teološko kot vse obsegajočo zahtevo. Zato je zgrešeno pojmovanje vseh tistih, ki si zaradi preteklih del ali uspehov domišljajo, da imajo pred Bogom ali v Cerkvi pravico do kakežga posebnega položaja ali nagrade.




29. september – 26. nedelja med letom

(Lk 16,19-31)TUKAJ

Preden se lotimo prilike o bogatašu in ubogem Lazarju, je treba pojasniti nekaj izrazov, ki jih v sodobnem jeziku ne uporabljamo. Biti v Abrahamovem naročju je judovski izraz, ki  ustreza staremu svetopisemskemu reklu “biti pridružen svojim očetom”, se pravi očakom. Stara zaveza o posmrtnem življenju ni vedela kaj dosti in je šele proti koncu, torej malo pred Kristusovim prihodom, začela ločevati ločeno povračilo za dobre in hudobne po smrti. Zato tudi prilika Lazarja vidi v Abrahamovem naročju, kar pomeni po novozaveznem pojmovanju zveličanje, bogataša pa trpeti muke v podzemlju (hebr, še’ól), kar je sinonim pogubljenja.

Bogataš v priliki živi po načelu, ki smo ga že srečali v samogovoru kmeta, ki mu je polje dobro obrodilo (brali smo ga na 18. nedeljo med letom, 4. avgusta): »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej in pij in bodi dobre volje!« Ubogi Lazar (edina oseba z lastnim imenom v priliki) je njegovo nasprotje: leži bolan pred bogatašemi vrati, trpi lakoto in potepuški psi mu ližejo rane.

Smrt obeh postavi vse na glavo: Lazar je v “Abrahamovem naročju”, kar je soznačica za “nebeško gostijo”, medtem ko bogataš trpi v peklenskem ognju, kakor smo si nekoč predstavljali pekel. Dvogovor med trpečim bogatašem in Abrahamom je kajpada izmišljen, saj med zveličanimi in pogubljenimi ni možna nobena povezava. Presenetljivo pa je, zakaj Abraham odločno odkloni vsako Lazarjevo posredovanje pri še živih bogataševih bratih z besedami: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih.«

Jasno je, da je v središču tega evangeljskega odlomka vprašanje možnosti pokore, spreobrnjenja, spremembe človeka. Kar zadeva kesanje po smrti, velja slovenski pregovor: »Prepozno je zvoniti po toči.« Ko se človek enkrat dokončno odloči za greh in proti Bogu, pomeni, da je v svojem napuhu rekel Bogu: »Vse si ustvaril, vsemu ukazuješ, meni pa ne boš!« Takrat ni več poti nazaj. Izkušnja je pa tudi pokazala, da je poskus “spreobračanja” večinoma brezuspešen, kar evangelij povzema z Abrahamovimi besedami: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih.« Nikakor ni nujno, da do takega konca lahko pride samo kak bogataš. Dosti jih je, ki so bili sicer pravilno vzgojeni, pa so postali slepi in gluhi za klice Boga in drugih, ki jim je mar samo njihovo lagodno življenje, tudi če gre na račun drugih, da ne govorimo o oblastnikih jim ni mar za dobro tistih, ki so od njihove oblasti odvisni, ampak samo njihov profit in profit ozkega kroga njihovih somišljenikov.

Slikar Tone Kralj je med obema vojskama obnavljal cerkev pri Sv. Luciji (po vojski Most na Soči), kjer je med drugim na slikah križevega pota dal farizejem in drugim razbojnikom obraze takratnih fašističnih oblastnikov (Sv. Lucija je bila takrat v Italiji). Lep in umetniški zgodovinski dokument. Dobro bi bilo, če bi se našel umetnik, ki bi tako “ovekovečil” pretekle in sedanje komunistične oblastnike.




22. september – 25. nedelja med letom

(LK 16,1-13) TUKAJ

Priliki o izgubljenem sinu, ki je bila na vrsti prejšnjo nedeljo, sledi prilika, ki je bila namenjena učencem, kot pravi Lukov evangelij, pa je bila v začetku po vsej verjetnosti namenjena nespreobrnjencem, na  primer, cestninarjem, na kar kaže izraz “krivični mamon”, ki je pripisan Jezusu v njegovi razlagi prilike in se začenja z značilnimi besedami »Jaz pa vam pravim …«. S to razlago se konča nedeljski evangelij. Ravnanje oskrbnika daje misliti, da  je oškodoval svojeg gospodarja, zato se zdi čudno, da ga gospodar pohvali zaradi razumnega ravnanja. Za pravilno razumevanje pa je treba vedeti za navado, ki je bila tedaj v Palestini dopuščena, in nanjo opozarja Jeruzalemska biblija, da je namreč oskrbnik imel pravico, da je odobril posojo premoženja svojega gospodarja, in ker za to ni bil nagrajen, pravico, da si je plačal uslugo s tem, da je na pobotnici izsilil tak znesek posojila, da se je ob povračilu okoristil z razliko kot viškom, ki je predstavljal njegove obresti. V našem primeru je nedvomno dejansko posodil samo petdeset mer olja in osemdeset mernikov žita: ko pobotnico zmanjša na ta dejanski znesek, se s tem odpove samo dobičku – sicer oderuškemu –, na katerega je računal. Njegova “krivičnost” torej ni v tem, da se zmanjšal pobotnico, ker je samo žrtvovanje njegovih neposrednih koristi, spreten posel, ki ga je njegov gospodar lahko pohvalil, ampak v prejšnjih poneverbah, ki so bile povod za odstavitev. In izraz, da so “sinovi tega veka do svojega rodu preudarnejši”, pomeni “na svojem področju” ali “do ljudi svoje vrste”.

Napak bi bilo razumeti, da Jezus obsoja rabo denarja.Poudarek je na “krivičen”. Denar je sila, ki lahko povzoriči mnoge nesreče, saj lahkko hipnotizira, očara, naredi ljudi fanatične. Zato ne sme iti preko svoje omejitvi, ki je “sredstvo” za urejeno življenje. Pravo gorje so denarna vprašanje, ki so dala ali dajejo priliko pokvariti ali uničiti človeške vezi. Kristjan se mora ogibati dveh skrajnosti: zapravljivosti, ki meče denar proč samo zato, da bi pograbil vse tisto, kar nudi svet za uživanje – in skoposti, ki ga ljubosumno varuje, kot da bi bila večna blaženost odvisna od nabranega kupa denarja, kakor da bi bilo z njim mogoče zgraditi resnično varnost. Jasno, da je treba denar preračunavati, trošiti za varno bodočnost, nikdar pa se mu ne sme dovoliti, da se on polasti nas, kakor da bi bil središče vsega. Gospod nam pravi, da moramo skrbeti da si zaslužimo prijateljstvo ljudi, z njim pa prijateljstvo z Bogom tako, da delamo dobro z denarjem, ki ga lahko pogrešamo.

Evangelij se zaključi s priporočilom biti vest v malih rečeh, da bi bili vredni velikih. To potrjuje tudi naše izkustvo, dokler živimo v normalni družbi. Dokler pa smo v družbi kot je naša, ki ne pozna drugega kot zaničevenja vse človeških pravic in moralnih vrednot z edinim ciljem, da samogoltni ostanek bivših komunistov ostane na oblasti za vsako ceno, bo zvestoba v malem imela svojo vrednost pred Bogom, ne pa pred ljudmi, ki bodo grabili na kup, dokler jim ne bo zadoščal tistih par desk za krsto ali pa celo žara.




15. september – 24. nedelja med letom

(Lk 15,1-32) TUKAJ

Nedeljski evangelij obsega celotno 15. poglavje Lukovega evangelija. Govori nam o veselju Boga ker je našel, kar je bilo izgubljenega. To izrazi v treh prilikah: prilika o izgubljeni ovci, prilika o izgubljeni drahmi in prilika o izgubljenem sinu. Glede na ozadje teh prilik pa lahko ugotovimo, da ima prilika o izgubljeni ovci vzporednico v Matejevem evengeliju in torej po vsej verjetnosti obe izhajata iz skupnega vira, ki se nam ni ohranil, ostali dve priliki pa sta originalni Lukovi. Vprašanje prilike o izgubljeni ovci je sicer zanimivo, saj bi lahko razpravljali o tem, katera vzporednica je starejša, Matejeva ali Lukova, vendar bomo to prepustili poklicnim raziskovalcem, nas pa zanima, o čem nas te tri prilike pouče za naše življenje ali nam celo izprašujejo vest. Pri Luku te prilike niso več naslovljene na ljudstvo, kot je to bil pouk o tem, kako biti Jezusov učenec, pač pa na cestninarje in grešnike in kdo ve, če ne bo kdo od nas v njih prepoznal samega sebe. Jasno je, da gre za temeljna vprašanja, saj so neposredni naslovljenci prilik cestninarji in grešniki, ki so prihiteli od vseh strani, da bi poslušali Jezusa. Ne gre torej za Jezusove sovražnike farizeje in pismouke, ki ga hočejo loviti v besedi, pa tudi ne za tiste, ki so že sposobni pristopiri kot njegovi učenci, pač pa za ljudi, ki morajo najprej ugotoviti, da njihova grešnost ne izključuje Božjega veselja nad njimi, če se spreobrnejo. “Grešniki” tukaj niso samo ljudje, ki jih označuje nemoralno življenje (na primer prešuštniki ali goljufi), ampak tudi ljudje, ki opravljajo nečasten poklic (poklic, ki lahko pripelje v nemoralno življenje) in so bili zato brez civilnih pravic, med drugimi cestninarji, pa tudi pastirji. Evangelist pravi, da so farizeji in pismouki nad Jezusovim odnosom do njih godrnjali, pri čemer uporablja značilen grški glagol gongyzein,ki pomeni z glasnim godrnjanjem izražati svoje nezadovoljstvo, saj je iz njihovih obtožb jasno, da Jezus grešnikom ni samo govoril, ampak je z njimi tudi jedel. V odgovor na njihovo pritoževanje, jim je Jezus povedal “tole priliko”. Prilika o izgubljeni ovci je čisto preprosta, prav tako prilika o izgubljeni drahmi.

Prilika o izgubljenem sinu, ki je tudi del nedeljskega evangelija, govori prav tako o veselju nad spreobrnjenim grešnikom, le da tukaj Boga, ki se tega razveseli, zamenja oče. Če opustimo reakcijo starejšega sina, ki je bil užaljen, ker je oče sprejel mlajšega izgubljenca, vidimo, da je cilj prilike enak prvima dvema. Je pa treba razložiti, kaj pomenijo besede: »Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal« (v. 16). Že dejstvo, da  je moral pasti svinje dovolj jasno kaže, kako globoko je padel; svinja je bila za Jude nečista žival in jih niso redili. Tisti “pogani”, ki so redili svinje, pa jih niso redili po svinjakih, kot pri nas, ampak so se pod varstvom pastirja ves dan pasle po grmičevju in gozdu. Zvečer so svinje z mladiči drle domov, ker so vedele, da jih čakajo še rožiči, stari prasci pa so šli počasi, ker so vedeli, da ne dobijo nič. Pastir je pa moral iti zadnji, da je priganjal zaostale živali. In ko je prišel domov, ni od rožičev, ki so jih požrle svinje z mladiči, ostalo nič.

Smisel vseh treh prilik pa je, da se je Kristus postavil proti pojmovanju, ki ga opišeta dva rabinska stavka: »Tisti, ki stanuje na Ararothu (v najvišjih nebesih) in se razveseli, kadar duša svetega in pravičnega človeka (v smrti) pride k njemu …« in »Veselje je vpričo Boga, ko zginejo iz sveta tisti, ki mu vzbujajo jezo.« Oboje pomeni, da Bog nima z grešniki nič. Briga se samo za pravične in se veseli samo njih. In kaj pravi Jezus? Približa se grešnikom, jé z njimi, jim pomaga s svojo bližino. Bog se torej briga tudi za grešnike, saj želi, da se spreobrnejo in zveličajo.




8. september – 23. nedelja med letom

(Lk 14,25-33) – TUKAJ

Nedeljski evangelij se navezuje na evangelij prejšnje nedelje: umeščen je na Jezusovo potovanje v Jeruzalem, kjer se bo dopolnilo odrešenje. Dogajanje v hiši nekega prvaka med farizeji, kamor je bil Jezus povabljen na obed, se je končalo z ugotovitvijo, da farizeji trdovratno stojijo na svojem dobesednem in včasih že smešnem pojmovanju sobotnega počitka in so s tem odklonili zadnji Jezusov poskus, da bi omehčal njihova srca. Zato se odlomek 23. nedelje med letom začenja z uredniškim  uvodom: »Z njim so potovale velike množice« (Lk 14,25).

Sledi “logion” (izrek iz zbirke, ki sta jo uporabljala Matej in Luka, pa se ni ohranila) o osvoboditvi od vseh človeških vezi, tudi od članov lastne družine. Slovenski standardni prevod uporablja za oznako odnosa do članov lastne družine izraz “sovražiti”, kar je prvotni pomen glagola μισέω, Vendar je iz vzporednih mest jasno, da je primernejši prevod “manj ljubiti”; torej: »Če kdo pride k meni in ne ljubi manj svojega očeta, mater … ne more biti moj učenec« (14,26).

Nato pride dvojna prilika o človeku, ki začne zidati stolp, pa ga ne more dokončati in o kralju, ki mora prositi za pogajanja, ker nima dovolj vojakov za zmago. Ta dvojna prilika je samo pri Luku, torej prihaja iz vira, ki ga drugi evangelisti ne poznajo (14,28-32). Vrstica, ki sledi (33) pa je naobračanje povedanega na odpoved imetju učencev, ki so jo dodali zadnji oblikovalci evangelija.

V Lukovem evangeliju se 14. poglavje zaključuje s priliko o soli, ki je sicer dobra, če pa se pokvari, je neuporabna in jo mečejo proč. Nedeljski evangelij pa to priliko opušča.

Zahteva, postavljena učencem, da pretrgajo vse človeške vezi, ki so za nas svete in jih postavijo za hojo za Kristusom, ima v sebi ostrino, ki jo je težko premagati. Treba pa je poudariti, da ta zahteva nima v sebi nekj negativnega. Poudarek ni na odpovedi kot taki, kot je to razlagala neka čudaška askeza. Treba je predvsem poudariti cilj: pristop k Jezusovim učencem, vstop v življenjsko skupnost z njim je nekaj tako dovršenega, da vse do tedaj veljavne človeške vezi pokažejo svojo relativnost in se umaknejo v drugo vrsto.

V obeh prilikah, o stolpu in kralju ni težko zaslediti samega sebe. Neka nova gradnja propade, ker gospodar ne more poplačati kreditov. Neko gibanje za osvoboditev propade, ker je izšlo iz napačnega vrednotenja političnega in družbenega stanja. Tveganje mora biti preračunano. Kakšno je to tveganje? Spolnjevati zapovedi ni dovolj, saj je to samo znamenje, da je odločitev za Boga na prvem mestu, vse ostalo pa stopi v ozadje. V življenju se to dogaja, morda ne pogosto, pa tudi prav redko ne. Kristjan mora biti pripravljen zaradi svoje vere zapustiti vse, ki temu nasprotujejo, pa četudi so to najbližji, celo krvni sorodniki. Posebno se to dogaja v družbi, ki je veri, še zlasti pa krščanstvu, nasprotna, kot je to danes primer marsikje, saj je krščanstvo najbolj preganjana vera na svetu. Tudi pri nas, saj po nas lahko pljuje in nas poliva z gnojnico vsak, kakor se mu zdi, vsaka naša obramba pa je lahko ocenjena kot sovražni govor. Táko stanje je seveda samo začasno, saj država, ki to podpira ali celo izvaja, žaga vejo, na kateri sedi in je že podpisala svoj propad. Dokler pa traja, se je treba zavedati Kristusove napovedi: če so mene preganjali, bodo tudi vas.




1. september – 22. nedelja med letom

(Lk 14,1.7-14) – TUKAJ

Nedeljski odlomek je še vedno iz Lukovega poročila o zadnjem Jezusovem potovanju v Jeruzalem. Vodilna misel pa je jed. Na svoji poti proti Jeruzalemu se Jezus ustavi pri nekem farizejskem prvaku: to je zgodovinsko-odrešilni motiv. Pred njim se znajde vodeničen človek, kar sproži vprašanje, ali je v soboto dovoljeno ozdravljati ali ne. Vprašanje, ki se nam zdi nesmiselno, saj svojega posvečevanje Gospodovega dneva nismo nikdar prignali do takih prenapetosti, da bi omejevali, kako daleč je mogoče iti na dan počitka brez greha, ali da bi imeli za kršenje počitka čisto navadno opravilo, kot je recimo očiščenje čevljev. Farizeji so pa ravno vprašanje sobotnega počitka prignali tako daleč, da so očitali krščenje sobotnega počitka človeku, ki ga je Kristus ozdravil od mrtvouda (paralize) in je po njegovem ukazu vzel svojo posteljo in šel domov (upoštevati je treba, da bi bila pri nas “postelja” na kateri so ga prinesli, malo debelejša odeja). Toda farizeji so na Jezusovo provokativno vprašanje, če je ob sobotah dovoljeno ozdravljati, molčali, kar pomeni, da so odklonili ponudeno odrešenje. Tega začetka v nedeljskem evangeliju ni, je pa bistvene važnosti za razumevanje celote. Nato pride na vrsto parenéza (besedilo, ki vsebuje splošne nravne opomine).

Nauk te pareneze je dvojen.

  1. Ne rini na višje mesto, saj se s tem podajaš v nevarnost, da se boš moral s sramoto umakniti komu, ki mu to mesto res pripada. Ta del parenéze označujejo nasprotja: prva in zadnja mesta, prvi in zadnji ljudje, povišani in ponižani. Kdor hoče vedeti, kako globoko segajo besede o prvih in zadnjih mestih, naj si ogleda Jezusovo umivanje nog pred zadnjo večerjo. Pred Bogom si ne more nihče zagotoviti prvega mesta. Evangelij s tem vrže poleno pod noge človeškemu sistemu učinkovitosti. Odrešenje, ki ga oznanja, se ne pridela in si ga ne da zagotoviti, ker je Božji dar. Človek se mora truditi, da ga postane vreden, toda dar ostane dar.
  2. Ne vabi na pojedino tistih, ki bi ti povrnili z enakim povabilom, ampak povabi take, ki tega ne morejo vrniti. Te besede pomenijo, da gre za vero v živega Boga. Kadar vera odpre človeka Bogu, postane možno tudi obnašanje “ne da bi dobil povrnjeno”. Vernik ima v sebi nekaj resnično nerazumljivega, zato ga bodo imeli za neumnega. Toda ta neumnost je vzporednica “neumnosti” Kristusa, ki je “šel umirat za grešnike”. Gotovosti ni. Treba je pač poskusiti, da boš videl, kako Bog poskrbi, da se izidejo računi, ki se v svetu ne izidejo.

S tem se nedeljski odlomek zaključi. V celoto pa spada še prilika o veliki gostiji in izbiranju prvih sedežev, ki jo bogoslužje letošnjega leta opušča, in parenéza tistim, ki so potovali z njim, kar je predmet prihodnje, 23. nedelje med letom. Za razumevanje odlomka 22. nedelje pa je treba biti pozoren na tisti pouk, naj ne izbirajo prvih mest in naj ne vabijo tistih, ki jim lahko povrnejo. To je namreč Jezusov odgovor na trmasti molk farizejev na Jezusovo vprašanje, če se sme v soboto zdraviti. S tem molkom se namreč prične tista zakrknjenost, o kateri govori prilika (ki jo nedeljski evangelij opušča) o povabljenih na veliko večerjo, ki s šepavimi izgovori to povabilo odklonili. Za Luka je tisto, kar obsega nedeljski evangelij, zadnji poskus zaustaviti ta proces zakrknjenosti – tudi v sedanjm človeku.




25. avgust – 21. nedelja med letom

(Lk 13,22-30) TUKAJ

Položaj nedeljskega odlomka je v Lukovem evangeliju še vedno v poročilo o poti v Jeruzalem, kakor je bilo to že z odlomki nekaterih prejšnjih nedelj. Navezuje se najprej na shodnico, kjer je Jezus v soboto ozdravil neko ženo. Sledita mu dve priliki in sicer o gorčičnem zrnu, ki se razraste v drevo in o kvasu, ki ga je malo, pa prekvasi dosti moke. Nato je naš odlomek, ki bi mu lahko rekli parenéza, torej oblika, ki se ukvarja predvsem z nravnimi nauki. Nekdo vpraša Jezusa, če je malo teh, ki se bodo rešili. To je vprašanje ki nekako visi nad vsem nadaljevanjem. Iz Jezusovega odgovora je jasno, da ne gre za to, da bi vedeli, koliko ljudi ima možnost, da bi se rešili, ampak kaj je treba za rešitev storiti. Evangelist v Jezusovem odgovoru uporablja značilen glagol za prizadevanje, agonízomai,ki je povabilo k moralni borbi in podoba ozka vrata kaže na potrebo po sili. Zaenkrat ostane nejasno, kaj dela vstop tako težak in kdo so “mnogi”, ki ne morejo vstopiti, čeprav poskušajo. Tu evangelist uporabi za poskušanje, ki ne uspe, značilen glagol zetein.Nato se podoba spremeni. “Zaprta vrata” so bila do nekega določenega trenutka odprta. S tem je razloženo “poskušanje mnogih”, da bi vstopili: prihajajo namreč prepozno. Niso se pravočasno potrudili. Zdaj stoje zunaj in trkajo zastonj. Gospodar jih noče prepoznati, kljub temu, da se sklicujejo, da so vpričo njega jedli in pili in da je učil po njihovih ulicah. Toda protest ne velja nič. Odklonjene imenuje tiste, ki delajo krivico. Krivica ni v tem, da so prišli prepozno, ampak je bila krivica vzrok njihove zamude. In temu se pridruži še grožnja, jok in škripanje z zobmi pa pomeni njihovo reakcijo na to, da so bili odklonjeni in da so jih nadomestili pogani.

Komu velja to besedilo? Vsebinsko je to naznanilo kazni, ki jo je Jezus naložil svojim judovskim sodobnikom, Luka pa pripoveduje to svojim bralcem. Čemu? Odgovor je jasen:med Jezusovim vstajenjem in vnebohodom ter predložitvijo tega besedila je med judaizmom in evangelijem že prišlo do preloma. Kristjani evangelistovega časa se že začenjajo navajati na dejstvo, da Bog hoče odrešenje vseh ljudi, ne le Judov in se zato čutijo varne, ker pač pripadajo kristjanom. Evangelist hoče zlomiti to zavest sigurnosti zgolj zaradi pripadnosti krščanstvu in z zgledom judaizma pokaže, da samo pravičnost zagotavlja, da ne bodo prišli prepozno.

In kaj pomeni zgodba za danes? V središču so vrata in ozka vrata kličejo v spomin resnost položaja. Ni lahko iti skozi ozka vrata, treba se je potruditi. Problema odnosa do Boga ni mogoče rešiti mimogrede. Ni torej govora o tistih, ki ne vedo nič o vratih ali pa jih ne zanima vstopiti. Gre za tiste, ki hočejo vstopiti in sodijo, da morajo vstopiti, pa so prepozni in obtiče zunaj. Smo krščeni, smo v Cerkvi, prejemamo Gospodovo telo, župnik nas pozna. Jezus? Dobro ga poznam, tikava se. Nič se mi ne more zgoditi. Moji računi so čisti. In nenadoma se vrata zapro. Ni dovolj bitiv Cerkvi; treba je delati pravico,boriti se za pravičnost.




18. avgust – 20. nedelja med letom

(Lk 12,49-53) – TUKAJ

Čeprav na prvi pogled tega ni videti, ima nedeljski odlomek dva dela. Prvi del (Lk 12,49-50) pripada prav evangelistu, medtem ko ima drugi del (Lk 12,51-53) svojo vzporednico pri Mateju (Mt 10,34-36), kar pomeni, da sta imela oba na razpolago starejši vir, v katerem niso povelikonočne stvaritve prve Cerkve, marveč v glavnem resnične Jezusove besede v značilni ritmični obliki, pa v večpomenskih besedah “ogenj” in “krst”. Zadnji oblikovalci evangelija so oba dela staknili skupaj verjetno zaradi njune podobnosti. Pri Luku je pred tem odlomkom opomin k čuječnosti in zvestobi spričo negotovosti ure paruzíje (drugega prihoda), sledi mu pa odlomek o “znamenjih časa”: ta okvir ni brez važnosti za razumevanje našega odlomka.

V začetku evangelist navaja Jezusa: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo.« Aramejščina ne pozna glagolskih časov, kot jih imamo mi, zato bi “prišel sem” lahko pomenilo tudi “tukaj sem”. Iz nadaljevanja je videti, da ogenj, ki ga vrže na zemljo, še ni zagorel. Razlagalci dajejo različne odgovore na vprašanje, kaj naj bi bil ta ogenj: Sveti Duh kot dar Vstalega, ogenj prihodnje sodbe, Jezusova beseda, ki naj bi zagorela povsod po svetu. Zdi se, da Luka z “ognjem” namiguje na ogenj sodbe, ki bo ob Gospodovi paruzíji vse, kar se upira Bogu, sežgal kot slamo, ali pa bo očistil Jezusovo skupnost kot zlato v topilnici. Je morda Jezus mislil na “ogenj” svojega bližnjega trpljenja? Enako je z vprašanjem, kaj naj pomeni “krst”. Gre za krst, s katerim mora biti krščen Jezus? Tukaj pomaga Jezusov odgovor učencema, ki sta hotela zasesti boljša mesta v njegove kraljestvu. Ob tej priliki je brez dvoma namigoval na svoje trpljenje. Prav tako je jasno, da Kristusov prihod na svet vodi k delitvi, ki bo celo v okviru posameznih družin. Osebe, med katerimi bodo nasprotstva so povzete po preroku Miheju. Vsekakor Jezusov prihod na svet vodi v polomijo poslednjega časa in se razširi prav v notranje odnose v družinah.

Oznanilo odlomka se vrti okrog Jezusa, natančno, okrog vprašanja: kaj pomeni njegov prihod na svet? Jezus sam je dal zapleten odgovor na to vprašanje.  Odgovor našega odlomka gre v smeri, da je Jezusov čas čas razlikovanj in odločitev. Jezus pravi to glede na izkušnjo, ki jo je v Izraelu povzročil njegov prihod, Luka pa to ponavlja v svojem “poročilu o Jezusovem potovanju” z namenom, da bi bila krščanska supnost opozorjena, kaj zanjo pomeni vera v Jezusa in hoja za njim: obe vodita tudi v času Cerkve k delitvi duha, ki bo ob končni sodbi postala dokončna (“ogenj”). Odločitve in delitve pa so imele posledice tudi zanj: vodile so ga h krstu njegovega trpljenja. Tako je Jezuosv prihod na svet postal usoden zanj in za svet. Vedeti to spada k poznanju “znamenj časov”, o tem pa govore naslednje vrstice, ki jih pa ni v letošnjih nedeljskih evangelijih.

Kar je tukaj rečeno o delitvi v družinah, se uresničuje za vse, ki sledijo Jezusu: »Če kdo pride k meni in ne sovraži (“ne ljubi manj”) svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Učenci so tisti, ki so se odločili za Jezusa. Jezus se je odločil zanje. Te zahteve ni naslovil na vse. Ob oznanilu o Božjem kraljestvu se odločitev zahteva od vseh. Toda biti učenec in biti sprejet kot učenec je posebna naloga, čeprav učenec nima pravice, da bi presojal odločitev drugih. Kdor pa se odloči biti učenec, se mora zavedati, da je to služba, ki od njega zahteva tudi pripravljenost za uboštvo in trpljenje.




11. avgust – 19. nedelja med letom

Že na prvi pogled je jasno, da je nedeljski evangelij daleč od tega, da bi bil enoten. Iz uvoda kje naj si učenci nabirajo zaklad besedilo preide na pripoved o zvestem služabniku in njegovem obnašanju, ko je gospodar zdoma, odtod nenadoma preide v opis varovanja imetja, kar je očitno pozneje vrinjeno, saj se besedilo nadaljuje kot razlaga prejšnjega, namreč kdo je zvesti in preudarni oskrbnik. Odlomek se končuje z opisom, kaj se bo zgodilo služabniku, ki ni zvest v izpolnjevanju svoj službe. Edina misel, ki je skupna vsem tem odlomkom različnega izvora pa je poziv k budnosti, ki je v evangeliju eshatološko obarvan, saj ne gre za prihod gospodarja, ki se  vrača sredi noči s kakega potovanja ali praznovanja. Misel je popolnoma jasno usmerjena v Gospodovo opozorilo “Ne veste ne ure ne dneva”.

V odlomku imamo torej dve spodbudi, to je o služabnikih, ki čakajo gospodarja in o poslušalcih, ki naj bodo pripravljenim saj bo Sin človekov prišel ob  uri, ko ne pričakujejo. Ti dve spodbudi sta okvir za dva “blagra”: blagor tistim služabnikom, ki jih bo našel budne in blagor njim, če jih najde ob drugi ali tretji nočni  uri. Zahteva, naj bodo budni, je naslovljena na “služabnike”, ki imajo v skupnosti neko posebno odgovornost. Zahteva po budnosti pa pride na koncu in je naslovljena na vse. S tem se spet pojavi začetni pouk, ki je bil namenjen učencem. In ker je trenutek paruzije – drugega Gospodovega prihoda – neznan, se od učencev zahteva neprestana budnost. Tisti, ki spi, se izmika dolžnosti in zanj eshatološki dogodek postane grožnja. Tisti, ki ima čas samo za preprosto čakanje, ki ga je treba prebiti, ne razume, kar je budnost in pripravljenost. Treba je tudi upoštevati, da nervoza in burna dejavnost ovirajo veselje učencev v pričakovanju, ki bi moralo postati vidno. Cerkev in posamezne skupnosti lahko vzdržujejo budno pričakovanje njega, ki mora priti, toda istočasno morajo biti odprte za novo in nepredvideno, za bodočnost Boga, ki je tudi bodočnost človeka.

Za sklep je treba pomisliti, da učenec nima pravice presojati odločitve drugih. Resno mora vzeti svojo dvojno odločitev: živeti v navzočnosti in pričakovanju Božjega kraljestva in ga pokazati navzoče v svojem življenju. Za to je pa potrebno več kot zgolj zunanja pripadnost skupini učencev. Skupina sama še ni znamenje odločitve. Postane lahko celo samovšečna. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak, kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del.‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno.‹«