Molitveni namen za november

Da bi se na Bližnjem vzhodu, kjer sobivajo različna verstva, rodil duh dialogo, srečevanja in sprave.




Molitveni namen za oktober

Da bi dih Svetega Duha vzbudil novo misijonsko pomlad v Cerkvi.




Znojilčevega Marka božja pot

I.

Tam, kjer zavija široka in gladka velika cesta, ki veže Ljubljano s sosednim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano Črni graben, dviguje se na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Nz vrhu se hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike; tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, krog nje pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile. Tu je v  času, ko se je vršila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in družino, katero je morala ob svojem širnem posestvu imeti. Dvanajst glav goveje živine bilo je vedno v hlevu in poleg tega lepo število drobnice, kateri je bila gorska lega posestva jako prikladna. Ranjki Znojilec umrl je bil nagloma v najboljših, najkrepkejših letih in za njim je morala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom. Izpolnjevala je pa tudi to svojo dolžnost. Otroci so bili pridni in ubogljivi in pri vsem trudu in delu je imela mati vedno mirno in veselo zavest, da tudi tedaj, ko odrasto ter bodo jeli malo bolj samostojno stopati v svet, ne bodo zahajali na kriva pota. Peter in Marica sta imela prvi sedemnajst, druga petnajst let, najmlajši Jožef pa je izpolnil komaj dvanajsto. Glede teh se ni Ana nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti otrok, ravno šestnajstih let, prizadel je včaseh materi nekoliko skrbi; ne da bi bil poreden ali hudoben – ampak dobrosrčen deček je bil. Samo duševno ni bil tako razvit kakor drugi v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo na noben način v glavo. Tudi v šoli, katero je moral obiskovati, ni prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu, je znal  pravo ukreniti; on je živino najbolje krmil, vselej je vedel, je li “dimka” ali “mavra” bolna, nikdar pozabil na število plastovja za drobnico, dobro je že za plugom hodil, sploh je bil najboljši pastir in hlapec. In kakor je svoja opravila točno izvrševal, bil je pa tudi v svojem početju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh navadno, ki so v duševnem razvitku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani prizadelo včasih bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten. Puščala ga ni rada kam drugam, v tujo tovarišijo ali družbo, in z dobro besedo ga je znala skoro vselej pridržati doma, ako je starejši brat Peter krenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo lepo tukaj doma! Hiša je stala na malo vzvišenem porobku, obrnjena z licem proti jugu, in ves dan je sonce sevalo pred kamniti prag. Na levo si gledal v tesno dolino, po kateri se je vila velika bela cesta in ž njo vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive Kamniške in koroške planine. Po sadnem drevju krog hiše so skakali in peli ščinkavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, temnozeleno  travo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta “dimka” krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregu pod hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva bela ovna in trkala se z glavama, da je kar votlo zadonelo izza grmovja. Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krog njiju in ju oblajal. Marko je sedel pod debelo hruško drobnico in rezal žlice; včasih pa je vstal, zgrabil na kratek ročaj navezani bič, spleten iz starih vrvic, ga zasukal na daleč okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega gozda; potem je zaukal na glas in iz celih prsi – ju huhuhu-u –je šlo z brega na breg. Oh, ukati je znal!

Posestvo je bilo na samoti, do bližnjega soseda več nego četrt ure hoda; zato so živeli Znojilčevi tudi večinoma le med seboj in zlasti otroci niso prišli mnogo v dotiko z drugimi ljudmi.

Materi Ani je bilo to skoro najljubše; vendar je vedela kot pametna žena, da treba človek včasih večje družbe in daljšega pota v svet. Kdor je videl le domačo vas in domačo cerkev, ta ne ve mnogo povedati in ne zna, kako ravnajo drugi ljudje in tudi ne ume včasi kaj boljšega spoznati in svetovati. Sama seveda ni hodila daleč naokoli; najdaljša pot je bila vsake dve leti enkrat v Ljubljano, če v obližju svojih rejenih volov ni mogla prodati, in vsako leti enkrat na božjo pot na Limbarsko goro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka; ker se ji je bil pa tedaj skoro zgubil, ga je odslej puščala doma, akoprav se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okrog svetega Jakoba , ko so Znojilčevi nakladali ravno pokošeno seno, gorsko trdino; vroče sonce je pripekalo, duh sena pa je polnil zrak nad majhnim pašnikom, kjer so grabili naši znanci.

»Pozni ste, pozni!« zaklical je majhen, postaran mož, ki je prišel po stezi mimo, noseč grablje na rami.

»Vi tudi, sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnila pisan robec malo čez čelo in ponehala grabiti seno. Tudi drugi s ustavili delo.

»Hvala Bogu, da imamo tako vreme!« pričel je zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivček, iz žepa.

»Mlaj ga bo obrnil,« menil je hlapec, ki je na vozu stoječ uravnaval ogle naloženega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« je dejal sosed.

»Kako pa je z vašo Rezo?« vpraša Znojilka.

»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in oči jo bole – oči. Jaz sem že dejal: V nedeljo bo oni veliki shod pri sveti Luciji na Skaručni in, če Rezi malo odleže, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomočnica za oči!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I – sosed, pa bi naša dva s seboj vzeli, Petra in Marico – da ne bosta sama hodila!«

»Zakaj ne? Še bolj kratek čas nam bo, ako nas pojde več!«

Vtem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se pogledala na skrivnem, vesela in iznenadena, ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno pridnostjo; bil je že skoro naložen.

»Oh, na Skaručni je lepo!« pristavil je hlapec ter vlekel nase veliko žrd, ki mu jo je bil podal Marko od spodnjega konca sem. »Le dobro porini!« velel je fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo kvišku, da je hlapec skoro omahnil; a potem je vendar potisnil žrd na voz, sedel kobal nanjo ter pomagal drugim, ki so na koncu z vrvjo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.

»Na Skaručno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega ni imenovala, govoreč s sosedom, in zato je vedel, da bo moral doma ostati.oda kako lepo je po svetu in na božji poti! Spominjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil šel z materjo na Limbarsko goro. V cerkvi je bilo skoro tako kakor doma na Brdu; toda zunaj, koliko ljudi! In ti prodajalci, ki so ponujali zunaj svoje raznovrstno blago! Robce in lišp, sladkarije in potice, ure in nože, čipke in ogledala in ogrlice; oh, muzike – muzike!

Take orglice, bunde – dromlje – ali naj si bo, kar hoče, da le poje, živžga, piska ali gode, to je bilo vzor našemu Marku. In takrat se je bil v gneči romarjev tako zagledal v prodajalnice, da je zgrešil mater in ona njega in šele po truda polnem, večurnem iskanj ga je našla, ko je bila večina ljudi že odšla, zamišljenega in vendar vedno radovednega pred eno tistih prodajalnic. Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda – le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaručni bo ravno tako, mislil je dečko, tudi kaj goslic in piščalk, in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanj pa mu veleti to ali ono.

Po večerji je šla Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjo in prinesla staro mošnjico v hišo.

»Náta – za jutri!« velela je Petru in Marici in pomolila vsakemu tri šestice.

Marku je bilo, kakor bi ga kdo tiščal za vrat, in bruhnil je takrat na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se boš spet zgubil kakor tedaj pri sv. Valentinu na Limbarski gori!« Rekši, zavezala je spet mošnjo in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca na mizo in podprl glavo. Vsak bi mislil, da mu je jok najbliže.

A naenkrat je planil kvišku, porinil leseno žlico, ki je ležala pred njim, daleč po mizi. »Pa pojdem, pa vendar pojdem!« vzkliknil je in šel naglo iz hiše.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imel svojo, iz surovih desk napravljeno posteljo, spodaj pa zaboj; tega je odprl in prav iz dna izvlekel nekaj v star, zamazan papir zavitega. Papir je polagoma razvil in tu sta bili res še dve stari, svetli šmarni petici, birmansko darilo botra soseda. Z zadovoljnim pogledom ju je zopet zavl na vtaknil v žep praznične suknje, ki je ležala na vrhu zaboja. Potem je vrgel še nekoliko klaje svoji stari dimki in, ko je Peter ravno stopil v helv, dejal je še enkrat jezno: »Jaz pojdem tudi – in pojdem!« Peter je poznal trmoglavost bratovo ter molčal. Kmalu potem je na Znojilah vse spalo.

se nadaljuje




Poslednji romar v Kelmorajn

Večerno sonce je čarobno obsevalo cerkveni zvonik in po dolini so se milo razlegale mične pesmice pastiric, ki so že zbirale čredico, da jo ženo proti domu. Urno stopim proti Kovaču in pod košato hruško najdem osemdesetletnega starčka, ko je počival in si pot brisal s čela.

– Ravno sedaj sem prišel domov. Pot me je utrudila; v Kelmorajn ne bi mogel več, – tako me starček nagovori. – Lezi tu zraven mene na zeleno trato in poslušaj, kar ti bom pripovedoval o svetem Kelmorajnu. Za cesarja Jožefa, ko sem bil 15 let star fantič, sem se odpravil s svojim očetom prvič na božjo pot – v Kelmorajn.

Šla sva prav sama, ker v procesijah hoditi je bilo ostro prepovedano. Moj ded so hodili še v obilni romarski družbi. Bila je že od nekdaj stara navada Slovencev, hoditi vsako leto v Kolin (Köln) na božjo pot častit sv. Treh kraljev in pa čudotvorne božje martre. Kako se je ta božja pot začela, tega nisem mogel zvedeti, vendar je morala že več sto let biti v navadi, ker so Kolinčanje, kakor so mi dedek pravili, romarje vsekdar pri mestnih vratiih slovesno sprejeli ter jim vsa svetišča pokazali in v vsem lepo postregli.

Šla sva z rajnim očetom, Bog jim daj dobro! na Celovec, Beljak, Inomost, po stari cesti v Augsburg in od ondod dalje naprej. Skoro dva meseca sva potovala sem in tja.

Poslednjikrat sem bil v Kolinu leta 1800, ko je bila znana francoska vojska. Pot je bila nevarna, vendar sem srečno prišel v nemški Rim. Ravno ko je zvonilo večno luč, sedem na kamnito klop poleg vrat neke velike trgovske prodajalnice. Odkrijem se in začnem “Angel Gospodov” in pa “Oče naš” in Zdravo Marijo” po slovensko. Ko tako molim, me posluša kakih deset let star fantič in naenkrat zbeži v prodajalnico in pripelje svojega očeta s seboj. Prijazni gospodar me po nemško nagovori: »Ali razumete nemški, od kod ste?« – Odgovorim mu po nemško, da sem popotnik, romar s Štajerskega in da sem prišel že drugič v Kolin h grobu sv. Treh kraljev molit.

Gospodar mi reče: »Vi ostanete danes moj gost in še več dni, če vam je ljubo. Iz srca rad vas z vsem oskrbim.« Potem pokliče svojega služabnika, ki me odpelje v lepo sobo ter mi prinese bokal žarjavega renčana. Za večerjo dobim dobro pečenko in zopet bokal vina, potem ležem spat, ker sem bil močno truden. Spati vendar nisem mogel. Zmeraj mi je po glavi šumelo, odkod in kako je to, da me je ta gospodar tako prijazno sprejel – morebiti je tudi Sovenec ali vsaj Štajerc.

Vso noč nisem stisnil očesa. Drugi dan zgodaj vstanem in grem pred oltar sv. Treh kraljev molit, da se zahvalim Bogu, da me je obvaroval na tako težavnem potu in da molim za gostoljubnega svojega dobrotnika. Ko pridem iz cerkve, me poišče gospodar sam v moji sobi ter mi reče: »Vi morate najmanj en teden tu ostati. Čez teden dni bo moja ženka, ki mi je porodila bistrega fantiča, popolnoma ozdravela, in tedaj se bo sešla vsa naša rodbina in bomo praznovali prav vesele krstitke. Z menoj in z mojimi se morate tudi vi, moj dragi, veseliti.

Cel teden sem imel časa dovolj, si mesto in vse njegove konce pregledati, tudi prijetno okolico, in vsakokrat, ko sem prišel domov, se mi je prav lepo postreglo.

Prišla je druga nedelja mojega bivanja v Kelmorajnu. Vsi domačini so bili pri službi božji; prodajalnica je bila zaprta cel dan, in ob eni popoldne me pride gospodarjev fantič klicat h  kosilu. Ročno grem za njim. Pa kako se začudim, ko me pripelje v veliko sobano z dragocenim pohištvom med bogato oblečene goste, kateri so mene ubogega romarji v borni suknjici gledali, kakor zajec štor ponoči, češ da ima pred seboj kapusno glavo. Prav po krščanski šegi vsi gostje odmolimo, in po molitvi odloči gospodar vsakemu svoj sedež, mene pa posadi na prvo mesto.

Zopet smo drug drugega gledali, in nobeden ni umel gospodarja, kam namerja s to častjo. Od kraja se je malo govorilo, in šele ko gospodar vstane in vsakemu v srebrne bokale natoči žlahtnega renčana, so se vsem razvezali jeziki. Nato gospodar vstane in začne blizu tako-le besedovati: »Častiti gostje, večiji del moji rojaki! Smešno se vam morda zdi, da sem danes pri naši častitljivi mizi na prvo mesto posadil prostega romarja sv. Treh kraljev – da bi bili vedno zavetniki naše hiše! – ali danes obhajam jaz blag spomin sreče svojega pradeda. Znano vam je, da romanje k sv. Trem kraljem v naš nemški Rim traja že več sto let. Celo iz daljnih avstrijskih pokrajin so v obilnih trumah prihajali semkaj romarji, kakor se čita v letopisih našega slavnega mesta. To pa menda še ni vam vsem znano, da je tudi naš praded bil ubog romarček, kateremu, in po njem tudi nam, je pomagala pobožnost k prihodnji sreči.

Za cesarja Karla VI. so prišli romarji s Kranjskega, Štajerskega in Koroškega poslednjikrat v večjih trumah v naš veličastni Kolin. Zaostal je tu 15 let star mladenič; kako? To se ni moglo zvedeti, ali so ga nalašč tu pustili, ali je sam rad ostal.

Bilo je ravno zvečer, ko je “Zdravo Marijo” zvonilo, in ta mladenič s svetlimi solzami v očeh je na glas molil v svojem jeziku, na klopi pred prodajalnico sedeč, “Angel Gospodov” in “Oče naš” za verne duše v vicah. Pradedu od materine strani je ta pobožnost mladeničeva ugajala. On ga vzame pod streho, in spomnivši se nauka Zveličarjevega, da moramo potnike sprejemati in lačne nasičevati, mu lepo postreže. S pomočjo nekega godbenega učitelja, ki se je s Češkega naselil k nam, in dekle iz Lineburga, kjer, kakor vam je znano, še sedaj po nekaterih vaseh vendiški govore, so zvedeli praded blagega spomina, da je ta mladenič z dolenjega Štajerja doma, kako se piše in kako je prišel v Kolin.

Ker je mladenič na vprašanje, ali hoče tu ostati v službi, ročno svojo voljo razodel, rekši, da domá malo kruha raste, in da so mu starši že pomrli, zato ga praded vzamejo v službo.

Mladenič je kmalu pokazal svojo bistro glavo in pošteno srce. Bil je bogaboječ, kar so naši predstarši še bolj cenili kot srebrnjake, zato se je pradedu prikupil in jim pomagal pri vsakm tržnem poslu. Dobro se je naučil v kratkem času nemškega jezika, pridobil si potrebnih kupčijskih znanosti, in slednjič, ker so edino hčerko imeli, so dali pridnemu mladeniču svoj blagoslov in roko svoje ljubeznive edine hčerke.

Ta romar, odslej priden trgovec in moj praded po očetovem kolenu, je iz male kramarije našo hišo povzdignil v veliko trgovino. V hvaležni spomin, da sta mu molitev in krščanska pobožnost pomagala k sreči, je naučil svoje otroke v slovenskem jeziku moliti “Angel Gospodov” in pa “Oče naš” in je v svoji oporoki sporočil, naj se to  vedno godi, dokler bo živela naša rodbina. Molitev, še po očetu spisano, hranimo in vedno jo molimo jaz in moji otroci. Pred tednom dni pa je moj fantič tega možaka slišal na isti klopi, na kateri so molili moj praded, moliti našo rodbinsko molitev in mi je prišel to pravit. Jaz pridnega romarja vzamem pod svojo streho, prav iz srca vesel, da vidim enkrat v svojem življenju rojaka svojega pradeda. Zato sem ga danes počastil in moji žlahti napravil veselo godovanje v spomin ubogega svojega pokolenja in v spomin na začetek sreče naše hiše.«

Vse je strmeč poslušalo gospodarjevo povest, potem pa so mi vsi zdravico napili tako glasno, tako srčno, kakor sem je le navajen v hiši svojega prijatelja kraljevskega župana.

Ko Kovač dokonča svojo povest, ga vprašam: »Ali si niste zapomnili imena te pridne rodbine?« – »O pa, imam še listič, na katerega je gospodar sam zapisal svoje ime.« Ponudi mi, naj ga berem. Glasilo se je Wilhelm Trobiszch.

Leta 1856 sem na svojem potovanju po Nemškem tudi obiskal Kelmorajn. Poprašujoč po tej rodbini, sem zvedel, da je že l. 1817 kolinsko koleno zamrlo, eden teh potomcev pa je živel kot knjigotržec v Lipskem (Leipzig). Tudi naš romar sv. Treh kraljev, Kovač, je še tisto leto umrl. Bil je gotovo poslednji romar kelmorajnski.

(Zgodba je povzeta po zapisu Davorina Trstenjaka, objavljenem v Slovenskem glasniku l. 1864. Trstenjak je kot dijak na počitnicah slišal o romanju v Kelmorajn, na katero se je dvakrat odpravil Kovač od Sv. Treh Kraljev v Slovenskih goricah). Ni mu dal miru, moral je tega romarja obiskovati, in kar mu je ta povedal, je objavil v Slovenskem glasniku. Ta zapis o poslednjem romarju v Kelmorajn je objavil v svoji knjigi “V Kelmorajn, Spomini s pota”, dr. Andrej Karlin, ki je izšla leta 1903 pri Družbi sv. Mohorja v Celovci, str. 149-152), leta 1987 pa jo je objavil Jože Dolenc v knjigi “Slovenski romar”, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, str. 51-54).

 

Pod sliko: Kelmorajn (Köln am Rhein)




Molitveni namen za september

Da bi tisti, ki delijo pravico, delovali pošteno, da ne bi imela zadnje besede krivica, ki vlada po svetu.




Molitveni namen za avgust

Da bi družine z življenjem molitve in ljubezni postale vedno bolj “delavnice počlovéčenja”.




ROMARJI

Iz časa smo in romamo

na sveto goro večnosti

vse dni in noči od vseh strani

romarji, romarji, romarji …

 

Dohitevamo se na poti in prehitevamo

ne po svoji volji – kakor nam je namenjeno,

in se poznamo po romarskih palicah

in – vsak jo ima – po čutaricah.

 

Naše palice – urezali smo si jih med potjó –

nam v rokàh rastó in cvetó

in ko se nanje opiramo, nam v srcu zori

sad božje ljubezni, miru in svete sproščenosti.

 

Čutarice naše romarske – sproti jih polnimo

iz studenih virov, ki iz večnosti vro

sladki in grenki in je v njih čudežna moč,

da se bližamo koncu, ki je začetek, psalme pojoč.

 

Iz časa smo in romamo

na sveto goro večnosti

vse dni in noči od vseh strani

romarji, romarji, romarji …




Kako sem prvikrat romal

Prišla sva k cerkvi. Tik grmovja je gorel ogenj; okoli njega je sedela gruča romarjev in prepevala pobožne pesmi. Teta je vrgla nedogorele treske v ogenj. Po deskah in na vozičih so spali romarji in trgovci. Krotek odsev prve zarje je naznanja, da se bliža dan. Stopila sva v cerkev. Po klopeh in stranskih oltarjih je dremalo nekaj ljudstva. Sredi svetišča je čepela zgužena postava Petračkovega Boštjana poleg kebla pitne vode. Ta farizej je ob shodih studenčnico prodajal, podnevi pred cerkvijo, ponoči po cerkvi. Ko se je teta priporočila pri stranskem oltarju pred podobo svetnika čudodelca, me je potegnila za sabo pred veliki oltar, kjer sva pokleknila.

Gledal sem po širokem prostoru okoli in okoli. Vse je bilo tako skrivnostno, slovesno in neslovesno. Ob stenah in v kotih je kraljevala gosta tema; iz nje je gledal tu in tam podkovan čevelj, kuštrava glava, stisnjena pest, žensko krilo. V visečih svetilkah so brlele rdeče in zelene luči; njihovi žarki so se otrinjali ob zlatih opravah svetnikov in svetnic. Rožljale so brojanice, loputale duri, odmevali so korak vstopivših romarjev. V klopi nad menoj je slonela ženska in globoko dihala, tiho kimaje z glavo, poleg nje je hrkal in hropel romar. Skoz okno je padala mrkla svetloba na oltar, žarek svetilke se je opiral naravnost ob obličje lesene podobe svetnikove. In ta svetnik je gledal tako drobno in naperjeno náme.

Do takrat nisem bil še nikdar ponoči v cerkvi; toda dostikrat sem slišal o grozah, ki se dogajajo ob nočnih urah tam in na pokopališčih. Oživela je otroška domišljija, spomnil sem se takih pravljic in groza me je prevzela. Pogledal sem ne teto, ali je tudi nje kaj strah, ali ona je šepetala svoje molitvice in se ni zmenila zame. Zdrknil sem počasi s kolen, poravnal se, položill roko na kamnito stopnico in prislonil uho … Truden zadremljem … Sanja se mi, da svetnik izteza svojo roko po meni … Hotel sem zakričati na ves glas, a tu me je prebudila teta, položivši roko na mojo ramo. Vstal sem, segel po štruklju in klobučku, in ne da bi se ozrl na oltar, sem bežal za teto venkaj na beli dan.

Precej sem pozabil na težke sanje, ko sem ugledal jutranje sonce in toliko pražnje oblečenega ljudstva. Od vseh strani so prihajali romarji po peščenih potih in stezah na goro, od vseh strani so razodevali berači svoje pretege in žalosti radodarnemu človeštvu in kazali svoje govorniške sposobnosti. Trgovci so že razprostrli, razobesili in razpoložili svoje blago. Večno bi človek stal pri teh razstavkah in pasel pogled; pa teta ni hotela. Vedla me je za cerkev, kjer so delovala kupčijska bitja nižje vrste. Tu je suhljat dedek mrcvaril in rezal kuhanega koštruna na manjhne kose; pomagala mu je naduhla ženska, ki je pobirala novce od gostov in jim delila juho. Poleg te dvojice je imela starikava ženska poln jerbas prijetno vonljivega pšeničnega kruha na prodajo; in da bi bilo vse pri roki, kar krepi in poživi pobožnega človeka, se je utaboril precej za jerbasom Petračkov Boštjan z dvema kebloma pitne vode. Pa Boštjanova kupčija je bila slaba, ker je bilo še prezgodaj in ker se trudnemu romarju prilega dosti bolje vino nego voda. Tudi kave se je prodajalo obilo. Neka ženica je teto klicala k svojemu ognjišču, toda teta je odmignila z glavo in z roko. Po nobeni ceni ni marala kave in kupila je rajši juhe. Ko sva se okrepčalka in prevetrila, sva odšla zopet v cerkev, kjer se je pričela prva maša s pridigo.

Dalje nego drugi sva se s teto pomudila v cerkvi. Ko sva stopila iz nje, je bila pri lopah in medičarskih šotorih že prava gneča. Vse je ogledovalo, pretipavalo in kupovalo. Pririnila sva se do medičarja in stala sva pred deskami, obloženimi z vsakršnimi sladkostmi za otroke. Kako lepe stvari so ležale in visele pred mano! V vseh mogočih barvah so se mi vrtele pred očmi, kakor da je navihani medičar božjo mavrico ukradel z neba in jo razprostrl po belih prtih. Teta mi je nakupila konjičev in kolesc, kolikor jih je poćelelo srce, in sreča se je preselila k mani. Dalje in dalje sva se rinila s teto vedno mimo raznovrstnega blaga in zgovornih prodajalcev. Pri nekaterih lopah sva postala in teta je ogledovala posebno rute. Tu ion tam je katero potipala, poduhala in poprašala po ceni, ali kupila ni nobene. Kupila je podobo svetega Valentina, ki sva o njem slišala toliko lepega tisto jutro v pridigi. Tako wva počasi  prilezla do dedka z bravjimi porcijami. Ko sva prišla poleg ognjišča, me je teta vprašala, ali sem kaj lačen. »Nič!« sem odgovoril kratko in veselo. »Kako naj bom lačen, ko imam polno ruto konjičev in kolesc!«

Pri Petračkovem Boštjanu sva stala skoro četrt ure. Teta se je rada posmejala temu bore človeku, ki se je med smejočo drhaljo pulil, suval in pehal za uboge novce, da mu je lil pot po rjavem licu. Ko se je teta naveličala teh burk, je pogledala na sonce ki je stalo že visoko na nebu, in se domislila, da bo čas, ko se bo treba odpraviti na obratno pot domov. Ali nerada se  je ločila od gorske cerkve. Počasi odhajaje se je ozirala po božjem hramu in po zvoniku, dokler ni odvrnilo nje misli znamenje, polega katerega je taboril Fikuž.

Povratno pot sva ubrala prek samotne in tihe leščeve doline, da bi se ognila ljudem, ki so iz bližnjih krajev trumoma vreli na goro k deseti maši. Zavila sva okoli peščenega roba, za katerim se je najinim očem skrila gorska cerkev. Zajel naju je gost gozd.

V leščevi dolini sva počivala. Teta je sedla v zeleno mejo in mi je vzela majolikasto ruto. Izvila je štrukelj in zmajevala z glavo, ko je videla, da je votel. Napela je ustna, kar je bilo znamenje, da tli v njej tiha jezica. Toda moja teta ni imela moči, da bi izrekla karajočo besedo, ki bi ostro zadela grešnika. Kmalu se je razkadila njena mehkotna jezica in tem lepše je posijalo sonce sprave. »Glej ga, Francka!« je dejala s  posebno milobnim naglasom, ki je lastnost mehkih in nensilnih ljudi, »kako je izluščil in izvrtal sredico; skorjico bi bil pohrustal, skorjico – skorjica ni za moje zobe!« Take besede so me pomirile. Teta je v mojem pogledu brala, da se kesam greha, in ko je razpolovila skorjo, mi je podala večjo polovico. Zagnal sem se v leščevje stikat za lešniki. V tem ko sem se potikal po dehteči hosti ter zobal maline in nabiral lešnike, je teta molila in se križala, kadarkoli je pozvanjalo na gori. Zapustila sva pot in lehkoma sva se spuščala navzdol po temnih, s preperelim listjem nastlanih drčah in stezah. Med potjo me je poučevala, kakor koristno in Bogu všeč je, če gre človek s pravim namenom na božjo pot.

Sonce je stalo že na temenu gore, ko sva prišla v dolino. Skupaj sva stopala po prašni cesti, srčno vesela in zadovoljna, da sva opravila Bogu všečno pot.

Opis se nanaša na romanje na Limbarsko goro.

Tilen ali Šent Ilj – njegov god se praznuje 1. septembra, na njegov krstni dan. Cerkev na Limbarski gori je posvečena svetemu Valentinu, ki goduje 14. februarja.

Podlimbarski je črtico napisla v spomin svojima tetama, skrajšal pa mu jo je Levec, urednik Ljubljanskega Zvona, kjer je bila tudi objavljena leta 1890 (str. 340-353) pod psevdonimom Nejčetovega Frančiška.




SVETA TEREZA BENEDIKTA – EDITH STEIN

Pozdravljena, Tereza Benedikta!

Po veri rednikov si trla pot

k Resnici, žláhtnejši kot sveta Skripta,

k Ljubezni, lepši bolj od vseh podob!

Pozdravljena Tereza Edíta!

Ime, ki Mojzesu še zdaj je všeč:

skrivnost – kot vsako je ime – prelita

je v sveti krst (Krstnik ga ni bil vešč …)




Sv. Terezija Benedikta od Križa

– rojena je kot najmlajša od 11 otrok (4 umrejo kmalu po rojstvu) v judovski družini Siegfrieda in Auguste Stein v današnjem Wroclavu (tedaj Breslau) 12. oktobra 1891, na veliki judovski spravni dan; ko še ni stara dve leti, ji nenadoma umre oče; mama, močna žena, prevzame skrb za družino in za trgovino z lesom

– kljub strogi in dobri vzgoji doma jo svet šole, v katerega se Edith navdušeno poglobi, oddalji od vere: “Zavestno in prostovoljno sem prekinila z molitvijo in versko prakso“; pri 15 letih se čuti in razglaša za ateistko, zapusti judovsko vero in se poglobi v filozofijo, da bi v njej našla smisel človeškega bivanja; išče resnico in to je tedaj zanjo, kakor pove, edina  molitev, ki jo opravlja, ne da bi se tega zavedala

– na univerzi v Breslavu leta 1911 vpiše germanistiko, zgodovino in psihologijo in nadaljuje študij v Göttingenu in Freiburgu, kjer z najvišjo oceno doseže doktorat iz filozofije ter postane asistentka prof. Husserla, znanega fenomenologa

– prijateljstvo z družino mladega docenta Adolfa Reinacha, ki jo uvede v krog Husserlovih učencev, ima za Edith poseben pomen: ko Reinach pri petintridesetih letih pade na fronti leta 1917 (kmalu za tem, ko skupaj z ženo prejme sv. krst), njegova vdova povabi Edith, da uredi njegove filozofske rokopise; Edith skrbi, kako bo tolažila žalujoče, doživi pa presenečenje,

ko zagleda prijateljičin obraz – upadel sicer od bolečine, pa vendar preobražen od skritega in neizrekljivega veselja, iz katerega sije vera v Kristusa, križanega in vstalega: »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni,« pozneje zapiše Edith

– do odločilnega dogodka spreobrnjenja pride v poletnem večeru 1921, ko je v gosteh pri zakoncih Conrad-Martius v Bergzabernu; večer preživi sama in vzame s knjižne police na slepo eno izmed knjig – Življenjepis sv. Terezije Ávilske; vso noč bere in na koncu sama sebi prizna: »To je resnica.«

– naslednje jutro kupi katekizem in misal ter ju temeljito preuči, se prvič udeleži sv. maše, kjer »razume vse, tudi najbolj preproste kretnje«; zaprosi za sv. krst in duhovnik, ki je izpraša, ugotovi, da je povsem pripravljena tudi glede verskega pouka; zakrament prejme 1. januarja 1922, ko je stara enaintrideset let

– spreobrnjenje Edith Stein v krščanstvo sovpada z njeno poklicanostjo v karmel, a ji duhovni oče p. dr. Raphael Walzer svetuje, naj počaka, saj zelo ceni kulturno dejavnost, ki jo Edith razvija v svetu; tako se posveti poučevanju in poglabljanju v filozofske vede, ki jih zdaj lahko oplaja z bogatim krščanskim filozofskim izročilom; kot predavateljico jo vabijo v glavna evropska mesta

– leta 1932 začne predavati na Nemškem inštitutu za pedagogiko v Münstru, a mora že po nekaj mesecih, ko oblast prevzame Hitler, poučevanje opustiti zaradi svojega judovskega porekla; svetujejo ji, naj odide v tujino, sama pa spozna, da je napočil trenutek, ko bo lahko uresničila svojo poklicanost v karmel

– njena mati, ki jo je globoko prizadel že hčerin krst, v teh okoliščinah lažje sprejme tudi ta hčerin korak, s katerim pa se dokončno ne more sprijazniti nikoli

– 14. oktobra 1933, pred praznikom sv. Terezije Velike, Edith prestopi prag klavzure v samostanu karmeličank v Kölnu in ima sedaj »končno vse tisto, česar ni mogla najti v zunanjem svetu, in ne pogreša več ničesar od tega, kar je v svetu imela«; ob preobleki 15. aprila 1934 prejme novo ime – s. Terezija Benedikta od Križa; na velikonočno vigilijo naslednje leto naredi prve zaobljube in piše svoji prijateljici redovnici, da je »ime Terezija Benedikta od Križa prinesla s seboj …, saj sem pod križem razumela usodo Božjega ljudstva, ki se je takrat začela naznanjati. Mislila sem si: tisti, ki razumejo, da je ta usoda Kristusov križ, jo morajo vzeti nase v imenu vseh. Danes vem več kakor pred svojim vstopom o tem, kaj se pravi biti zaročena z Gospodom v znamenju križa«

– z vstopom v samostan se je pripravljena odpovedati vsemu znanstvenemu delu, a pokorščina predstojnikom zahteva, da z njim nadaljuje: dokonča delo »Končna in večna bit«, ki ga je začela že pred vstopom; poleg pisanja pa kljub gospodinjski nespretnosti pomaga pri hišnih opravilih in se tako uči ponižnosti; njeno glavno delo postane molitev: v posebno veselje ji je korna molitev – že od krsta naprej vsak dan moli brevir, ki ga zdaj more moliti in peti v skupnosti sester; ljubi psalme, tisočletne molitve Božjega ljudstva, ki mu po krvi in milosti pripada

– 21. aprila 1938 naredi večne zaobljube in prejme črno tančico kot znamenje dokončne pripadnosti Bogu v karmelskem redu; za Jude se tega leta razmere izredno zaostrijo in da ne bi svojega samostana spravljala v nevarnost, prosi za premestitev v sestrski samostan Echt na Nizozemskem (31. decembra se poslovi od ljubljene skupnosti v Kölnu, zibelke svojega poklica); za njo pride v Echt tudi njena rodna sestra Roza, brata Pavla in sestro Friedo odpeljejo v taborišče, drugi se rešijo z begom v Ameriko (mati je že pokojna)

– vse stiske vključuje s. Terezija Benedikta od Križa v svojo molitev in nadaljuje z znanstvenim delom: v pripravi na 400-letnico rojstva sv. Janeza od Križa začne pisati študijo o njem z naslovom “Znanost križa”, ki je ne dokonča, vsebino pa potrdi z lastnim pričevanjem – darovanjem življenja; v juliju 1942 nizozemski škofje javno obsodijo preganjanje Judov in nacisti iz maščevanja primejo v nedeljo, 2. avgusta, vse katoliške Jude, tudi sestri Edith in Rozo

– zadnje besede, ki jih sosestre slišijo iz ust Edith, so namenjene sestri Rozi, ki jo prestrašena čaka ob samostanskih vratih; poda ji roko in reče: »Pridi, greva za naše ljudstvo.«

– skupaj s sojetniki ju odpeljejo v taborišče Westerbork; Edith poskuša storiti vse, kar more, da tolaži svoje bližnje in jih krepi v upanju; posebno se zavzema za otroke; v petek nacisti naložijo okrog 1.000 Judov v živinske vagone in jih prepeljejo v taborišče Auschwitz (Oswiecim), kjer mlade odvedejo v delovno taborišče, ostale pa vse takoj ob prihodu, v nedeljo 9. avgusta, pomorijo s plinom in njihova trupla sežgejo

– dvajset let po smrti s. Terezije Benedikte od Križa se začne postopek za razglasitev za blaženo, ki je 1. maja 1987 okronan z beatifikacijo v Kölnu, 11. oktobra 1998 je razglašena za svetnico, 1. oktobra 1999 pa skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko za sozavetnico Evrope

– njen god v Evropi obhajamo kot praznik 9. avgusta