Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

PRIJATELJI IN ZVESTI

Vzporedno s sovraštvom, ki se  je plazilo pod zemljo, pa vidimo v evangeliju tudi spremstvo prijateljev in zvestih duš, ki spremljajo Jezusa. Po potih Judeje ne hodi sam: okoli njega vidimo skupine zvestih, ki hodijo za njim, tiste, ki mu bodo vzklikali pri njegovem zmagoslavnem vhodu na cvetno nedeljo. Nekateri od njih bodo junaško ob njem, ko bo stopal na Kalvarijo, pa tudi jutru vstajenja.

Od teh prijateljskih likov stoji v ospredju dvoje žena, Marta in Marija, sestri Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tretji evangelij, ki govori o njiju s svojo običajno obzirnostjo, ne pove, kako se imenuje kraj, kjer sta sprejeli Učenika (Lk 10,38-42). Verni sestri pa zopet srečamo v zgodbi o Lazarjevem obujenju, o katerem pravi Janezov evanglij, da se je vas imenovala Betanija. Šlo je za cvetoče naselje sredi oljk in smokvinih dreves; karavanska cesta iz Jeruzalema v Jeriho je šla ob vznožju njenih zidov. Uro hoda od Jeruzalema se je zdelo, da je daleč od njega, kjer je bila vmes Oljska gora in je bil njen mirni okvir tako malo podoben hrupnemu sijaju prestolnice. Danes je to samo umazana vas sredi ječmenovega polja, s polomljenimi vratnimi loki in vdrtimi oboki, kjer razni vodiči nadlegujejo potnika, da mu za – bakšiš, bakšiš! – med drugim zidovjem pokažejo zidovje, kjer sta baje prebivali Marta in Marija. Zdi se, da se je Jezus v mesecih oktobru novembru in decembru leta 29 večkrat zarževal v tej prijateljski hiši. Kraj je bil zanj prikladen, ker mu je dopuščal, da je šel v Jeruzalem, kolikorkrat je hotel, ne da bi moral tam ostati čez noč. Ker je vas ležala nekoliko stran, je bil tu tudi bolj na varnem. Kljub temu moramo občudovati pogum družine, ki je grožnje farizejev in vpitje članov velikega zbora niso zadržale, da ne bi sprejela Mesija kot gosta in prijtelja.

Sloviti in ljubki evangeljski prizor, ki ga je v svetli in resni preprostosti njegovih treh oseb tako lepo upodobil Jan Vermeer de Delft, bi mogli pomakniti nekako v tiste hladne tedne, ki jih pozna Judeja takoj po končanem poletju. Nenadoma se začno hudi nalivi. “Markešvansko (novembrsko) grmenje je podobno bučanju tromb.” Prebivalstvo Judeje, vajeno hude vročine, je prezebalo in ljudje so prižigali žerjavnice. Njihove črede so odšle proti Jordanovemu “Ghoru” (ozki in globoki rečni dolini; op. ur.). Med dvema nevihtama pa je ozračje tako čudovito čisto, da je videti najmanjše podrobnosti v daljni modrini: na jugu Moabsko pogorje, na severovzhodu skozi zareze med griči pa Geraške gore. Jezus je zopet na obisku pri svojih prijateljih. Vsaka od sester mu daje, kar meni, da ima najboljšega. Starejša, Marta, skrbno pripravlja odeje za njegovo sobo ter nosi skupaj mleko in med ter dateljne in praži ribe. Mlajša, Marija – kako lepo evangelist pokaže različnost značajev! – pa sedi pri Učenikovih nogah in ga  vso dušo posluša. Tedaj se skrbna gospodinja ujezi zaradi njene navidezne lenobe: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pusti samo streči?« Ni razumela, da je pri njej Bog in da je najvažnejše poslušati ga. Jezus pa je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.« Ali je hotel Jezus, kakor so govorili pozneje, pohvaliti kontemplativno življenje, ki je nasprotno dejavnemu? “Edino potrebno” je gotovo Božje kraljestvo, zveličanje; to Božje kraljestvo pa je pri Jezusu in vsa prizadevnost sveta, naj je še tako otrebna in celo sveta, je manj vredna kakor pa tiho češčenje.

Še drug dogodek nam pokaže rojstvo enega tistih prijateljstev, ki si jih zna Jezus pridobiti z eno samo besedo, z enim samim pogledom. Bilo je spet v Jerihi, konec marca leta 30, nedvomno nekaj dni preden se je začel teden trpljenja. Jezus je prišel s svojimi učeci v mesto. Prihajal je iz Pereje, kjer je učil ljudstva, ki ga še niso poznala. Obudil je bil Lazarja in zdaj gre proti Jeruzalemu, pomešan med pisano množico, katere cilj so velikonočni prazniki v svetem mestu. Od nekod se je razširila novica, da je Jezus med romarji, zato bi ga ljudje radi videli in se mu približali. To si še bolj kakor drugi, želi nekdo. Ali je nekaj Jezusovih besed, o katerih je slišal, že našlo pot v njegovo dušo? Vendar svojega cilja ne more doseči, ker je majhen in se izgubi v množici. Tedaj mu pride srečna misel. Po trgih in ob cestah rastejo sikomore, močna, lepa drevesa, katerih korenine poganjajo v lokih iz zemlje proti deblu in olajšujejo plezanje. V trenutku je mož med vejami. Toda Jezus ga je že opazil. Razumel je smisel njegovega truda, ki si ga je naložil, da bi ga videl. »Zahej, stopi hitro dol,« pravi Jezus, »zakaj danes moram v tvoji hiši ostati.« Redka in nerazumljiva čast. Zahej, cestninar, davkar, ki pobira pristojbine na balzam in dišave, celo eden od predstojnikov pohlepnežev in skopuhov, nekdo, ki je v svojem žalostnem poklicu obogatel. Kaj so pobožni Izraelci mislili o cestninarjih, vemo. Sedaj pa nepoboljšljivi Jezus zavije k njemu, jé pri jegovi mizi! Jezus se pri njem celo dlje zadrži in pove prilikko, zelo lepo priliko o minah in talentih. V njej uči, kako naj dobro uporabljamo premoženje, ki nam ga je Bog zaupal in za katero bo nekega dne zahteval obračun. Znova jih tudi opozori, da Božje kraljestvo ne bo prišlo tako, kakor pričakujejo. Poslušalci so navdušeni nad priliko, v kateri s hudomušnim veseljem spoznajo “v človeku plemenitega rodu, ki je šel v daljno deželo, da bi zase dobil kraljevsko oblast”, svojega nekdanjega kneza Arhelaja, nad čigar razočaranjem se še vedno zabavajo. Prizor je živahen, domač in prisrčen. Jezus je s pozornostjo, ki jo je posvetil Zaheju, osvojil njegovo srce in ga pridobil za Boga. »Glej, Gospod,« pravi cestninar, »polovico svojega imetja dam ubogim in če sem koga v čem prevaril, povrnem četverno.« Kolikšna ponižnost! Sam sebe obsodi na zakonito kazen tatov. Zato vzklikne Jezus: «Danes je tej hiši prišlo zveličanje!« in sklene, kakor tedaj, ko je poklical drugega cestninarja, Mateja, da Sin Božji ni prišel rešit pravičnih, ampak grešnike in iskat,“kar je izgubljenega” (prim. Lk 19,1-28; Mt 25,14-30).

Krščanska pobožnost je vzljubila spreobrnjenega cestninarja. Neka legenda je naredila iz njega tovariša svetega Petra in cezarejskega škofa, druga pa trdi, da je živel kot puščavnik v divji dolini, kjer je zdaj svetišče Rocamadour v južni Franciji.

Tako v judejskem obdobju ni vse samo sovraštvo. Jezusa so ljubili možje in žene, ki so ga spremljali na njegovih potih, matere, ki so vodile k njemu otroke, da jih je blagoslavljal, neznanka, ki je vzkliknila: »Blagor telesu, ki te je nosilo!« Le preveč človeško je, da bi se začudili, če ga niso znali, če si ga niso upali braniti. Pa vendar se je iz njih rodila jeruzalemska Cerkev, pogumno občestvo, ki je sredi judovskega mesta ohranilo živ spomin na Križanega in je dalo krščanstvu prvega mučenca, Štefana.

V skupinah prijateljev in svojih zvestih – precej številnih, ker se je po vstajenju nenadoma pokazalo petsto “bratov” – je Jezus določil takoj v začetku svojega bivanja v Judeji nekakšne apostole druge vrste, ki jih je poslal, da poneso njegovo besedo v mnoge dežele, kot je storil že prej z dvanajsterimi. Predvsem iz Lukovega evangelija vemo (Lk 9,57-62; Mt 13,19-22) , kako je izbiral tiste, iz katerih je naredil svoje sodelavce in kaj je zahteval od njih. Predenj je stopil pismar – celo med učeniki postave je rasel njegov ugled. »Učenik, povsod hočem iti za teboj.« Resnično dobra volja, toda ali je mož vedel, čemu se izpostavlja? »Lisice imajo brloge, ptice pod nebom imajo gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil.« Evangelisti ne povedo, če opozorilo ni preplašilo poklicanega. Drugi, ki je že njegov učenec, prosi za odlog v trenutku, ko bi moral oditi na misijonsko potovanje: umrl mu je oče, pa mora iti, da ga pokoplje. »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve,« odgovori Jezus, »ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

Nepopolni stavek se je zdel skrivnosten. Često so razširjali njegov smisel zunaj miselne zveze, v kateri ga je izrekel Jezus. Resnično globoka pa je razlaga, ki jo predlaga François Mauriac: »Blščečo in trdo kovino teh besed pokriva umazanija devetnajstih stoletij. Devetnajst stoletij blažilnih razlag slabi njih pomen. Ker ne gledamo v obraz resnici, dobesedni resnici besed, od katerih ne bo nobena prešla. Pa vendar! Kako resnične so, moremo ugotoviti, če gledamo udeležence uradnih pogrebov: spačene, bolestne obraze, ki so jim vtisnili svoj dvojni pečat čas in pregrehe, izmozgano, z grehi nasoljeno meso, množica teles, ki je v oblakh kadila bolj gnila od mrliča.«

Človeška čustva ne smejo nič pomeniti tistemu, ki je sklenil, da se daruje Kristusu. Kristusov poslanec po znamenitem reku, ki ga navaja sv. Avguštin, ne sme »zapustiti Živega, da bi zlagal bajke o mrtvih!« Še drugi dobi na podobno vprašanja podoben odgovor: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« – »Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Trd zakon in stroga izbira »Če kdo pride k meni,« je še rekel Jezus, »in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Torej popolna odpoved, celo najbolj upravičenim čustvom! Zakon ljubezni, ki ga oznanja Jezus, ima na sebi nekaj strašnega in nič bi ne bilo bolj napačno, kakor če bi ga ovijali v sladkobno razlago. Misijonar, ki se v osrčju afriške goščave posveča nkaj sto črncem, ve, kaj stane, če nekoga použiva ljubezen do Boga, kakor vesta to trapist in karmeličanka, ki – odtrgana od vsake človeške ljubezni – v tišini svojega samostana opravljata delo nadnaravne predaje. Tako Mesija z najstrožjo izbiro pripravlja kadre, ki naj bi izvrševali in nadaljevali njegovo delovanje.

Tako je bila izbrana skupina učencev, večja od one dvanajsterih apostolov; začel se je razvoj hierarhije bodoče Cerkve. Njihovo število je sporno: nekateri so za 70, ki je bilo judovsko sveto število, ševilo starcev, ki jih je Mojzes izbral, da bi mu pomgali (3 Mz 11), število članov vélikega zbora. Drugi, kot a primer Lagrange, dopuščajo na osnovi najstarejših rokopisov 72. Jezus jih je razposlal, »ker je žetev velika, delavcev pa malo.« Navodila, ki so jih prejeli, so bila podobna tistim, ki jih je Jezus dal apostolom, razen oblasti obujati mrtve, ki je niso prejeli, kot jim tudi ni prepovedal, naj ne hodijo k poganom in Samarijanom (Lk 10,1-12). Kdo so bili dvainsedemdeseteri? Evangelij ne poroča njihovih imen. Luka, ki je bil dolgo pri sv. Pavlu v Cezareji, jioh je gotovo poznal, vendar jih ni zapisal. Klemen Aleksandrijski je vedel, da je bil tisti, ki mu je Jezus odgovoril: »Pusti mrtve …« diakon Filip, ki je pozneje oznanjal evangelij v Samariji in v Saronu in čigar štiri hčere so bile “prerokinje” v prvotni Cerkvi. Evzebij je ugotovil med njimi Barnabo, Pavlovega sodelavca, Sostena, ki je skupaj s Pavlom pisal Korinčanom, in končno Matija, ki so ga namesto Juda izvolili za apostola. Morda je bil eden od njih tudi emavški učenec Kleopa. Njihovo poslanstvo je bilo gotovo uspešno, ker pravi Luka, da so se vrnili veseli. »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« Jezus, ki jih je hotel obvarovati napuha, pa je odgovoril: »Ne veselite se nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,17).

Tako je judejsko obdobje novo napredovanje v sejanju Božje besede v svetu in v izgradnji bodoče Cerkve.




Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

Nasprotovanje raste

Zadnji bodo prvi in prvi zadnji (Mt 20,16). Nihče ni mogel poslušati teh besed z bolj grenkim srcem, s katerimi je Jezus sklenil priliko o delavcih ob enajsti uri, kakor pobožen Jud, ki se je zavedal, da z največjo natančnostjo izpolnjuje vse zapovedi Postave in je živa priča večne zaveze med Izraelom in Jahvejem ter zato ni mogel dopustiti, da bi prišli še drugi narodi v Božje kraljestvo, kjer Bog nagrajuje svoje. Gotovo je bil prav tako težko ranjen v svojem narodnem ponosu, ki je bil – tega ne smemo pozabiti – osnova njegove vere, kakor ogorčen v svojem prepričanju, ko je videl, da kaže Jezus in njegovi privrženci tako malo spoštovanja do častitljivih obredov, s katerimi je izročilo obremenilo Postavo.

Zdi se, da je bilo vprašanje sobote tako kakor v Galileji tudi v Judeji preizkusni kamen. Še bolj kot na severu, kjer se zdi, da so bili farizeji manj številni, so se v Jeruzalemu po črki držali zapovedi o tedenskem počitku; gnali so jih do skrajnosti. Morda bi bilo pretirano reči, da so človeka presojali po tem, kako je izpolnjeval sobotno zapoved, vsekakor pa so gotovo obsojali tistega, ki jo je izpolnjeval slabo.

»Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva« (Jn 9,1) . Verjetno je bilo v bližini templja, kjer so se često zadrževali prosjaki, kakor pripovedujejo Apostolska dela (prim. Apd 3,2). Najbrž je tudi sleporojeni pošiljal v nebesa vroče prošnje, ker se je Jezusu zasmilil: »Pljunil je na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ›Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa‹ (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl« (Jn 9,6-7). Stari so menili, da ima slina, posebno jutranja, v primerih očesnega vnetja zdravilne lastnosti; tako govorita Plinij in Svetonij. Že v Betsajdi je Jezus namazal slepčeve oči s slino. Kar zadeva zdravljenje z blatom, je navedeno za tumor v očeh v zdravniški pesmi iz 3. stoletja po Kristusu, ki jo pripisujejo nekemu Serenu Samoniku. Voda v Siloi je veljala za sveto potem, ko jo je bil pohvalil Izaija (8,6). Vsi Judje so vedeli, da je pritekala v lepi bazen po predoru, ki so ga v času kralja Ezekija (725-697 pred Kr.) vsekali v živo skalo in da ji je predor, to je »Siloe, tisti, ki pošilja,« dal tudi ime. Ali so jo imeli za čudežno, kakor ono v Betsajdi? V srednjem veku je neki muslimanski spis govoril, da se mora vsakdo, ki gre v Jeruzalem, kopati v vodi Siloe, ki “prihaja iz raja”; in še danes je videti tam razvaline bazilike, ki jo je dala tam zgraditi bizantinska cesarica Evdokija (ok. 450 po Kr.). Tu gre za več kot naravno zdravljenje. V evangeljskem besedilu, ki se igra s “tistim, ki pošilja” in s “poslanim”, je jasen simbolični pomen. Jezus je z isto vodo, ki so jo zajemali duhovniki za pitne daritve, naredil čudež. Tako je ponovno dal nov smisel starim običajem.

Medtem pa se je slepec ves srečen vrnil v mesto. Veliko razburjenje! »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Vprašali so ga, kako se je zgodil čudež; radi bi poznali zdravnika. »Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota.« Tu se je zavozlalo. Farizeji zaslišujejo nekdanjega slepca, še dobro, da mu ne očitajo, da se je dal ozdraviti v soboto. Vsekakor tisti, ki je naredil s slino blato na sobotni dan – o pohujšanje! – ne more biti poslan od Boga. Mož pa trdi: »Prerok je!« Poslali so po starše in jih skoro postavili pred sodišče; oni pa se izmikajo. Čudežno ozdravljeni naj prizna, da je njegov zdravnik grešnik. »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Farizeji od srda ne vedo, kam bi, posebno, ko jim čudežno ozdravljeni šaljivo vrže v obraz: »Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« Tedaj Jezus, ki ne skriva, da je naredil čudež, sklene s tajinstvenimi besedami, iz katerih je lahko spoznati, na koga meri: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« – »Ali govoriš o nas? Ali smo tudi mi slepi?« vpijejo farizeji. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane« (prim. Jn 9,8-41).

Zgodba, ki se je iz določenega dejanja razvila v velik nauk, z žarko lučjo osvetljuje spor, ki se je pripravljal. V njem je izbruhnil nemir in razdraženost pismarjev. O drugem, podobnem dogodku govori Lukov evangelij. »V soboto je [Jezus] učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: ›Žena, rešena si svoje bolezni.‹ Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: ›Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.‹ Gospod pa mu je odgovoril: ›Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?‹« (Lk 13,10-17). Vedno isti vzrok nasprotovanja, večni spor med onimi, ki se drže črke in tistimi, ki se drže duha: nikjer se ne morejo sporazumeti, ker resnično žive v različnih svetovih.

Še hujše kot nasprotje dogmatičnega izvora pa je bilo silovito sovraštvo, ki ga je zbujalo v srcih Judov Jezusov odnos do narodne izključevalnosti ljudstva. Gotovo, kršilec sobote je bil grešnik, in še več kot grešnik zaradi svoje trditve, da nadaljuje Postavo in ji daje duha. Prav v globino duše je zadel Izraela, ko je trdil, da Mesija ne bo prišel samo zaradi izvoljenega judstva, da ima izgubljeni sin isto pravico do očetove ljubezni kakor krepostni starejši sin, in da bodo tudi druge ovce prišle v ovčjo stajo! Pozneje bomo videli, v kakšni meri in kakšnem smislu je obstojala judovska vesoljnost. Toda v Kristusovem času, v ponižanem narodu, ki je trpel podložnost poganom, mnenje gotovo ni bilo prijazno tej zamisli. Za človeka ulice so bili vsi pogani izgubljeni sinovi, vredni, da jedo hrano prašičev, kar pa zadeva ovčjo stajo, ni bilo druge, kakor tista v Sveti deželi pod varstvom Edinega, in nobene druge črede, razen tiste dvanajstih rodov. Jezus, ki je dobro poznal dušo tega ljudstva, je izrecno ali po smislu svojih besed obsojal to ekskluzivnost.

Ko, na primer, Lukov evangelij poroča, da se je od desetih gobavcev, ki jih je Jezus ozdravil nekega dne, ko se je vračal iz Galileje v Jeruzalem, en sam zahvalil, in pristavlja »in ta je bil Samarijan,« je namen jasen. Ko kaže nasprotje med vedenjem tega nevernika in devetimi drugimi, ki so bili prav tako kakor on ozdravljeni, toda nehvaležni, je lahko razumeti, kam meri (Lk 17,11-19). Prav tako je v sloviti priliki o usmiljenem Samarijanu, ki je obenem nauk o ljubezni, tudi jasna obsodba. »Tedaj je vstal neki učitelj Postave, in da bi ga preskušal, mu je rekel: ›Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?‹ On pa mu je dejal: ›Kaj je pisano v Postavi? Kako bereš?‹ Ta je odgovoril: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.‹« Pismar ni slab človek; osnovni, prvi zapovedi je dodal še zapoved iz 3. Mojzesove knjige (19,18) o ljubezni do ljudi.. Toda kako razumeti to zapoved? Zato dostavi: »In kdo je moj bližnji?« Tedaj mu Jezus odgovori s priliko. V spomin pokliče z nekaj stavki žaloigro, ki se često odigrava na poti iz Jeruzalema v Jeriho. Pot ni dolga – približno petintrideset kilometrov – vendar zelo hitro pada (za več kot tisoč metrov) preko mračne puščave, strmih gričev in razmetanih skal, kjer dolga zemeljska plast krvavordečega mangana še poudarja občutek groze. To je pokrajina šakalov in razbojnikov; še v začetku 20. stoletja nihče ni šel tja brez strahu. Ob poti je napol mrtev hropel človek, ki so ga napadli v mračni soteski. Potniki se ne ustavljajo posebno radi na takih krajih. Mimo je prišel duhovnik in za njim levit, ne da bi se ustavila in pomagala nesrečnežu. Končno je prišel mimo še Samarijan. »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj,« tako da je segel celo po denar v svojo mošnjo, da bi tudi po njegovem odhodu skrbeli za ranjenca. Na pol pota med Jeriho in Jeruzalemom, na ovinku v soteski je star han, ki je služil kot oporišče Bizantincem in križarjem – danes je že zelo razpadel – vendar še vedno nosi ime “Gostišče pri usmiljenem Samarijanu”, v Siriji pa še vedno poznajo zdravilo iz mešanice olja in vina za obvezovanje ran. Nauk prilike je Jezus skrčil v en stavek: »Kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Na zapoved o ljubezni so Judje odgovarjali: »Pogan ni bližnji!« Samarijan, nevernik, ji je bolj zvest. Kakšna obsodba!

Kakor ima človek vtis, da Jezus v Galileji ni hotel iskati spotike in prezgodaj izzvati spora, pa je v Judeji njegova beseda odločna. Včasih so njegove besede Judom celo kakor udarci z bičem: »Umrli boste v svojem grehu … Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj« (Jn 8,21.23). Dlje ko je v tem obdobju, težje so obsodbe vse do strašnega dne vélike prerokbe zoper Jeruzalem, ki jo je zgodovina tako dobro potrdila z rimskim mečem. Vse je, kakor da bi Jezus, ki je vedel za končni usodni spopad, ne storil ničesar, da bi se mu izognil. Toda ni bil samo usoden, bil je nujen, ker se zdi sovraštvo Judov orodje Božje previdnosti, orodje Božjega namena, katerega ni moglo razumeti, namreč namena odrešenja.

To sovraštvo se začne razodevati ob vsaki priliki, ki se ponudi. Ko praznik tempeljskega posvečenja, hanukà, v decembru znova pripelje v mesto mnogo ljudi, zopet oblegajo Jezusa in ga sprašujejo. Jezus se jim ne izmika; sicer pa se udeležuje običajev, ki jih spoštuje in ki bolje kot kdorkoli pozna njihov pomen, saj je trdil, da »zveličanje pride od Judov.« Prav je, da se ljudstvo z razsvetljevanjem svojih hip spominja očiščevanja oltarja po zmagi Juda Makabejca nad Grki (1 Mkb 4,59). Toda zakaj se v svoji zvestobi izročilu brani zaključkov iz tega? Od Jezusa zahtevajo – da bi se mu rogali? iz radovednosti? da bi mu nastavili past? – naj jim že pove, če je Mesija. »Povedal sem vam, pa ne verjamete,« jim odgovori. »Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovac« (Jn 10 25-26). Brez dvoma so posegli po starem sramotenju, ki so mu ga vrgli v obraz že v Gaileji – da je obseden od hudiča in da od tod izvira njegova moč. Belcebub, nekdanji lažni kananejski bog, ki je postal hudič v judovskem peklu, on je v njem! Jezus jim pa mirno odgovarja: »Jaz nimam hudega duha« (Jn 8,49). Nekoč, ko govori v templju, sežejo Judje celo po kamnih, da bi ga kamenjali. Proti njegovim pripadnikom pripravljajo zakonito odločbo – izgon iz shodnice – strašna odločitev, mnogo hujša od nezifa, navadnega ukora, ki je krivca za teden ali dva izključil iz templja. Tudi hujša od neddui, “izobčenja” za en mesec, ko je bilo treba sedeti na tleh, nositi žalno oblačilo, si pustiti rasti brado in lase, ne se kopati in ne se udeleževati skupnih molitev. Šlo je za herem, višje izobčenje, ki mu je sledila zaplemba premoženja in je bil zaradi njega obsojeni tako nečist, tako nedotakljiv kakor zadnji gobavec. Očitno so naščuvali celo Heroda Antipo, ker se zdi farizejsko opozorilo Jezusu, da ga hoče četrtni oblastnik ubiti, hudo sumljivo (Lk 13,31-33). Ali niso s tem pokazali svoje najbolj skrite misli, ki pa jo je Jezus že večkrat razkril?

Vendar pa vsi ne streme tako vneto za tem, da bi Jezusa uničili. Razen tistih, ki smo jih videli, da so se na njegov klic spreobrnili, in njegovih prijateljev, ki so se pozneje izkazali tako zveste in vdane, so bile celo v farizejski stranki poštene duše, ki se jim Prerok ni zdel kriv. Tako je bil na primer Nikodem, ki ga je bilo pred letom dni, ko je bil Jezus prvič v Jeruzalemu, videti, kako ga je obiskal ponoči. Kot član velikega zbora si je upal reči, ko so se prepirali o Jezusu – bilo je tisti dan, ko so se stražniki vrnili, ne da bi ga zgrabili – reči: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Z zagovorom si je zaslužil sarkastično vprašanje: »Kaj si tudi ti iz Galileje?« (Jn 7,50.52). Brez dvoma mu je bilo šteto v dobro pri sodbi.

Jezus pa je šel sredi teh spletk, za katere je dobro vedel, svojo pot. Nasilje ljudi ga nikoli ni zadržalo, da ne bi učil usmiljenja in delal čudežev celo v korist nehvaležnih Judov. Nič zato, če se nekateri hote potapljajo v noč! Jezus se obrača k drugim. Če mu le en glas odgovori, je ves napor učlovečenega Boga poplačan. Zadnje dni njegovega življenja, ko je šel proti Jeruzalemu, kjer ga čaka njegova usoda, se mu ponudi prilika za nov čudež.

Bilo je pri vratih nove Jerihe, očarljivega mesta[1], ki ga je dal nekoč Antonij Kleopatri za letovišče; bilo je to mesto, ki ga je obogatil in povečal Herod, morda nedaleč od žuborečih izvirov, ki jih je še danes videti tam. Pri njih je sedel slepec s svojim spremljevalcem; oba sta obračala proti mimoidočim svoje mračno obličje z izrazom prosečega žarenja, ki ga je tako dobro upodobil Poussin na svoji glasoviti sliki v Louvru. Eden od njiju je vpil: »Jezus, sin Davidov, usmili se me!« Glasneje, še glasneje! Nihče ga ni mogel pripraviti do tega, da bi molčal. Bilo mu je Bartimej, pravi Marko, ki ga je gotovo poznal kot člana prvotne Cerkve. »Kaj hočeš, da ti storim?« je vprašal Jezus. »Gospod, da bi videl!« »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila!« Tisti trenutek je slepec odvrgel svoj plašč, skočil kvišku in planil k Jezusu. Tvoja vera ti je pomagala! Tako bodo nekateri slepci mogli najti luč in v nehvaležni judovski zemlji bo vzklilo seme, ki bo rodilo dragocen sad (Lk 18,35; Mt 20,29; Mr 10,46).

[1]Jerihonska pokrajina je bila med najprijetnejšimi v vsej Judeji. Na polovični višini nad strugo Jordana ni poleti vroča, ker vedno vleče veter, niti pozimi mrzla, ker je toplota ista kakot v alžrskih zelenicah. Obilica vode jamči za rodovitnost. Zato Jožef Flavij vzklika: »Tej zemlji bi mogli reči božanska, toliko najbolj redkih in najlepših sadežev rodi!« Njeni balzamovci in dateljnove palme so bili znameniti v vsej Palestini. Gojili so tri vrste dateljnov: “daktilide”, “adelfide” in “kariote”, ki so imeli okus po medu. Sveto pismo večkrat hvali vonj njenih vrtnic. Še danes se od enega do drugega konca mesta razprostira morje palm, bananovcev in granatnih jabolk, mandljevcev, limonovcev, pomarančevcev in sladkornega trsa ter povsod obilica rdečih in rumenih vrtnic. Od najstarejši časov veliko križišče je bilo mesto v Jezusovem času počivališče karavan, varno trgovsko središče in letovišče. Izkopanine razlikujejo tri Jerihe. Današnje mesto naj bi bilo križarsko. Vsakdanje majhno mesto z ličnimi vilami, kamor so radi prihajali Angleži. Jeriha, ki jo je poznal Jezus, je ležala više, tam, kjer je danes siromašni zaselek Er-Riha. Od časov Kleopatre, Heroda Velikega in Arhelaja dalje je bilo to razkošno mesto z marmornimi palačami sredi stroge, toda veličastne pokrajine. Egipčanka ga je imela rada in se je opajala ob vonju negovega balzama, Rimljani pa so imeli tu svojo posadko. Končno še kananejska Jeriha, vsaj iz leta 1500 pred Kr., kjer so našli veliko arheoloških ostankov in troje obzidij, od katerih eno nosi jasne sledove požara, ki ga je zanetil Jozve.



Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

Prilike o ljubezni

Kakor v priliki o prešuštnici, bomo v vsem judejskem obdobju sledili dolgemu dvogovoru sovraštva z ljubeznijo, »bede z usmiljenjem,« kakor so govorili stari cerkveni očetje. Na stalnem ozadju sovražnih spletk in morilskih načrtov se prikazujejo podobe vélikih prilik, kjer Jezus še bolj kot doslej oznanja svojo neskončno ljubezen do ljudi. Pa ne, da ne bi poznal namenov svojih sovražnikov, ki jim celo večkragt strga z obraza krinko ter z razkrivanjem njihovih namenov opozarja Jude na strašne posledice njihove hotene in zločinske zaslepljenosti. Ljudi ne ljubimo resnično, če jih ne poznamo, ampak tedaj, ko smo izmerili vso njihovo nizkotnost, pa znamo iti preko tega in odkriti v njih edino zlato zrno, ki se skriva v njih v morju blata.

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev …« (Jn 10,1-5)

Judje bi morali prodreti v smisel teh prilik. Njihovi preroki so se tolikokrat sklicevali na podobno primero: Jeremija je o Večnem rekel: »varoval ga [Izraela] do kakor pastir svojo čredo« (31,10); Ezekiel je preklel slabe pastirje: »Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mlekouživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno. Tako so se razkropile, ker ni bilo pastirja, in postale plen poljskih živali« (34,2-5). Podobne primere sta uporaljala tudi Izaija in Zaharija. In vendar ne razumejo. Nočejo narediti sklepa, na katerega jih opozarja Jezus. Zato mora biti še bolj jasen: »Jaz sem vrata za ovce.Vsi, ki so prišli pred menoj,so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,7b-16).

Mnogokrat so poudarjali zemljepisno natančnost primere, ki spominja na navade pastirjev v palestinski pokrajini, kakršne je še vedno mogoče videti. Vaška živina je ponoči v ogradah iz suhih kamnov, pastir ali domači sin, če gre za bogatega posestnika, bedi pri njej. Zjutraj pride vak pastir po svojo čredo; živali ga spoznajo po določenem glasu. Res je tudi, da mora pastir včasih tvegati svoje življenje, da brani svoje živali. Ali ni David tako ubil medveda in leva? (1 Sam 17,34-36). Tudi danes se dogaja isto. Šakali, hijene in volkovi niso nič redkega v judejskih in transjordanskih stepah. Vendar Jezus še bolj poudarja pastirjevo ljubezen do svojih živali, njegov pogum, da jih brani. Glboki smisel še presega simbol. Kratki stavek: »Svoje življenje dam za svoje ovce,« ki se trikrat ponovi v evangeljskem besedilu, bo postal razumljiv šele veliko pozneje. Če je danes vsem kristjanom draga slika dobrega pastirja, so ga od vsega začetka še bolj ljubile “druge ovce”, stari pogani, neobrezanci, ki niso bili iz Izraelove ovčje staje. Ti zadnji stavki vsebujejo vesoljnost Jezusovega poslanstva. V času katakomb je nagrobni napis prosil Boga za pokojnika, »ki ga je Dobri pastir na rami  prinesel nazaj v stajo,« in še danes posluša v svojem srcu raztrgano človeševo obljubo, da bo privedeno nazaj v eno stajo, v eno samo čredo.

Kaj pa vedno znova odgovarjajo na ta dar Judje? »Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. Mnogi izmed njih so govorili: ›Demona ima in blazni. Zakaj ga poslušate?‹ Drugi pa so govorili: ›To niso besede obsedenca. Mar more demon odpreti oči slepim?‹« (Jn 10,19-21).

Jezus pa ni sovražil niti tistih, ki so ga sovražili in niso hoteli odpreti ušes, da bi ga poslušali. Na ozračje sovraštva je odgovarjal z ljubeznijo. V drugi obliki se je povrnil na izjavo, ki jo je dal takoj v začetku svojega javnega delovanja: »Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil« (Mr 3,28, prim. Mt 12,31; Lk 12,10). Ni grehov, niti najbolj nizkotnih, ki jih ne bi mogla odstraniti neskončna moč ljubezni, razen greha, ki odklanja ljubezen sámo, ki noče priznati svojega zločina in zanikuje odpuščanje.

Usmiljenje za vsak greh! V nadaljevanju primerjave z dobrim pastirjem, v priliki, ki jo navajata Luka in Matej (Lk 18,4-6; Mt 18,12-13), govori Jezus o stoti ovci, ki se je oddaljila od črede in jo pastir vneto išče. O tem govori že Ezekiel: tako dela dobri pastir (Ex 34,16), vendar ugotavlja smo, da je izgubljeno poiskal in če je bila ranjena, skrbel zanjo. Jezus pa dodaja besede, v katerih se razodeva resnična ljubezen: »In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹«

In zopet: »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne« (Lk 15,8-10).

Vendar pa se morda nikjer, v vsem evangeliju, bolj ne pokaže Božje usmiljenje, kakor v priliki, ki sledi neposredno priliki o izgubljeni drahmi in o kateri govori samo Luka, ki je tukaj še bolj kot drugje “pisec Božjega usmiljenja”. Rembrandt nam je v čudoviti sliki pokazal povratek strtega, obupanega in razcapanega izgubljenega sina, ki ga oče sprejme z razprostrimi rokami. Kateri kristjan se ni v svojih mračnih urah še oklenil kot večne tolažbe teh čudovitih besed? Tu ne bomo prepisovali strani, ki jih vsakdo pozna (Lk 15,11-23). Kdo ne spozna v sebi predrznega sina, ki je zahteval svoj delež in zapustil očetovo hišo, odšel v daljne dežele in z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje? Vsi dobro poznamo domotožje po izgubljenem domu, kjer je vse mirno in spokojno. Blagor tistemu, ki se upa pohiteti k očetu, pasti predenj na kolena in reči: »Grešil sem!« – »Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹«

Ne vem, če je človeški jezik kdaj s tako malo besedami objel tak svet ljubezni in modrosti. V tem prizoru je vse popolno in pretresljivo človeško. Človeka gane izgnančeva žaloigra, prav tako pa tudi veselje starega očeta.  »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.« Ali je potrebno dodati še kake podrobnosti, ki bi dajale zgodbi zgodovinsko ozadje? PO judovskem pravi je bila ob očetovi smrti dediščina razdeljena med sinove. Najstarejši je dobil dvojni delež, s dolžnostjo, da vzdržuje mater in neporočeno sestro. Pred očetovo smrtjo so imeli sinnovi pravico do dela dediščine samo, če to ni ogrozilo celotnega imetja. Ko torej najmlajši zahteva svoj delež, gre preko svojih pravic. Padec izgubljenega sina na stopnjo svinjskega pastirja je imel namen zbuditi pozornost judovskega poslušalstva, ker je pomenil stik z nečisto živaljo: »Preklet bodi človek, ki goji prašiče!« pravi neki stavek Talmuda, drugi pa trdi: »Ko se bo moral Izrael hraniti z rožičevimi luščinami, se bo spokoril!« Jezus je torej tu, kakor pogosto tudi sicer, opiral svojo simbolično govorico na osnovo pregovora, izročila. Msgr. Ricciotti, da omenimo še to, duhovito navaja egiptovski papirus, kjer piše izgubljeni sin svoji materi: »Sporočam ti, da sem gol. Rotim te, mati, spravi se z menoj! … Grešil sem in bil sem kaznovan na vse načine. Vendar pridi, ti …«

Čudovita obljuba usmiljenja pa gre še dalje. Zgodba se končuje z dostavkom, ki se prav posebno obrača na poštene ljudi, na tiste, ki niso pobegnili iz očetove hiše in niso zapravili svojega premoženja ter so s tem zelo zadovoljni. »Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.« Kaj si je mislil, ko je zvedel, da so v čast ničvrednega brata zaklali pitano tele, si lahko predstavljamo, če pomislimo, kaj bi rekla  poštena meščanka k lepemu sprejemu skesane vlačuge.Starejši je gotovo dober fant in ker ga čaka dvojni delež, se vede tako, da ga ne bi izgubil. Delaven je in spoštljiv ter v vsem pokoren očetu. Njegovo jezo lahko beremo med vrsticami: saj ne pravi niti “oče” in o bratu govori takole: »Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje.« Potrebna je bila vsa očetova obzirnost, da ga je pripravil k pameti, in evangelij nič ne pove, če se je  lahko vdal.

Tako je Jezusovo usmiljenje porušilo več kakor samo okvir stare Mojzesove nravnosti: človeško vest zmede, toliko napora zahteva od nje. Vemo, kdo so ljudje, ki se zgražajo nad to priliko, ki se hlinijo, da gledajo v njej nekakšno spodbujanje k neredu, v vsakem primeru pa obžalujejo, da morajo v njej spoznati nedopustno izigravanje trdnega meščanskega zakona, da je treba lep življenje nagraditi, hudobno pa kaznovati. Morda bi še sprejeli očetovo odpuščanje, če bi le krivca pošteno ozmerjal!

Isto je s priliko o delavcih ob enajsti uri. Kako čudna in po pravici povedano, pohujšljiva je za vse, ki ves dan pridno delajo in so prepričani, da so pošteno zaslužili svoje plačilo! Ali je logično, da bi bili delavci v vinogradu, ki so zadnji prišli na delo, enako plačani kakor tisti, ki se mučijo že od jutra? Človeško srce je tako ustvarjeno, da noče samo prejeti delež, ki misli, da mu pripada, ampak da tudi drugi ne prejmejo toliko, ker meni, da nimajo pravice. Jezus pa je napovedoval šah nravnosti “toliko ti pripada, toliko imaš”. Sicer pa naj si vsakdo izpraša vest, pa bo videl, če ne bo tudi sam našel tisoč razlogov, da prosi usmiljenja, in bo srečen, če ne pride nadenj kazen! (Mt 20,1-17).




Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

Prešuštnica

Ali je bil šotorski praznik priložnost za določene sprostitve, do katerih je gotovo pripomogel nenavadni osemdnevni način življenja? Vemo, da potovanja križem kražem rada pripomorejo k slučajnim srečanjem, kjer nravnost ne pride posebno na svoj račun. Zdi se, da domneva precej drži, ker četrti evangelij takoj po dogodkih tega tedna poroča zgodbo o prešuštnici. Zgodba je ena od najslovitejših in najlepših iz Kristusovega življenja. Nikjer se lepše kakor tu ne pokaže Jezusova ljubezen, njegova obzirnost in obenem prodornost sodbe ter poznanje človeka.

»Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ›Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš‹?« (Jn 8,3-5).

Prizor se je najbrž odigraval pri Nikanorjevih vratih na vzhodni strani svetišča. Kakor pripoveduje Talmud, so “za ovratnik obleke” tja vlačili ženske, ki so jih tako zasačili. Tja je vodila tudi Jezusova običajna pot z Oljske gore ali nanjo. Obsodba prešuštva je očitno izvirala iz šeste Božje zapovedi, vendar se tožniki, učielji Postave, niso prestrogo držali besedila. Če namreč 3. Mojzesova knjiga obsoja prešuštnike na smrt (20,10), je bila kazen kamenjanja določena samo za nezveste neveste (5 Mz 22,22-24). Misliti si moramo torej, da je bila v Kristusovem času to kazen za zakonsko nezvestobo in da še niso sprejeli kazni z zadavljenjem, ki jo predvideva Talmud. Sicer je bilo pa to v našem primeru povsem nevažno za nesrečnico, okoli katere je tulila množica, in ki je vsa strta pričakovala, da odločijo o njeni usodi.

»To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (Jn 8,6). Vprašanje je bilo v resnici zvijačno: kako bi se mogel Kristus izogniti, da ne bo v očitnem nesoglasju bodisi z Mojzesovo Postavo bodisi z javnim mnenjem, ki se je v prazničnih dneh nedvomno nagibalo k usmiljenju, bodisi končno (in tu so že vidni naklepi, ki so pozneje privedli Jezusa na križ) z zakoni Rimljanov, ki so bili odtegnili Judom pravico, da bi nekoga obsodili na smrt.

»Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ›Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.‹ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi.Jezus se je vzravnal in ji rekel: ›Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?‹ Rekla je: ›Nihče, Gospod.‹ In Jezus ji je dejal: ›Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!‹« (Jn 8,6b-11).

Spričo tega preprostega prizora je vsaka razlaga odveč. Ne bi si mogli zamisliti bolj preprostega in bolj natančnega poročila. Prvi kamen je bil tisti, ki bi ga moral vreči tožnik v onega, ki ga je ovadil in dosegel njegovo obsodbo. Jezus, ki se je sklonil, kakor da mu je vseeno, in tiho izgovoril strašne besede, in hinavci, ki že čutijo tajno razdraženost v pričakovanju muke, ki jo bodo povzročili ženi, ter imajo na svoji strani vest in Postavo, a so nenadoma zmedeni, spregledani in se začenjajo umikati: v teh desetih vrstah je vsa resnica, vse do hudomušne opazke: »Od najstarejših dalje.« Brez pomena je vpraševati se, kaj je pisal Jezus v prah: nedoločne znake, črte brez zveze? Imena tožnikov ali njihove grehe, kakor je menil sv. Hieronim, ki se je spomnil Jeremijevih besed: »Vsi, ki te zapustijo, bodo osramočeni; v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe …« (17,13) Ali celo kabalistične račune, kakor so trdili privrženci nauka, da je evangelij samo za izbrance? Ni važno, ker bistvo ni v tem.

Pisec P. Catrice nam je posredoval naslednje zanimive pripombe. Izdajatelj Jeruzalemske Biblije je v pripombi zapisal, da ne poznamo smisla tega obnašanja. Ali ga ne bi bilo mogoče razložiti s primerjavo podobnega obnašanje Arabcev in Berbercev? Boubakeur v svojih Spominih nekega Saharca piše: »Novica o mojem bližnjem vstopu v francosko šolo je presenetila in osupnila naše ugledneže. Zavladal je dolg molk in vsak je s pogledom, uprtim v tla, začel delati risbe po pesku. Pri nas je to znamenje skrajne zbramnosti, premišljevanja, notranjega iskanja rešitve nekega tesnobnega problema.« Roger Frison-Roche v svojih saharskih romanih večkrat omenja to isto navado pisati po pesku. Ko smo ga povprašali za mnenje, nam je ljubeznivo odgovoril: »Vaše vprašanje je zelo zanimivo. Treba je predvsem vedeti, da pisanje po pesku, kakor tudi oblikovanje majhnih piramid  iz kamenčkov ne pomeni nič drugega kot metodo premišljanja. V Jezusovem primeru se zdi, da ima prizor izredno jasen pomen: Jezus, sklonjen na pesek in obdan s farizeji, ne bo izjasnil svoje misli. Odgovor ni potreben: on ve, da bi farizeji vprašanje, ki so mu ga zastavili, rešili v korist prešuštnice, če bi razmišljali o njem. Jezus v tem primeru uporabi klasično metodo: posluša, nerazumljivo godrnja, vendar je iz tega razumeti, da se poglablja v primer, ki so mu ga predstavili, potem umokne in v poboćnem molku njegova roka riše nerazumljive znake v pesek. Zbranost duha je popolna, ni treba govoriti ampak sporoča misel in ko se zravna, zapiči svoj pogled v farizeje, ki preidejo na drug ugovor. V resnici morajo vpraševati in ugovarjati oni sami; tisti, ki molči, ima moč. Tej dobri psihološki razlagi romanopisec Roger Frison-Roche dodaja: »Sam sem v dolgih uradnih sestankih s Tuaregi uporabljal to metodo, da smo rešili zoprna vprašanja.«

Bistvo je v usmiljenja polni tišini, ki jo začuti zmedena žena okoli sebe, kakor hitro je Jezus spregovoril. Bistvo je v pogledu, še bolj polnem usmiljenja, ki ga Učenik odmakne od nje in upre v tla, da ne bi morala v svoji sramoti zardeti. Bistvo je v odvezi, ki jo čuti nad seboj v trenutku, ko ji je odpuščen njen greh. Bistvo je končno v vélikem nauku, ki ga mora večno razumeti – razumeti in premišljevati – vsak zemeljski sodnik.

Zdi se, da je ta kos vrinjen v četrti evangelij. Prvi grški očetje, ki so ga razlagali, kakor Janez Zlatousti ali Ciril Aleksandrijski, ga ne poznajo. V več starih rokopisih ga ni in v tistih, ki ga imajo, ne zavzema vedno istega mesta. Sv. Avguštin meni, da se je prvotna Cerkev obotavljala sprejeti ta prizor v evangelij zato, ker se je bala, da bi si ga razlagali kot odobravanje prešuštva. Tudi način pripovedovanja je bližji sinoptikom kakor Janezu. Morda so odlomek hranili Janezovi učenci ali pa izvira iz izročila sv. Petra ali celo iz apokrifnega Evangelija Hebrejcev. Ne vemo. Danes ga ima Cerkev za navdihnjenega, ne da bi trdila, da je od istega pisca kakor četrti evangelij. Vsekakor ni prizora, ki bi zvenel bolj čisto, bolj pretresljivo, bolj “krščansko”.