13. oktober – 28. nedelja med letom

(Lk 17,11-19)TUKAJ

Ozdravljenje desetih gobavcev je pripoved o čudežu doktrinalnega značaja. Pri njej čudež sam ni tako važen, ampak različno obnašanje ozdravljencev in Jezusove besede ob tem. Zgodba kaže jasno zgradbo. Po uvodnem stavku, ki se nanaša na pot, ki jo je Jezus prehodil, je v prvem delu opisano srečanje z desetimi gobavci in Jezusovo dejanje ozdravljenja. V drugem delu pa gre za zahvalo edinega, ki se je vrnil, Samarijana, in Jezusovo komentiranje odsotnosti ostalih deveterih. Evangelist je opustil vse podrobnosti in s tem dal poudarek na “enega”, ki se je vrnil in na njegovo zgledno obnašanje. Vprašanje, ali gre pri naši zgodbi in pri ozdravljenju enega gobavca, ki je v Markovem evangeliju, za en starejši vir, ki sta ga oba evangelista različno obdelala, ali pa gre za dve popolnoma neodvisni zgodbi, niti ni bistvene važnosti. Prošnja gobavcev, naj jih ozdravi, izražena Jezusu, jasno kaže, da ga imajo za odrešenika. Posebno zanimivo je, da Jezus na njihovo prošnjo za ozdravljenje ne naredi nobenega “znamenja”, ampak jih enostavno pošlje na “kontrolni pregled” k duhovnikom in spotoma ozdravijo. Poudarek pa je na Jezusovem komentarju ob vrnitvi edinega, ki se je prišel zahvalit. Ta komentar ni usmerjen na ozdravljenega, ampak na tiste, ki so bili poleg, čeprav jih zgodba sama nikjer ne omenja. Šele potem se Jezus obrne na ozdravljenega Samarijana z besedani: »Tvoja vera te je rešila.« Ta Jezusova izjava se v evangelijih pogosto ponavlja in s tem, da se je vera pokazala ne le v prošnji za ozdravljenje, ampak tudi po ozdravljenju samem, pomeni, da ozdravljenje ostaja usmerjeno na Jezusa, da je torej znamenje Boga med ljudmi, kar je znamenje poslednjih časov, torej eshatološko znamenje.

Ko upoštevamo vse to, lahko vidimo, da zgodba na zgleden način kaže, da je Samarijan v veri, zaradi katere je bil ozdravljen, videl odrešilno dejavnost Boga, saj je ob vrnitvi »z močnim glasom slavil Boga.« Njegova hvaležnost je izraz njegove vere v Boga, ki uresničuje odrešenje. Kar je Jezus storil za gobavce in povratek Samarijana v veri kaže, kako Bog v Jezusu daje na dokončen način odrešenje.

Za izraz zahvale, da je ozdravljeni Samarijan pred Jezusom »padel na svoj obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval,« uporabi evangelist grški izraz euharistõn autõ, iz katerega izhaja naša “evharistija”. Evharistična daritev je torej v odličnem pomenu zahvala, saj bi se morali vedno zavedati, da je zahvala najboljša prošnja za prihodnje darove. Jezus je v zavesti svojega bližnjega konca v simboličnem eshatološkem dejanju večerje oznanil, da Božje kraljestvo, ki se je razodelo v njem, ne bo odvzeto v njegovi smrti, ampak traja preko njegove smrti. Kadar torej krščanska skupnost obhaja v evharistiji spomin Jezusove smrti in vstajenja, s tem oznanja svojo vero, da se zaveda, da je v Jezusu dokončno in popolno sprejeta od Boga. Zato se skupnost zahvaljuje »po njem, z njim in v njem.«




Molitveni namen za oktober

Da bi dih Svetega Duha vzbudil novo misijonsko pomlad v Cerkvi.




Znojilčevega Marka božja pot

I.

Tam, kjer zavija široka in gladka velika cesta, ki veže Ljubljano s sosednim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano Črni graben, dviguje se na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Nz vrhu se hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike; tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, krog nje pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile. Tu je v  času, ko se je vršila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in družino, katero je morala ob svojem širnem posestvu imeti. Dvanajst glav goveje živine bilo je vedno v hlevu in poleg tega lepo število drobnice, kateri je bila gorska lega posestva jako prikladna. Ranjki Znojilec umrl je bil nagloma v najboljših, najkrepkejših letih in za njim je morala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom. Izpolnjevala je pa tudi to svojo dolžnost. Otroci so bili pridni in ubogljivi in pri vsem trudu in delu je imela mati vedno mirno in veselo zavest, da tudi tedaj, ko odrasto ter bodo jeli malo bolj samostojno stopati v svet, ne bodo zahajali na kriva pota. Peter in Marica sta imela prvi sedemnajst, druga petnajst let, najmlajši Jožef pa je izpolnil komaj dvanajsto. Glede teh se ni Ana nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti otrok, ravno šestnajstih let, prizadel je včaseh materi nekoliko skrbi; ne da bi bil poreden ali hudoben – ampak dobrosrčen deček je bil. Samo duševno ni bil tako razvit kakor drugi v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo na noben način v glavo. Tudi v šoli, katero je moral obiskovati, ni prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu, je znal  pravo ukreniti; on je živino najbolje krmil, vselej je vedel, je li “dimka” ali “mavra” bolna, nikdar pozabil na število plastovja za drobnico, dobro je že za plugom hodil, sploh je bil najboljši pastir in hlapec. In kakor je svoja opravila točno izvrševal, bil je pa tudi v svojem početju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh navadno, ki so v duševnem razvitku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani prizadelo včasih bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten. Puščala ga ni rada kam drugam, v tujo tovarišijo ali družbo, in z dobro besedo ga je znala skoro vselej pridržati doma, ako je starejši brat Peter krenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo lepo tukaj doma! Hiša je stala na malo vzvišenem porobku, obrnjena z licem proti jugu, in ves dan je sonce sevalo pred kamniti prag. Na levo si gledal v tesno dolino, po kateri se je vila velika bela cesta in ž njo vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive Kamniške in koroške planine. Po sadnem drevju krog hiše so skakali in peli ščinkavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, temnozeleno  travo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta “dimka” krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregu pod hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva bela ovna in trkala se z glavama, da je kar votlo zadonelo izza grmovja. Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krog njiju in ju oblajal. Marko je sedel pod debelo hruško drobnico in rezal žlice; včasih pa je vstal, zgrabil na kratek ročaj navezani bič, spleten iz starih vrvic, ga zasukal na daleč okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega gozda; potem je zaukal na glas in iz celih prsi – ju huhuhu-u –je šlo z brega na breg. Oh, ukati je znal!

Posestvo je bilo na samoti, do bližnjega soseda več nego četrt ure hoda; zato so živeli Znojilčevi tudi večinoma le med seboj in zlasti otroci niso prišli mnogo v dotiko z drugimi ljudmi.

Materi Ani je bilo to skoro najljubše; vendar je vedela kot pametna žena, da treba človek včasih večje družbe in daljšega pota v svet. Kdor je videl le domačo vas in domačo cerkev, ta ne ve mnogo povedati in ne zna, kako ravnajo drugi ljudje in tudi ne ume včasi kaj boljšega spoznati in svetovati. Sama seveda ni hodila daleč naokoli; najdaljša pot je bila vsake dve leti enkrat v Ljubljano, če v obližju svojih rejenih volov ni mogla prodati, in vsako leti enkrat na božjo pot na Limbarsko goro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka; ker se ji je bil pa tedaj skoro zgubil, ga je odslej puščala doma, akoprav se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okrog svetega Jakoba , ko so Znojilčevi nakladali ravno pokošeno seno, gorsko trdino; vroče sonce je pripekalo, duh sena pa je polnil zrak nad majhnim pašnikom, kjer so grabili naši znanci.

»Pozni ste, pozni!« zaklical je majhen, postaran mož, ki je prišel po stezi mimo, noseč grablje na rami.

»Vi tudi, sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnila pisan robec malo čez čelo in ponehala grabiti seno. Tudi drugi s ustavili delo.

»Hvala Bogu, da imamo tako vreme!« pričel je zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivček, iz žepa.

»Mlaj ga bo obrnil,« menil je hlapec, ki je na vozu stoječ uravnaval ogle naloženega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« je dejal sosed.

»Kako pa je z vašo Rezo?« vpraša Znojilka.

»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in oči jo bole – oči. Jaz sem že dejal: V nedeljo bo oni veliki shod pri sveti Luciji na Skaručni in, če Rezi malo odleže, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomočnica za oči!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I – sosed, pa bi naša dva s seboj vzeli, Petra in Marico – da ne bosta sama hodila!«

»Zakaj ne? Še bolj kratek čas nam bo, ako nas pojde več!«

Vtem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se pogledala na skrivnem, vesela in iznenadena, ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno pridnostjo; bil je že skoro naložen.

»Oh, na Skaručni je lepo!« pristavil je hlapec ter vlekel nase veliko žrd, ki mu jo je bil podal Marko od spodnjega konca sem. »Le dobro porini!« velel je fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo kvišku, da je hlapec skoro omahnil; a potem je vendar potisnil žrd na voz, sedel kobal nanjo ter pomagal drugim, ki so na koncu z vrvjo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.

»Na Skaručno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega ni imenovala, govoreč s sosedom, in zato je vedel, da bo moral doma ostati.oda kako lepo je po svetu in na božji poti! Spominjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil šel z materjo na Limbarsko goro. V cerkvi je bilo skoro tako kakor doma na Brdu; toda zunaj, koliko ljudi! In ti prodajalci, ki so ponujali zunaj svoje raznovrstno blago! Robce in lišp, sladkarije in potice, ure in nože, čipke in ogledala in ogrlice; oh, muzike – muzike!

Take orglice, bunde – dromlje – ali naj si bo, kar hoče, da le poje, živžga, piska ali gode, to je bilo vzor našemu Marku. In takrat se je bil v gneči romarjev tako zagledal v prodajalnice, da je zgrešil mater in ona njega in šele po truda polnem, večurnem iskanj ga je našla, ko je bila večina ljudi že odšla, zamišljenega in vendar vedno radovednega pred eno tistih prodajalnic. Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda – le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaručni bo ravno tako, mislil je dečko, tudi kaj goslic in piščalk, in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanj pa mu veleti to ali ono.

Po večerji je šla Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjo in prinesla staro mošnjico v hišo.

»Náta – za jutri!« velela je Petru in Marici in pomolila vsakemu tri šestice.

Marku je bilo, kakor bi ga kdo tiščal za vrat, in bruhnil je takrat na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se boš spet zgubil kakor tedaj pri sv. Valentinu na Limbarski gori!« Rekši, zavezala je spet mošnjo in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca na mizo in podprl glavo. Vsak bi mislil, da mu je jok najbliže.

A naenkrat je planil kvišku, porinil leseno žlico, ki je ležala pred njim, daleč po mizi. »Pa pojdem, pa vendar pojdem!« vzkliknil je in šel naglo iz hiše.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imel svojo, iz surovih desk napravljeno posteljo, spodaj pa zaboj; tega je odprl in prav iz dna izvlekel nekaj v star, zamazan papir zavitega. Papir je polagoma razvil in tu sta bili res še dve stari, svetli šmarni petici, birmansko darilo botra soseda. Z zadovoljnim pogledom ju je zopet zavl na vtaknil v žep praznične suknje, ki je ležala na vrhu zaboja. Potem je vrgel še nekoliko klaje svoji stari dimki in, ko je Peter ravno stopil v helv, dejal je še enkrat jezno: »Jaz pojdem tudi – in pojdem!« Peter je poznal trmoglavost bratovo ter molčal. Kmalu potem je na Znojilah vse spalo.

se nadaljuje




Družina (8. otroci – 2)

V katehezi o družini zaključujemo danes razmišljanje o otrocih, ki so najlepši sad blagoslova, ki ga je Stvarnik dal možu in ženi. Govorili smo že o vélikem daru, ki so otroci, danes moramo pa nažalost govoriti o “zgodbah trpljenja”, ki jih doživljajo mnogi od njih.

Mnogo je otrok, ki so že od začetka odklonjeni, zapuščeni, oropani njihovega otroštva in njihove bodočnosti. Najde so celo kdo, ki kot v svoje opravičilo reče, da je bila napaka pustiti jim sploh priti na svet. To je sramota! Prosim vas, prelagajmo svojih krivd na otroke. Otroci niso nikoli “pomota”. Njihova lakota ni pomota, kot ni pomota jihova revščina, njihova krhkost, njihova zapuščenost – toliko otrok je zapuščenih na cestah in tudi njihova nevednost in nesposobnost ni pomota – in toliko otrok ne ve, kaj je šola. To so kvečjemu motivi, da bi jih ljubili bolj in z večjo velikodušnostjo. Kaj naj počnemo s slovesnimi izjavami o pravicah človeka in o pravicah otroka, če potem kaznujemo otroke zaradi zablod odraslih?

Tisti, ki imajo dolžnost vladati, vzgajati, rekel bi celo vsi odrasli, smo odgovorni za otroke in za to, da vsakdo stori, kar more zaspremembo tega stanja. Govorim o “trpljenju” otrok. Vsak na rob družbe odrinjen in zapuščen otrok, ki živi od beračenja po cestah ali kakor se drugače znajde, brez šole, brez zdravstvenega varstva, je krik, ki se dviga k Bogu in obtožuje sistem, ki smo ga zasnovali odrasli. Na žalost so ti otroci plen zločincev, ki jih izkoriščajo za sramotne kupčije ali jih urijo za vojsko in nasilje. Pa tudi v tako imenovanih bogatih deželah toliki otroci doživljajo drame, ki jih globoko zaznamujejo zaradi družinskih kriz, zaradi pomanjkanja vzgoje ali zaradi življenjskih pogojev, ki so včasih nečloveški. V vsakem primeru so to otroštva, ki trpe nasilje na telesu in na duši. Toda Oče, ki je v nebesih, ni pozabil nobenega od teh otrok! Nobena njihova solza ne gre v nič! Tako tudi ne izgine naša odgovornost, družbena odgovornost vsakogar od nas in vsake države.

Nekoč je Jezus okregal učence, ker so odganjali otroke, ki so jih starši prinesli, da bi jih blagoslovil. Evangeljska pripoved je ganljiva: »Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: ›Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.‹ Potem je položil nanje roke in šel od tam« (Mt 19,13-15). Kako lépo je to zaupanje staršev in ta Jezusov odgovor! Kako rad bi videl, da bi ta pripoved postala običajna zgodba vseh otrok! Bog bodi zahvaljen, da otroci z velikimi težavami zelo pogosto najdejo  izredne starše, ki so pripravljeni za vsako žrtev in za vsako velikodušnost. Toda taki starši ne bi smeli ostati sami! Morali bi spremljati njihove napore, pa tudi darovati jim trenutke deljenega veselja in brezskrbnega zadovoljstva, da se ne bodo ukvarjali samo s terapevtsko ročnostjo.

Kadar gre za otroke se v nobenem primeru ne bi smelo slišati uradnih izrazov pravne obrambe kot: »navsezadnje nismo neka dobrodelna organizacija;« ali: »zasebno vsak lahko počne, kar hoče,« ali celo: »žal ne moremo ničesar storiti.« Te besede ne služijo ničemur, kadar gre za otroke.

Le prepogosto padejo na otroke posledice izkrivljenih življenj, začasnega in slabo plačanega dela, nemogočih urnikov, neučinkovitih prevozov … Toda otroci plačujejo tudi ceno nedozorelih druženj in neodgovornih ločitev: oni so prve žrtve. Nosijo posledice kulture obupnih osebnih pravic in postanejo prezgodaj zreli otroci. Pogosto se uče nasilja, ki ga niso sposobni presoditi in so pod nadzorstvom odraslih prisiljeni prilagoditi se propadanju.

Kakor v preteklozti Cerkev tudi v našem času daje v službo otrokom in njihovim družinam svoje materinske sposobnosti. Staršem in otrokom ta naš svet prinaša Božji blagoslov, materinsko nežnost, trd očitek in odločno obsodbo. Z otroci se ni šaliti!

Pomislite, kakšna bi bila družba, ki bi se enkrat za vselej odločila uresničiti sledeče načelo: »Res nismo popolni in delamo mnoge napake. Toda kadar gre za otroke, ki prihajajo na svet ne bo nobena žrtev odraslih ocenjena predraga ali prevelika, da bi se le izognilimožnosti, da bi kak otrok mislil, da je napaka, da ne velja nič in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi.« Kako prijetna bi bila taka družba! Trdim, da bi bili taki družbi oproščene njene neštevilne napake. Zares mnoge!

Gospod presoja naše življenje ob poslušanju tega, kar mu poročajo angeli otrok, »angeli, ki vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,18). Vedno se vprašujmo: kaj bodo pripovedovali Bogu o nas ti angeli otrok?




Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

PRIJATELJI IN ZVESTI

Vzporedno s sovraštvom, ki se  je plazilo pod zemljo, pa vidimo v evangeliju tudi spremstvo prijateljev in zvestih duš, ki spremljajo Jezusa. Po potih Judeje ne hodi sam: okoli njega vidimo skupine zvestih, ki hodijo za njim, tiste, ki mu bodo vzklikali pri njegovem zmagoslavnem vhodu na cvetno nedeljo. Nekateri od njih bodo junaško ob njem, ko bo stopal na Kalvarijo, pa tudi jutru vstajenja.

Od teh prijateljskih likov stoji v ospredju dvoje žena, Marta in Marija, sestri Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tretji evangelij, ki govori o njiju s svojo običajno obzirnostjo, ne pove, kako se imenuje kraj, kjer sta sprejeli Učenika (Lk 10,38-42). Verni sestri pa zopet srečamo v zgodbi o Lazarjevem obujenju, o katerem pravi Janezov evanglij, da se je vas imenovala Betanija. Šlo je za cvetoče naselje sredi oljk in smokvinih dreves; karavanska cesta iz Jeruzalema v Jeriho je šla ob vznožju njenih zidov. Uro hoda od Jeruzalema se je zdelo, da je daleč od njega, kjer je bila vmes Oljska gora in je bil njen mirni okvir tako malo podoben hrupnemu sijaju prestolnice. Danes je to samo umazana vas sredi ječmenovega polja, s polomljenimi vratnimi loki in vdrtimi oboki, kjer razni vodiči nadlegujejo potnika, da mu za – bakšiš, bakšiš! – med drugim zidovjem pokažejo zidovje, kjer sta baje prebivali Marta in Marija. Zdi se, da se je Jezus v mesecih oktobru novembru in decembru leta 29 večkrat zarževal v tej prijateljski hiši. Kraj je bil zanj prikladen, ker mu je dopuščal, da je šel v Jeruzalem, kolikorkrat je hotel, ne da bi moral tam ostati čez noč. Ker je vas ležala nekoliko stran, je bil tu tudi bolj na varnem. Kljub temu moramo občudovati pogum družine, ki je grožnje farizejev in vpitje članov velikega zbora niso zadržale, da ne bi sprejela Mesija kot gosta in prijtelja.

Sloviti in ljubki evangeljski prizor, ki ga je v svetli in resni preprostosti njegovih treh oseb tako lepo upodobil Jan Vermeer de Delft, bi mogli pomakniti nekako v tiste hladne tedne, ki jih pozna Judeja takoj po končanem poletju. Nenadoma se začno hudi nalivi. “Markešvansko (novembrsko) grmenje je podobno bučanju tromb.” Prebivalstvo Judeje, vajeno hude vročine, je prezebalo in ljudje so prižigali žerjavnice. Njihove črede so odšle proti Jordanovemu “Ghoru” (ozki in globoki rečni dolini; op. ur.). Med dvema nevihtama pa je ozračje tako čudovito čisto, da je videti najmanjše podrobnosti v daljni modrini: na jugu Moabsko pogorje, na severovzhodu skozi zareze med griči pa Geraške gore. Jezus je zopet na obisku pri svojih prijateljih. Vsaka od sester mu daje, kar meni, da ima najboljšega. Starejša, Marta, skrbno pripravlja odeje za njegovo sobo ter nosi skupaj mleko in med ter dateljne in praži ribe. Mlajša, Marija – kako lepo evangelist pokaže različnost značajev! – pa sedi pri Učenikovih nogah in ga  vso dušo posluša. Tedaj se skrbna gospodinja ujezi zaradi njene navidezne lenobe: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pusti samo streči?« Ni razumela, da je pri njej Bog in da je najvažnejše poslušati ga. Jezus pa je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.« Ali je hotel Jezus, kakor so govorili pozneje, pohvaliti kontemplativno življenje, ki je nasprotno dejavnemu? “Edino potrebno” je gotovo Božje kraljestvo, zveličanje; to Božje kraljestvo pa je pri Jezusu in vsa prizadevnost sveta, naj je še tako otrebna in celo sveta, je manj vredna kakor pa tiho češčenje.

Še drug dogodek nam pokaže rojstvo enega tistih prijateljstev, ki si jih zna Jezus pridobiti z eno samo besedo, z enim samim pogledom. Bilo je spet v Jerihi, konec marca leta 30, nedvomno nekaj dni preden se je začel teden trpljenja. Jezus je prišel s svojimi učeci v mesto. Prihajal je iz Pereje, kjer je učil ljudstva, ki ga še niso poznala. Obudil je bil Lazarja in zdaj gre proti Jeruzalemu, pomešan med pisano množico, katere cilj so velikonočni prazniki v svetem mestu. Od nekod se je razširila novica, da je Jezus med romarji, zato bi ga ljudje radi videli in se mu približali. To si še bolj kakor drugi, želi nekdo. Ali je nekaj Jezusovih besed, o katerih je slišal, že našlo pot v njegovo dušo? Vendar svojega cilja ne more doseči, ker je majhen in se izgubi v množici. Tedaj mu pride srečna misel. Po trgih in ob cestah rastejo sikomore, močna, lepa drevesa, katerih korenine poganjajo v lokih iz zemlje proti deblu in olajšujejo plezanje. V trenutku je mož med vejami. Toda Jezus ga je že opazil. Razumel je smisel njegovega truda, ki si ga je naložil, da bi ga videl. »Zahej, stopi hitro dol,« pravi Jezus, »zakaj danes moram v tvoji hiši ostati.« Redka in nerazumljiva čast. Zahej, cestninar, davkar, ki pobira pristojbine na balzam in dišave, celo eden od predstojnikov pohlepnežev in skopuhov, nekdo, ki je v svojem žalostnem poklicu obogatel. Kaj so pobožni Izraelci mislili o cestninarjih, vemo. Sedaj pa nepoboljšljivi Jezus zavije k njemu, jé pri jegovi mizi! Jezus se pri njem celo dlje zadrži in pove prilikko, zelo lepo priliko o minah in talentih. V njej uči, kako naj dobro uporabljamo premoženje, ki nam ga je Bog zaupal in za katero bo nekega dne zahteval obračun. Znova jih tudi opozori, da Božje kraljestvo ne bo prišlo tako, kakor pričakujejo. Poslušalci so navdušeni nad priliko, v kateri s hudomušnim veseljem spoznajo “v človeku plemenitega rodu, ki je šel v daljno deželo, da bi zase dobil kraljevsko oblast”, svojega nekdanjega kneza Arhelaja, nad čigar razočaranjem se še vedno zabavajo. Prizor je živahen, domač in prisrčen. Jezus je s pozornostjo, ki jo je posvetil Zaheju, osvojil njegovo srce in ga pridobil za Boga. »Glej, Gospod,« pravi cestninar, »polovico svojega imetja dam ubogim in če sem koga v čem prevaril, povrnem četverno.« Kolikšna ponižnost! Sam sebe obsodi na zakonito kazen tatov. Zato vzklikne Jezus: «Danes je tej hiši prišlo zveličanje!« in sklene, kakor tedaj, ko je poklical drugega cestninarja, Mateja, da Sin Božji ni prišel rešit pravičnih, ampak grešnike in iskat,“kar je izgubljenega” (prim. Lk 19,1-28; Mt 25,14-30).

Krščanska pobožnost je vzljubila spreobrnjenega cestninarja. Neka legenda je naredila iz njega tovariša svetega Petra in cezarejskega škofa, druga pa trdi, da je živel kot puščavnik v divji dolini, kjer je zdaj svetišče Rocamadour v južni Franciji.

Tako v judejskem obdobju ni vse samo sovraštvo. Jezusa so ljubili možje in žene, ki so ga spremljali na njegovih potih, matere, ki so vodile k njemu otroke, da jih je blagoslavljal, neznanka, ki je vzkliknila: »Blagor telesu, ki te je nosilo!« Le preveč človeško je, da bi se začudili, če ga niso znali, če si ga niso upali braniti. Pa vendar se je iz njih rodila jeruzalemska Cerkev, pogumno občestvo, ki je sredi judovskega mesta ohranilo živ spomin na Križanega in je dalo krščanstvu prvega mučenca, Štefana.

V skupinah prijateljev in svojih zvestih – precej številnih, ker se je po vstajenju nenadoma pokazalo petsto “bratov” – je Jezus določil takoj v začetku svojega bivanja v Judeji nekakšne apostole druge vrste, ki jih je poslal, da poneso njegovo besedo v mnoge dežele, kot je storil že prej z dvanajsterimi. Predvsem iz Lukovega evangelija vemo (Lk 9,57-62; Mt 13,19-22) , kako je izbiral tiste, iz katerih je naredil svoje sodelavce in kaj je zahteval od njih. Predenj je stopil pismar – celo med učeniki postave je rasel njegov ugled. »Učenik, povsod hočem iti za teboj.« Resnično dobra volja, toda ali je mož vedel, čemu se izpostavlja? »Lisice imajo brloge, ptice pod nebom imajo gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil.« Evangelisti ne povedo, če opozorilo ni preplašilo poklicanega. Drugi, ki je že njegov učenec, prosi za odlog v trenutku, ko bi moral oditi na misijonsko potovanje: umrl mu je oče, pa mora iti, da ga pokoplje. »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve,« odgovori Jezus, »ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

Nepopolni stavek se je zdel skrivnosten. Često so razširjali njegov smisel zunaj miselne zveze, v kateri ga je izrekel Jezus. Resnično globoka pa je razlaga, ki jo predlaga François Mauriac: »Blščečo in trdo kovino teh besed pokriva umazanija devetnajstih stoletij. Devetnajst stoletij blažilnih razlag slabi njih pomen. Ker ne gledamo v obraz resnici, dobesedni resnici besed, od katerih ne bo nobena prešla. Pa vendar! Kako resnične so, moremo ugotoviti, če gledamo udeležence uradnih pogrebov: spačene, bolestne obraze, ki so jim vtisnili svoj dvojni pečat čas in pregrehe, izmozgano, z grehi nasoljeno meso, množica teles, ki je v oblakh kadila bolj gnila od mrliča.«

Človeška čustva ne smejo nič pomeniti tistemu, ki je sklenil, da se daruje Kristusu. Kristusov poslanec po znamenitem reku, ki ga navaja sv. Avguštin, ne sme »zapustiti Živega, da bi zlagal bajke o mrtvih!« Še drugi dobi na podobno vprašanja podoben odgovor: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« – »Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Trd zakon in stroga izbira »Če kdo pride k meni,« je še rekel Jezus, »in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Torej popolna odpoved, celo najbolj upravičenim čustvom! Zakon ljubezni, ki ga oznanja Jezus, ima na sebi nekaj strašnega in nič bi ne bilo bolj napačno, kakor če bi ga ovijali v sladkobno razlago. Misijonar, ki se v osrčju afriške goščave posveča nkaj sto črncem, ve, kaj stane, če nekoga použiva ljubezen do Boga, kakor vesta to trapist in karmeličanka, ki – odtrgana od vsake človeške ljubezni – v tišini svojega samostana opravljata delo nadnaravne predaje. Tako Mesija z najstrožjo izbiro pripravlja kadre, ki naj bi izvrševali in nadaljevali njegovo delovanje.

Tako je bila izbrana skupina učencev, večja od one dvanajsterih apostolov; začel se je razvoj hierarhije bodoče Cerkve. Njihovo število je sporno: nekateri so za 70, ki je bilo judovsko sveto število, ševilo starcev, ki jih je Mojzes izbral, da bi mu pomgali (3 Mz 11), število članov vélikega zbora. Drugi, kot a primer Lagrange, dopuščajo na osnovi najstarejših rokopisov 72. Jezus jih je razposlal, »ker je žetev velika, delavcev pa malo.« Navodila, ki so jih prejeli, so bila podobna tistim, ki jih je Jezus dal apostolom, razen oblasti obujati mrtve, ki je niso prejeli, kot jim tudi ni prepovedal, naj ne hodijo k poganom in Samarijanom (Lk 10,1-12). Kdo so bili dvainsedemdeseteri? Evangelij ne poroča njihovih imen. Luka, ki je bil dolgo pri sv. Pavlu v Cezareji, jioh je gotovo poznal, vendar jih ni zapisal. Klemen Aleksandrijski je vedel, da je bil tisti, ki mu je Jezus odgovoril: »Pusti mrtve …« diakon Filip, ki je pozneje oznanjal evangelij v Samariji in v Saronu in čigar štiri hčere so bile “prerokinje” v prvotni Cerkvi. Evzebij je ugotovil med njimi Barnabo, Pavlovega sodelavca, Sostena, ki je skupaj s Pavlom pisal Korinčanom, in končno Matija, ki so ga namesto Juda izvolili za apostola. Morda je bil eden od njih tudi emavški učenec Kleopa. Njihovo poslanstvo je bilo gotovo uspešno, ker pravi Luka, da so se vrnili veseli. »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« Jezus, ki jih je hotel obvarovati napuha, pa je odgovoril: »Ne veselite se nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,17).

Tako je judejsko obdobje novo napredovanje v sejanju Božje besede v svetu in v izgradnji bodoče Cerkve.




6. oktober – 27. nedelja med letom (ROŽNOVENSKA)

Lk 17,5-10TUKAJ

Nedeljski odlomek ima dva dela. Prvi je prošnja apostolov za pomnožitev vere in Jezusov odgovor, drugi pa je prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom.

V prvem delu je značilna vsebinska razlika med prošnjo apostolov in Jezusovim odgovorom. Apostoli prosijo za pomnožitev vere, kakor da bi bila vera nekaj, kar je možno meriti ali tehtati. Jezus pa govori o kakovosti vere. Torej bi mogli prej govoriti o zaupanju, ki določa kakovost ali globino vere in ga more utrditi samo Gospod Cerkve ne glede na težave, razočaranja in nemoč apostolov. Zelo verjetno gre pri tem za nek samostojni Jezusov opis vere, ki se ni samo obdržal med prvimi kristjani, ampak so ga ti tudi po svoje predelali v primerjavo z drevesom izjemno globokih korenin, ki se presadi v morje. Vzporednici pri Mateju in pri Marku namreč govorita o gori, ki jo vera prestavi. Ta samostojni opis je potem evangelist z uvodom v obliki vprašanja apostolov spretno povezal in spravil v skupino “poučevanje apostolov”. Vsekakor pa ostane ista končna misel: »Človeka tudi le trohica vere naredi sposobnega za sodelovanje v Božjih načrtih.«

Prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom, ki sledi, nima nobene vsebinske povezave s prejšnjo kakovostjo vere. Tudi ni bila namenjena apostolom, ampak iz izraza »Kdo izmed vas …« da razumeti, da jo je Jezus naslovil na svoj nasprotnike ali pa na množico poslušalcev. Ko evangelist govori o služabniku, ima v mislih sužnja v judovskem pomenu besede. Prevod z izrazom “služabnik” ni zadosten, ker ne izraža odnosa popolne odvisnosti, gre pa prav za to. Suženj je dolžan svojemu gospodarju brezpogojno službo. Evangelij gospodarja, ki od sužnja zahteva, da mu streže po celodnevmen delu, nikakor ne oanačuje za nekakšnega tirana ali izkoriščevalca, saj je to bilo vsakdanje dejstvo in odgovarja normalnemu tipu gospodarja. Tako kot suženj ne more pričakovati neke gospodarjeve hvaležnosti za svoje delo, je tudi človek pred Bogom v odnosu odvisnost in zato ne more postavljati nekih zahtev. Ni mu dovoljeno obnašati se kakor farizej, ki je pred Bogom našteval svoje zasluge. Pred Bogom je človek vedno tisti, ki sprejema, nikoli tisti, ki daje.

Da Bog ne gleda na človeka kot na sužnja nam povedo sinoptični evangeliji na več mestih. Pojem “Gospodov suženj” je samo v Stari zavezi v povezavi z načinom govorjenja o starozaveznih pobožnih. Gre samo za dejstvo, da učenci stoje pred Bogom brez zahtev, kakor sužnji pred gospodarji. Gre torej za obnašanje učencev in ne za Božje pojmovanje.  z izrazom “vse, kar vam je bilo ukazano”, besedilo označuje vse tisto, kar Bog zahteva od človeka. V tem ne smemo gledati kazuistično vsoto vseh zapovedi, ampak teološko kot vse obsegajočo zahtevo. Zato je zgrešeno pojmovanje vseh tistih, ki si zaradi preteklih del ali uspehov domišljajo, da imajo pred Bogom ali v Cerkvi pravico do kakežga posebnega položaja ali nagrade.




Verujem v večno življenje

ESCHATON ALI KONČNA USODA SVETA

Konec vesolja

Že v srednjem veku ni manjkalo teologov, ki so zagovarjali večno trajanje vesolja vsaj s filozofskega vidika, pa tudi danes so taki, ki mislijo, da se bo širjenje vesolja nadaljevalo v neskončnost. Jezus pa nas opozarja, da bosta »nebo in zemlja prešla« (Lk 21,33).

Iz svetopisemskih besedil ni mogoče spoznati nič gotovega o tem, kakšen bo konec sveta. Ko so v poznem judovstvu so pričakovali čudežen in katastrofalen Božji poseg, so mislili, da bodo vsi elementi vesolja šli skozi “ogenj” in ne bodo mogli ogroziti človeškega bivanja z nevihtami, orkani, tajfuni in tako dalje. Odmev teh preroških (prim. Iz 13,10; 34,4.7; Jl 2,10) in apokaliptičnih prerokb je najti tudi v 2. Petrovem pismu (3,7.10.12-13), kjer beremo: »Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi … Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita … da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.«

Toda že v preroški literaturi so te podobe pogosto uporabljali za oznako padca antičnih imperijev. Jezus jih uporablja (prim. Mr 13,24-26in vzpor.), da zagotovi svojim vernim Božji poseg v dnevih stiske.

Vsekakor astrofiziki ne napovedujejo trenutnega in katastrofalnega konca vesolja, ampak počasnega in neizprosnega zaradi “ledene smrti” ali “termične smrti”. Še več: po zadnjih domnevah vesolje “umira” dan za dnem, ker se delci njegove celotne mase radioaktivno razkrajajo in končujejo v nič.




29. september – 26. nedelja med letom

(Lk 16,19-31)TUKAJ

Preden se lotimo prilike o bogatašu in ubogem Lazarju, je treba pojasniti nekaj izrazov, ki jih v sodobnem jeziku ne uporabljamo. Biti v Abrahamovem naročju je judovski izraz, ki  ustreza staremu svetopisemskemu reklu “biti pridružen svojim očetom”, se pravi očakom. Stara zaveza o posmrtnem življenju ni vedela kaj dosti in je šele proti koncu, torej malo pred Kristusovim prihodom, začela ločevati ločeno povračilo za dobre in hudobne po smrti. Zato tudi prilika Lazarja vidi v Abrahamovem naročju, kar pomeni po novozaveznem pojmovanju zveličanje, bogataša pa trpeti muke v podzemlju (hebr, še’ól), kar je sinonim pogubljenja.

Bogataš v priliki živi po načelu, ki smo ga že srečali v samogovoru kmeta, ki mu je polje dobro obrodilo (brali smo ga na 18. nedeljo med letom, 4. avgusta): »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej in pij in bodi dobre volje!« Ubogi Lazar (edina oseba z lastnim imenom v priliki) je njegovo nasprotje: leži bolan pred bogatašemi vrati, trpi lakoto in potepuški psi mu ližejo rane.

Smrt obeh postavi vse na glavo: Lazar je v “Abrahamovem naročju”, kar je soznačica za “nebeško gostijo”, medtem ko bogataš trpi v peklenskem ognju, kakor smo si nekoč predstavljali pekel. Dvogovor med trpečim bogatašem in Abrahamom je kajpada izmišljen, saj med zveličanimi in pogubljenimi ni možna nobena povezava. Presenetljivo pa je, zakaj Abraham odločno odkloni vsako Lazarjevo posredovanje pri še živih bogataševih bratih z besedami: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih.«

Jasno je, da je v središču tega evangeljskega odlomka vprašanje možnosti pokore, spreobrnjenja, spremembe človeka. Kar zadeva kesanje po smrti, velja slovenski pregovor: »Prepozno je zvoniti po toči.« Ko se človek enkrat dokončno odloči za greh in proti Bogu, pomeni, da je v svojem napuhu rekel Bogu: »Vse si ustvaril, vsemu ukazuješ, meni pa ne boš!« Takrat ni več poti nazaj. Izkušnja je pa tudi pokazala, da je poskus “spreobračanja” večinoma brezuspešen, kar evangelij povzema z Abrahamovimi besedami: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih.« Nikakor ni nujno, da do takega konca lahko pride samo kak bogataš. Dosti jih je, ki so bili sicer pravilno vzgojeni, pa so postali slepi in gluhi za klice Boga in drugih, ki jim je mar samo njihovo lagodno življenje, tudi če gre na račun drugih, da ne govorimo o oblastnikih jim ni mar za dobro tistih, ki so od njihove oblasti odvisni, ampak samo njihov profit in profit ozkega kroga njihovih somišljenikov.

Slikar Tone Kralj je med obema vojskama obnavljal cerkev pri Sv. Luciji (po vojski Most na Soči), kjer je med drugim na slikah križevega pota dal farizejem in drugim razbojnikom obraze takratnih fašističnih oblastnikov (Sv. Lucija je bila takrat v Italiji). Lep in umetniški zgodovinski dokument. Dobro bi bilo, če bi se našel umetnik, ki bi tako “ovekovečil” pretekle in sedanje komunistične oblastnike.




22. september – 25. nedelja med letom

(LK 16,1-13) TUKAJ

Priliki o izgubljenem sinu, ki je bila na vrsti prejšnjo nedeljo, sledi prilika, ki je bila namenjena učencem, kot pravi Lukov evangelij, pa je bila v začetku po vsej verjetnosti namenjena nespreobrnjencem, na  primer, cestninarjem, na kar kaže izraz “krivični mamon”, ki je pripisan Jezusu v njegovi razlagi prilike in se začenja z značilnimi besedami »Jaz pa vam pravim …«. S to razlago se konča nedeljski evangelij. Ravnanje oskrbnika daje misliti, da  je oškodoval svojeg gospodarja, zato se zdi čudno, da ga gospodar pohvali zaradi razumnega ravnanja. Za pravilno razumevanje pa je treba vedeti za navado, ki je bila tedaj v Palestini dopuščena, in nanjo opozarja Jeruzalemska biblija, da je namreč oskrbnik imel pravico, da je odobril posojo premoženja svojega gospodarja, in ker za to ni bil nagrajen, pravico, da si je plačal uslugo s tem, da je na pobotnici izsilil tak znesek posojila, da se je ob povračilu okoristil z razliko kot viškom, ki je predstavljal njegove obresti. V našem primeru je nedvomno dejansko posodil samo petdeset mer olja in osemdeset mernikov žita: ko pobotnico zmanjša na ta dejanski znesek, se s tem odpove samo dobičku – sicer oderuškemu –, na katerega je računal. Njegova “krivičnost” torej ni v tem, da se zmanjšal pobotnico, ker je samo žrtvovanje njegovih neposrednih koristi, spreten posel, ki ga je njegov gospodar lahko pohvalil, ampak v prejšnjih poneverbah, ki so bile povod za odstavitev. In izraz, da so “sinovi tega veka do svojega rodu preudarnejši”, pomeni “na svojem področju” ali “do ljudi svoje vrste”.

Napak bi bilo razumeti, da Jezus obsoja rabo denarja.Poudarek je na “krivičen”. Denar je sila, ki lahko povzoriči mnoge nesreče, saj lahkko hipnotizira, očara, naredi ljudi fanatične. Zato ne sme iti preko svoje omejitvi, ki je “sredstvo” za urejeno življenje. Pravo gorje so denarna vprašanje, ki so dala ali dajejo priliko pokvariti ali uničiti človeške vezi. Kristjan se mora ogibati dveh skrajnosti: zapravljivosti, ki meče denar proč samo zato, da bi pograbil vse tisto, kar nudi svet za uživanje – in skoposti, ki ga ljubosumno varuje, kot da bi bila večna blaženost odvisna od nabranega kupa denarja, kakor da bi bilo z njim mogoče zgraditi resnično varnost. Jasno, da je treba denar preračunavati, trošiti za varno bodočnost, nikdar pa se mu ne sme dovoliti, da se on polasti nas, kakor da bi bil središče vsega. Gospod nam pravi, da moramo skrbeti da si zaslužimo prijateljstvo ljudi, z njim pa prijateljstvo z Bogom tako, da delamo dobro z denarjem, ki ga lahko pogrešamo.

Evangelij se zaključi s priporočilom biti vest v malih rečeh, da bi bili vredni velikih. To potrjuje tudi naše izkustvo, dokler živimo v normalni družbi. Dokler pa smo v družbi kot je naša, ki ne pozna drugega kot zaničevenja vse človeških pravic in moralnih vrednot z edinim ciljem, da samogoltni ostanek bivših komunistov ostane na oblasti za vsako ceno, bo zvestoba v malem imela svojo vrednost pred Bogom, ne pa pred ljudmi, ki bodo grabili na kup, dokler jim ne bo zadoščal tistih par desk za krsto ali pa celo žara.




Družina (8. otroci – 1)

Ko smo si ogledali različne osebe družinskega življenja – matere, očeta, otrok, starih staršev –, bi rad zaključil to prvo skupino nagovorov o družini z otroci. To bom storil v dveh delih: najprej se bom ustavil pri vélikem daru, kar so otroci za človeštvo – res je, da so velik velik dar za človeštvo, so pa tudi veliki “izključenci”, saj jim niti ne pustijo, da bi se rodili – potem se bom pa ustavil pri ranah, ki povzročajo zlo v otroštvu. Na misel mi prihajajo toliki otroci, ki sem jih srečal ob svojem zadnjem obisku Azije: so polni življenja, navdušenja, a po drugi strani vidim, da mnogi od njih žive v nevrednih pogojih … Zares: družbo je mogoče soditi po tem, kako ravna z otroci, pa ne samo moralno, ampak tudi družbeno, ali je neka družba svobodna, ali pa je sužnja mednarodnih interesov.

Najprej nas otroci spominjajo, da smo v prvih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobre volje drugih. Tudi Božji Sin se ni izognil temu prehodu. To je skrivnost, ki jo vsako leto gledamo za božič. Jaslicd so podoba, ki nam sporoča to resničnost na najbolj preprost in neposreden način. Zanimivo: Bog nima problemov, da se naredi razumljivega otrokom in otroci nimajo problemov razumeti Boga. Ni slučaj, da je v evangeliju nekajlepih in močnih Jezusovih besed o “malih”. Ta izraz “mali” označuje vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, posebno otroke. Jezus pravi na primer: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11,25). Pa še: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10).

Otroci so torej sami po sebi bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, ker nas neprestano spominjajo na potrebni pogoj za vstop v Božje kraljestvo: da se namreč nimamo za samozadostne, ampak potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi smo potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja.

Otroci nas spominjajo še neke druge lepe stvari. Spominjajo nas, da smo vedno otroci: tudi če nekdo postane odrasel, star, če postane roditelj, če zaseda odgovorno mesto, se pod vsem tem skriva otroštvo. Vsi smo otroci. In to nas vedno vodi k dejstvu, da si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Véliki dar življenja je prvo darilo, ki smo ga dobil. Včasih tvegamo živeti tako, da to pozabljamo, kakor da bi bili mi gospodarji svojega obstoja, v resnici smo pa globinsko odvisni. V reesnici je vzrok velikega veselja čutiti, da smo in ostanemo otroci v vsaki življenjski starosti, v vsakem položaju, v veh družbenih pogojih. To je glavno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci s svojo navazočnostjo: zgolj z navzočnostjo nas spominjajo vse in vsakogar od nas, da smo Božji otroci.

Toliko darov je, toliko bogastva, ki ga otroci prinašajo človeštvu. Naj spomnim samo nekatere.

Prinašajo svoj način videnja resničnosti s čistim in zaupnim pogledom.  Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo, ima spontano zaupanje v Boga, v Jezusa, v Marijo. Istočasno je njegov notranji pogled čist, še ne onesnažen z zlobo, z dvojnostjo, s “prevlekami” življenja, ki povzročajo trdosrčnost. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, da imajo svoje sebičnosti, toda ohranjajo neko neomadeževanost, neko notranjo preprostost. Toda otroci niso diplomati: povedo naravnost, kar vidijo. In tolikokrat spravijo v težave lastne starše, ko rečejo vpričo drugih ljudi: »To mi ni všeč, ker je grdo.« Toda otroci rečejo, kar vidijo, niso dvoje osebnosti, niso se še naučili tiste znanosti dvojnosti, ki smo se je mi, odrasli, na žalost navadili.

Poleg tega otroci v svoji notranji preprostosti s seboj sposobnost slrejemati in dajati nežnost. Nežnost je imeti “meseno srce” in ne “kamnito srce”, kot pravi Sveto pismo (prim. Ez 36,26). Nežnost je tudi poezija: pomeni “čutiti” stvari in dogodke, ne pa delati z njimi kot zgolj s predmeti, samo uporabljati jih, ker jih pač potrebujemo …

Otroci imajo sposobnost nasmejati se in jokati. Nekateri se nasmejejo, kadar jih objamem, drugi me vidijo oblečenega v belo in mislijo, da sem zdravnik, ki prihaja z injekcijo in jokajo … toda spontano! Tako so otroci: nasmejejo se in jokajo, dve stvari, ki se v nas, odraslih, pogosto “zataknejo”, ki zanje nismo več sposobni … Naš nasmeh tolikokrat postane papirnat nasmeh, nekaj brez življenja, nasmeh, ki ni živ, umeten, klovnovski nasmeh. Otroci se nasmehnejo spontano in jokajo spontano. To je odvisno od srca, toda naše srce se pogosto zatakne in izgubi to sposobnost nasmejati se in jokati. In takrat nas otroci lahko nauče spet se smejati in jokati. Toda sami se moramo vprašati: ali se nasmejem spontano, sveže, z ljubeznijo, ali je moj nasmeh umeten? Še jokam, ali sem izgubil sposobnost jokati? Dve zelo človeški vprašanji, ki nas ju uče otroci.

Iz vseh teh razlogov Jezus vabi svoje uičence, naj “postanejo kot otroci”, ker takim pripada Božje kraljestvo (prim. Mt 18,3; Mr 10,14).

Dragi bratje in sestre, otroci prinašajo veselje, upanje, pa tudi probleme. Toda táko je življenje. Seveda prinašajo tudi skrbi in včasih toliko problemov, toda boljša je družba s temi skrbmi in problemi, kot pa neka žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok! In kadar vidimo, da rodnost neke družbe prihaja komaj do enega odstotka, lahko rečemo, da je to žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok.