10. november – 32. nedelja med letom

(Lk 20,27-38)TUKAJ

Z evangeljsko zgodbo o cestninarju Zaheju (glej prejšnjo nedeljo) Lukov evangelij zaključuje Jezusovo zadnje potovanje v Jeruzalem in dogodke s tega potovanja. Nato začne nizati dogodke iz Jeruzalema samega: najprej slovesni vhod v mesto, nato Jezusa, ki očisti tempelj prodajalcev in prekupčevalcev, na kar naveže priliko o vinogradu in zlobnih najemnikih, katere ost so farizeji dobro čutili in so jo poskušali odlomiti z vprašanjem, ali je dovoljeno cesarju dajati davek , kjer jim je Jezus s svojim presenetljivim odgovorom zavezal jezik. Tako za njimi nastopijo saduceji, za katere pravi evangelist, »ki so trdili, da ni vstajenja.« Temu se ne smemo čuditi. Vera v posmrtno življenje je v starem Izraelu zelo počasi začela prihajati na dan in rasti. Kar spomnimo se Božjih zapovedi, kjer četrta pravi: »Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog« (2 Mz 20,12), kjer je edino plačilo dolgo življenje na zemlji. Še v Kristusovem času mnogi niso prišli preko prepričanja, da jih po smrti čaka samo “šeól”, kjer naj bi rajni v nekakšnem mračnem podzemeljskem prostoru vegetirali v globoki komi, niso si pa znali razložiti, koliko časa naj bi to trajalo in kakšno naj bi bilo vstajenje, ki ga v svojem vprašanju omenjajo saduceji. Prepričanja saducejev »da ni vstajenja« torej niso imeli za kako krivo vero, ampak so jih prej imeli kot nekake tradicionaliste.

Glede na način judovskega razpravljanja vprašanje saducejev ne bi zaslužilo nobene pozornosti in odgovora. Vendar se Jezus kar naravnost sooči z vprašanjem. Pri vzporednici v Markovem evangeliju ga označi kot zgrešeno, ker ne upošteva Božje moči, ki se kaže v vstajenju mrtvih, pri Luku pa je odgovor bolj podroben. Jezusovo stališče se navdihuje z dvema “eónoma” (eón, grško αιών: vek, doba življenja, usoda): »sinovi tega veka,« ljudje, ki so na tem svetu, določenem, da se konča, »se ženijo in možijo,« kar pomeni, da je poroka del tega veka; »tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje,« torej v času, ki bo napočil in bodo deležni vstajenja, »se ne bodo ženili in možile.« V redu prihodnjega sveta zakon nima nobenega mesta. Vprašanje kateremu od sedmih bratov pripada žena, s tem kaže vso svojo nepomembnost. Da pa obstoja vstajenje, izpelje Kristus iz trditve v 2 Mz 3,6, kjer Bog reče Mojzesu: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« To bi bil mrtev Bog, se spoštovani izraelski očaki ne bi “živeli” v onostranskem kraljestvu. Evangelist torej iz tega oblikuje splošen nauk, ki je teološko jasen: vsi ljudje žive samo v moči svojega odnosa do Boga.

Vera v vstajenje od mrtvih pripada od časa Makabejcev (166-134 pred Kr.) v pravovernem judovstvu trdnemu jedru pojmovanja prihodnjega življenja. Čeprav ni bila nikoli neka skupna dobrina judovskega ljudstva, so jo pogosto zavzeto branili. Prvotna Cerkev je zaradi Jezusovega zgleda imela izpovedovanje vere v vstajenje od mrtvih za obvezno.




Družina – 10 Moški in ženska

Ta kateheza je posvečena osrednjemu vidiku družine: vélikemu daru, ki ga je Bog dal človeštvu s stvarjenjem moškega in ženske in z zakramentom zakona. Ukvarja se z različnostjo in dopolnjevanjem med moškim in žensko, ki stjita na vrhu Božjega stvarjenja. Pozneje se bomo ukvarjali z drugimi vidiki zakona.

Začeli bomo s kratkim komentarjem prve pripovedi od stvarjenju v Knjigi stvarjenja (Geneza, 1. Mojzesova knjiga). Tam beremo, da je Bog po stvarjenju vesolja in vseh živih bitij ustvaril mojstrsko delo, to je človeško bitje, ki ga je naredil po svoji podobi: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Bpožji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). Tako pravi Knjiga stvarjenja.

Kot vsi vemo, je spolna razlika navzoča v tolikih oblikah življenja v dolgi vrsti živečih. Toda samo v moškem in ženski ta razlika nosi v sebi podobo Boga in podobnost Bogu: svetopisemsko besedilo besedilo to ponovi kar trikrat v dveh vrstica (26-27): mođki in ženska sta podoba Boga in podobna Bogu. To nam pove, da ni samo moški sam na sebi Božja podoba in samo ženska ni sama na sebi Božja podoba, ampak da sta moški in ženska kot par podoba Boga. Razlika med moškim in žensko ni nasprotje ali podložnost, ampak zaradi skupnosti in nastanka vedno podoba Boga in podobna Bogu.

Izkušnja nas uči: za spoznanje samega sebe in za harmonično rast potrebuje človeško bitje vzajemnost med mopškim in žensko. Kadar se to ne zgodi, se pokažejo posledice. Narejeni smo, da se poslušamo in pomagamo eden drugemu. Lahko rečemo, da brez medsebojnega bogatenja v tem odnosu – v misli in dejanju, v učinkih in v delu, pa tudi v veri – eden in drugi ne moreta niti do konca razumeti, kaj pomeni biti moški in ženska.

Moderna in sodobna kultura je odprla nova področja, nove svoboščine in novo poglobljenost za obogatenje razumevanja te razlike. Je pa prinesla tudi mnoge dvome in mnogo nezaupljivosti. Sprašujem se na primer, ali tako imenovana teorija spola ni tudi izraz nekega razočaranja in neke vdanosti v usodo, ki cilja na izbris  spolne rzlike, ker se ne zna več soočiti z njo. Da, tvegamo korak nazaj. Tajitev razlike je v resnici problem, ne pa rešitev. Za reševanje svojih težav pri odnosu se morata moški in ženska več pogovarjati, poslušati eden drugega, spoznavati eden drugega, se imeti bolj rada. Drug z drugim morata ravnati s spoštovanjem in sodelovati v prijateljstvu. S temi človeškimi temelji, ki jih podpira Božja milost, je mogoče načrtovati zakonsko in družinsko skupnost za vse življenje. Zakonska in družinska vez je resna stvar, in to za vse, ne le za verne. Rad bi spodbudil razumnike, naj ne bežijo od te téme kakor da je postala drugotnega pomena  za prizadevanje v korist bolj svobodne in bolj pravične družbe.

Bog je zaupal zemljo zvezi med moškim in žensko. Propad te zveze oropa svet čustev in zatemni nebo upanja. Znaki so zaskrbljujoči in jih že vidimo. Rad bi poudaril med mnogimi dve točki, za kateri sem prepričan, da da se je treba zanju pobrigati nemudoma.

Kot prvo je izven dvoma, da moramo storiti mnogo več v korist ženske, če hočemo dati več moči vzajemnosti moških in žensk. Potrebno je namreč, da ženska ni samo poslušana, ampak da ima njen glas tudi resnično težo, priznano veljavnost v družbi in Cerkvi. Način, kako je Jezus gledal na žensko v okolju, ki je bilo manj naklonjeno od našega, ker je bila ženska v tistem času resnično na podrejenem mestu, pa jo je Jezus upošteval na način, ki vrže močno luč in razsvetli pot, ki vodi daleč in od katere smo prehodili samo košček. Nismo še globoko doumeli, kakšne so stvari, ki jih lahko da ženski genij, stvari, ki jih ženska lahko dadružbi in tudi nam: ženska zna gledati z drugačnimi očmi, ki izpolnijo zamisli mož. To je pot, ki jo je treba prehoditi z več ustvarjalnosti in drznosti.

Druga misel zadeva témo mošega in ženske, ustvarjenih po Božji podobi. Sprašujem se, če kriza kolektivnega zaupanja v Boga, ki nas tako boli, ki nas napravi bolne od vdanosti v usodo do nevere in cinizma, ni povezana s krizo skupnosti med moškim in žensko. Svetopisemska pripoved z veličastno simbolično podobo zemeljskega raja in izvirnega greha nam pravi, da se povezanost z Bogom odraža v povezanosti človeškega para in da izguba zaupanja v nebeškega Očeta rodi spor in spopad med moškim in žensko.

Odtod izhaja vélika odgovornost Cerkve, vseh vernih, predvsem pa vernih družin, da bi ponovno odkrili lepoto Stvarnikovega načrta, ki vključuje Božjo podobo tudi v zvezo moškega in ženske. Zemlja se napolnjuje s skladnostjoin zaupanjem, kadar zveza med moškim in žensko živi v dobrem. In če moški in ženska to iščeta skupaj med seboj in z Bogom, to gotovo tudi najdeta. Jezus nas izrecno spodbuja k pričevanju te lepote, ki je podoba Boga.




Jezus v svojem času

7. poglavje: Zrno med kamenjem

Razodetja v Judeji

Ali Jezusovo judejsko obdobje pomeni razvoj v Jezusovem nauku in v spoznanju, ki ga imamo o Jezusovi misli? Da in ne. Nesporno je, da se tem jasneje kaže smisel Mesijevega poslanstva, čim bolj se bližamo kncu njegovega človeškega življenja, da razkriva elemente svoje skrivnost in pripravlja vernike, da jo bodo popolnoma razumeli, ko bo njegova žrtev nanjo pritisnila svoj pečat. Vendar pa se njegov nauk v pravem pomenu besede ni niti razvil niti ni spremenil svojih osnov. Videli smo že, da njegova misel v nasprotju z večino ljudi ni v ničemer doživela kake organske spremembe, ki za vsakega od nas izvira iz razmišljanja, izboljševanja metod in izgrajevanja samega sebe, ki je lastno vsakomur, ki ima vsaj nekaj smisla za duhovne zahteve. Njegova misel je bila popolnoma izoblikovana že v začetku njegovega javnega delovanja in  je vedno ostala zaključena celota, kakršno občudujemo v govoru na gori ali v nauku o “kruhu življenja”.

Zato so njene glavnme téme v judejskem obdobju iste, kakor so bile med galilejskim delovanjem. Njegovo misel vedno osvetljuje ljubezen. Prilika o dobrem Samarijanu jo uči na nepozaben način. Ko Jezus vabi svoje poslušalce, naj razmislijo o dejanju mimoidočega, jih obenem obvezuje, da se vprašajo: »Koga bi si želel, da mi pomaga v enakem položaju? Do koga bi čutil hvaležnost?« Odslej so dobro vedeli, kdo je bližnji – tisti, ki nam pomaga in tisti, ki smo mu pomagali mi.

Ljubezen pa gre skupaj s ponižnostjo. Tako je Jezus poučil tožnike prešuštnice. Kako bi mogli biti trdi z drugim, če izmerimo globino svojega greha in seštejemo razloge, zaradi katerih bi bili po pravici kaznovani! Vedeti, kako majhni smo, ne dajati o sebi lažnih slik, je morda najbistvenejše nravno načelo. To, kar Jezus ne preneha očitati farizejem, je njihova hinavščina: “prebarvani farizeji”, kakor so rekli ljudje. »Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba« (Lk 16,15). — Glejte, je vzkliknil Učenik v čudoviti priliki, glejte farizeja! Spredaj v templju stoji pokonci in moli: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim« (Lk 18,11). Kako ponosen je na svoje lepo življenje, ponosen na dlakocepstvo postave, ki zahteva samo en dan posta in desetino samo od poljskih pridelkov! Cestninar pa stoji daleč proč, niti oči si ne upa dvigniti k nebu, na prsi se trka in šepeta: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Ali ni on bližji Božjemu srcu? »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,13-14).

Odpovedati se v ponižnosti sebi in se darovati v ljubezni drugemu – preostane le še zapoved, ki bi ji skupaj s tema dvema mogli reči trojna osnova vsega evangeljskega nauka: odpoved dobrinam tega sveta.» Nihče ne more služiti dvema gospodarjema,« je rekel Jezus v govoru na gori. »Ne morete služiti Bogu in mamonu, denarju!« Nauk, ki ga velikokrat povzame v Judeji. Bodisi da poučuje dvainsedemdesetere in zahteva od njih popolno uboštvo, bodisi da razlaga učencem dogodek z mladim človekom, ki ga je njegovo veliko imetje zadržalo, da ni krenil po poti zveličanja, ter izreče ob tej priliki strašne besede: »Laže je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v nebeško kraljestvo,« – je nauk vedno isti. Znova ga nato povzame v prilikah, ki pretresajo duha njegovih poslušalcev: v priliki o bogatinu, ki se je oblačil v škrlat in tančico, se vsak dan gostil in po smrti, ko je trpel v podzemlju videl angele, ki so nesli v nebesa siromaka, ki ga je vsega v tvorih videl ležati pri vratih svojega doma, pa se ga ni usmilil (Lk 19,19-31); ali ono skrivnostno, o kateri si še vedno nismo popolnoma na jasnem, ko vidimo nezvestega oskrbnika, ki si s spreminjanjem pogodb pridobiva prijatelje, kar v bistvu pomeni, da morajo “otroci luči”, Kristusovi verniki, uporabiti bedni zemeljski “mamon”, zaklad krivice, da si z ljubeznijo pridobe neminljive dobrine v nebesih (Lk 16,1-9).

Ljubiti, ponižati se, odreči se: v tem je alfa in omega njegovega nauka. Sicer pa je treba zaupati v Boga. Kakor je Jezus nekoč navedel za zgled brezskrbnost ptic in cvetlic, tako jamči tistim, ki bodo šli za njim, da bo skrbel zanje nebeški Oče. »Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev« (Lk 12,6-7).

Ne moremo torej govoriti o napredovanju ali razvoju nauka in še manj o spremembi tega, kar je  učil v Galileji in tega, katerega okvir je bila Judeja. Le včasih se zdi Jezusu potrebno opredeliti svojo misel, uporabiti svoje zapovedi za poseben primer. Tako priliko so mu na  primer ponudili farizeji, ki so ga nekega dne vprašali za mnenje o zakonu in ločitvi: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« (Mt 19,3).Ne vedo, da jim je Jezus v govoru na gori že vnaprej odgovoril. Mojzesova postava pravi: »Če kdo vzame žensko in se z njo poroči in če ona potem ne najde naklonjenosti v njegovih očeh, ker je na njej našel kaj zoprnega, pa ji napiše ločitveni list, ji ga da v roke, jo odslovi iz svoje hiše …« (5 Mz 24,1) – tako odslovljena žena je imela pravico, da se znova poroči. Vendar pa se je več rabinskih šol hudo prepiralo o vzrokih, ki dovoljujejo ločitev. Stroga smer za rabijem Šamajem je zahtevala zelo resne razloge, med njimi na prvem mestu nezvestobo. Popustljivci z rabijem Hilelom pa so dovoljevali možu, da sam pretehta motive in menili, da je zadosten razlog za odslovitev, če se je žena pokazala brez ogrinjala ali če ji je zrasla na obrazu bradavica “četudi brez dlak”, ali če je prismodila jedi in pokvarila omake. Pozneje je rabi Akiba trdil, da je moškemu dovoljeno odsloviti ženo že, če izjavi, da se mu ne zdi dovolj zala in je našel lepšo! Edini ali skoraj edini, ki so v Izraelu Jezusovega časa zavračali ločitev, so bili eseni (ki se sami niso ženili): »To pomeni pasti v prešuštvo,« pravi eno od njihovih besedil, »kakor tudi, poročiti se z dvema ženskama. Oboje je proti načelu stvarjenja: moža in ženo ju je ustvaril.«

Vse kaže, da ločitev pri Judih ni bila kaj pogosta. Javno mnenje jo je odklanjalo. Pa tudi obveznost vrniti doto odslovljene žene je marsikoga zadržala, da se ni ločil.

Od Jezusa so torej zahtevali, naj se izjavi v spornem vprašanju: tako ga hočejo zaplesti v spor s postavo ali z  izročili. Ni se izmikal, ampak je uporabil priliko, da v važnem vprašanju razvije svoj nauk. S čudovitim dostojanstvom odgovarja, da vprašanje ne sloni samo na osnovi postave: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« – Kaj pa Mojzesova postava? odgovarjajo Judje. – »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená!« Prav tako kakor postavo o maščevanju moramo tudi to postavo pustiti za seboj. »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.« Je treba kaj razumeti? Dovolj je iz govora na gori prebrati tiste besede, kjer je Jezus s trditvijo, da je en sam poželjiv pogled že prešuštvo, postavil vprašanje o vseh spolnih odnosih na edino pravo raven: na raven čistosti srca (Mt 5,27-28).

Jezusov nauk o zakonu je bil povod živahnim razpravam. In res, če primerjamo besedilo sinoptikov, bomo videli, da Markov in Lukov evangelij brezpogojno obsojata ločitev, Matejev pa se zdi, da jo dopušča z dodatkom: »Kdor se od svoje žene loči, – razen če se zaradi nečistovanja, – in se oženi z drugo, prešuštvuje.« V tem moramo gledati dovoljenje za ločitev in ponovno sklenitev zakona v  primeru nezvestobe. Katoliška Cerkev razlaga Kristusove besede kot brezpogojno potrditev neločljivosti zakona, kar se zdi najpravilnejše, če gledamo celotno besedilo, posebno vrstico o zakoncih: “eno meso”. Isto je trdil že sv. Pavel (1 Kor 7,10) in dopuščal ločitev, vendar brez razporoke in z izključitvijo ponovne poroke. Da moremo sprejeti to razlago, je dovolj, da postavimo dodatek med pomišljaje, pa bomo videli, da se nanaša samo na glagol “ločiti se”  in ne na ženo pred njim. Tedaj namreč pomeni: »Kdor se od svoje žene loči (razen v primeru nečistovanja, ko je to dovoljeno) in se oženi z drugo (v kakršnihkoli okoliščinah je postal prost), prešuštvuje.« Zato je sv. Avguštin zaključil: »Zaradi nečistovanja je dovoljeno ločiti se od žene, vendar prejšnja vez obstoji dalje, tako da zagreši prešuštvo, kdor se poroči z odslovljeno, čeprav je bila odslovljena zaradi nečistovanja« (De adult. 11,4). To razlago je neomajno potrdil tudi tridentinski cerkveni zbor (sess. 44, c. 7).

Toda četudi ni v nauku v Judeji nič takega, česar ne bi našli že prej, vendar je vtis, ki ga dobimo pri branju različnih mest, kjer Lukov in Janezov evangelij poročata o dogodkih iz tega obdobja, precej drugačen od onega, ki ga dajejo prejšnja poglavja. Težko opredeljiva razlika, ki izvira iz splošnega poudarka, ima določen namen, ki ga je povsod čutiti. Čutimo, da se približuje ura, ki je bila določena. Skrivnostno pričakovanje rešitve je vsak trenutek bolj napeto. Kristus, ki je bil v razodevanju svoje največje skrivnosti doslej nekako zadržan in jo  je samo delno odkrival izbranim, vedno bolj trga zastore in pripravlja svoje zveste na poslednje razodetje.

Že množici, ki ga je obdajala na tempeljski praznik, je jasno dal razumeti, kdo je. »Kadar pride Kristus, nihče ne bo vedel, od kod je.« To  prepričanje je bilo zaradi nekaj slabo razloženih mest iz Stare zaveze razširjeno med ljudmi. Za Jezusa pa so vedeli, da je iz Nazareta! On jim je odgovoril s tajinstvenim posmehom, ki smo ga večkrat videli pri njem: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. … Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal« (Jn 7,28-29). Zdelo se  je, da je v odgovoru odmev bogokletja. Še nekoliko pozneje je zopet rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12). Nihče ni mogle napačno razumeti smisla besed: “luč” je bila ena od besed, ki so v Sv. pismu označevale Mesija. »Vstani, zasij [Jeruzalem],« je prerokba v Izaijevi knjigi, »kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj« (Iz 60.1); in še jasneje govori pri velikem navdihnjencu Jahve svojemu služabniku: »Zato sem te postavil za luč narodom« (49,6), besede, ki jih je v preroškem navdihnjenju povzel starček Simeon, ko je vzel dete v svoje roke.

Eno od esenskih besedil, ki so ga našli med qumranskimi (mrtvomorskimi) rokopisi govori o mistični bitki “sinov luči” z “otroci teme”.

Jezus je  nato uporabil še mnoge priložnosti, da je pojasnil svoje besede. Ko so se vrnili dvainsedemdeseteri vsi srečni, ker so izkusili, kako silno oblast jim je podelil njihov Učenik, »se je razveselil v Svetem Duhu« – v Svetem Duhu, kakor da bi se bile združile v tem razodetju vse tri osebe presvete Trojice – in vzkliknil:

»Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Lk 21-22). Važna, temeljna izjava, ki izključuje od neposrednega poznavanja Boga vsa ustvarjena bitja in v njej Jezus izjavlja, da je istega bistva z Očetom, združen  njim v izključnem poznanju: tu se ne razodene več samo Mesija, ampak Bog sam.

V Galileji ni hotel dati znamenja, narediti na ukaz čudež, ki bi laskal zijalom, ki zaradi tega ne bi bila boljša (Mr 11-13; Mt 161-4). Zdaj pa pove, da je pravo znamenje on sam, njegova navzočnost na svetu. Čudeži, nad katerimi ljudje strmijo, so samo posledica silnega, nedoumljivega dejstva, da je Bog poslal na svet kot Mesija, kot Odrešenika svojega Sina. Na sodni dan bo moral rod, ki je užival posebno pravico, da je videl, kako živi Bog življenje ljudi, dati poseben obračun, ker ni spoznal znamenja, niti tedaj (tu povzame prispodobo, ki jo je podal že v Galileji), ko je Kristus, podobno kakor Jona, ki je prišel čez tri dni osrčja pošasti, prišel iz drugega žrela in vstal od mrtvih (Lk 11,29-31; Mt 12,38-42).

Ves čas judejskega obdobja čutimo na ta način v Jezusu neko sveto nepotrpežljivost: ali bodo ljudje venomer odklanjali gotovost, da je v njem odrešenje in zveličanje sveta? Ali bo končno vzplapolal plamen ljubezni, katerega plamenico nosi? »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). »Kdor je pri meni, je pri ognju; kdor je daleč od mene, je daleč od Božjega kraljestva,« pravi izrek, ki ga navaja Origen. Ne smemo pozabiti, da so Jezusove izjave in vedno nujnejši pozivi izrečeni sredi prebivalstva, ki mu je v veliki večini sovražno, vedno pripravljeno izrabiti njegove besede za strahotne spletke proti njemu. Vse do konca velike žaloigre ne poznamo dramatičnejšega prizora, kakor je oni, ko se Jezus upre Judom ter prav tako mirno kakor z občudovanja vrednim pogumom vzgraja pri bistvu svojega razodetja. Množica godrnja in pobira kamenje. Ta človek trdi, da je Bog! – »Ali ni zapisano v vaši postavi: ›Jaz sem rekel: bogovi ste?‹« jim je odgovoril Jezus. Vsak človek nosi podobo Večnega, kakor moremo razumeti iz 81. psalma in celo iz prvih poglavij Prve Mojzesove knjige (1,26), Ali je Jezus hotel napraviti poklon visokemu dostojanstvu človeške osebe? Ne: več! Če vam postava daje Božje ime, potem je še bolj gotovo to, da ne govori bogokletno tisti, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, ko pravi, da je Sin božji. S tem pa je Jezus vznemiril in zmedel poslušalce in razburil njih zagrizenost. Ne pravi, da je Mesija: razgreteži naj ga ne razumejo napačno in naj ne gledajo v njem političneg agitatorja! Ve, da bo umrl, toda njegova žrtev mora imeti potrebni smisel, mora pričati za nadnaravno resnico. Zato ponovi, da je Oče v njem in on v Očetu in da je Sin božji! »Verjemite delom, če že ne verjamete meni …« (Jn 10,31-38). Kaj ni bil to že povedal? Toda nekateri imajo ušesa, da ne slišijo in oči, da ne vidijo …

Tako hiti čas, v Jezusu pa je ob gorečnosti, da bi prinesel svetu zveličanje, vedno videti žalost zaradi človeške zaslepljenosti. Vedno bolj je čutiti grožnjo s kaznijo, s strašno sodbo, ki jo izziva tolikšno pomanjkanje vsake dobre volje. Opozorilo se v evangeliju ponavlja neprestano iz poglavja v poglavje. Čujte! Gospodar bo prišel po dolgem potovanju: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne« Lk 12,36-37). »Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk.12,40) Čujte! Pazite na znamenja! Vi, ki se razumete na to, kakšna sta nebo in zemlja, ki napovedujete dež ali sušo po barvi zahajajočega sonca in po tem, kako vleče veter, ali ne vidite, da gre tu za mnogo več kakor za ploho ali za razjasnitev? Ali ne znate presoditi časa? (Lk 12,54-56). Ah, prišla je ura sprave z Bogom, kakor se skušamo spraviti z nasprotnikom, ki grozi, da nas privleče pred sodnika! (Lk 12,57-59). Vsi vi, ki te slišali pripovedovati o Galilejcih, ki jih je poklal Pilat in pomešal njihovo kri z njihovimi daritvami, ki ste slišali o mestnem stolpu pri kopališču Siloe, ki se je zrušil in pokopal pod seboj osemnajst ljudi, ali mislite, da ste manj grešni od tistih, ki so tako umrli? (Lk 13,1-5). Bliža se ura, ko bo pri koreninah posekana smokva, ker že tri leta noče roditi sadu! (Lk 13,6-9).

Ali se obrača Jezus samo na Jude svojega časa? Upornost je večna in vsak človek nosi v sebi grožnjo obsodbe svojih grehov, ki bo končno odločila o njegovi večni usodi. »Božje kraljestvo je med vami!« Zemeljske slave, ki jo pričakujejo farizeji, ne bo (Lk 17,20-21), vsakdo pa dobro ve, če je na dnu svojega srca že vzpostavil Božje kraljestvo, če ima v sebi Božji mir. Nekega dne Božji sin je bo več samo mil in usmiljen, ne bo več samo tisti, ki je s svojo neskončno ljubeznijo klical svet k ljubezni. Sodni dan bo prišel nenadoma in strašno. Rešiti se ne bo mogoče niti z begom in božji meč bo sekal, tako se bo zdelo, kakor na slepo … (Lk 17,22-37; Mt 24,24-27.37-41). Jezus je še enkrat in še slovesneje v teku prvega tedna napovedal svoj ponovni prihod, svoj povratek na oblakih neba v slavi ter kaznovanje hudobnih. Vendar pa je bila že zdaj razodeta poslednja skrivnost in skozi sliko dobrega pastirja nezadržno sije tista, ki jo je na čudoviti steni Sikstinske kapele prikazal Michelangelo: “Sin človekov” ob poslednji sodbi.




Znojilčevega Marka božja pot

II.

Drugega jutra se je komaj začelo žariti, ko so bili Peter, Marica in tudi naš Marko že na nogah. Lep dan se je kazal in lahka meglica, ki je krila dolino in daljne, še bolj temne nižave, začela se je počasi dvigati in giniti.

Marko je še en pot poskusil mater omečiti ter prosil, naj ga pusti z onima; tudi Marica se je oglasila. Peter se je pa menda tistega bal kakor mati, da se bo nerodni in slaboumni fant zgubil; zato je molčal. Mati pa je ostala ob svoji prepovedi. Sedaj je Marko res jokati začel in gledal nekoliko časa z onima, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že čakali.

»Bom pa sam šel!« zavpil je naenkrat, tekel v hlev, odprl zaboj, vzel praznično suknjo in klobuk – v drugo se je bil že prej opravil – in še enkrat na pragu stoječi materi kličoč: »Sedaj pa grem, pa – sam!« ubral je naravnost pot navzdol proti veliki cesti.

Kje je Skaručna, tega ni vedel, samo to je bil od strani pozvedel, da je tam nekje za Mengšem; no, Mengeš je pa vsak dan lahko videl z domačega hriba; zato ga niti skrbelo ni, bo li našel Skaručno ali ne. Korakal je veselo naprej in žvižgal, da je bilo kaj.

Pri bistriškem mostu je povprašal, kje se krene proti Mengšu, tam pa, kje gre pot na Skaručno, in ker je bilo vedno več ljudi na cesti, ki so imeli isti namen kakor on, nazadnje ni bilo več treba povpraševati. Tako je dospel kmalu k cerkvi sv. Lucije, stoječi na ravnem, na planoti, ki se razteza na severu za Šmarno goro, v neznatni cerkvici, ki pa slovi daleč po slovenskem ozemlju kot čudodelna skaručenska božja pot.

Marko j bil zgodaj tam, z vendar je našel že stotine in stotine ljudi, ki so se gnetli krog majhne cerkve ali pa po raznih kolibah, kjer se je točilo vino in kava. Fant je debelo gledal okoli sebe; vse mu je bilo novo, vse zanimivo. In ko je naposled staknil nekoliko prodajalnic ter ugledal tu one stvari, o katerih je tolikokrat sanjaril, ure – ki ne gredo, zlate verižice – ki niso zlate, ogledala, ki pa ne kažejo prav, robce in čipke, pipce in nože – predvsem pa orglice, majhne in velike – oh, potem pa ni mogel več proč. Videl je, kako je včasih kak fantin stopil k prodajalnici in vzel to ali ono stvar v roke, tudi tiste orglice, ter je poskušal, kako pojo, a potem povprašal po ceni in jih končno položil zopet nazaj na prejšnje mesto. Naposled se je Marko tudi ojunačil. Stopil je bliže in, potem zapazivši, da je prodajalec prijazen, tiščal je z levico svoji petici v žepu, z desno pa segel po največjih orglicah ter jel jih poskušati. Zazdelo se mu je, da po nebeško pojo, in brzo vprašal, koliko veljajo.

»Štirideset krajcarjev,« dejal je kramar.

»Tole imam,« menil je Marko in pomolil onemu svoji petici.

»Kje si pa to ukral?« smejal se je prodajalec.

Marku je silila kri v lice.

»Jaz nisem ničesar ukral! To je moje, boter mi je dal!«

»No, pa to je premalo za take orgle! Pa naj bo, ker si ti, bom pa pustil!« rekel je oni, spoznavši kakega kupovalca ima pred seboj, ter vrgel petici, ki sta preplačali orgle, v predal pred seboj.

Marko pa je z neznanim veseljem spravil orglice v žep in jih tiščal kakor največji zaklad. Najrajši bi se bil kam usedel in jel poskušati in ubirati glasove, toda tu je bilo preveč ljudi. Spomnil se je tudi, da bo treba k maši iti, in ker je ravno pozvonilo, rinil se je skozi gnečo z lastno mu vztrajnostjo, tako da je srečno priril v maloprostorno cerkev.

Tam se je bila pridiga pričela. Duhovnik, ki je stal na leci, velik gospod z resnim, a prijaznim obrazom, govoril je o reku sv. pisma, katerega je bil vzel iz današnjega evangelija: »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekalo se bo in vrglo v ogenj.« Marko je sprva mislil le na svoje orglice, katere je vestno tiščal v stranskem žepu, a počasi je jel poslušati, in ko preide pridigar na leci v izpeljavanju svojega govora na dolžnosti staršev do otrok in otrok do staršev ter izreče naenkrat slovesno zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo,« tedaj je našega Marka prvi spomin na njegov današnji beg z doma prav neprijetno dirnil.

Postal je naenkrat jako pazljiv, mnogo bolj, nego je bil sicer v domači cerkvi. In ko je duhovnik povedal kratko, a primerno dogodbo o mladeniču, ki je šel sam proti volji staršev med svet in je tam daleč v tuji deželi zapal hudobnemu duhu in se je zato leta in leta pokoril, tedaj je postajalo našemu Marku silo tesno pri srcu. Najrajši bi bil že zunaj in na poti domov, in tam doma je hotel mater lepo ubogati – oh, da bi bil le že doma – doma. Pa ko je začutil orglice v svojem žepu, navdalo ga je vendar zopet zadovoljstvo, da je šel semkaj in da dobil ta zaklad.

Ko je minila služba božja, hitel je Marko ven in tam je zopet hodil in postajal krog vsega, kar se mu je dovolj zanimljivo zdelo. Brata in sestre in sosedovih ni nikjer ugledal in tudi ti ga niso videli, kar je pa popolnoma umevno, ker je bilo silo veliko ljudstva zbranega.

Ko je poldan zvonilo, spomnil se je Marko, da je lačen.

Bolj zaradi tega, ker so drugi domači tako storili, vzel je bil tudi on dobršen kos rženega kruha s seboj na pot in ta mu je sedaj prav prišel. Vode je dobil na vodnjaku in s tem je bil dovolj okrepčan, da je jel misliti na vrnitev.

Krenil je na cesto, po kateri je šlo največ ljudi. Malo čudni so se mu sicer dozdevali, morali so biti od daleč, kajti nosili so vreče na hrbtu in tudi govor njihov ni bil tak, kakor ga je bil on vajen v domačem hribovskem selu. Nekatere besede so, govoreč med seboj, malo zategovali, druge zopet požirali, in namesto da bi bil ta ali oni vprašal “kaj?”, dejal je malo zategnjeno in zagoltnjeno “kôj?”. To so bili Štajerci iz gornje Savinjske doline, a Marko ni dolgo pazil na družbo, za katero je korakal, meneč, kamor ti gredo, pojdem tudi jaz, bo pač prav tako! Domov že pridem! Hodil je tako v vročem popoldanskem soncu – dolgo, dolgo! Nekajkrat je počival v senci ob cesti rastočega drevja in potem zopet mahnil za potniki, ki so še vedno prihajali po cesti.

Enkrat se mu je vendar primerno zdelo povprašati, je li na pravi poti.

»Ali se tod pride na Znojile?« popital je starega moža.

»Tod, tod – pa daleč je še!« dejal je oni in naprej korakal.

Zjutraj se fantu ni zdelo tako daleč.

Takrat je prišel v čudno veliko vas – saj drugega imena ni znal tej naselbini. Hiša se je držala hiše in vse so bile tako velike in še večje kakor tistih nekaj doma v Lukovici, in zdelo se mu je, da jim ni konca ni kraja.

Marko ni vedel, da potuje skozi mesto Kamnik. Spočetka je mislil, da je to zopet Mengeš, katerega je bil v jutro z naglim korakom premeril. Potem je prišel na most in spodaj je šumela Bistrica. Zjutraj je bil šel tudi čez takov most, a ondi je bilo vendarle drugače.

»Se li pride tod na Znojile?« vprašal je onkraj vnovič

»Pride se, pride!« zavrnila je starikava žena in Marko je pospešil svoj korak.

A sedaj je bil svet spet drugačen kakor tam blizu domačije.

Ozka soteska, oni v Črnem grabnu podobna, je ležala pred njim, ozka pot je tekla po nji, poleg ceste pa je šumljal majhen potok. Marko je bil sedaj bolj osamljen. Onih štajerski potnikov tu ni bilo več in sem ni znal, kdaj in kje so v stran krenili. Mrak je že tudi legel na zemljo in v dolini je postajalo vedno bolj temno.

Dasi Marko ni bil bojazljiv dečko, vendar ga je jelo silo skrbeti, ko poti ni bilo ne konca ne kraja in ko sa ni poznal okolice.

»Vsi pravijo, da se gre tod na Znojile, in vendar ni tako kakor zjutraj!« mislil je in v tem mu je rastel tudi starh pred materino jezo.

Bilo je že skoraj popolnoma temno, ko začuje zopet korake pred seboj.

»Je li tu pot na Znojile?« vzkliknil je in jok mu je bil bliže nego vse drugo; celo orglic se ni spominjal več.

»Tukaj, tukaj!« odgovori velik mož, ki je šel pred njim. »Le za mano hodi!«

Marko se je olajšanjega srca pridružil.

»Čigav pa si?» vprašal je ded pred njim.

»Znojilčev!«

»Ej – tako? I, kje si pa bil?«

»Na Skaručni!«

»Ej, tam je pa lepo!«

In potem sta šla drug za drugim.

Ded menda ni bil voljan več povpraševati, fant je pa tudi rad molčal. A postajal je vedno bolj vesel. Pot, katero sta ubirala navzgor, bila je res pravcata domača – tisti klanci, tisti pesek, tisto grmovje. Včasih je kaka skala malo drugače molela ali kaka bukev kazala debelejše veje mnego na domači strmini, pa Marko in pazil na to.

Kmalu sta bila na vrhu, na majhni planoti.

»No, sedaj si pa doma,« je dejal redkobesedni starec in pokazal na gručo drevja, pod katerim je bilo videti nekoliko poslopij.

»Lahko noč!« rekel je Marko in hitel proti domu, starec pa je odšel po stezi na levo.

Na Znojilah je vse spalo; samo pes, priklenjen ob hlevu, se je zbudil in oblajal prišelca.

»Turin, Turin, spat!« velel je Marko polglasno in pes je res zlezel v svoj brlog.

Marko je šel v hlev – zdelo se mu je sicer, da je malo drugačen nego je bil v jutru, pa ko je našel v kotu prazno posteljo, vrgel je, utrujen kakor je bil, praznično obleko raz sebe in v malo trenutkih spal je trdno, kakor bi ga kdo ubil.

Pa ne dolgo! Kajti naenkrat se mu je zdelo, da ga nekdo vleče raz posteljo in precej robato ravna z njim.

»Od kod si se vzel?« kričal je tisti, ki ga je postavljal na tla; a Marko je bil tako v spanju, da ni znal odgovora. Oni je menda tudi to izprevidel ter vrgel fanta na kup slame, sam pa legel v posteljo.

Marko je takoj vnovič zaspal, a sedaj ne več tako mirno. Sanjal je težke sanje. Popotoval je po tujih deželah, lačen je bil in žejen in vodil ga je “krivi prerok”, o katerem je bil čul v današnjem evangeliju. Naposled ga je tisti prodal v sužnost kakor onega neubogljivega sina, o katerem je pridigoval duhovnik. To pa vse zato, ker je bil ušel z doma proti volji svoje matere.

Marko se je premetaval na svojem ležiščiu in ječal in stokal v spanju; danilo se je komaj, pa je bil že na nogah ter mel si zaspane oči.




Molitveni namen za november

Da bi se na Bližnjem vzhodu, kjer sobivajo različna verstva, rodil duh dialogo, srečevanja in sprave.




Jezusov prestop v raj

V tem eseju se bom omejil na dve točki: na Jezusovo življenje takoj po smrti zunaj zemeljskega telesa, ter na njegovo rajsko življenje pred vnebohodom. Skušal bom imeti pred očmi to, kar okvirno prinaša sv. Pavel iz Tarza, ki mimogrede omenja, da moramo v človeku razlikovati ne samo telo in dušo, ampak telo, dušo in duha (1 Tes 5,23). Duh je človekov najvišji del, odprt vplivu Svetega Duha (Rim 1,9 in na mnogih drugih mestih).

Drugo, kar posebej naglaša Apostol narodov (2 Kor 5,2-4), je to, da je zemeljsko telo samo zunanji šotor našega bivanja, ali bolje, samo delovna obleka, in da imamo od rojstva dalje svojo pravo nedeljsko obleko v nebesih. Vsi si želimo, da bi si ob uri svoje smrti lahko svojo nedeljsko obleko nadeli kar preko delavniške, to to nam ni mogoče.

  1. – Jezusova telesna smrt

Preden  se je Jeus “tretji dan” dal videti izbranim pričam kot vstali od mrtvih, se je njegovo telo spremenilo v atome svetlobe, od katerih je vsak posebej bil obdan od negativih elektronov.

Od 4. stoletja po Kristusovem rojstvu dalje pa vse do danes se je v teologiji mnogo pisalo in razpravljalo o Kristusovem sestopu v neko domnevno čakalnico vseh mrtvih takoj po telesni smrti. O tem ni nič rečeno na dveh vesoljnih zborih leta 325 in 381 v Niceji in Carigradu, kjer se vernikom naroča, da morajo med drugim izpovedovati tudi to, da je bil Jezus križan in »v grob položen,« da je »tretji dan od mrtvih vstal po pričevanju Pisma in šel v nebesa.« Te veroizpovedi pa mnogi rimsko-katoliški prelati niso sprejeli, nekateri, ker so jo imeli za nepopolno, ker bi lahko koga zavedla v zmoto, da je bil Jezus cele tri dni ne samo po telesu, ampak tudi po duši mrtev; drugi pa, ker jim je bila bolj všeč tako imenovana Apostolska veroizpoved iz II. stoletja, v kateri je iz Vulgate, iz starega latinskega prevoda Apostolskih del 2,31 dodano, da je beseda “pekel” (ki jo uporabljata poleg Lutra tudi Dalmatin in Trubar, moderni Slovenci popravljajo v “pred-pekel”, Hrvatje pa v “nad-pekel”) samo zelo slab prevod hebrejskega šeóla, ki ga pa spet liturgisti v brevirju prevajajo kot “kraljestvo mrtvih” ali pa “bivališiče mrtvih” itd. Ta veroizpoved je dobila prilastek “apostolska”, ker so kmalu po njenem nastanku začele krožiti izmišljotine, da jo je sestavil neznano kje in neznano kdaj prvi cerkveni zbor apostolov (na internetu najdemo pod geslom Apostolska veroizpoved pripombo: »Legenda pravi, da so to molitev sestavili apostoli na binkoštni dan.«)

To, da je po tej veroizpovedi Jezus šel “v pekel”, pa je navdihnilo razne pisce pobožnih pravljic. Med njimi je imel izreden uspeh neki pisec, ki si ji nadel ime Nikodem, ki je med drugim trdil, da se je Kristus, ki je po evangeljskih poročilih prihajal k apostolom pri zaprtih vratih, takoj po smrti moral plaziti po nekem ozkem rovu v neke spodnje prostore, kjer je moral z močnim glasom prebujati vse mrtve, ki so bili pogreznjeni v globoko spanje. (Kako je bilo mogoče dušam spati in najbrž tudi smrčati ni seveda nikjer razloženo) Nato naj bi Jezus začel prijemati za roke enega umrlega za drugim, začenši z Adamom in Evo, in jih vlačiti po istem ozkem rovu v raj, kakor se da razbrati iz velikega stenskega mozaika v cerkvi sv. Marka v Kopru, ki nam vse to nazorno predstavlja. Ti pobožni umetniki so se opirali na neki zagonetni citat iz 1. Petrovega pisma 3,19-20, kjer je rečeno, da je Kristus »v tem Duhu šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal.« Seveda Peter tu ne govori o sestopu Kristusa v neko “ječo”, ampak o Modrosti, ki je v dneh vesoljnega potopa duše ljudi, ki so bili kot ujeti v svoje strasti, v njihovi zadnji uri navdihovala, da bi se svojih grehov pokesali.

Globoke kome pa so bili obvarovani nekateri svetniški liki, kakor na primer Kjnov sin Hjenoh (prim. 1 Mz 5,24; Sir 44,16; 49,14; Heb 11,5), Abraham (Lk 16,22), Mojzes in Elija (Mt 17,3), Jeremija (Mt 16,14), ki se nahajajo budni v raju, medtem ko so teologi pošiljali v komo sv. Jožefa, sv. Janeza Krstnika, nedolžne otročiče, makabejske mučence, ki naj bi jih Jezus povedel v raj šele po svoji smrti!

Prav posebej pa večina teologov ni mogla prebaviti podmee, da vsi zlobni in hudobni ljudje po smrti čakajo na poslednjo sodbo samo v globoki komi in ne v peklenskih mukah in da hudi duhovi ne bivajo samo na zemlji ali v zraku, ki nas obdaja, kakor sta to učila Pavel v Ef 2,2 in Raz 12,4, ampak so raje prevzeli pripovedke, da bivajo tudi v nižjih posmrtnih prostorih.

Namen namišljenega Kristusovega sestopa v neki prostor v peklu ali pred peklom naj bi torej po mnenju nekaterih teologov bil ta, da iz te fantastične ječe v približno 36 urah izvleče vse pravične umrle vernike Stare zaveze, od Adama i Eve pa vse do sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika. Toda že v Stari zavezi Modrost, ki upodablja Svetega Duha, utelešenega v Jezusu Kristusu, zatrjuje, da je Adama prav ta Modrost »varovala in ga rešila njegovega prestopka« (Mdr 10,1); potem pa navaja imena drugih pravičnih (Noe, Lot, Jakob, Jožef, Mojzes), med njimi tudi Abrahama, ki ga Jezus sam pred svojo smrtjo omenja kot že prisotnega v raju (Lk 16,22). Še daljši seznam pravičnih v raju se nahaja v knjigi, ki jo je spisal jeruzalemski pismouk Sirahov sin (pogl. 44-50); med njimi izstopa Kajnov sin Henoh, »ki je hodil z Bogom,« ki ga je Bog vzel k sebi v raj, tako, da »ni videl smrti,« »kajti preden je bil vzet, je bilo zanj  pričano, da je Bogu všeč« (1 Mz 5,16; Sir 44,16: 49,14; Heb 11,5). Jezus torej v peklu ni imel kaj iskati, ampak je takoj po smrti ugledal vse pravične, pogane in Hebrejce, v raju, kakor to pravilno trdi evangelist Luka. Pa tudi evangelist Matej nikjer ne omenja tega 36 ur trajajočega obujanja in prevažanja pravičnih iz predsobe pekla v raj, ampak beleži samo, da je Jezus takoj po telesni smrti obudil od mrtvih nekaj jeruzalemskih meščanov, ki so jih njihovi domači lahko videli ne v raju, ampak na zemlji doma (Mt 27,53).

Še bolj važno pa je to, kar nas uči prerok Malahija (3,19-21), namreč da bodo zakrknjeni grešniki takoj po prihodu v raj popolnoma izničeni in kakor plevel vrženi v ogenj ter spremenjeni v pepel, po katerem bodo pravični hodili in jih teptali. Zato jih Jezus takoj po namišljenem sestopu v raj ne bi mogel več najti, obujati in vzdrževati v peklenskih mukah do konca sveta.

Moderna teologija nam tudi kliče v spomin, da so naši najboljši cerkveni učitelji od sv. Avguština in sv. Hieronima dalje vedno opozarjali vse, ki se resno ukvarjajo s poznavanjem onostranskih stvarnosti, da v bivanju po smrti ni ne časovnosti ne prostornosti. Tako sv. Avguštin trdi, da v nebesih “vsi dnevi življenja” »niso vsota dne, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca. Sv. Hieronim pa nas teologe opominja, da je “strašni dan vesoljne sodbe” treba razumeti »kot dan, ko bo sleherni od nas zapustil svoje telo. Na dan smrti se slehernemu primeri to, kar je za vse skupaj napovedano za dan sodbe.«

Šele v 20. stoletju so se namreč teologi pričeli zavedati, da si Jezus ni preprosto prisvojil starozaveznega pogleda na posmrtne stvarnosti, ampak jih je temeljito izpopolnil. Oglejmo si jih nekaj.

nadaljevanje sledi




3. november – 31. nedelja med letom (ZAHVALNA)

(Lk 19,1-10)TUKAJ

Lukova zgodba o višjem cestninarju Zaheju v Jerihi nima vzporednice v drugih evangelijih. Evangelist jo vidi povezano z ozdravljenjem slepega pred Jeriho. Markov evangelij, ki je starejši od Lukovega in iz katerega je Luka tudi črpal, poroča, da je Jezus srečal slepega berača Bartimája (ime zvemo iz vzporedne zgodbe pri Marku 10,40-52) ko je zapuščal Jeriho in nadaljeval svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu. Luka pa je potreboval prostor za zgodbo o Zaheju, zato je Jezusovo srečanje in ozdravljenje slepega berača postavil pred Jeriho. Obe zgodbi sta namreč vsebinsko povezani: govorita o Božjem usmiljenju do ubogega slepca in do spokorjenega grešnika. Razen prilike o desetih minah, ki jo pri Luku Jezus pove takoj po zgodbi z Zahejem, je pri obeh evangelistih zgodba o ozdravljenem slepem beraču zadnja na poti v Jeruzalem, saj ji neposredno sledi poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v mesto, s katerim se začenja čas njegovega trpljenja in smrti.

Ta uvod za razumevanje zgodbe o Zaheju sicer ni nujen, je pa koristen, saj iz njega spoznamo ne le sorodnost navidezno neodvisnih knjig, kot so evangeliji (da o drugih knjigah, tudi o starozaveznih, niti ne govorimo), ampak tudi, zakaj je študij Svetega pisma ne le potreben ampak tudi kompliciran, saj so navdihnjeni pisci o istih stvareh poročali vsak na način, ki je bil dostopen njihovi izobrazbi, okolju in namenu komu in zakaj so poročali. Iz vseh teh človeških elementov je treba izluščiti navdihnjeni Božji nauk, kar sploh ni lahko in tudi nikoli dokončno, saj nam razne pomožne znanosti (na priner arheologija in lingvistika) prinašajo vedno nova odkritja, ki so nam v pomoč pri razlagi teh tisočletja starih besedil, ki izvirajo iz nam popolnoma tujih kulturnih krogov.

Zahej je bil “višji cestninar”, kar brez dvoma pomeni davčnega izterjevalca cestnih in tržnih davkov, ki je moral izročiti rimski upravi določeno vsoto. Rimske uprave ni brigalo, kako je prišel do nje in kako je pri tem poskrbel zase in za svoje sodelavce. Oznaka, da je bil “bogat človek” jasno pove, da je poskrbel izdatno. Judje so ga imeli upravičeno za “grešnega človeka” iz dveh razlogov: ker je služil osovraženim rimskim okupatorjem in ker jih je odiral (podobnost z našimi razmerami nikakor ni slučajna, razlika je le, da je danes cel kup oderuhov namesto enega in da so njihove metode bolj prefinjene, cilj je pa isti: bogateti na račun preprostega človeka).

Ob srečanju z Jezusom (splezal je na drevo, ker je bil majhne postave) prevzame pobudo Jezus: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!« Prav nič čudno ni, da ga je z veseljem sprejel, saj je računal, da bo to dvignilo njegov ugled. Kaj sta imela z Jezusov, o tem evangelist ne poroča, gotovo tega nihče ni vedel. Toda dejstvo je, da se je spremenil: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Pravo spreobrnjenje torej: ne le kesanje za pretekle grehe, ampak tudi povrnitev škode. Zato je pravilen Jezusov zaključek: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje.«

Nauk je torej jasen: Bog ne odreče svojega usmiljenja spokorjenim grešnikom. Res pa je, da je Sin človekov prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno, toda če izgubljenci tega ne sprejmejo, se konča Božje usmiljenje in nastopi Božja pravičnost. Ne vemo sicer kdaj, nastopi pa gotovo, saj Božji mlini meljejo počasi, zato pa gotovo – takrat in danes.




1. november – vsi sveti

(Mt 5,1-12)TUKAJ

Prazničnemu evangeljskemu odlomku, ki ga običajno imenujemo kar “blagri”, pravimo navadno uvod v Jezusov govor na gori. Vendar resnični uvod manjka, saj ga najdemo kot zaključek prejšnjega poglavja. Prav je, da ga  poznamo, saj je s tem določen kraj in čas Jezusovega govora na gori. Glasi se: Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o tem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil. Za njim so hodile velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in iz krajev onkraj Jordana (Mt 4,23-25). Temu sledi začetek prazničnega evangelija: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro …« Natančnejše branje pokaže, da sta se tako Matej kot Luka (6,17-19) posluževala podatkov, ki so pri Marku o poučevanju učencev v 1. in 3. poglavju, vendar sta postavila to poučevanje v širše okolje tistih, ki iščejo odrešenje v Izraelu.

Jezus vidi množico trpečih, ki so prišli k njemu iz vse dežele, toda ta hip ne govori njim in ne dela čudežnih znamenj ozdravljanja. Oddalji se nekoliko od njih in učenci z njim. Tako jim govori, ne da bi izgubil izpred oči množico materialno ubogih. Ubogi, ki bodo deležni nebeškega kraljestva so označeni kot ubogi v duhu, kar ne pomeni več telesnega uboštva, ampak njihov odnos do Boga: gre za tiste, ki se ne pustijo zmesti od vplivov sveta, ki se ne pustijo vladati svetu, čeprav so od njega odvisni. So sicer žalostni, toda čaka jih tolažba. Poudarek pri tem je na krotkosti, torej bodo taki brez nasilja prišli do “dežele”: do Božje ljubezni.

Naslednja skupina govori o pravičnosti in je v glavnem sestavljena iz svetopisemskega materiala. Beseda usmiljenje je za Mateja zelo važna, saj dvakrat navaja Božje besede pri Ozeju 6,6: »Dobroto hočem in ne klavne daritve.« Pozneje je za  usmiljenje uporabil še drugo spodbudo: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Tudi blagor čisti v srcu temelji na Svetem pismu: »Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca … bo prejel blagoslov od Gospoda« (Ps 24,4-5). Tisti, ki je na varnem pri Bogu, lahko mirno sreča ljudi ne da bi se bal ali da bi ga skrbelo zanj samega. Za pravične je še eno znamenje: delati za mir. Sledijo še tisti, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kar je pač najhujša oblika kršenja pravičnosti.

Vsak blagor ima v svojem drugem delu obljubljeno odrešenje v obliki, ki je primerna prvemu delu blagra. “Usmiljeni” bodo deležni usmiljenja pri sodbi, “čisti v srcu” bodo “Boga gledali”, ali, izraženo v rabinskih besedah: »Se bodo odžejali v sijaju šekinà: bodo izkusili blaženost biti pri Bogu. Ljudje miru bodo sprejeti med Božje otroke, kakor se angeli imenujejo “Božji sinovi”. Zadnji dve vrstici sta odsev izkušenj kristjanov iz judovstva; njim so namreč grozili, da jih bodo izgnali iz shodnice. Evangelist to pozneje poudari še enkrat: »Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene … (Mt 10,17-18).

Blagri so bili in bodo pomembni v vsej zgodovini krščanstva, saj so bili kristjani vedno preganjani, čeprav ne vedno vsi in na istem kraju. Tudi pri nas smo to izkušali dolga desetletja in še danes smo kristjani bolj “drugorazredni” kot vsi drugi. Star pregovor pravi: Večja ko je potreba, več se zahteva. To pa ne zadeva  samo tiste, ki so preganjani zaradi človekovih pravic, ampak tudi za tiste, ki jih preganjajo. Bolj ko vidijo, da se jim bodočnost izmika, več zahtevajo, bolj so nasilni. Sem spada tudi preganjanje “sovražnega govora”, ki je njihovo zadnje upanje. Pa tudi to bo njih pripeljalo na smetišče zgodovine, medtem ko se bo na nas uresničilo: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«




27. oktober – 30. nedelja med letom (ŽEGNANJSKA)

(Lk 18,9-14)TUKAJ

Že dokaj preteklih nedelj se vrstijo odlomki, ki jih Lukov evangelij postavlja v okolje Jezusovega zadnjega potovanja v Jeruzalem, kjer se bodo zvrstili dnevi njegovega slovesnega vhoda v mesto – praznujemo ga na cvetno nedeljo – ter dnevi njegovega trpljenja, smrti in vstajenja – vsebina velikega tedna in velike noči. Sicer se na prvi pogled zdi, da je evangelij o farizeju in cestninarju v templju povezan s prejšnjim odlomkom o vdovi, ki je toliko časa nadlegovala krivičnega sodnika, da je končno razsodil njeno pravdo, v resnici pa je dokaj jasno, da je bil odlomek prvotno povezan z zgodbo o cestninarju Zahéju v Jerihi, ki je na vrsti prihodnjo nedeljo. Obe skupaj naj bi bili zgled za dosego odpuščanja grehov. Ne gre torej za običajno obliko “prilike”, ki se jih je Jezus posluževal, v kateri je na podlagi vsakdanjega dogodka ali stvari izrazil neko versko resnico, ampak za posebno obliko, ki se v hebrejski in aramejski literaturi imenuje “mašál”, kjer ne gre za spoznanje resnice, ampak za pravilno obnašanje.

Pripoved o dveh ljudeh, ki popolnoma različno molita v templju nam omogoča spoznati, da tukaj ne gre za dve osebi, ampak za značilno obnašanje. Posebno tip farizeja se ne navdihuje na opazovanju osebe, ampak ponazarja v preprosti obliki judovski nauk pravičnosti, kakor so se ga držali strogi izpolnjevalci Postave: treba je izpolnjevati zapovedi, spoštovati prepovedi in zagotoviti popolno pokorščino predvsem v malenkostih, predvsem v plačevanju desetine ne le od poljskih pridelkov, ki je bila zapovedana, ampak tudi od malenkosti, kot so razne dišave in začimbe, ali pa si nalagati več posta kakor je to bilo predpisano. Posledica je bila, da se je tak človek imel za nekaj boljšega, popolnejšega od tistih, ki so se držali Postave brez pretiravanja, kar je v naši zgodbi privedlo celo do neke oblike bahanja pred Bogom.

Nasprotna pa je podoba cestninarja, ki je bil za Jezusa in njegove poslušalce grešnik, saj je kot zakupnik davkov služil poganom in ga je to vodilo v izkoriščanje in izsiljevanje, kar je postalo njegova usoda. Ta krivec nima kaj povedati v svojo korist. Nima poguma za javno pokoro, niti za popravo krivic. Njegova molitev je v bistvu krik za pomoč. Pred Bogom se priznava za grešnika, si trka na prsa in prosi za usmiljenje.

Zgodba kaže, da se farizej in cestninar nahajata na različnih stališčih, toda pred Bogom sta v temelju enaka. Oba hočeta, da bi jima Bog prisluhnil, vendar gre vsak po drugi poti: farizej po poti gotovosti pravičnega, ki ve, da je ravnal dobro, cestninar po usodni poti tistega, ki se nima na kaj sklicevati. Cestninar ni uspešen zato, ker bi Bog hotel, da grešniki stokaje prosijo za usmiljenje, ampak zato, ker Bog noče biti kakorkoli prisiljen. Treba pa je poudariti, da bi obnašanje cestninarja kot splošna metoda, ne pripeljalo do cilj bolj kot obnašanje farizeja. Bog je svoboden. Ne pusti se nam vezati. Najde ga tisti, ki mu to svobodo pušča, pa tudi če je cestninar.




20. oktober – 29. nedelja med letom (MISIJONSKA)

(Lk 18,1-8)TUKAJ

Prilika o pokvarjenem sodniku pripada posebnemu Lukovemu materialu. O njeni zgodovini in nastanku ni mogoče reči kaj določnega, saj nima nobenih vzporednih besedil v drugih evangelijih. Glede vsebine je ozko povezana s priliko o nadležnem prijatelju, ki si je sredi noči prišel sposodit kruh (Lk 11,5-8) ter o farizeju in cestninarju v templju, ki sledi neposredno našemu nedeljskemu odlomku in je obenem tudi navodilo za pravilno molitev. (Lk 18, 9-14). Tudi ti dve priliki nimata nobenih vzporednih besedil v spisih Nove zaveze. Razlago prilike, ki jo pisec polaga Jezusu v usta, je seveda treba pripisati evangelistu, zato nastane vprašanje, kakšen je bil izvirni smisel te prilike. Po vsej verjetnosti ni hotela odgovarjati na vprašanje “kako se moram obnašati pred Bogom”? ampak na naslednje: “kakšen je Bog”? ali bolje “kdo je Bog”? Ta način odgovarja rabinskemu načinu razpravljanja, ki je nam tuj: pokvarjenost sodnika, »ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka,« jih ni zanimala. Važna je bila edino njegova odločitev, da bo ženi pomagal do pravice, ne glede zakaj se je tako odločil. Tako tudi Bog skrbi za uboge in stiskane in ne pusti propasti človeka, ki vanj zaupa. Bog je torej tak, da je mogoče vanj imeti brezpogojno zaupanje. To potrjuje tudi uvodni stavek nedeljskega evangelija: »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« Evangelist ne pove, kdo je bil nasprotnik vdove in za kakšno pravdo je šlo. Poudarek je na tem, da se je sodnik odločil pravično razsoditi, da bo končno imel mir (mimogrede: pokvarjeni sodnik je še vedno manj pokvarjen od nekaterih naših sodnikov ki so za to, da bodo imeli mir pred političnimi pritiski, pripravljeni soditi tudi krivično). Toda ob vseh teh okoliščinah, se rdeča nit prilike ne pretrga: kot si pokvarjeni sodnik končno vzame k srcu pravico vdove, tako bo Bog hitro pomagal izvoljenim v njihovih težavah, ker kličejo k njemu “noč in dan”.

Kako je zgledala ta prilika v svoji izvirni obliki, preden jo je evangelist uporabil, je nemogoče ugotoviti, Gotovo pa je, da v svoji zadnji obdelavi, ki je prišla do nas, odseva prve krščanske skupnosti, ki so že občutile pritiske in preganjanje. Pritisk in nerazumevanje, celo sovraštvo je skozi vso zgodovino bilo del okolja, v katerem so živeli kristjani. Predolgo bi bilo, če bi hoteli ugotavljati skozi vso zgodovino stopnjo sovraštva in nasprotovanja povssod po svetu, gotovo pa je vsaj pri nas, trenutno doseglo svoj zgodovinski višek. Zato je poziv k molitvi, ki se je ne smemo naveličati, toliko bolj pomemben. Zato tudi misijonsko delo, ki se ga spominjamo ob misijonski nedelji, ni proč vržen čas in proč vržen denar. Med narodi, ki Kristusa ne poznajo, jih je mnogo, ki trpe ne sicer preganjanja zaradi vere, ampak zaradi kratenja človekovih pravic. Tudi njim bo vera in z njo ta prilika pomagala premagati trenutno nerazumevanje in krivice, saj se moramo končno vsi zavedati, kar je Kristus obljubil apostolom in po njih nam o Cerkvi, ki jo je ustanovil: »in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«