Pekovski vajenec iz Znojma

Božji vrabček

Na pisalni mizi papeža Klemena XIV. so debele voščene sveče v srebrnih svečnikih skoraj docela dogorele.

Ne da bi se ustavil, hodi sveti oče po težkih preprogah v svoji delovni sobi in roke mu trdno objemajo zlati naprsni križ. Straža zunaj zmajuje z glavo. Vso noč je častni stražnik videl, kako se papeževa senca premika na rdečih svilenih zavesah na oknih. Kaj vendar visokemu gospodu vso dolgo noč ne da spati?

Skrbi za božje kraljestvo kradejo svetemu očetu spanec. Huda sporočila z vsega sveta prihajajo v to sobo. Povsod seje sovražnik ljuljko med pšenico. Slepi celo duhovne in škofe in se loteva samega kardinalskega zbora. Ta sovražnik je kriva vera mrkega janzenizma.

Končno obstane papež pred svojo delovno mizo. Njegova težka roka zgrabi črni leseni križ, ki leži tam med vso marmorno in zlato navlako. Vzel si ga je bil za spomin iz svoje samostanske celice v mestu Urbino. Nehote ga pridrži poleg zlatega križa na prsih.

»Ahm da !« vzdihne. »Črni križ je bil lažji kot ta zlati. Bolje ti je bilo, brat Lorenzo, ko si se mudil še v celici Manjših bratov daleč proč od svetnega hrupa. Tedaj nisi slišal nič drugega kot šumenje gozdov in pozvanjanje samostanskega zvonca. Zakaj si zapustil svojo tiho celico, braz Lorenzo? Kaj bi se ne vrnil v njen mir? Drugi so tudi tako storili. Bi ne bilo prvič, da je papež postal spet menih in se vrnil v svojo samostansko celico. Kaj bi rekli kardinali, ko bi jim pri naslednjem konzistoriju sporočil: Gospodje, odločili smo se odreči se tiari in se vrniti v celico svetega Frančiška!«

Papežu se ob tej misli razjasni obraz. Nato pa z bolestno kretnjo spet odloži črni križ. Ne! Ne pobegne! V teh časih ne!

Pa zmore njegova diplomatska spretnost, na katero je papež na tihem nekoliko ponosen, rešiti Cerkev božjo? Bi ne mogel kot menih v samostanski celici sprositi več blagoslova na božje kraljestvo? Mar ni Gospod dolžan poklicati nekoga drugega, da pomaga njegovi Cerkvi? Ni morda kdo drug poklican, ki ne bo papež niti kardinal niti ne škof? Morda samo preprost svetnik, kak menih? Kje je oni, ki ga je Gospod izbral, da reši njegovo Cerkev?

Papež mora misliti na velikega Inocenca in na njegove sanje o svetem ubožcu Frančišku. Kje je novi Frančišek, ki ga potrebuje Cerkev božja?

Tedaj gre papež Klemen XIV. na drugo stran k preprosti Marijini sliki v kotu svoje velike delovne sobe. To je njegovo svetišče, kajti Marijo časti papež tako iskreno in otroško, kakor se je kot menih bil zatekal k njej. Rdeča žametna blazina pred sliko je že močno obrabljena.

»Sveta Mati Božja,« moli papež, »veš, kako ubog in slaboten sem. Kako malo morem storiti za božje kraljestvo na zemlji!” Ne vem več sveta in ne vidim več luči v vsej tej stiski. Eno pa ve. Bolj kot velike učenjake in diplomate potrebuje Cerkev v tej dobi velikega svetnika, ki jo bo rešil iz vseh stisk. Ljuba Mati Božja! Pošlji svoji Cerkvi svetnika, ki ga potrebuje! Vzemi vse, kar sem in kar imam. Vzemi mi trojno krono in zlati križ! Vzemi moje življenje, a pošlji nam svetnika v našem trpljenju in naši stiski!«

Neslišno se odpro vrata papeževe delovne sobe. Papež vstane. Vstopi klerik in ugasne luči na srebrnem svečniku. Nato tiho razgrne rdeče zavese. Svetla luč novega jutra pade v sobo. Svetemu očetu se zdi to kot odgovor na njegovo molitev k Mariji, obeta mu dan po vsej noči in bridkosti.

»Sveti oče,« reče klerik, »kardinal Bernis prosi za sprejem. Čaka v predsobi.«

»Naj počaka!« odvrne papež in pogleda v zorno jutro. »Ukažite pripeljati mojega konja. Pojezdim malo na zrak.«

Sveti oče se preobleče. Odloži zlati križ in zamenja beli talar s preprosto jahalno obleko. Nato zajezdi konja in oddirja v bleščeče rimsko jutro.

Pred obzidjem Rima mu pripojo in prigodejo nasproti tri veseli popotni tovariši. Papež jih pogleda in si misli:

»Vam trem se bolje godi kakor papežu na prestolu svetega Petra.«

Eden, italijanski goslar, nastavi papežu svojo čepico in zakliče:

»Misericordia, signore!«

Papež se nasmeje in vrže prosjaku nov Petrov zlatnik v klobuk.

»Tante grazie, signore!« kriči potep.

Božji vrabček je spet imel prav. Bog je dober in ljudje so bogati in pravi božji vrabec žanje, kjer ni sejal.

Na papeževem kovancu je bilo zapisano: »Post tenebras lux. Skozi temo k luči!«

Trije popotniki papeža niso prepoznali. In papež ni slutil, da je eden izmed teh treh romarjev svetnik, za katerega je ponoči prosil Mater Božjo.




Pekovski vajenec iz Znojma

Božji vrabček

Umbrijsko sonce zahaja za gore. Zvonovi v mestu Assisiju in Porciunkuli mogočno oznanjajo večerni ave.

Na cersti iz Perugie v Assisi omagujeta dva trudna popotnika. Z obrazov pa jima žari božja vnema. Dvořakov Janez in Peter Kunc romata v večni Rim.

»Janez, veš kaj?« spregovori Peter. »Daleč je še Assisi. Menim, da bi kar tu prenočila. Glej, tu je senik, kakor bi ga bil ljubi Bog prav za naju sem postavil. Vanj leževa.«

»Ampak Peter! Glej, tam zgoraj, tam prebiva sveti Frančišek. Ali ne slišiš, kako naju kliče z vsemi svojimi zvonovi?«

»Sveti Frančišek je bil pač zelo potrpežljiv svetnik. Bo že počakal, da sonce spet vzide. Potem bo svoja obiskovalca mogel vsaj po obrazih prepoznati.«

»Vendar, Peter!« sili Janez dalje. »Cerkev s kupolo tu spodaj v dolini, to je Porciunkula. Tu stanuje Marija Angelska. Do tja že še zmoreva. Saj je komaj še dve milji.«

»Mar ne veš, Janez, da je Marija s svojimi svetimi angeli povsod, kamor koli na božjem svetu pošten rokodelčič položi svojo glavo? Glej ta senik! Kakor cerkev je, ki jo je bil ljubi Bog sam sezidal. Malo ozka je res. Pa za naju dva bo dovolj prostorna. In veš, če bova notri prenočevala, razgrne Marija svoj plašč nad naju in ljubi božji angeli bodo tudi zraven.«

»To si pa zelo lepo povedal, Peter. Zato pa kar!«

Še prav prisrčno zapojeta Marijino pesem in se zlekneta v slamo.

Janez ne more zaspati. V njegovi duši še vedno preglasno brni božja harfa o vseh čudovitostih, ki jih je doživel čez dan na romanju. Znova in znova mu odmeva v srcu, da je po teh gorah in dolinah hodil nekoč pol nebeškega veselja izvoljenec božji – sveti Frančišek. Morebiti pa tudi pogosto v najtežjih srčnih stiskah, ko še ni videl poti, na katero ga je klical Gospod? Zgoraj v Assisiju ga je oče preklel in škof karal. Toda spodaj v Porciunkuli mu je dušo razsvetlila Mati Božja, da je ugledal pot, kamor ga je klical Gospod.

Se bo morebiti na romanju preko teh krajev tudi Dvořakovemu Janezu razodel čudež, ki ga je pričakoval z vso dušo? Tu v Assisiju, morebiti v Porciunkuli ali šele v samem Rimu?

Se zgodi čudež? Končno mu Bog lahko pokaže pot tudi v tem seniku.

Ko Dvořak tako premišlja in moli, zašumi slama. Od zunaj se primota v svisli temna postava. Janez se prestraši.

»Buona sera!« pozdravi zamolkel glas.

»Kdo je?« zakliče Janez.

»Un passerello di Dio!« se glasi odgovor.

Toliko latinščine se je bil Janez že naučil pri župniku v Tasovicah. “Božji vrabček” se je nazval potep. Janez se veselo zasmeji, nato spet vpraša:

»Kako ti je ime? Nomen tuum?«

»Francesco d’Assisi. Buona notte!«

Božji vrabček se zarije v slamo, kot bi bil tu doma. »Madonna mia!« zamrmra svojo večerno molitev. Grede že zaspi, vrabček božji!

»Ljubi Bog,« si misli Dvořak. »si mi ta dva soprenočevalca zato položil poleg mene na slamo, ker mi hočeš povedati, da si moj oče? Kako sta brez skrbi. Kunc prav dobro ve, da povsod leži v varstvu Marijinega plašča. In tale Frančišek gotovo zato tako dobro spi in veselo smrči, ker se zaveda, da počiva v tvoji roki, Oče. Kako pa sem jaz malodušen in obupujem! In vendar sem komaj božji vrabec na tem svetu. Tvoja roka me drži kakor mladega ptička gorko gnezdo. Še mi zadržuje tvoja roka peruti. Nekoč pa se gotovo zgodi, da mi oprostiš peruti in mi porečeš: ‘Janez, prišel je čas. Zdaj polêti!’ Tedaj poletim v božjem imenu tja, kamor mi pokažeš pot… Ljubi Bog v nebesih! Hočem se naučiti vse svoje življenje zaupati vate. Hvala ti, ljubi dobri sveti Frančišek! Iz vsega srca se ti zahvalim, da si mi poslal svojega soimenjaka. Zdaj vem, kaj sem. Božji vrabček! To hočem ostati vse svoje življenje!«

Janez čuti, da se mu je to noč približal čudež, za katerega je tako iskreno molil. Še nikoli ni čutil v duši tako globoke blaženosti, kot v tem seniku pri Assisiju. Z budnimi očmi leži v slami. Zaradi smrčanja tovarišev ne more zaspati. Ampak zato nanju ni nejevoljen.

Polnoč je morala že davno miniti. Po slami se razlije nežna vijolična svetloba. Novo jutro se zasvita nad umbrijskimi gorami. Janez se rahlo izmota iz slame. Oba brezskrbna zaspanca pa še ležita. Božji vrabček v spanju dregne v svojo popotno culo. Pritajeno in nežno zadone znotraj gosli. Peter Kunc zasliši njih glas in se v sanjah zasmeje. Janez pa odrine slamo in odide proti Porciunkuli.

Noč se poslavlja in vstaja dan. Na zapadu ugašajo zadnje zvezde. Modrina na nebu se je bila prelila v rožnato zarjo. Spodaj se zasvetlika temnomodro Trasimensko jezero. Gozdovi na pobočjih gora stoje kakor mašniki v zelenih plaščih ob božjih oltarjih. Onstran se dviga kakor gora marmorja mogočna cerkev Porciunkula. Vzhajajoče sonce je oblilo vso cerkev z žarečo jutranjo svetlobo. V dolini šumi proti večnemu mestu Tibera, kakor bi orglala v globokem registru jutranji koral. V vso to krasoto se mogočno oglase zvonovi Porciunkule in Assisija.

»Da!« zakliče tedaj Janez Dvořak. »Da, Mati Božja, slišim. Da, ti ljubi sveti Frančišek. Grem k Mariji Angelski.«

Janezu je pri srcu kot bi se vzpenjal po nebeški lestvi naravnost k Marijinemu prestolu.

Potopljeno v polno rdečo svetlobo leži pred njim svetišče angelske Kraljice. Vsa ta čudovita lepota Dvořaka slepi. V cerkev grede si mora skoraj zastreti oči, tako se blešči svetla jutranja luč skozi veličastna korna okna. Kot nebeške glorija ožarja sveti ogenj Marijo s trumo angelov.

Tiho se oglase orgle. Nato zadone iz kora jutranji psalmi menihov. Ko Janez to zasliši, mu je, kot bi se mu razodel nov čudež. Zbor menihov poje:

»Passer invenit sibi domum – Vrabec si najde svoj dom in golob gnezdo, kamor položi svoje mlade. Jaz pa sem našel tvoj oltar, Gospod moči, moj Kralj, moj Bog!«

Glej, Janez! Božjega vrabčka poznajo tukaj v Porciunkuli. In zdaj vriska Janez z zborom Manjših bratov glasno skozi cerkev, da ga stara ženica poleg njega začudeno pogleda.

»Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši. Hvalo ti bodo peli na veke!«

Nato pa stopi Dvořak v malo cerkvico, v kateri se je nekoč Mari Božja prikazala svetemu Frančišku. Tu ni vriskajočega žarečega sijaja velike katedrale. Ko pa Janez ugleda Marijo z zborom angelov, pade na kolena, dvigne obe roki k Mariji in okrog njega se potopi svet z vsem sijajem in hrupom.

V seniku pri Assisiju je ljubo sonce prebudilo božjega vrabca. Previdno dvigne glavo iz slame in se veselo zasmeje, ko zaglede rdeče bleščeče jutro. Nato zopet zleze v svoje gnezdo. Presneto! Tu leži še vedno včerajšnji tovariš in smrči.

»Hej, avanti!« stresa Frančišek Petra Kunca za ramo. »Avanti! Buon tempo oggi!«

»Da, da, brat pekovski mojster!« brunda še na pol v spanju. »Kar deni vzhajat kvas!«

Polagoma se pa le zave, da ni prenočil v samostanski celici v Mostah, ampak v seniku pri Assisiju.

»O ljubi Bog, Janez, kakšen pa si?«

»Buon giorno, camerata! Ben dormito?« dalje blebeta Frančišek.

»Ljubi Bog v nebesih!« zastoka Peter. »Zdaj pa še celo po kitajsko govori!«

Nato pa se mu posveti, da klatež poleg njega ni Janez Dvořak, ampak italijanski potepuh, ki je ponoči zlezel v slamo. Tedaj se pa kar prestraši, ker je Janez brez sledu izginil.

»Kje imaš mojega Janeza?« se zadere nad Frančiškom. »Si ga mar umoril?«

Ta pa kaže samo svoje bele zobe in se smeji:

»Non capisco! Non capisco!«

Tedaj pridone v svisli mogočni zvonovi iz Porciunkule.

»Ecco camerata: Ecco le campane della Madonna!« kliče Italijan in se na veliko pokriža.

In nato tudi on prisluhne blagoslovu porciunkulske Marije. Nenadoma pa se mu pobliskne, kje bo tičal Janez. Hitro si pomane oči in kmalu oba zadovoljno romata k Mariji Angelski.

Mnogo je laški potep spotoma pripovedoval Petru o umbrijskih gorah, o Mariji in svetem Frančišku, da je ljubi Bog bogat in ljudje prav tako in da božji vrabec povsod najde zrno, tudi če ni nič sejal.

Italijanskih besed Peter ni razumel. Nenavadno pa je bilo vendarle: kar je Frančišek hotel povedati, to je Peter prav dobro dojel. In če je Italijan omenil Marijo in svetega Frančiška, je Peter goreče zaklical vmes:

»Si, si, Madonna! Si, si, Francesco!«

Pravi božji otroci se pač povsod na svetu razumejo, najsi zvene besede še tako tuje.

Pred Porciunkulo pa je Italijan izmotal svoje gosli iz cule in zaigral Sončno pesem svetega očeta Frančiška. To je potem Peter prav dobro razumel in je bil prisrčno vesel.

V porciunkulski cerkvi sta nato našla Janeza Dvořaka pred oltarjem angelske Kraljice. Še vedno je klečal tu in njegovo srce se je pogovarjalo z Marijo. Peter ga je moral pošteno stresti za ramo, kakor je njega zjutraj Frančišek na slami, dokler se Janez Dvořak ni spet znašel v svetu, po katerem sta pohajala neki Peter Kunc in božji vrabec. Njegovo obličje je bilo tako svetlo kot obraz Mojzesa, ko je stopil z božje gore.

Nato pa so se odpravili in romali dalje in Tibera jim je kazala pot v večni Rim. Trije rokodelčiči so tako veselo prepevali na tem romanju kot nekoč sveti Frančišek.




Pekovski vajenec iz Znojma

Pri “Egiptovskem Jožefu”

(nadaljevanje)

Od tistega velikega četrtka so pretekla tri leta. Zunaj v velikem svetu je bilo dokaj morije in pobijanja. Turki so se bili z Rusi, Rusi, Avstrijci in Prusi so prežali kakor trije panterji, da bi raztrgali nesrečno Poljsko.

Svet v pekarni “Pri Egiptovskem Jožefu” se je pa vrtel po starem. Pa ne, kakor da ne bi razprtija in prepir velikega sveta odmevala v pekarno mojstra Dobša! Nasprotno! Vsi veliki dogodki svetovne zgodovine so se tukaj krepko premlevali.

Mojster Dobš je bil namreč velik politikar. Dvořakov Janez se je moral včasih od srca smejati, kadar je mojster z visoko zavihanimi rokavi stal ob nečkah in suval v testo, kot bi imel sultana Mustafa osebno v pesteh.

»Ti nesramnež ti, s svojimi tremi konjskimi repi,« je kričal nato Egiptovski Jožef. »Skrunil si naše nasvetejše, krščanskih otrokom si rezal vratove, krščanske žene si zapiral v svoj harem! To imaš za to, ker si hostije poteptal z nogami! To imaš za to, ker si Mater Božjo strgal z oltarja!«

Pri tem je mojster razbijal in tolkel in gnetel testo v nečkah, da bi Mustafa gotovo poklical na pomoč vse kalife, če bi res sedel v njih.

Če se je pa mojster spomnil Voltairja, tedaj pa suvanju in razbijanju v nečkah ni bilo ne konca ne kraja.

Nato je mojster togotno potistnil testo v razbeljeno peč.

»Tako, zdaj se pa le peci, pogan francoski!«

In še posebej je vrgel na ogenj nekaj bukovih polen.

Tako je mojster Dobš vse bitke na velikem svetu dobojeval v svojih nečkah in Dvořakov Janez je vedel, kaj se godi zunaj v svetu.

Zvečer je včasih prišel v pekarno krojaški mojster Jakob Ravni. Sedel je zraven mojstra k topli peči, v kateri sta se skupaj “cvrla Voltaire in Mustafa”, in nato sta vzajemno rešetala svetovne dogodke. Krojač je prinesel s seboj svoj vatel in pek je držal v roki svojo mesilnico kakor meč svetega Mihaela. In potem se je začel boj: krojač je bil za Turke, pek za Ruse. Vsak je hvalil svoje, dokler se nista tako razvnela, da sta se vatel in pekovski meč odbijala drug od drugega kot turška sablja in kozaška sulica. Proti koncu je pa pekovski meč čedalje bolj pestil krojaški vatel, In Janez je ob tem ploskal in zmagoslavno vzklikal. Ker on je kakor njegov mojster trdno držal z Rusi. In mali mojstrov sinček je skakal po pekarni, splezal Janezu na ramena in zajahal v kozaški napad proti Slavcu, ki je pravkar vsipal v nečke vrečo moke.

Slavec se je z vrečo vred prekopicnil. Dovolj hrupa se je dvignilo na bojnem polju. In fantiček in Janez sta cvilila od veselja nad zmago in kričala, dokler ni prišla v pekarno gospa mojstrica in spodila oboje, Turke in Ruse.

Da, veselo je bilo v pekarni “Pri Egiptovskem Jožefu”!

Kadar pa je Janez zvečer po delu sedel pri svojih latinskih zvezkih, se je prikradla v njegovo dušo globoka žalost. Zvonovi v cerkvi svetega Martina so vabili k večernemu blagoslovu in Janez je tedaj vedno mislil, da ga kliče Božji glas. In nato so vpadli še zvonovi dominikanske in kapucinske cerkve in Janez je slišal vsak večer glasneje in močneje klic Božji. Pogosto je nato pokleknil pred malo Marijino sliko, ki mu jo je mati dala s seboj za njegovo sobico, in iz vsega srca je prosil:

»Ljuba Mati Božja, mi mar prav nič ne moreš pomagati? Ljubi Bog me kliče in vendar ne vidim poti. Prav iskreno te prosim vsaj za majčkeno lučko, da ugledam pot, ki me popelje tja, kamor me kliče Tvoj Otrok. Za čisto majhno lučko te prosim prav lepo, iz vsega srca!«

Tedaj pa je svetilka zunaj pred hišo nenadoma vzplapolala in v Janezovo sobo je padel svetel soj prav na Marijino sliko.

Trajalo pa je še dokaj dolgo, preden so se Dvořakovemu Janezu odprla vrata in ga napotila v svetišče.

Ljubi Bog je vedel, zakaj je pustil Janeza tako dolgo čakati. Imel je zanj še prej pripravljeno prav veliko veselje.

V samostanski pekarni v Mostah je delal pekovski pomočnik po imenu Peter Kunc, ki je bil sem prek prišel iz Bavarskega gozda. Janez ga je bil spoznal v pekovskem cehu. Od tedaj sta se vzljubila.

Nekega dne je Janez stal pri nečkah in mesil. Mojstrov fantek je tudi stal zraven, s svojimi malimi pestmi veselo segal v nečke in skušal pomagati.

»Janez,« je kričal fant, »povej mi še enkrat o potici, ki jo je spekel Danijel v Babilonu.«

»No, torej,« je dejal Janez in krepko gnetel testo. »Tako se je dogodilo. V Babilonu je bila huda, huda kača. Babilonci so jo častili kot malika. Tedaj je Danijel šel tja in spekel veliko potico iz smole, masti in las in jo vrgel kači v žrelo. In nato je kača poginila. Da, in potem so Danijela zaprli v levjo kletko. Ubogi Danijel ni videl nobene rešitve več. Ljubi Bog pa Danijela v levnjaku ni pozabil. Ne, gotovo ne, fant! Danijela ni pozabil v levjem brlogu. Nikogar ne pozabi ljudi Bog, naj sedi v pekarni ali v ječi kakor egiptovski Jožef ali v levji kletki kakor Danijel. Nikogar ne pozabi naš ljubi Gospod.«

»Da, da,« je silil fant, »dalje, dalje!«

»Tedaj je božji angel zgrabil v Jeruzalemu Habakuka za lase in ga odnesel k levnjaku in…«

»Bog daj vsem skupaj dober dan!« je zaklical tedaj nekdo v pekarno.

»Pozdravljen, Peter,« je odgovoril Janez. »Od kod pa tako pozno zvečer?«

»In, in…« je prosjačil fant dalje. »In kaj je Habakuk tedaj storil?«

»No, Danijelu je nesel jesti. Torej pozdravljen, Peter! Prideš k meni prav kakor prerok v levnjak. Si mi prinesel kaj lepega?«

»Da, Janez! Semle na klopco sedi in poslušaj. Veš kaj? Na potovanje grem. In veš kam? V Rim, k svetemu očetu. Greš z menoj, Janez?«

»Kaj si rekel, Peter, v Rim? Da, ti ljubi Bog. Dolga potovanja so draga. Imaš ti toliko denarja?«

»Ah kaj, Janez, potovala bi pač peš. In za drugo bo že ljubi Bog poskrbel. Nekaj srebrnikov sem si prihranil v samostanu. Gospod opat gotovo priloži še nekaj goldinarjev.«

»No, nekaj svetlih srebrnikov ima pa tudi Janez. Če je mojster za to, bi se ti iz srca rad pridružil, Peter!«

Mojster se je nekajkrat pogladil po bradi, nato pa je rekel:

»V božjem imenu, Janez. Nekaj srebrnikov ti pa še jaz primaknem.«

»In Ravni tudi doda nekaj drobiža,« je zaklical krojač, ki se je pravkar s svojim vatlom pojavil na bojišču.

“Rusija” in “Turčija” sta tisti večer sklenili mir.




Pekovski vajenec iz Znojma

Huzarski ali mašni plašč

Ko je bil Janez star štirinajst let, ga je zadela težka izguba.

Nekega dne, ko sta oba latinca veselo pozvonila na vratih župnišča, je stopila gospodinja Agata objokanih oči na prag in rekla:

»Tiho, fanta! Ne delajta hrupa. Gospod so hudo bolni. Pater prior iz Most so bili že tukaj. Zdravnik iz Znojma je zmajeval z glavo in rekel, da je pri tej starosti pričakovati najhujše. Gospod pa so rekli, da še enkrat pridita k njim kar v bolniško sobo. Ampak! Ne ostanita predolgo! Pa tudi prav tiho bodita, kajne! O, jojmene, jojmene!«

Otroka sta šla po prstih v sobo. Tu je ležal gospod župnik in njegov obraz je bil bled kakor prt.

»Pridita sem, oba! Pridita, sklonita se prav blizu k meni! Danes ne bo nič z latinščino, in fanta, čutim, da nikoli več ne! Domov se vrnem.«

Fanta sta bila v zadregi. Nista vedela, kaj naj bi rekla svojemu dobremu župniku. Janezu so se orosile oči.

»Nikar ne jokajta, fantiča!« je rekel bolnik. »Kajne, ko mene več ne bo in vama ne bom mogel več pomagati na vajini poti k Bogu, stori morda to moj naslednik ali pa gospod kaplan. Ne skrbita fantiča! Če vaju Gospod hoče imeti v hiši božji, bo tudi skrbel, da se to zgodi! Ne jokaj, Janezek!«

Janez pa je še bolj zaihtel in zaklical:

»Ne smete umreti! Kajne, gospod župnik, da ne boste umrli! Kaj naj napravim brez vas?« In deček je občutil, kot bi že vdrugič klečal ob smrtni postelji svojega očeta.

Ivan Jan pa se je vzravnal in dejal:

»Zaradi mene bodite mirni, prečastiti! Oče me pošlje za naprej v latinske šole v Znojm.«

»Prav, prav, Ivan! Pa vedi, ne samo študirati! Tudi na molitev ne smeš pozabiti!«

Nato je dečkoma velel poklekniti ob svoji postelji. Janovemu Ivanu je najprej položil uvelo roko na čelo.

»Ivan! Ljubi Bog naj te blagoslovi! Pa misli na to! Ne le študirati. Molitev je več! Ljubi Bog ti je dal jasno in bistro glavo. Naj ti da zraven še pobožno srce!«

Nato je položil roko Dvořakovemu Janezu na kuštre. In glas mu je postal mehak kakor glas matere:

»Janez, čutim: ljubi Bog te hoče imeti za duhovnika. Prav gotovo. Čutim. In kar človek čuti na smrti postelji, to se gotovo zgodi. Božjo ljubezen poneseš med ljudi, kajne? Premalo sem storil. Mnogo, mnogo premalo. Bog bodi milostljiv svojemu nevrednemu hlapcu. Ti pa, Janez, kajne, popraviš kdaj, česar nisem storil jaz. Domine, miserere mei!«

Župnik je Janeza pokližal na čelo. In nato se je zleknil in se poslovil s tega sveta.

Janezku se je zdelo, kot da so to uro vse zvezde padle z neba. Mati je bila beraško revna. Na študij v mestu ni bilo mogoče misliti.

Novi župnik se ni brigal za Dvořakovega Janeza. Kaplan tudi ne. Župnik se je moral vedno udeleževati velikih, nadvse važnih sej v Znojmu, Mostah, Brnu, Olomoucu. In kaplan je imel premnogo potov. Da bi se z Janezom prerivala skozi trnovo goščavo latinščine, seveda, za to nista imela časa.

»Janez,« je mati tolažila fanta, »Janez, če je sveta Božja volja, bo ljubi Bog že našel kak izhod zate. Toda lenariti in na Božji čudež čakati, to ne gre. V mesto pojdi k mojstru Dobšu in se pri njem izuči za peka! Ne more škodovati, če se izmed prečastitih kdo nauči peči kruh. Potem bo pač znal ljudem prav deliti tudi nebeško jed.«

Pri “Egiptovskem Jožefu”

V ponedeljek po sredpostni nedelji je Dvořakov Janez postal vajenec v pekarni mojsta Franca Dobša v Znojmu. Na veliki četrtek opoldne pa je v Tasovicah pri Dvořakovih pozvonil krošnjar Vencelj Jindrak:

»Gospa Dvořakova,« je dejal in postavil svoje lonce in metle in mišnice na sredo mesnice, »nekaj vam prinašam iz Znojma. Tole debelo pisemce od Janeza in še lep pozdrav zraven! Ampak mraz je danes in človek postane lačen po tako dolgi poti iz mesta do sem!«

Gospe Dvořakovi se je razjasnil obraz in rekla je: »Kar v izbo stopite, Jindrak. Bom že kaj poiskala, kar vam bo dobro delo po dolgi poti iz mesta do sem!«

»Ne, ne, saj nisem tako mislil! Sem le nekaj hotel reči o vremenu.«

»Že dobro, že!« se je smejala Dvořakovka. Nato je šla v kuhinjo, stopila mleko in dala Jindarku velik kos kruha. Potem pa je mati šla v sobo in je brala in ni nič drugega več ne slišala ne videla kot samo ljube, nerodne črke svojega fanta.

Pisal je pa tole:

»Moja srčno ljubljena mama!

Zdaj sem torej tu pri mojstru Dobšu. Vsi so mi dobri: mojster in gospa in tudi pomočnik. Ta ima ime, da se mu moraš smejati. Slavec se imenuje in tudi poje ves dan. Toda povedati ti hočem vse lepo po vrsti.

Ljuba mati, v vsem Znojmu ni lepše hiše in gotovo tudi vzdolž cele Taje ne, kot je hiša mojstra Dobša. Županova hiša je seveda večja in ima mogočen nadzidek in pročelje. Najlepša pa je vendarle pekarna. Na vse stene okrog in okrog hiše si je mojster dal naslikati učinkovite slike. Veš kakšne? Tu sedi egiptovski Jožef na zlatem vozu, v katerega sta vprežena dva snežnobela konja. Mogočno žezlo drži v roki in na glavi ima mogočno krono. In mnogo ljudstva stoji okrog voza in vsi stegujejo roke proti Jožefu, ki ima na zlatem vozu veliko, veliko košaro kruha in z roko, v kateri mu ni treba držati žezla, dali lačnim ljudem lepe, snežnobele štručke kruha. Pred vso to lepoto pa niha sem ter tja velika železna svetilka z rdečo lučjo. In na tej visi spodaj še zlata presta. Nad vrati pa je napisana pesmica, ki jo je zložil mojster sam. Tako je vsaj rekel Slavec. Tri dni in tri noči se je ubijal z njo. Potem jo je pa imel. Drugi dan je menda prav tako mojster sam s čopičem in barvo splezal na lestev in jo z velikimi črkami naslikal na vrata. Takole se glasi:

‘Le kar k meni, kogar glad mori,

imam dober kruh iz pšenice in rži.

Vsak pri meni lahko si dobi

presladke, maslene štručke tri.’

Ko sem to prebral, sem se veselo zasmejal. Šele v mraku sem dospel k mojstru Dobšu. Rdeča svetilka pred hišo je lepo svetila in zlata presta je sijala kakor mesec nad rotovžem.

Ko sem stopil v pekarno, mi je mojster položil obe roki na ramo. Bile so vse moknate, ker je ravno pripravljal testo za drugi dan. In je rekel:

‘No, no, si le tukaj, Janez! Tvojega očeta sem dobro poznal. Bil je nadvse priden mož. In tvoja mati! To ti je žena, to ti je žena!’ je dejal. Pa se mi zdi, da je dobro mislil. ‘No, bova že poskrbela, da postaneš kaj prida pek in se dobro načiš peči kruh, ne gosposkih tort in potic, ampak pravi kruh, ki tekne ljudem, ki so lačni.’

Nato je prišla gospa mojstrica, mi vzela vrečo z ramen in rekla:

‘No, Janezek, si truden od pota, kajne? Stopi z menoj! V pekarni ne sme biti nihče lačen.’

Gospa me je nato peljala v izbo. S predpasnikom je potegnila prek mize in jo s prtom pogrnila. Kako slovesno je to napravila! Znova in znova sem moral misliti, kako je pokojni župnik snežnobeli korporal razgrinjal na oltar. Nato je gospa vzela hleb kruha, ga z nožem pokrižala in mi odrezala dva velikanska kosa. In zlatorumeno surovo maslo je postavila predme. In je rekla:

‘Bog blagoslovi, Janez!’

Dobro mi je teknilo.

Naslednje jutro navsezgodaj se je pričelo delo v pekarni. Kruh peči je lepo, mama! In veselo je v pekarni. Peč zadovoljno mrmra. In v peči kruh prav prijetno gode. Zares! In zvonovi v vsem mestu zvonijo, kadar pečemo. In Slavec prepeva. Vesele pesmi zna in smejati se mu moramo.

Kajne, lepo je to! V vsem mestu ljudje še spe. Ampak v pekarni “Pri Egiptovskem Jožefu”, tu pa pridno delamo, da ljudje niso lačni.

Ljudje pravijo mojstru vedno le “Egiptovski Jožef”. Pa ne mislijo slabo. In mojster to kar rad sliši.

Zadnjič je prišla neka zelo, zelo revna ženica po hleb kruha. Da bi plačala, je položila na mizo denar, same rdeče bakrene novce. In je rekla, da je to zadnje, kar še ima. Veš, mama, kaj je mojster tedaj rekel:

‘Janez,‘ je rekel, ‘daj ženi kruh v košaro!’ in je še pošepetal: ‘In denar ji priloži zraven!’

Zasmejal sem se in rekel mojstru:

‘Mojster, vi pa delate prav tako kakor egiptovski Jožef s svojimi brati.’

‘Ne govori!‘ je rekel mojster. ‘Prav čisto majčkeno bi pa le rad imel Gospoda Boga vpisanega med svojimi dolžniki.’

Od tistega časa imam mojstra še mnogo rajši.

Ali že veš, ljuba mama, kako mi tu pravijo? Krištof mi rečejo. Zato, ker zjutraj, ko raznašam kruh, nosim štuporamo mojstrovega malega sinčka. Srčkan fantek je in zelo ga imam rad.

O, ko bi res kdaj mogel biti Krištof, mama. Krištof je vendar tisti svetnik, ki je nosil samega Jezusa. Da bi mogel kdaj božji kruh nositi ljudem kot gospod pater, katerega sem včeraj zjutraj srečal, ko sem raznašal kruh. Tedaj sem pokleknil, vzel dečka z ramen in postavil košaro na tla. Deček me je nato začudem vprašal, kaj sem bil storil. Pa sem mu rekel:

‘Pravkar je prišel mimo pravi Krištof.’

Včasih sem zares žalosten, če pomislim, da bo Ivan Jan kmalu duhovnik, jaz pa sem samo pekovski vajenec. Sedaj se mi zdi, da nikoli, nikoli ne bo drugače. Nato pa se spomnim, kaj mi je dejal gospod župnik na smrtni postelji. In nekoliko včasih pomislim tudi na egiptovskega Jožefa. Kajne, ko je sedel še v ječi, tudi ni mislil na to, da bo nekoč dosegel tako visoko čast. Jaz pa tukaj nisem v ječi, ampak v prav veseli in ljubi pekarni.

Vedno si pač pravim, če ljubi Bog hoče, se še lahko zgodi. Pozno zvečer se še vedno malo poukvarjam z latinsko slovnico in zvezki, ki sem jih popisal pri pokojnem gospodu župniku, da ne bi čisto pozabil božje govorice, ako me ljubi Bog pokliče.

Prav lepo pozdravljam gospoda organista. Tako lepo tukaj nihče ne igra v vseh cerkvah in samostanih. In, kajne, na pokopališče greš tudi? Položi malo cvetlic na očetov grob in na grob gospoda župnika.

Morebiti pa še ni nič zelenja na vrtu?

In, mama, kaj pa Mati Božja v cerkvi?

Prav lepo mi jo pozdravi!

In zdaj, dobro se imej! Pozno je že. Dobro spi, mama!

Tvoj Janez.«

Ko je gospa Dvořakova prebrala pismo svojega fanta, se je smejala in jokala obenem. Staremu Jindraku pa je dala s seboj dve klobasi, eno zanj in eno, da jo nese Janezu v Znojm za praznike.

Pa veste, kaj je Janez storil z njo? Ko je stara ženica prišla že desetič z istimi bakrenimi novci po kruh, tedaj ji je mojster priložil novce spet v košaro – in Janezek zraven klobaso. Nekoliko težko je bilo fantu res, kajti klobaso je dala mati doma.