Ignacij Knoblehar

1857 – PO SMRTI

Kakor so drugod po svetu, zlasti znanstveniki in znanstvena društva, dobro poznali Knobleharjevo veličino, tako in še bolj so se je zavedali tudi v Sloveniji. V Zgodnji Danici je na primer 3. septembra 1858 zapisal Jožef Burger, dekan v Šmartnem pri Litiji: »Knoblehar je dragocen biser, ki se bo svetil v domovini.« Ni torej čudno, da so mnogi želeli, naj bi se njegovo truplo prepeljalo v domovino in naj bi se mu postavil spomenik. Zaradi nasprotovanja in prerekanja se pa nobena od teh dveh želj ni izpolnila.

Že 13. maja 1858, mesec dni po Knobleharjevi smrti, je prinesla Zgodnja Danica dopis iz Ljubljane: »V Ljubljanskem listu je nekdo zapisal misel ki zasluži vso pohvalo in podporo. Svetuje namreč, da naj se sestavi odbor, ki bi skrbel, da se zemeski ostanki Knobleharjevi preneso iz Neaplja na Kranjsko; častitljivo bi se shranili v župni cerkvi njegovega rojstnega kraja (Škocjana), potem se mu naj pa na primernem kraju ali kar v prestolnici (Ljubljani) napravi spomenik, zamišljen in izdelan od domačih umetnikov. Stroški naj bi se krili s prispevki prijateljev, častilcev in rojakov rajnkega.« Potem Danica (pač Luka Jeran) pripominja: »Ako se spodobi k tej dobri misli kaj pristaviti, bi rekli samo to, da bi za truplo in za spomenik utegnilo biti najprimerneje pri Svetem Krištofu v Ljubljani. Naj bi se hitro sestavil odbor, da ta misel ne zaspi, kakor je že toliko drugih.«

Danica prinaša 10. junija, naj pišejo posamezniki, pa tudi cele župnije in dekanije, da želijo, naj se Knobleharjevo truplo prepelje v domovino in se mu postavi spomenik. Za posredovanje, ki bo potrebno za prevoz trupla, bodo naprosili dunajski odbor Marijinega društva. Naj se pa zbira z to potrebni denar. Na spomeniku, ki naj se postavil ali v cerkvi ali na pokopališču pri Svetem Krištofu, naj bi bila tudi imena, vseh slovenskih duhovnikov, ki so žrtvovali življenje za ta afriški misijon.

Lepa misel, ki bi se brez težav mogla uresničiti. Zato je bil odziv na ta proglas zelo velik.

V naslednji ševilki 24. junija je objavljen predlog, da se naj spomenik za Knobleharja in tovariše postavi v ljubljanski stolnici, kjer ga bo ljudstvo najbolj imelo pred očmi in kjer s bo najlaglje ohranjal. — V isti številki Danice se pa že začno spletke. Nekdo predlaga za spomenik Šolski ali sedanji Vodnikov trg. V nadaljnjih številkah so nekateri samo za prevoz trupla; kar bi imel stati spomenik, naj se rajši da za misijon. Drugi spet so bili samo za spomenik, ki naj stoji na Šentjakobskem trgu v Ljubljani ali pa v Zvezdi; truplo se naj pa prepelje v daljni Kartum. — Večina se je pa izrekla za oboje, na primer duhovščina kočevske in šmarske dekanije. — 7. julija je nekdo pisal iz Mehóvega (pod Gorjanic): »Vsa dolenjska stran, posebno pa še živi starši rajnkega, želijo, da se naj truplo prenese na Kranjsko in se spomenik postavi na škocjanskem pokopališču.«

Zadnjega septembra je šentjakobski župnik v Ljubljani objavil v Danici zelo lep predlog, da se Knobleharjevi zemski ostanki prepeljejo v šentjakobsko cerkev, v veliko, umetniško zgrajeno in okrašeno stransko kapelo sv. Frančiška Ksaverija, ki je zavetnik vseh poganskih misijonov. Urednik Jeran je pristavil: »Iz več vzrokov nam je ta misel najbolj všeč in bi se najlaglje dala izpeljati. Kar pa tiče prepeljave trupla, je obljubil novi provikar Kirchner (ki se je takrat na svojem potovanju mudil v Ljubljani), da se bo na Dunaju pognal za to reč in da bo tudi v Neaplju vse preskrbel, kar bo treba, ker se bo v nekaj mesecih odpravil tudi v to mesto.« — Tudi pisatelj Hicinger, župnik v Podlipi, je bil za kapelo sv. Frančiška, »kjer se je rajni častitljivi mož najraje mudil, ko je bil poslednjič v Ljubljani. V tleh je stara jezuitska grobnica. Zraven je tudi oltar sv. Ignacija, Knobleharjevega krstnega patrona.« Za to misel se je izrekel v Ljubljani tudi provikar Kirchner. Pristavil je, »da bi na tako lepem in svetem kraju tudi sam želel počivati.«

Do konca meseca marca 1859 je bilo za spomenik zbranih 931 goldinarjev in štirje cekini. Tudi iz tujine je prišlo nekaj prispevkov.

  1. januarja 1859 je Jeran oddal prošnjo na ljubljansko škofijstvo, da se Knobleharjevi zemski ostanki prepeljejo v domovino in položijo v omenjeno grobnico v šentjakobski kapeli sv. Frančiška Ksaverija.
  2. januarja mu je pa škofijstvo poslalo zanikalen odgovor. Zgodnja Danica ga je 20. januarja skoraj od besede do besede objavila. Takole piše: »Zastran prenosa rajnkega provikarja Knobleharja iz Neaplja na Kranjsko je izreklo visokočastito ljubljansko škofijstvo z določbo 11. prosinca, da ne razvidi potrebnih vzrokov za tak prenos, da pa vendar tej nameri neče nasprotovati. Ako se ostanki rajnega prepeljejo, morejo biti položeni k počitku le na kakšnem pokopališču, morebiti najpripravneje na tukajšnjem skupnem pokopališču pri Svetem Krištofu, kjer počiva že več zaslužnih škofov in mašnikov. Dévanje mrličev v cerkvene grobnice je že od l. 1788 odpravljeno. Škofijstvo dostavlja, da bi se denar, zbran v ta namen, utegnil najprimerneje porabiti za postavitev preprostega grobnega spomenika s primernim napisom; s tem denarjem se naj usanovi tudi sv. maša, ki bi se opravljala vsako leto za obletnico smrti imenovanega rajnkega; v njej bi se naj omenjali tudi drugi kranjski misijonarji v Afriki: Martin Dovjak, Matej Milharčič, Janez Kocjančič in Jožef Lap.«

Škof Wolf je bil Knobleharju vedno naklonjen. Takrat, ko je škofijstvo izdalo ta odlok, je pa bil že zelo bolan. Dne 7. februarja je umrl. Vendar je sam dal odloku dokončno obliko, kakor se vidi iz lastnoročnih pripisov; osnutek odloka se hrani na ljubljanskem škofijstvu. — Res, da je bilo pokopavanje mrličev v cerkvednih grobnicah od leta 1788 prepovedano. Moglo se je pa dobiti ministrsko dovoljenje. Tako je bil na primer škof Pogačar leta 1884 pokopan v ljubljanski stolnici.

Kaj pa je sklenil dunajski odbor Marijinega društva?

Skraja je bil za prepeljavo Knobleharjevega trupla v Ljubljano. Še 3. avgusta 1858 je sporočil, da bo vse uredil, kar je potrebno za prevoz. Potem je pa potegnil z ljubljanskim škofijstvom. Dne 3. marca 1859 je Danica priobčila: »Dunajski odbor je istih misli kakor knezoškofijstvo v Ljubljani, da namreč ni posebno tehtnih vzrokov za prenos rajnkega apostolskega provikarja iz Neaplja v Ljubljano, zlasti ker bi ta reč tudi v zdravniško-policijskem oziru zadela na zadržke. In to kaže še toliko manj, ker se po izreku knezoškofijstva kosti rajnkega g. provikarja ne morejo shraniti v mestni župnijski cerkvi pri Svetem Jakobu.«

Uredništvo je pa pristavilo: »Vendar ne vemo, če morda le nimajo večine tisti, ki želijo imeti drage koščice svojega velezaslužnega rojaka v svoji sredi.« Škoda, nepopravljiva škoda, da je Luka Jeran popustil, saj je škofijski odlok izrečno izjavil, da nameravani prepeljavi trupla neče nasprotovati. Ko bi bilo truplo v Ljubljani, bi se že dobil zanj prostor, vsaj začasen.

Proti prepeljavi Knobleharjevih zemskih ostankov v domovino je nastopil v Zgodnji Danici tudi njegov bližnji rojak in požrtvovalni prijatelj Jožef Partelj. Še 2. septembra 1858 je bil za prepeljavo; po objavi škofijskega odloka pa je postal tudi on drugačnih misli. V Danici piše, da sta si bila s Knobleharjem osebna prijatelja in sta si večkrat pisala. Vedel je, kako je Knoblehar od mladosti gorel samo za zveličanje duš in da bi bilo prevažanje njegovega trupla popolnoma nasprotno njegovi miselnosti, njegovi ponižnosti. Ker ljubljansko škofijstvo ne dovoli pokopa v cerkveni grobnici, je bolje, da ostane truplo v grobnici avguštincev v Neaplju, kakor pa da bi se pri Svetem Krištofu pokopalo v zemljo. »Morebiti bi se kdaj v časih, odločenih od božje previdnosti, iskali njegovi častitljivi ostanki,« ker bi jih morda zamorci želeli imeti v svoji sredi. V zemlji bi jih teže našli, v grobnici pa prav lahko. Seveda mora biti na železni krsti razločen napis.

Iz Ljubljane so pisali Kirchnerju, ki je bil takrat v Italiji, naj bi se v Neaplju ob Knobleharjevi krsti napravil napis in naj bi se pri avguštincih ustanovila obletna maša. Kirchner je odgovoril, da so v Neaplju že vzeli zadevo v roke in da bo kmalu poslal poročilo.

Z odlokom ljubljanskega škofijstva, s soglašujočim mnenjem dunajskega Marijinega društva in s pritrdilnimi sklepi slovenskih prijateljev misijona je bilo vprašanje o prevozu trupla končano – žalostno končano za vselej. Večino nabranega denarja je uredništvo naložilo v hranilnici. Domenili so se pa, da se bo v škocjanski cerkvi pri krstnem kamnu vdelala plošča z napisom.

Zgodnja Danica potem o tej zadevi ni pisala do 12. aprila 1859, ko je sporočila, da namerava Kirchner, ko se bo iz Evrope vračal v Kartum, maročiti v Aleksandriji lep kamen z napisom in ga odposlati v Kartum. Plačal se bo iz vsote, naložene v ljubljanski hranilnici. — To se je zdelo vsem prav. Pisali so pa Kirchnerju, da naj da na spominsko ploščo vklesati tudi imena drugih umrlih misijonarjev.

Krichner je tako storil. Danica je sporočila 8 junija 1860: »Spomenik rajnega provikarja je dodelan in ga bo g. Kirchner vzel s seboj. Plošča je iz belega kararskega marmora. Napis je latinski in se glasi: ›V spomin prečastitemu gospodu Ignaciju Knobleharju, apostolskemu provikarju Osrednje Afrike, ki je sredi apostolskih naporov umrl v Neaplju 13. aprila 1858. Naj počiva v miru.‹ Okvir je iz črnega marmora, prav tako okras v  obliki krone. V sredini je bi venec žarkov s klasjem. Vse to je natančno po Kirchnerjevih željah napravil podobar Ugolini in je računal samo 326 piastrov, to je 12 tolarjev Marije Terezije.«

Ko so v Sloveniji razmišljali, kje in kakšen spomenik se na Knobleharju postavi, je sprožila Zgodnja Danica misel. da se mu naj rajši napravi “slovstveni spomenik”, to je: razpiše se naj nagrada za slovensko pripovedno pesnitev o njegovem junaškem življenju. List je 20. februarja 1862 pozval k pesnitvi “Abuna Soliman” in podal smernice zanjo. Nagrado je dobil že omenjeni Anton Umek Okiški. Rodil se je leta  1838 v župniji Boštanj ob Savi, v vasi Okič; od tod njegov pridevek “Okiški”. V Ljubljani se je šolal z odliko. Študiral je jezikoslovje in je potem kot profesor v Celovci učil tudi slovenščino. Zlagal je pesmi, ki pa nimajo dosti pesniškega čugta in poleta. Njegov “Abune Soliman” je izšel leta 1863. Vrstice mu gladko teko, navdušenje zna še dovolj izraziti; drugače je pesnitev dolgovezna in skoraj prozaična. Leta 1867 so Knobleharju vzidali v škocjanski župni cerkvi, na desni strani, poldrug meter visok spomenik iz belega marmorja; samo okvir je iz črnega. Naredil ga je kamnosek Toman. Zgoraj je dobro izdelano Knobleharjevo doprsje, delo kiparja Zajca. Pod njim so svetopisemske besede iz Siraha: »Po deželi tujih narodov je hodil, dobro in hudo je med njimi skušal. | Njegov spomin ne bo izginil in po njegovem imenu se bo povpraševalo od rodu do rodu.« Sledi precej dolg popis Knobleharjevega življenja in se v njem omenjajo tudi njegovi slovenski sodelavci Dovjak, Milharčič, Kocjančič, Lap in Mozgan. Pri odkritju spomenika je bila navzoča tudi njegova mati.

Oče Ignacij je preživel sina misijonarja za dve leti. Umrl je v Rajhenburgu na številki 3 pri sinu Martinu dne 1. septembra 1860, star 75 let. Pokopal ga je župnik Anton Zentrich (Centrih); Mrliška knjiga VII. 88).

Mati Ana je pa dočakala častitljivo starost 90 let. Umrla je zaradi srčne kapi 10. julija 1882 v Rajhenburgu št. 41. Pokopal jo je kaplan Franc Jan (Mrliška knjiga VII. 363).

Knoblehar je bil torej iz trdne, dolgo živeče družine. Afriško podnebje in prehudi napori so ga pa tako mladega strli.

Že različni hišni ševilki, kjer sta umrla oče in mati, nam povesta, da se družina tudi v Rajhenburgu ni mogla ustanoviti. Odšli so drugam. V Rajhenburgu že dalj časa nič ne vedo o njih.




Ignacij Knoblehar

1857 – PO SMRTI

Knoblehar je bil v Neaplju poslal prošnjo na kralja obeh Sicilij, Ferdinanda II. za podporo za svoje misijone; poslal mu jo je po vitezu Martiniju, poslaniku obeh Sicilij pri sveti stolici. Kralj je Knobleharju daroval 1.500 frankov. Martini je o tem obvestil 17. maja Kongregacijo za širjenje vere, Knoblehar je pa bil takrat že več kakor en mesec mrtev. Dne 28. maja je kardinal Barnabò pisal Martiniju: »Podpisani prefekt Kongregacije za širjenje vere Vas mora obvestiti, da je Ignacij Knoblehar v Neaplju dne 13. aprila šel v boljše življenje zaradi bolezni, ki si jo je bil nakopal v vročem podnebju Afrike. Ker novi apostolski provikar še ni imenovan, bi se mogla ta vsota shraniti v blagajni Kongregacije, ki jo bo ob svojem času poslala v korist osrednjeafriškega misijona.«

Zamorski deček Jakob Habeši iz Kartuma je ostal v neapeljskem zavodu Palma med drugimi mladimi črnci, da odide v Rim na Propagando, kakor je bil kardinal Barnabò ponovno obljubil, da bo sprejet. Ohranila se je kratka izjava zdravnika-vseučiliškega profesorja Stanislava Zigarellija, ki je bil tudi hišni zdravnk v Palmi, napisana 5. avgusta: da ima deček škrofeljna (povečani ali ognojeni mandlji; op. ur.), zato naj ostane še nekaj časav neapeljskem podnebju, ki ga je v zvezi z drugim zdravljenjem že precej okrepilo. – Deček je imel tudi nekoliko nakažen obraz. V Palmi se je dobro privadil svojim zamorskim tovarišem. Zato je novi neapeljski nuncij Peter Gianelli vprašal 14. avgusta kardinala Barnabò, ali naj ga kjub vsemu pošlje v Rim. Kardinal je 28. avgusta odgovoril, da naj ostane v Neaplju, kjer je zrak bolj mil kakor v Rimu.

Kaj je bilo s skromno Knobleharjevo tvarno zapuščino?

20. aprila, teden dni po njegovi smrti, je pisal kardinal Barnabò tedanjemu apostolskemu nunciju ferrieriju v Neapelj: »Preden mi je došla žalostna novica o smrti č. g. Ignacija Knobleharja, apostolskega provikarja za osrednjo Afriko, ki ste me o njej uradno obvestili 13. tega meseca, sem mu bil poslal po avstrijskem poslaništvu nekaj pisem, naslovljenih zanj na Propagando in pa 300 skudov, ki me je bil v enem svojih zadnjih pisanj nujno zaprosil zanje. Potem pa nisem vedel, ali je moj preklic te denarne nakaznice prišel pravočasno ali ne. Preklical sem jo bil po knjigarnarju Spitowerju, našem denarnem posredovalcu. Zdaj vas prosim, da blagovolite poizvedeti o njej in denar dvigniti, ako ga niso še dvignili, da si izplačajo stroške, ki so jih imeli ves čas s pokojnim Knobleharjem. Če zdaj ni mogoče dobiti te vsote, mi izvolite sporočiti, kadar bo potrebno, na kakšen način želite, da bi nam bil denar vrnjen. – Drugi predmeti, ki jih je imenovani misijonar imel s seboj, pripadajo Propagandi, ki ji je bil zavezan s prisego; zato jih vzemmite obenem z vsemi pismi in jih pošljite semkaj na moj naslov.«

10. maja je predstojnik Kongregacije spet pisal neapeljskemu nunciju: »Prejel sem Vaše pisanje z dne 27. aprila in seznam predmetov, pripadajočih pokojnemu Knobleharju, potem seznam o stroških zanj v času njegovega tamkajšnjega bivanja, ki ste jih na račun Propagande poravnali, in pa sveženj ključev za h kovčkom in skrinjicam, ki so v njih njegove reči. Ker je bil papeški delegat v Cività Vecchia odsoten, mi je sporočil neki g Pavel Guglielmotti, da je dvignil zaboj, ki ste mi ga poslali z neapeljsko ladjo “Vezuv”, in da je stvari iz njega izročil prevozniku Antonu Faraboliniju, ki bo v nekaj dneh prišel v Rim. Zelo sem Vam hvaležen. Sporočam Vam, da se že naročil, naj Vam izplačajo 141 cekinov, ki ste jih bili posodili in jih želite izročiti svojemu bratu g. Juliju, kakor ste v svojem zadnjem pismju omenili.«

10. junija je prestojnik Kongregacije za širjenje vere pisal Guglielmottiju: »Zaboj, ki je bil prispel iz Neaplja na moj naslov in ki ste mi ga poslali po prevozniku Faraboliniju, je šel v tukajšnjo carinarnmico. Billo je nekaj težav, ker je manjkal tovorni list. Vendar smo na koncu maja mogli zaboj dvigniti.«

Danica je 22. novembra 1860 prinesla navidezno nejasen odlomek iz pismna nekega Kristijana Pajerja, ki ga je pisal 29. novembra 1859 v Asiutu v Spodnjem Egiptu, ko je z nekaterimi drugimi misijonskimi priglašenci potoval po Nilu proti misijonski hiši v Šelalu. Ladjo, na kateri se je vozil, je zajel puščavski vihar; premetaval jo je, da je začela zajemati vodo. Ko v pismu to opisuje, pripominja: »Za skrinjice (kovčke) Knobleharjeve sem se bolj bal kakor zase. Jaz bi že plaval, toda kovčki bi bili šli po Nilu kakor jerbašček z Mojzesom.« Vozil je torej Pajer s seboj stvari, ki jih je imel Knoblehar ob smrti pri sebi v Neaplju; hotel jih je iz Šelala poslati po Nilu v Kartum. Le kako je prišel do njih? — Morda takole: dunajsko Marijino društvo ali pa ljubljanski Knobleharjevi prijatelji so prosili rimsko Kongregacijo za širjenje vere, da jim odstopi Knobleharjevo zapuščino. Kongregacija jim jo je poslala, morda po avstrijskem poslaniku v Rimu ali na kakšen drug način. Na Dunaju ali v Ljubljani so zapuščino pregledali. Kar je bilo porabno za kartumske misijonarje, so odločili zanje in izročili v kovčkih Pajerju. — Od sedmih žepnih ur, ki jih je Knoblehar imel s seboj, je bila ena njegova; druge so pa bile pa last njegovih misijonarjev. Hotel jih je v Evropi dati v popravilo. Zdaj so jih na Dunaju ali v Ljubljani dali v popravilo, ali pa so jih zamenjali z novimi in jih poslali za Pajerjem. Tako razumemo Pajerjev dostavek: »Škatla z urami, ki ste jo poslali, je že prišla; imamo jo pri naših rečeh.«

Zgodnja Danica je prinesla 2. februarja 1860 sporočilo Kirchnerja, Knobleharjevega naslednika v Kartumu, napisano 28. novembra 1859: »Zavoljo Knobleharjeve zapuščine mi je žal, da je vse tako zmedeno. Oporoke ni nobene. Kar je, je brez ugovora last misijona, saj on ni imel nič lastnine. Reči manjše vrednosti naj se porazdelijo v spomin misijonskim prijateljem, vse drugo naj se proda, izkupiček pa izroči misijonski blagajni.« Tudi to pismo je nejasno. Morda je bilo takole: Ko so dobili v Ljubljano iz Rima Knobleharjeve stvari, so vprašali v Kartum Kirchnerja, kaj naj narede z njimi. Pa je njihov odgovor prišel pozneje, kakor so jih pa oni po Pajerju že odposlali v Kartum.

Ljubljanski muzej hrani Knobleharjev provikarski prstan. Izdelan je iz preproste črne roževine; spredaj, kjer se razširi, ima ozek križ in bele bisernice. Muzeju ga je izročil Knobleharjev sorodnik frančiškan p. Hieronim Knoblehar.

18. junija 1858, dva mesea šo Knobleharjevi smrti, je poslal prefekt Kongregacije za širjenje vere dunajskemu papeškemu nunciju, škofu de Luca, prepis poročila o misijonu, ki ga je bil Knoblehar v svoji zadnji bolezni narekoval zanjo v Neaplju. Dvorni svetnik Friderik Hurter, predsednik odbora Marijinega društva, je želel imeti to poročilo; 31. maja je bil nuncij v njegovem imenu zaprosil Kongregacijo zanj.

Istega 18. junija je pisal kardinal Barnabò tudi Hurterju. Pravi, da so v prepis vstavljeni popravki, ki so bili vstavljeni v izvirnik. Dostavlja mu: »Čimprej Vam bomo poslali mnogo drugih Knobleharjevih pisem, ki se nanašajo na njegovo dediščino. Za zdaj Vam prilagam pismo neapeljskega nuncija in pa odlomek nekega drugega nuncijevega pisma; iz njiju boste mogli spoznati, kakšno bolezen je Knoblehar imel.«

Znamenita je Knobleharjeva pismena zapuščina: njegovi dnevniki in drugi znanstveni zapiski. Že iz študentovskih let so ga posebno veselile vede, ki proučujejo naravo, človeka in jezike. Na Propagandi v Rimu se je posebno rad pečal z njimi. V Vzhodnem Sudanu je imel mnogo prilike za te vrste znanosti. Začel je na strogo znanstven način proučevati do takrat še skoraj nepoznano naravo in ljudi Sudana. Njegove izsledke so sprejemali znanstveniki s polnim zaupanjem in spoštovanjem. Na mah je zaslovel kot velik znanstvenik. Slišali smo, kako je njega in njegove sodelavce slavijo dunajsko Zemljepisno društvo. Celo šolski učbeniki po Evropi so omenjali njegove zasluge za znanost. Znanstvenemu delu se je posvečal zlasti prva leta bivanja v osrednji Afriki. Takrat je sestavil zapiske, o katerih se je govorilo, da so mu angleški potovalci ponujali velike vsote, če bi smeli vsaj nekatere od njih objaviti pod lastnim imenom. Velikanska škoda, da so mu skrbi in bridkosti pozneje jemale čas in moči za znanstveno delo in da je smrt preprečila njegovo namero, izdati veliko znanstveno knjigo o Vzhodnem Sudanu.

Kje so torej Knobleharjevi zapiski in kakšno znanstveno vrednost so takrat imeli?

Njegov prvi življenjepisec dr. Miktterrutzner, njegov véliki sodelavec in njegov zaupni prijatelj, trdi, da je zapustil svoje znanstvene zapiske Kongregaciji za širjenje vere, ta pa da je nekatere od njih prepustila dunajski cesarski knjižnici.

Letno poročilo Marijinega društva za leto 1857/1858 pravi na koncu (str. 25) »Odbor je upal, da bo med njegovimi papirji našel marsikaj, kar se tiče misijona in kar bi bilo tudi splošnega pomena. Ti papirji so šli na Kongregacijo za širjenje vere. Za obvestilo o njih smo se obrnili na sv. očeta, ki nam je kar najblagohotneje ustregel. Odboru so pa (s Kongregacije) poslali (samo) poročilo, ki ga je bil g. Knoblehar nekaj tednov pred svojo smrtjo narekoval za Propagando, ki pa ne vsebuje nič novega.«

Dr. Jožef Gracar C. M. je leta 1935 iskal v Rimu Knobleharjeve zapiske in je potem poročal (Lux mundi 1938, 14-16): »Poizvedoval sem najprej na Propagandi, oda razen nekaj življenjepisnih podatkov nisem tam ničesar našel. Nato sem s posebnim knjižničarjevim dovoljenjem pregledal vso velikansko knjižnico Kongregacije za širjenje vere, a tudi tu nisem nič našel. Končno sem se zatekel s posebnim priporočilom še k arhivarju ogromnega arhiva Kongregacije. Priporočilo sem potreboval, ker so pravila o uporabi arhiva zelo stroga. Kot neizprosno pravilo velja na primer, da so vse listine in drugi material v arhivu iz zadnjih sto let nedostopni za javnost. Arhiv se odpira postopoma vsako leto za eno leto naprej. Vsa Knobleharjeva misijonska doba (od l. 1846 do 1858) je torej po pravilih arhiva nedostopna za javnost. Kljub temu nisem obupal, ker sem se prepričal, da g. arhivarju ne bo težko dokazati, da ti zapiski in dnevniki ne spadajo v arhiv in da torej omenjeni predpisi zanje ne morejo veljati. Monsignor me je dovolj prijazno sprejel in z zanimanjem poslušal mojo zadevo. Na moje presenečenje mi je pa nato izjavil, da teh zapiskov v arhivu sploh ni, saj on pozna arhiv do podrobnosti, ker ga preiskuje že 13 let in tudi njega afriški misijoni posebno zanimajo. Rekel sem mu potem, kako je to mogoče, ko vsi življenjepisci trdijo, da so Knobleharjevi zapiski na Kongregaciji za širjenje vere. Odgovoril je, da jih je morda Kongregacija v celoti izročila dunajski knjižnici. Prosil sem ga, če smem sam pregledari arhiv, da bom o stvari popolnoma prepričan. To mi je pa odklonil, češ da tega ne more nikomur dovoliti.«

Monsignor arhivar je imel prav. Če je Knoblehar zapustil Kongregaciji svoje zapiske, jih je ta izročila dunajski knjižnici. Izročila ji je pa skoraj gotovo vse zapiske in ne samo nekaterih, kakor trdi dr. Mitterutzner.

Dr. Maksimilijan Jezernik je pisal 10. junija 1954 s Propagande: »Do sedaj nisem na noben način mogel najti Knobleharjevih znanstvenih razprav, čeprav sem nanje še posebno pazil. Zato menim, da jih v arhivu Kongregacije za širjenje vere ni. Ni jih v nobeni drugi zbirki; vanjo bi se mogli zamešati samo po pomoti. V tem primeru so za vselej izgubljeni; odkriti bi jih moglo samo posebno naključje. Ni ga namreč človeka, ki bi mogel pregledati vse te ogrome sešitke. Ker so Knobleharjevi zapiski tako sloveli, bi jih pač ne bili kar tako zamešali med druge dopise Kongregaciji.«

Edini Knobleharjevi zapiski so torej tisti, ki so na Dunaju.

V dunajski Narodni knjižnici so, kakor piše dr. Jožef Gracar, štirje njegovi rokkopisi. Najpomembnejši (št. 14.152) je vezan v knjigo običajne pole. Popisanih ima 182 strani; 59 listov je praznih. V njem so dnevniki Knobleharjevih voženj po Nilu. Največ strani obsega že omenjeni popis prvega potovanja iz leta 1849/50. Na prvih dveh straneh ke razpredelnica s francoskimi napisi, ki pa ni bila uporabljena; potem je pa ves dnevnik pisan samo v nemščini. — V tem rokopisu je zabeleženih še nekaj drugih Knobleharjevih potovanj po Belem Nilu, toda bolj na kratko; to je: povratek iz Gondokora in od Svetega Križa v Kartum od 28. avgusta do 21. septembra 1857.

Drugi rokopis (št. 14.512) obsega 26 strani četrtinke pole, a ima popisanih samo 19 strani. Spredaj je Knobleharjev dnevnik v rokopisu iz prvega časa njegovega bivanja v Kartumu, to je od maja 1848. Vmes je več razpredelnic, ki kažejo, da je od začetka opazoval vremenske spremembe. Ta del rokopisa je zelo nepopoln. — Priložena je italijanska spomenica o položaju afriškega misijona, spisana proti koncu Knobleharjevega življenja; treba bi bilo pogledati, ali je ista, kakor jo je odposlal 30. marca 1858 iz Neaplja Kongregaciji za širjenje vere. Priloženo je tudi arrabsko pismo Andreja Šerifa in Aleksandra Dumonta-Debmowe o njunem potovanjuj iz Kartuma v Rim, napisano v oktobru 1856.

Tudi tretji rokopis ima obliko četrtinke pole (št. 14.519). Delno je popisanih 83 listov. Notri sta očenaš in zdravamarija v barijskem jeziku in nekaj razvrščenih barijskih besed.

Četrti rokopis (št. 15.099) je tudi v velikosti četrtinke pole in ia 81 dvojnih strani. V njem je nemško-barijski slovar, ki ga je Knoblehar sestavil za nove misijonarje. Pisan je s črnilom, ima pa več popravkov s svinčnikom. Na koncu rokopisa je preprosta risba s črnilom; predstavlja zamorsko kačo, ki je nad njo polmesec in dve zamorski glavi.




Usodno poročilo

Tokrat sedim na klopci ob morju, čisto na jugu tretjega velikega japonskega otoka, ki se imenuje Kjúšu (po naše pisano). Menda živi na tem otoku več kot 12 milijonov ljudi in vsak izmed njih ima nesmrtno dušo. In mislim si: koliko se jih tega dejstva zaveda? Dopoldansko sonce, ki se svetlika  na valovih, mi ne more odgovoriti. Tudi valovi ne, ki so danes igrivo prijazni, a zmeraj na poti nekam v daljavo. Sinjemodro nebo prevaža oblake in prijazno molči. Edino veter šepeta in včasih vznemirja valove, a ti ga najbrž edini razumejo. Je nekaj skrivnostnega v gibsnju valčkov, ki se najbolj upajo približati obalnemu pesku.

»Gospod, smem prisesti?« me naenkrat nagovori starejši gospod, ki se je bil približal klopci, ne da bi ga opazil. In ka me še bolj začudi, je njegova normalna angleščina. Vstanem in vidim, da je ves Japonec.

»Izvolite!« ga povabim.

Najprej sname klobuk, potem se rahlo prikloni.

»Macumóto mi je ime,« se predstavi (ime je po naše pisano in naglas je rahel).

»Meni je ime Kos,« se predstavim, se rahlo priklonim in oba sedeva. Ker še zmeraj drži klobuk v roki, mu rečem:

»Prosim, pokrijte si znova glavo. Junijsko obmorsko sonce je lahko precej in hitro prevroče.«

»Hvala! Imate prav,« se nasmehne. In molčé se zazre v morje. Molčiva. Najbrž čaka, da jaz začnem pogovor. Ozrem se vanj:

»Odlično govorite angleško!«

Z novim priklonom glave se mi zahvali in reče:

»Od mladih nog sem si želel iti v široki svet. Na tokijski univerzi sem postal diplomant žurnalistike, angleščine in španščine. Takoj sem moral v New York, a že čez nekaj mesecev sem moral v Buenos Aires in kmalu zatem v Montevideo.«

Jaz nimam ničesar pripomniti. On gleda nekam otožno morje , potem se obrne k meni:

»Stal sem od daleč pod smreko in videl, kako ste zatopljeni v valove in sem naenkrat videl sebe v podobnem položaju, na klopci, odmaknjeni od nemirnega pristanišča Montevidea. In kakor vi danes, sem imel valove rad.«

»Gospod Macumóto, kako pravilno in globoko ste zajeli najin položaj. Človek mora imeti valove rad in potem lahko z njimi pleše v daljavo.«

Gospod se nasmehne:

»Strinjam se! Morje se mi zdi nekaj skrivnostnega.«

Pokimam.

»Meni, kristjanu, je morje genialna stvaritev Boga Stvarnika. IN kolikim ribam daje življenje …«

Gospod stegne roko in jaz mu jo stisnem, potem ko mi reče, da je tudi on kristjan.

»Katoliški kristjan,« doda smehljaje, »po drugi svetovni vojski.«

»Kakšno srečo – rekel bi milost – ste imeli, da vas niso vtaknili v vojsko oziroma mornarico!«

»Bili so odvisni od moje španščine in od kroga mojih znancev, ki so mi dostavljali vesti. V Montevideo so se stekale reke južnoameriških prirodnih živil. Različne ladje pod različnimi imeno so jih kupovale in bile pripravljene plačati, kar je bilo potrebno, brez obzira na to, da so bile cene pretirane, a ne neumno pretirane. Kot na zunaj nevtralnega in vljudnega žurnalista so mi zaupali, ker nisem nikdar javno poveličeval japonskih vojaških pridobitev.«

Ozrem se v njegove sive oči:

»Gospod vas je obdaril s človeka vredno pametjo!«

»Hvala!« se mi nasmehne.

Velika črna ptica zajadra nad nama v daljavo. Žal mi je, da ji ne morem dati imena. Moral se bom poboljšati v tej smeri, si neslišno rečem; ptice so čudovito ustvarjene živalice …

Daleč na obzorju se prikaže ladja, nekaj časa se premika po obzorju, potem je ni več.

»Žurnalistične radovednosti se ne morem otresti, oprostite! Smem vprašati, kaj je vaš poklic?«

»Misijonar sem, zaposlen takorekoč pri gradnji zavetišča za otroke brez staršev. Trenutno sem na čisto kratkem oddihu.«

»Kamen ste mi odvalili od srca. Noč in dan čutim v sebi neko težo, ki bi se je rad znebil. Poskusil bom.«

In spet se zazre v valove, ki so prav blizu, kot da so radovedni tudi oni …

»Kot poročevalec sem zvesto poročal o življenju na tem  koncu sveta; posebej sem pazil, da se ne zamerim sosedom. Prepričan sem bil, da so poslušali vsako mojo oddajo, saj je bilo na razpolago kar nekaj japonskih priseljencev. A nihče ni vedel, da sem imel skrit na dnu zaboja, polnega suhih fig, droben aparat – lahko bi mu rekli elektrofon – po katerem sem moral poročati v Tokio o odhodu vsake ameriške in angleške ladje. Nekatere, otovorjene predvsem s prehrano, so bile namenjene čez Atlantski ocean, na primer v Capetown ali v Panamo. Morda še kam drugam, a sem pozabil. Tokio je potem obvestil nemške podmornice, da so preprečile dotok živil v sovražne dežele. Vsak dan sem bil v pristanišču. Z mnogimi delavci sem se sprijaznil in tako povečal dotok novic. Tako sem leta 1944 zvedel, da je določena ameriška ladja, polna živil, v zgodnjji jutranji megli zapustila Montevideo.Še isti dan okrog poldneva sem to sporočil v Tokio.«

Z odkritosrčno napetostjo ga gledam, kako strmi v valove. Z glasom, ki je bil dovolj tih za moja ušesa, nadaljuje:

»V začetku južnoameriške pomladi se mi je skoraj vsak dan pridružila čedno, a ne elegantno oblečena gospa, južnoameriške polti, ki se mi je predstavila kot gospa Moréno, doma trenutno v Montevideo. Začuden sem jo pohvalil, da govori angleško kot bi bila iz New Yorka … Ko sem ji zaupal, da imam morje rad – kot pravi Jaonec – mi je zaupala, da hodi na klopco čakat zaročeca Amerikanca, ki dela na eni tistih ameriških tovornih ladij, ki tovorijo med drugim tudi debla paragvajskih gozdov.

»Ta les je dragocen,« sem ji priznal. Ona pa:

»Sva se že odločila, da se poročiva na njegovi ladji, ko bo konec vojske.« Nasmehne se in soraj v zadregi prenese smehljaj na valove.

Jaz pa: »Čestitam vnaprej! Rad bi se z njim srečal, ko spet pride v Montevideo.«

»Sporočila vam bom,« smehljaje doda.

Jaz pa: »Kako pa je ime njegovi ladji, če smem vprašati?«

»Ni nobena skrivnost. Imenje se Santa Fe.«

In tedaj sem se spomnil. Pred dvema mesecema sem poročal v Tokio, da je ladja z imenomm Santa Fe težko obložena zapustila Montevideo. Z ameriško zastavo na zastavnem drogu.

Najine oči se srečajo in tiho rečem:

»Kot katoličan ste se že spovedali. Dobra spoved se dotakne tudi stvari, ki so z nami povezane in za katere se ne čutimo odgovorne in naš Gospod jih prevzame v svoje usmiljenje. Gospod Macumóto, lahko se nanj zanesete! In kakšna molitev za kapitana ladje Santa Fe in njegovo zaročenko (morda ženo) ne bo zaman …«




Ignacij Knoblehar

1857 – SMRT

20. aprila je predstojnik Kongregacije za širjenje vere pisal praškemu nadškofu kardinalu Schwarzenbergu o Knobleharjevi smrti. Pravi, da so v Neaplju vse storili, da bi ga rešili. Kongregacija mu je poslala 300 skudov, ki jih pa že ni več prejel. Z njimi bodo plačali bolezenske in pogrebne stroške zanj; ostalo bodo dobili nazaj

Ljubljanske Novice so 21. aprila že proti koncu v predelku “Novičar iz raznih krajev” samo z dvema vrstama in pol obvestila čitatelje, da je dr. Knoblehar umrl v Neaplju za mrtvoudom in da je bil bolehem že ob odhodu iz Kartuma.

Zgodnja Danica je imela 29. aprila prvo stran črno obrobljeno. V tem črnem okviru je bla žalostinka, ki jo je zložil 20-letni Anton Umek Okiški:

Sapice pihljajo spomladanske,

Tiha, mirna je Slovenija;

Kar naenkrat od strani poldanske

Rani jo novica žalostna;

Njeno radostno pričakovanje

Se izšlo je v bridko žalovanje.

 

Zapustivši Afrike vročino

Slavni apostolski provikar

Ravno je na poti v domovino,

naš rojak Ignacij Knoblehar.

Oj, al čuj: Na potu smrt nemila

Ga je v hladno zemljo položila.

 

Oh, žaluj, predraga domovina,

Ki zgubila si apostola;

Več ne boš sprejela svoj’ga sina,

Tuja zemlja je zakrila ga.

In ti, Cerkev, objokuj junaka

Svete vere, našega rojaka!

 

Prežalujte črne ve ovčice!

Več ne bo pastirja k vam nazaj;

Zemlja krije njega umno lice,

Šel je v boljši, večno mirni ikraj.

Milo za zamorske vas naróde

In za svoje brate prosil bode.

 

Mirno spavaj v daljnem južnem kraju,

Vere zvest junak, Sloven’je sin!

Videli se bomo v svetem raju;

Živel večno bode Tvoj spomin,

Ko si, zapustivši očetnjavo,

Množil božjo in pa njeno slavo.

 

Na drugi strani te številke Zgodnje Danice je pa klen in toplo pisan Jeranov članek:

»Izgubili smo torej visokočastitega apostolskega provikarja srednje Afrike, g. Ignacija Knobleharja, preljubega rojaka, po vsem svetu zelo slavljenega misijonarja, učenega, bistrega, srčnega, pobožnega moža: 13. malega travna je v Neaplju v spodnji Italiji sklenil svoje delavno življenje. Poročilo pravi, da ga je zadel mrtvoud, seveda po poprejšnji bolezni in hudem trpljenju.

Mnoga znamenja so že prej kazala na to, da za njegovo življenje ni več veliko upanja, kakor n. pr. večkratni napadi mrzlice že pred nekaj leti, otekanje nog v zadnjem času, nekoliko dvomljiva poročila zastran njegovega stanja iz Kartuma. Nedavno iz Jutrovega dospelo pismo pravi, da se je v Egiptu govorilo, ko je rajni potoval v Evropo, da ima počasno jetiko. Pri vsem tem pa vendar nismo verjeli, da bomo morali v tako kratkem času slišati kaj tako silno žalostnega. Vsakdo je imel veliko upanja, da si bo visokočastiti gospod in naš slavni rojak v svoji ljubljeni domovini vendar še opomogel. Tudi se je dalo misliti da ga božja previdnost še naprej potrebuje za svoje namene. Vendar temu ni tako. Moja pota niso vaša pota in in vaša pota niso moja, govori nedoumljiva Modrost. In njej se vsi uklanjamo, akoravno nam krvavi srce.

Gospod nas ne potrebuje; On lahko vse sam stori. Te modre besede sem več kakor enkrat slišal iz ust rajnkega in jih svoj živi dan ne bom pozabil. To je tudi odgovor na pomislek; kaj bo zdaj z misijonom? Res, velika, po naših pojmih neprecenljiva škoda za misijon je ta dogodek: vsa srca od izliva Nila do vročega sončnega pasu bo pretresel ta glas. Resni musliman in lahkomiselni zamorec bosta z egiptovskimi krivoverci in razkolniki, zraven vnetih katoličanov, globoko vzdihnila in sklepala roke, ko se bo razglasilo: Mat Abuma Soliman, Umrl je Abuna Soliman. Vendar bo za misijon skrbel Gospod, ‘ki nas ne potrebuje’ in ki je Abuno Solimana poklical po plačilo za njegova lepa in junaška dela. Zraven tega je Abuna Soliman z božjo pomočjo za čuda utrdil svoj misijon med zamorci. V malo letih svojega ondotnega delovanja je napravil tri misijonske postaje ali misijonska selišča. Vsako ima svoje duhovnike in neduhovske delavce, svojo misijonsko hišo in kapelo za božjo službo. V Kartumu je vse že bolj izpopolnjeno. Povsod je nekaj vernih ovčic, dasi so cerkvene občine še bolj majhne; bodo se pa pomnožile, ako jim Bog ohranja in nadomešča pastirje, ki jih bodo vodili na pašo, in ako jih bodo verniki o naših krajih dovolj podpirali, da se bodo mogli ohraniti, dokler se misijoni tako ne ustalijo, da se bodo sami vzdrževali.

In vse to upamo, da bo Bog preskrbel, zlasti ker Abuna Soliman tudi v nebesih ne bo pozabil na misijon, ki je svoje življenje daroval zanj. On je  pravi mučenec tega misijona. Zasadil ga je s svojim znojem; še več: vsaka potna kaplja je bila v nekem smislu krvava kaplja, saj so misijonarji v Afriki vedno mučenci, dokler živijo. Ne bo pretirano, ako rečem, da je zaradi vročekrvnosti in slabih dušnih lastnosti tega nesrečnega naroda najbrž teže enega zamorca v teh krajih narediti za dobrega kristjana, kakor pa v marsikaterem drugem kraju spreobrniti 50 nevernikov. Deset let Knobleharjevega misijonstva se v božjem kraljestvu gotovo šteje za 50 in še več let. V kratkem je veliko zasadil, kakor smemo upati – ako je res že prišel čas božjega klica za zamorce. Še mlad je dopolnil svojo pot.

Bog mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti gôri pri njegovih črnih otrocih, katerih je pri vsej težavnosti vendar že nekoliko poslal pred seboj in katerih bo, tako upamo, še brez primere več prišlo za njim.«

V Zgodnji Danici pa beremo 13. maja:

»Pretekli petek je imel g. kanonik in semeniški vodja Janez Nepomuk Novak v šenklavški cerkvi véliko črno mašo in bilje za rajnega našega rojaka, pri kateri se je tudi iz višjih stanov zbralo dokaj mnogo spoštovalcev in prijateljev visokega rajnkega.«

Tudi Ljubljanski list se je spomnnil 23. in 24. aprila »odločnega in navdušenega apostolskega vikarja,« čigar smrt je velik udarec za misijone, »pa tudi znanost izgubja v njem izobraženega, vnetega učenca in pospeševalca.« Dr. Vincencij Klun je v listu na kratko popisal Knobleharjevo življenje.

V Kartumu so šele po dveh mesecih, v začetku junija, zvedeli za smrt svojega tako spoštovanega in ljubljenega provikarja. Dne 14. junija je tirolski zidar Jožef Spannring pisal od tam: »Kakor strela z jasnega neba nas je šestega tega meseca zadelo sporočilo o smrti g. provikarja, našega višjega pastirja. Veste, da je Gospod vzel v boljše življenje prestojnika vseh treh naših hiš. Nismo pa izgubili poguma, ker smo mislili: g. provikar, ki jih je ob njegovi strani zaradi tukajšnjega podnebja že toliko pomrlo, nam bo že spet poslal novih delavcev za Gospodov vinograd. Toda oh, tudi to pričakovanje nas je bridko ukanilo, ko smo zvedeli za smrt našega višjega pastirja. In zdaj, ali naj omenjam zasluge, ki si jih je rajnki v desetih letih neutrudnega dela pridobil za Boga in za vero? O saj so znane po vsej Evropi!«

Lovrenc Lavtižar, Baragov misijonar pri Indijancih severne Amerike, je pisal 10. junija ožjemu rojaku Juriju Volcu v Ljubljano (Zgodnja Danica 22. 7. 1858): »V časopisih sem bral sporočilo o Knobleharjevi smrti. Močno me veseli, da so nemški katoliški listi v severni Ameriki pisali o tem odličnem možu, našem ljubem rojaku, tako, kakor se spodobi. Eden je prinesel tudi dober opis njegovega življenja, eden pa življenjepis, ki ga je ssestavil dr. Klun.«

Knobleharjevo prezgodnjo smrt so torej v Evropi, Afriki in Ameriki sprejeli z obžalovanjem.




Človek s črnimi očali

Delo na našem tokijskem zavetišču za otroke brez staršev je zahtevalo razne posamezne akcije, a zmeraj s priporočili v obliki pisem ali vizitk ali – bolj redko – telefonskega povabila na obisk. Meni je skoraj zmeraj pomagala priletna japonska katoličanka, vdova po možu, japonskem fiziku, ki je na smrtni postelji postal katoličan. Še to srečo sem imel, da je ta moja socialna pomočnica gopa Káneko izhajala iz politično vplivne japonske družine z nekaj stoletij starimi koreninami. Poleg Božje Previdnosti dolgujem prav tej gospe velik del svojega gradbenega misijonskega uspeha. Naš dobri Gospod Jezus prav posebej ceni delo za takorekoč zavržene otroke; v začetku smo lahko skrbeli le za 13 otrok, zdaj pa jih ima zavetišče – 78!

Danes me pri “beračenju” gospa Káneko ne spremlja; bolna je, počivati mora. Kljub temu, da sem na postaji ene stranskih prog iz enega glavnih japonskih mest, ki se imenuje (po naše pisano) Kjóto, je popoldanski promet živahen. Kar dosti ljudi končuje delo ob dveh popoldne, vsaj v tistih dneh po vojski, ko je bilo treba štediti s telesnimi močmi. Ker moram še nekaj časa čakati, se umaknem v ozadje, ne da bi izgubil pregled prihodov in odhodov vlakov v razne smeri. Nekatere proge imajo dve vrsti vlakov: brzce, ki se med potjo ustavijo le redko, in navadne vlake, ki upoštevajo vmesne postaje. Nekaj teh postaj iz glavnega mesta je dvotirnih: v trenutku prihoda pričakovanega vlaka zapusti postajo vlak v isto smer, navadno skoraj poln.

Na pol poti do vlaka se pojavi mož s črnimi očali, s prtljago v levi in desni roki in vstopi v vlak v zadnjem trenutku, ko se za zadnjim potnikom vrata avtomatično zapro in se vlak v naslednjem trenutku premakne in skoraj takoj poveča brzino.

Ploščad, namenjena potnikom, je precej široka. V njenem kotu je Informacijski urad in od tam se zaslišijo razburjeni glasovi v angleščini. Vmes so trenutki, ki so najbrž izpolnjeni z nerazločnimi besedami; v tistem času so imeli Japonci težave z razumevanjem angleščine in so reagirali počasi in mirno. Vprašam starejšega človeka ob sebi:

»Za kaj gre?«

Zmaje z glavo: »Natančno ne vem. Zdi se, da je nekdo ukradel gostu dva kovčka, ki ju je bil pustil pred uradom, kjer je iskal informacije.«

»In najbrž bo krivec snel črna očala, si nadel očala druge barve ali pa sploh nobenih in bo med potjo izstopil.«

Moj sosed se malce nasmehne: »Vojske je sicer konec, ljudje smo pa takšni kot prej …«

Ker je prijazen in nevsiljiv, nadaljujem s pogovorom:

»Naslednji vlak gre v zdravilno kopališče Arášijáma (po naše pisano, a drugi del imena “jáma” ne pomeni naše jame). Prijatelji me čakajo. Morda bom v kopališču dva, tri dni.«

Prijazni gospod potegne iz plašča vizitko:

»Moje ime je Ákira Sakegáua. Imam majhno restavracijo blizu enega od zdravilišč in v čast mi bo, če me boste obiskali.«

S priklonom mi izroči vizitko. Tudi jaz se mu rahlo priklonim. V množici potnikov ga nekdo pokliče po imenu, jaz pa skočim na vlak, ki z neke vrste sireno naznanja takojšen odhod.

Reka Oi (izgovorjena razločno z dvema soglasnikoma) teče skozi kraj, ki je slikovito “razstavljen” na hribih, posejanih z različnimi drevesi in – prav zdaj – z žareče rdečimi cvetovi japonskih češenj. Celo pokopališče je en sam cvetoči vrt. Saj bi táko moralo biti – po Kristusovem načrtu …

Na obeh straneh reke so kopališča, dostop na obe strani pa je čez most Tōgetsukjē (po naše pisano). Zadnji zlog “kjē” pomeni most; vmesni “getsu” pomeni luno; “tō” pa, vsaj v krajevni govorici, pomeni randevu ali ljubezenski sestanek med mostom in polno luno. Kar seveda privlačuje obiskovalce. Še danes mi je žal, da sem nekje izgubil prepis kitajskih znakov, ki so vrezani v granit mostu in ki jih je treba brati po stari lokalni tradiciji.

Prijatelji so prišli s svojimi družinami. To je omogočilo dejstvo, da je eden od naših sodelavcev na eni tokijskih železniških postaj z denarjem, ki mu je ostal od nakupa živil, takorekoč mimogrede kupil eno samo srečko državne loterije in – zadel, menda drugo nagrado, ki pa ni bila majhna …

Zmenimo se, da se čez dva dni spet dobimo na glavni postaji zdravilišča in se skupaj vrnemo v Tokio. Če se prav spominjam, je bil za nekatere otroke to uvod v pravilno japonsko kopanje.

Od dveh prostih dni sem prvega uporavil za obisk v restavraciji gospoda Sakegáua. Ni je bilo težko najti, že zato ne, ker je nad vhodom v veliki angleških črkah blestelo ime Fool Moon … (namesto Full Moon). Morda namenoma, kdo ve? … Gospodu Sakegáua nisem nič omenil. Najbrž so me misli premagale ob jedeh, ki mi jih je Sakegáua tako neprisiljeno nudil. Naj omenim le eno: súkuyaki, kar mi “udomačeni” izgovarjamo “skjaki”: tanki zrezki govejega mesa se kuhajo obenem z mladimi čebulami, užitnimi listi krizanteme, gobicami in neke vrste fižolovo skuto. Goveje meso je možno nadomestiti s kuretino ali svinjino. Cenjenim bralkam in bralcem želim, da bi kdaj to čudovito zmes pokusili; prostora za razočaranje ne bo nikjer …!

Ker ni bilo drugih gostov, se gospod Sakegáua (po zaprošenem in s smehljajem danem dovoljenju) usede meni naproti:

»Se spominjate človeka s črnimi očali? In dveh kovčkov, ki sta z njim izginila? Tisti človek s črnimi očali je bil detektiv osrednje policije. Že na naslednji postaji je izstopil brez črnih očal in odnesel kovčka v oddelek za sumljive predmete. En kovček je imel dvojno dno in pod tanko vezano ploščo so našli – kaj mislite?«

»Nimam pojma,« po pravici odgovorim.

Tiše kot doslej – a v čisto navadnem tonu – reče:

»Heroin.« Potem doda: »Za nekoga v tem zdravilišču. Več ne vem. Morda je to zdravilišče le prehodna postaja za Hong Kong.«

Po zadnjem grižljaju skjákija malce razmišljeno rečem:

»Ubogi ljudje, ki si z mamili skušajo doseči resnično življenje. Kot kristjan sem prepričan, da nam le Kristus lahko spremeni življenje.«

Sakegáua se vljudno smehlja.

»Trenutek, prosim,« mi reče in se čez čas vrne iz lepo zagrnjene kuhinje s steklenico in dvema kozarčkoma japonskega riževega žganja, ki ga imenujemo sáke. Imenoval bi ga – odvisno od okoliščin – “pečat prijateljstva”.

V tem “duhu” ga pokusite. Ne boste razočarani.




Peklenske skušnjave vulkana Áso

Če se komu izmed dragih bralk in bralcev ta naslov zdi pretiran, naj vzame v poštev južni japonski otok, ki se imenuje Kjúšu (po naše pisano) in je tretji največji otok v celotnem japonskem otočju. Ponaša se z več kot 150 zdravilnimi vrelci, ki so takorekoč neke vrste tolažilni darovi celotnega vulkanskega ozemlja. To ozemlje ostaja tudi v 21. stoletju skrivnostno nepredvidljivo kljub visoko razviti protivulkanski tehniki. Otok je lep v vseh štirih letnih časih s cvetlicami, zelenimi griči, košatimi gozdovi, mehkimi travniki in tu in tam za kopanje idealno obalo, tako da se zdijo vulkanski izbruhi neke vrste zgodovina. A vulkani niso umrli!

Kadar “pade” japonski državni praznik na nedeljo, postane naslednji ponedeljek avtomatično dela prost dan. Posebno maja se  lahko tema dnevoma pridruži še en državni praznik – in cela Japonska se čuti povabljena, da to izkoristi. Tokrat nas je pet, ki se čutimo enako vljudno vabljeni, dve družini in jaz, sodelavci pri gradnji otroškega zavetišča na tokijski periferiji. Ker nas vseh pet občuduje pomlad, ki se razmeroma počasi pomika od juga na sever, se odločimo za nočni brzec. Vlak se ne trese preveč in že zgodaj zjutraj lahko občudujemo naravo, ki se ji vlak rad približa z razgledom na morsko obalo. Morda zradi rož, ki tam rastejo – kdo ve …

Tokrat je naš cilj otok Kjúšu (po naše pisano) in skoraj v njegovi sredini ozemlje Kúmamóto To je eno od administrativnih enot, ki ji pravimo prefektura, na otoku, ki obsega skoraj 37 tisoč km2.

Kot ponavadi smo si že iz Tokia pravočasno zagotoviti cenen hotel za dve noči. Eden v naši skupini je bil hotelirjev prijatelj – bila sta v isti vojaški enoti proti koncu vojske – in tako ni bilo problema zame, ki sem prosil za sobico zase.

Naš cilj je bil vulkan Áso, ki se dviga lagodno iz kotline, široke planjave v obliki kotline. Poleg našega hotela jo je imelo v posesti še nekaj hotelov in restavracij. Tu in tam so drevesa dajala prijetno senco.

Družini naše skupine sta izkoristili dolg popoldan za obisk pri hotelirju. Strinjali sta se z mojim predlogom, da ga tudi jaz pozdravim in se m zahvalim za izkazano izredno prijaznost. Da pa imam potem počasi odhajajoči popoldan na razpolago – za vzpon na goro Áso, ki se dviga iz kotanje. In da jih ne vznemirja dolga pot na vrh in nazaj, ker so malce pod vrhom na razpolago taksiji za hitro pot nazaj v kotlino …

Tako se torej počasi vzpenjam – se pravi: stopam navzgor v močnih čevljih. Včasih se ustavim, da z novega, višjega “klina” vzpenjajočega se pobočja zajamem širši, bogatejši razgled. Navadno se več in lepše vidi. Lepo se odražajo bori, raztreseni po pobočjih. Ob poti so tu in tam vdolbine, v katerih spi voda; včasih ji dela družbo rumeno cvetlica. Samo enkrat sem videl modro rožo, a ji nisem vedel imena. Od vulkana do morja ni predaleč, a komaj kdaj so se velike črne ptice – kdo ve, kako jim je ime – nad vulkanom odpravljale v neznano smer. Na sosednjem, malce oddaljenem pobočju se svetlika bela stavba, najbrž hotel. Obstanem in se ozrem naokoli. Menda imam že kar pol poti za seboj. Naenkrat zapiha močan veter, na nebu se pojavijo oblaki, ki jih premetavajo zračni tokovi. V bližini stoji boru podobno drevo s široko razprostrtimi vejami, kot nalašč zame, ki nimam dežnika. Kdo bi si mislil, da se bo vreme prav danes vulkansko obnašalo. Postalo je nekam temno, z bliski in gromom visoko na nebu, vsaj tako se mi zdi. Naenkrat dež, bliski in gromi prenehajo. Oblaki ostanejo. Hvala Bogu, od katerega je tudi ta hrib odvisen! Pomladne svetlobe ni več, temneje je, najbrž ker se bližamo večeru.

Pred mano  stopa en sam človek. Od časa do časa obstoji in – pije iz neke vrste čutare, ki jo med hojo drži v roki. Skuša hoditi normalno, a ga zanaša. Ne moti me, da le nekaj zagodrnja, ko ga mimogrede pozdravim. Ne vem, ali pije iz veselja ali iz žalosti. A je lepo oblečen in v čevljih prav za na goro …

Pri vrhu sem, ki se zdi, da je odrezan vrh gore pustil za sabo krater, iz čigar globine neprenehoma prihajajo na površne šumeče bele in belo-črne pare. “Diši” po žveplu. Nekje v bližini je potresomerski urad; kadar ni znakov, da se v globini vulkanskega stožca “nekaj pripravlja”, odstranijo zaporo okrog vulkanovega kraterja. Dosti se tudi danes v njem ne vidi; sikajoče pare se včasih razdelijo za pot izven žrela in tisti trenutek to, kar lahko vidimo na navideznem dnu, je neke vrste “ples” pare, goreče brez vidnega ognja, grgrajoče brez vidnega grla ali vratu.

Gledati navzdol v to žrelo je kar nekam skrivnostno zapeljivo. Ob meni stoji gospod s čutaro, ki sem ga bil prehitel. Čisto na rob žrela se malce zibaje odpravi, obstoji in strmi v globin, a čutare ne vrža vanj. Še ne. otem, ko sem si ogledal žrelo, sem se odmaknil. Gospod s čutaro se tudi odmakne in se obrne k meni:

»Oprostite – razumete japonski jezik?«

»Kolikor toliko,« previdno odgovorim.

On pa:

»Če se kdo vrže v to žrelo, hipoma umre?«

»Na žalost, ne,« mu odgovorim. »V žgoči pari bo umiral. Ali bo teža takšnega človeka porivala še nekaj sto metrov navzod, kjer se zdi, da vulkan gori, nihče ne ve.«

Gleda me z malce vodenimi očmi, a ni pijan.

»Zdi se vam, da se ne splača živeti?«

Ni prvič, da se s tovrstim človekom srečujem v strahotno poraženi deželi. Zamahnem z roko proti ne preveč daleč stoječemu, lepo razsvetljenemu hotelu:

»Ali vas smem povabiti na večerjo, pogovor in pijačo?«

V mojih očeh je mir, v njegovih iznenadenje. Za hip se ozre naokoli. Nikogar ni. In vrže čutaro v šumeči vulkan.

Iz hotela telefoniram našim, da me bo taksi pripeljal k njim, nakar se bomo še dobro imeli. Strinjajo se.

Med večerjo mi je zaupal, da mu je nekdo zažgal tovarno v mesto Ósaka in da mu je nekdo – morda isti – odtujil ženo. Za kaj naj bi še živel?

Z vrčkom piva v roki mu rečem:

»Še zmeraj ste mladi: ideje imate, energijo imate in Japonska je polna žena, ki želijo prav takega moža. Ali se motim?«

Prvič se čisto rahlo nasmehne. Po drugem požirku piva rečem:

»Nekoč moramo zapustiti ta svet. Ali boste lahko vzeli s seboj – recimo – tovarno in še tako ljubljeno ženo?«

Rahlo odkima.

Z zadnjim požirkom iz – na žalost – preozkega kozarca rečem njegovim z novo iskro razširjenim, malce vodenim očem:

»Kristjan sem. Veste, zakaj? Ker vem, da nam Kristus ne laže, ko obljublja ljudem, ki mu sledijo, tako srečno življenje, da je v primeri z njim vsaka vaša sreča na zemlji resnična – slutnja.«

Še danes ne vem, ali sem za “slutnjo” takrat uporabil pravo japonsko besedo. Rekel sem (po naše pisano) jokóku, kar lahko, na primer, v angleščini pomeni tudi “preliminary advertisement”.




Ignacij Knoblehar

1857 – SMRT

Tisto leto 1858 je bilo sveto leto. Tudi Knoblehar je želel prejeti svetoletne odpustke. Prosil je spovednika p. Ludovika, da bi mu imel 10-dnevne duhovne vaje. Pater mu je rad izpolnil željo. Pozneje je zapisal: »Kadar sem ga obiskal, je hotel, da bi se pogovarjal z njim samo o božjih rečeh. Večkrat se je spovedal; po spovedi mi je vselej poljubil roko. Prav tolikokrat je tudi prejel sv. obhajilo.« Najhujše mu je bilo, da ni mogel maševati. Brevir je pa redno molil, čeprav ga je zaradi kašlja zelo težko.

Ko je bil 11. aprila pod večer sam v sobi, je po zgledu nekaterih svetnikov legel na tla; v tem stanju ponižanja je hotel čakati na smrt. Ropot je priklical redovnike, ki so ga spravili v posteljo.

Ponoči od 12. do 13. aprila je vzel križ v roke in daroval življenje Bogu v zadoščenje za svoje grehe. Če mu Bog hoče življenje podaljšati, ga hoče popolnoma posvetiti spreobračanju črncev.

Prosil je, da bi p. Inocencij še enkrat prišel k njemu. Dobil ga je v nepopisnem telesnem in duševnem trpljenju. Knoblehar ga je prosil, naj vzame iz enega njegovih kovčkov blagoslovljeno svečo, jo prižge in drži zraven njega. Sam je z obema rokama spet prijel križ in s krepkim glasom spet daroval življenje v spravo za svoje grehe. Spet je ponovil sklep, da če mu hoče Bog še ohraniti življenje, ga bo porabil samo za spreobračanje zamorcev.

To noč in potem v dopoldanskih urah je tiho molil. Večkrat je poljubil križ in podobo Matere Božje z Jezusom, ki jo je nosil s seboj. Čutil je, da se mu konec hitro blliža. Gotovo so mu misli še enkrat zakrožile nad Škocjanom in drugimi kraji njegove mladosti, nad Ljubljano in Rimom; potem so mu z ljubeznijo, pa tudi v zavesti velikanske odgovornosti še enkrat hitele nad tako drago mu kartumsko hišo, nad Sveti Križ in nad Gondokoro. Iz globočine duše je molil in je prosil tudi redovnike, naj molijo z njim. Spovedniku je rekel, naj redovnikom govori, da je velik grešnik, poln napuha, in da ga je k delu večkrat priganjala nečimrnost.

Ob enajstih dopoldne, 13. aprila 1858, ga je kap smrtno zadela. Stopil je pred večnega Sodnika in Plačnika.

Umrl je, ko je nad Škocjanom in vso Slovenijo v pomladanskem soncu cvela pomlad. Dočakal je 38 let, 9 mesecev in 7 dni. Božja previdnost mu je naložila težko življenjsko nalogo, da v nezdravi osrednji Afriki, sredi malarije, tifusa in drugih bolezni, položi temelj Kristusovi Cerkvi in začne z misijoni. Za to življenjsko nalogo je velikodušno žrtvoval svoje delo, svoj trud, svoje trpljenje in tudi svoje življenje. Bil je zvest učenec Dobrega pastirja, ki je šel v smrt za ovce.

Nikoli si ni dal miru; tudi ko je telesno miroval, mu je duh večkrat snoval in pletel načrte. Zdaj je pa v neapeljskem avguštinskem samostanu negibno ležal. Oči, ki so videle mnogo dežel, krajev, ljudi in tudi mnogo dušnega in telesnega gorja, so se za ta svet zaprle. Odšel je, kamor je pred njim odšlo že sedemnajst sodelavcev duhovnikov. Zdaj so bili spet skupaj, za vselej, da uživajo plačilo, ki ga je Kristus obljubil njim, ki so vse zapustili in šli nadaljevat njegovo delo.

Opat Eichholzer je v Neaplju takoj objavil novico o njegovi smrti. Neapeljčani pa niso mogli vedeti, kako izreden človek in kako velik misijonar je med njimi umrl.

Predstojnik avguštinskega samostana je v svoji dobroti odločil, da ne bo pokopan na mestnem pokopališču, ampak med njimi, v njihovi prostorni samostanski grobnici, pod velikim oltarjem in tabernakljem njihove velike in lepe baročne cerkve. Za to je bilo potrebno posebno dovoljenje neapeljskega kralja, ki pa se je takrat mudil v mestu Gaeta. Nuncij Ferrieri ga je brzojavno prosil za to dovoljenje in ga je tudi takoj dobil.

Knobleharjevo truplo so v misijonskem vijoličastem talarju z lesenim križem ona traku okoli vratu položili v samostanski cerkvi na oder. Peli so za njim psalme in svetopisemska berila za rajne, potem pa črno sveto mašo. Proti večeru 14. aprila, ko je zahajajoče sonce zlatilo zvonike, strehe, zaliv in lepo okolico Neaplja, so ga v železni, belo pobarvani rakvi prenesli iz bleska sveč v mrak grobnice.

Še danes je tam.

Stroške za oskrbo v njegovi bolezni, za zdravljenje in za pogreb je poravnala Kongregacija za širjenje vere iz 300 skudov ali 141 cekinov, ki jih je bil Knoblehar zaprosil od nje in ki mu jih je poslala, a je umrl, preden jim je prejel.

—               —               —

Takoj po Knobleharjevi smrti sta na Dunaj in v Ljubljano odhiteli brzojavki. Na Dunaj je prišla drugi dan in je povzročila mnogo žalosti. Odbor Marijinega društva je poskrbel za žalno bogoslužje. Papeški nuncij de Luca je imel 6. maja v župnijski cerkvi sv. Petra v 1. mestnem okraju za Grabnom slovesno zadušnico. Dunjski skladatelj Franz Suppé, ki je bil za pogreb papeža Gregorja XIV. zložil posebno črno mašo (Requiem), jo je dal na uporabo za Knobleharjevo zadušnico. Izvajali so jo izbrani dunajski glasbeniki in pevci. V črno pregrnjenih klopeh so bili odborniki Marijinega društva, med njimi tudi škof Mešutar. Navzočih je bilo tudi mnogo drugih ljudi.

Dunajski dopisnik Zgodnje Danice je k svojemu poročilu o dunajski zadušnici, ki ga je prinesla 13. maja, pristavil, kako lepo je Knoblehar s svojim delovanjem pokazal, da je katoliška Cerkev res za vse narode. Tako mu je tudi Cerkev pokazala, da je vsenarodna: v daljnem Neaplju so mu stregli italijanski redovniki in mu zatisnili oči; na nemškem Dunaju so pa s kar najbolj slovesnim žalnim bogoslužjem počastili njegovo ime.




Ignacij Knoblehar

1857 – SMRT

nadaljevanje Knobleharjevega pisma kardinalu Barnabó:

V tem stanju dušnega nemira je po nunciju Ferrieriju pisal 30 marca pismo kardinalu Barnabó. Začenja ga: »Že dalj časa sem potopljen v globoko bolest, ker nisem prejel od Vaše prevzvišenosti in od nikogar pri sveti Kongregaciji nobenega znaka sočutja, nobene tolažbe v moji dolgotrajni in mučni smrtno nevarni bolezni. In vendar sem zvezan s sveto Kongregacijo z vezmi prisege na sv. evangelij. Kakšen brezupen položaj za gojenca Propagande, ki je zbolel v soseščini Rima! Vendar se zahvajujem usmiljenosti in neskončni dobroti Gospodovi, ki mi je hotel v korist moje duše poslati poleg drugih grenkih bridkosti tudi to.« – Potem pa se zagrenjenost umakne hvaležnosti, ko piše: »Naj Gospod blagoslavlja v tem in onem življenju Vašo Prevzvišenost, ki ste mi olajšali to bolest s svojim zelo cenjenim pismom z dne 9. marca, v katerem mi odkrivate z očetovskim srcem globoka čustva, ko ste slišali, da mi Gospod znova vrača zdravje. To je bila največja tolažbe zame; razveselila me je v globočini srca.« Pravi, da mora biti še vedno ves dan, razen kakšno uro, v postelji in jemati razna zdravila, da spet dobi moči,  ki do mu jih vzeli napori zadnjih let, zlasti pa ta bolezen. Ne ve, kdaj bo mogel odpotovati iz Neaplja, zato pošilja kardinalu obenem s pismom tudi  (že omenjeno ) poročilo o misijonu, ki ga je bil smrtno nevarno bolan narekoval svojemu spovedniku inn v njem prosil Kongregacijo in papeža, naj skrbita za misijon. – Še tisto malo denarja, ki ga je imel, je porabil za zdravnika, zdravjo in drugo potrebno. Na nikogar drugega s ne more obrniti, zato prosi kardinala, da mu na račun Kongregacije pošlje menico za 300 skudov. Vrnil jih bo, kakor hitro bo mogel. – Odgovor in če kaj pisem zanj, naj kardinal pošlje na knjigarnarja Spitowerja, ki mu jih bo varno izročil po avstrijskem poslaništvu.

V arhivu Kongregacije je pripisano: »8. aprila: Napravila se je objava za 300 skudov. – 4. maja (ko je Knoblehar že umrl): Bilo je ukinjeno izplačilo zgoraj omenjene objave. – 8. maja: Odrejeno je bilo, da se izplača 141 cekinov in 389 stotink apotolskemu nunciju v Neaplju za kritje stroškov pokojnega Knobleharja.«

Iz prvega dela tega Knobleharjevega pisma zveni njegova tiha žalost, češ da so Barnabó in drugi pri Kongregaciji hladni do njega.

Kaj so na Kongregaciji za širjenje vere vedeli in mislili o njem, se pa lepo vidi iz njenega pisma od dne 31. marca vitezu Martiniju, poslaniku kraljestva obeh Sicilij pri sveti stolici. Prosil jo je bil za podatke o Knobleharju. Poslati jih je hotel svojemu kralju Ferdinandu II. v Neapelj, ki ga je bil Knoblehar zaprosil za podporo za svoje misijone. Kongregacija je Martiniju pisala: »Knoblehar je res predstojnik misijona v osrednji Afriki. S svojo gorečnostjo je preprečil, da misijon ni prenehal s smrtjo prvih misijonarjev, kakor se je to zgodilo z nekaaterimi drugimi misijoni; pa njegovi zaslugi zdaj misijon napreduje in daje lepo upanje za katoliško Cerkev. Ustanovil je avstrijsko društvo pod zaščito kardinala Schwarzenberga, ki mu bo pošiljajo evangeljske delavce v tiste južne pokrajine; poskrbel je tudi za pripspevke od raznih strani, zlasti od avstrijskega dvora, s katerimi je mogel zmagovati dosedanje velikanske stroške za nastajajoči misijon. Moral bo pa še mnogoo storiti, da se misijon utrdi. Moral bo zgraditi na raznih krajih misijonske hiše in cerkve, v Kartumu pa osrednjo stavbo za misijonarje, kakor je razložil v svoji spomenici. Podpisani kardinal – predstojnik Kongregacije za širjenje vere Vam ga priporoča in Vam zagotavlja, da bo za Kongregacijo izvršil zelo važno delo, ko bo spravil v tir afriške misijone, za katere si zelo prizadeva.«

Pač lepo priznanje!

Bolnemu Knobleharju sta nemir in nepotrpežljivost rastla iz dneva v dan. Samostanski prestojnik p. Inocencij, redovni brat, ki mu je stregel, in drugi redovniki so morali mnogo potrpeti. Dr. Zimmermann, zdravnik avstrijskega poslanika, še ni izgubil vsega upanja; zahteval je pa največjo previdnost, popoln mir in strogo predpisano hrano. Bolnik je pa tako nepočakano silil iz saostana, da mu je moral dr. Zimmermann pismeno razložiti, zakaj je zanj edino prav, da ostane v samostanski oskrbi. Ves nemir je bil seveda samo posledica njegove bolezni.

Kmalu se je pa popolnoma pomiril. Sprevidel je, kako resno je njegovo stanje, in se je možato uklonil Božji volji. Skrbno se je pripravil na večnost.




Srečanje v temi japonskega pragozda

Ne poznam boljšega izraza kot je “pragozd” za ogromna drevesa, ki od nepojmljivih časov rastejo in šumijo na enem od štirih glavnih japonskih otokov. Najbrž ste se spomnili njegovega imena – to je (po naše pisano) Kjúšu. Ima več kot 36 tisoč km2(malo manj kot dve Sloveniji; op. ur.) in nudi to zemljo več kot 12 milijonom ljudi. Mnogo stvari, ki bi bralki ali bralcu lahko pomagale pri morebitnem obisku tega krasnega otoka, sem – oprostite – pozabil. Tega se pa še zdaj prav dobro spominjam, da sem izstoil iz avtobusa proti večeru, ki pa se, posebno poleti, zdi raztegnjen kot neke vrste dolg popoldan. Ta popoldan ostane tudi med visokimi, gosto razraščenimi drevesi svetel. In pot se je lagodno vzpenjala proti neznanemu vrhu, kjer me je čakal hotel, ki so mi ga prijatelji vnaprej plačali kar iz Tokia.

Tako prijetno toplo in prezračeno je, da se odločim za pešpot, čeprav me taksisti prijazno vabijo. Nahrbtnik ni težak – pametno je potovati v neznane kraje neobtežen … vsaj meni se je tako zdelo na podlagi izkustva. Saj veste – izkustvo je tudi omejeno … V začetku poti je bilo kar nekaj pešcev na lepo izdelani obrobni cesti, polagoma pa so jih “požrli” prijazno razsvetljeni hoteli in gostišča.

In zdaj stopam sam. Seveda me od časa do časa prehiti avtomobil ali avtobus, a dan je svetel še zmeraj, tudi pod drevesi. Visoka so in večkrat zasenčijo nebo nad cesto z razprostrtimi krošnjami. Če se prav spominjam, sem hodil po desni strani ceste. Naenkrat pridrvi na isto stran ceste nekje iz notranjosti gozdov – Bill Murray, prijatelj iz Tokia, pravzaprav iz Michigana, Amerikanec, študent japonske elektronike. Zmenila sva se bila za srečanje v enem izmed hotelov na vrhu hriba.

»Bill, kam pa drviš?«

»Oče mi je umrl, moram domov!« pridušeno bruhne iz njegovih ust.

»Bill! Tu imaš denar za taksi, da prideš na letališče, pol ure odtod. Tam ti bodo povedali, kako prideš najhitreje v Ameriko. Za očeta bom maševal!«

Njegov oče je bil predsednik neke elektronske družbe.

Ali bo Bill nadaljeval študij v Tokiu, se vprašam. Sestro ima – po fotografiji sodeč pravo lepotico. Odkar je začela bolehati mama, je oče začel prihajati zmeraj pozneje domov. Oh, koliko ljudi si predstavlja vso Ameriko srečno!

Pred menoj je razpotje. Prav za vztrajne pešce, si mislim; dosti glavnih avtomobilskih cest se proti vrhu zoži. Morda zato, da bi si avtomobili čimprej našli počivališče na navadno obširnih parkirnih prostorih levo in desno od glavne ceste.

Od ceste se odcepi stranska pot. Zavijem nanjo. Še zmeraj je svetlo, zračno in sveže, polno kramljanja drobnih ptičkov. Naenkrat me obdajo orjaška drevesa. A pot je še zmeraj odprta in zmeraj manj je motoriziranega hrupa. Goščava sicer narašča, a še zmeraj od časa do časa odmevajo motorji, toda drugače kot na cesti, bolj pridušeno po zaslugi ozračja. Naenkrat – nekaj mi obrne glavo na desno – se zgledam v srno. Mlado, sodeč po glavi z iskrečimi se, radovednimi očmi. V naslednjem trenutku pobegne: hitro, skoraj brez šuma, ne da bi se spotikala ob goščavo. Moram priznati, da mi je mlada srna podarila spomin dvoje lepih, iskrivih oči, a barvo sem pozabil.  Goščava je vedno bolj gosta, a pot je še zmeraj vidna. Ne morem biti več daleč od cilja.

Ubogi Bill, O očetu je Bill vedno pripovedoval s ponosom. Posebno tisto zgodbo o polnočni uri, ko je – po praznovanju družbine obletnice v mestu – stopil pred svojo hišo iz avta in začul: »Vrzi denarnico na tla, pa se ti ne bo nič zgodilo!« Iz žepa je počasi izvlekel denarnico, iz nje kot dlan majhno pištolo in hkrati vrgel denarnico in ustrelil v smeri nevidnega glasu. Zjutraj denarnice sicer niso našli, pač pa krvavo sled športnega čevlja. Policija je bila tui s tem zadovoljna.

Zdaj je pot še vidna, pa vedno bolj zaraščena. Naj grem nazaj? Toda zaraščena pot je včasih bližnjica, se spomnim. Prav preko poti izteza goščava svoje dolge poganjke, vendar niso trnasti. Razmaknem jih, še malce goščave sega na pot, potem pa je naekrat svetlo. Na desni stranii poti pod visokimi drevesi stoji stara, rumenkasta hiša, bolj bajta kot hiša. Pred njo sedi sključena starka, odeta v staro, a čisto obleko. Pribliam se ji in se ji priklonim. Njene oči obstanejo na znamenju križa na moji obleki. Skoraj brezzoba me tiho vpraša:

»Kiríštan?« (Stara japonska beseda za kristjana.)

Pokimam in se spet rahlo priklonim. Malce s težavo se dvigne s kamnitega sedeža in me z roko povabi b “hišo”. Skozi dva sobi podobna prostora me privede k neke vrste peči v zidu, obdani z debelim zapahom – vsaj meni se je zdel zapah – in seže za zapahom v vdolbino, iz katere potegne – droben kipec naše nebeške Matere Marije. Vse je iz gline, tako pobarvane, kot so bili kipci budističnih boginj pred petsto leti na Japonskem. Prijazna starka kipec obrne na glavo in mi pokaže še zmeraj čitljive vrezane besede “Sancta Maria”, ki jim sledijo še drugte, a nečitljive zareze, morda skupek besed “ora pro nobis” (to so latinske beede, ki so jih včasih rabili tudi v portugalščini in pomenijo “prosi za nas”). Vzamem ji kipec iz roke in ga poljubim. Kako se ji je v gube skrčen obraz raztegnil v neke vrste nasmešek. Iz žepa potegnem rožni venec, ki mi je bil že dolgo prirasel k srcu s svojo svetlozeleno barvo. Z rahlim poklonom ji ga ponudim in osupla, a srečna ga z globokim poklonom skrije v svoj dolgi, prastari rokav.