Apd 3,13-15

Peter v svojem govoru Judom, kjer jim očita izdajstvo nad Kristusom in njegov umor, imenuje Kristusa začetnika življenja, vendar grški izraz “arhegós” pomeni bolj kot začetnika “voditelja”. Prvi kristjani so čutili živo željo po nekem voditelju, ki bi mu lahko zares zaupali in ki bi jim pokazal pravo pot. In ta želja se jim je izpolnila na čisto nepričakovan način na velikonočno jutro. Pomembnost vstajenja pa tudi izkazuje globoko krščansko spoznanje očlovekovem bivanju: biti brezpogojno odprt za tisto bodočnost, ki se začenja z našo smrtjo. Kar pa zadeva življenje samo, tudi mi vsaj toliko potrebujemo voditelja, kot so ga potrebovali prvi kristjani. S tem, ko Kristusa priznavamo za voditelja, pokažemo, da na svojo zemeljsko pogojenost gledamo popolnoma realno in si ne delamo nobenih utvar. Zgodovina človeštva – vseeno, kam se ozremo – jasno dokazuje, da vsi taki “voditelji”, ki ne sledijo Kristusovi resnici, vodijo njim zaupane narode v gospodarski in moralni propad. Nedavna Slovenija pod “vodstvom” bivših komunistov je živ zgled za to.

Apd 4,32-3

Poudarek v našem odlomku je na skupnem življenju in skupnem posedovanju dobrin v prvi Cerkvi. Skupno življenje se je izražalo v bogoslužjuv templju in v shajanju v zasebnih hišah, kjer so brali Sveto pismo in navodila krščanskih starešin, molili, pa po judovskem običaju tudi skupaj jedli, kar so imenovali lomljenje kruha. Prvi kristjani so bili večinoma tujci v Jeruzalemu, torej Galilejci, pa tudi brezdomci in člani raznih skupnosti, ki so bile razseljene po vsem tedanjem zapadnem in bližnjevzhodnem svetu. Zato so v skupni mizi videli odsev tiste pojedine, ki jo bo Bog priredil svojim zvestim ob koncu časa in jo najdemo opisano v Izaijevi knjigi. Kristusovo vstajenje je bilo zanje mejni dogodek in pričakovanje njegovega drugega prihoda jih je utrjevalo v zavesti, da je treba vztrajati. Vprašanje za nas: ali je naša udeležba pri liturgiji le navada, ali pa je zares odsev večnosti, v katere pričakovanju vztrajamo.

Bela nedelja je dobila posebno vsebino, ko jo je sv. papež Janez Pavel II. razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja na podlagi razodetij sv. sestri Favstini Kowalski od 22. februarja 1931 do 29. marca 1934, ko je v svojem Dnevniku zapisala, da je med mašo na veliki četrtek slišala Gospodov glas, ki jo je klical, naj se daruje za grešnike, posebej za ljudi, ki so izgubili zaupanje v Božje usmiljenje. Proti koncu življenja je zapisala, da jo je Jezus imenoval sestro Favstino glasnica Božjega usmiljenja in ji med drugim naročil: »Glasnica moje najgloblje skrivnosti, vedi, da si v posebni zaupnosti z menoj; tvoja naloga je, da napišeš vse, kar ti razodevam o svojem usmiljenju v korist ljudi; ti bodo ob branju tega pisanja v dušah občutili tolažbo in bodo zbrali pogum, da se mi približajo« (Dnevnik 1693.)

Apd 10,34a.37-43

Velikonočni odlomek iz Apostolskih del je izvleček iz Petrovega govora, ki ga je imel pred stotnikom Kornelijem in njegovo družino v Cezareji, da bi jih pripeljal k spreobrnjenju in krstu. Povzema zgodovino Kristusovega trpljenja in vstajenja in posebej omenja, da je Kristus vstal tretji dan, izraz, ki se tako pogosto pojavlja v prvi Cerkvi. Vstajenje je pripisano Bogu Očetu, saj pravi, da ga je Bog obudil od mrtvih, kakor je to bilo obljubljeno tudi izvoljenemu ljudstvu. Vera prvih kristjanov je bila torej blizu judovskemu pojmovanju vstajenja mesa in obnovi ljudstva poslednjega časa, le da tukaj ni več omejitve na izraelski narod. Vstajenje od mrtvih se je že začelo s Kristusovim vstajenjem in obnova ljudstva poslednjega časa tudi, saj je Kristus postavljen za sodnika živih in mrtvih. Velika noč ni le praznik veselja nad Kristusovim vstajenjem ampak pričakovanje našega vstajenja. Kljub vsemu, kar se dogaja po svetu, je Božje kraljestvo že med nami, čeprav skrito. Kljub vsem zlorabam v politiki, gospodarstvu in veri, ki jih doživljamo in jim še ni videti konca, moramo kristjani vedeti, da Kristusovo vstajenje pomeni tudi naše vstajenje, le moliti je treba, da bi se čimprej uresničilo.

Iz 50,4-7

Odlomek cvetne nedelje je tretji spev Božjega služabnika iz Izaijeve “Knjige tolažbe”, ki je nastala v tolažbo izgnancem v babilonskem suženjstvu. Podoba Božjega služabnika je v tem spevu odsev judovskega iskanja smisla trpljenja nedolžnega človeka. Pred očmi ima osebno usodo preroka Jeremija in judovsko narodno trpljenje ob raznih nesrečah. Tako prerok ugotavlja, da Bog ni sadist in mučitelj, ki bi v zadoščenje za lastno pravičnost terjal muke nedolžnih. Trpljenje ni Božja zahteva, saj Bog daje trpečemu pravičniku celo moč za zmagovanje. Trpljenje nedolžnih je nadomestno trpljenje – je izraz ljubezni predvsem do tistih, ki te ljubezni ne zaslužijo.Táko nadomestno trpljenje je bilo tudi Kristusovo trpljenje. Starozavezna miselnost in Kristusov zgled spodbujata človeka k resničnemu upanju kljub tako okrutnemu stanju kot je marsikje na svetu, najbližji zgled je pa trpljenje slovenskega naroda v posledicah klešč razbojniškega režima naslednikov komunistov, ki se še danes hvalijo z zločini svoje preteklosti. Komur ni jasno za kaj gre, naj si ogleda vsakoletno “proslavo” v Dražgošah, kjer so s poniglavim izzivanjem povzročili, da je tujec uničil celo nič krivo vas z njenimi prebivalci vred, danes pa to razglašajo kot junaštvo odpora. Tudi táko trpljenje potomcev tistih, ki so to razbojništvo doživeli in preživeli, je lahko izraz ljubezni do tistih, ki te ljubezni ne zaslužijo. To pa nam, sodobnim zatiranim kristjanom, daje upanje, da bomo prejeli moč za zmagovanje. Naša zmaga, v katero smo prepričani,  ne bo zmaga maščevalcev, ampak zmaga Izaijevega Božjega služabnika, Kristusa, ki ni samo trpel in umrl za nas, ampak tudi vstal od mrtvih.

Gledam koledar, ki ga je Družina priložila prvi letošnji številki. Gledam koledar, ki ga je že decembra lani objavilo Ognjišče. Povsod piše: 25. marec, Gospodovo oznanjenje. Kako je to mogoče? To je vendar ponedeljek vélikega tedna, dnevi velikega tedna so pa, kot se to reče v liturgiji, privilegirani, kar pomeni, da se jim mora umakniti vsako drugo praznovanje. Normativen v teh zadevah pa je Bogoslužni koledar, ki ga za interno rabo katoliške Cerkve vsako leto izda Slovenska liturgična komisija. Tam pa čisto jasno, rdeče na belem piše: 23. marec, Gospodovo oznanjenje Mariji, slovesni praznik. In na naslednji strani jasno piše črno na belem: 25. marec, ponedeljek vélikega tedna. Iz ležečimi črkami dodaja pojasnilo: Praznik Gospodovega oznanjenja Mariji letos praznujemo 23. marca.

Prosim, ne sprašujte me, kako je prišlo do te razlike. Morda bi to znali pojasniti odgovorni uredniki teh publikacij. Nam pa zadošča, da se držimo celotnega naslova praznike: Gospodovo oznanjenje Mariji. Da gre tukaj za datum, ki je točno 9 mesecev pred božičem, praznikom Jezusovega rojstva, je jasno. Pač pa sta v zvezi s tem praznikon dve zanimivosti:

1. Po starem krščanskem izročilu je Marijina hiša, kjer se je zgodilo oznanjenje, ostala ohranjena v Nazaretu do konca 13. stoletja. Potem pa ji je grozilo porušenje, zato so angeli dvignili celo hišo in jo prenesli na Trsat (danes del mesta Reka, Hrvaška) kjer je stala od 10. maja 1291 do 10. decembra 1294, ko so angeli hišo prenesli naprej v Loreto. Tam so okoli Marijine hiše postavili cerkev in tako preprečili, da bi jo angeli odnesli še kam drugam. Loreto in Trsat sta dandanes znani romarski poti.

2. Tudi Koran omenja Marijino oznanjenje, saj muslimani priznavajo Mariji pomembno versko vlogo in štejejo Jezusa za pomembnega preroka. Kot zanimivost omenimo, da je angel Gabrijel (ki je sodeloval pri oznanjenju) po verovanju muslimanov tisti angel, ki je pozneje Mohamedu narekoval Koran. 

Jer 31,31-34

Kakor Izaijeva pozna tudi Jeremijeva knjiga del, ki se imenuje “Knjiga tolažbe”. Nastala je tik pred dokončnim padcem Jeruzalema in začetkom izgnanstva, ko je bila bodočnost izvoljenega ljudstva najbolj brezupna in temna. V bistvu je tu Jeremija prevzel prerokbe, ki so bile izrečene severnemu kraljestvu (Samariji) kakega pol stoletja poprej in jih obrnil na Južno kraljestvo z Jeruzalemom. Glavne misli so obnova Jeruzalema kot verskega središča s kraljem, ki bo Davidov potomec v času, ko boBog neposredno vplival na človekovo srce, saj bo prišla nova zaveza namesto stare, ki ni uspela. Izpolnjevanje predpisov deloma daje smisel človekovemu bivanju in delovanju, vendar je predpis nekaj zunanjega, pri čemer človek ne sodeluje vedno z vsem srcem. K dobremu mora težiti tudi notranje, s svetopisemsko besedo: mora poznati “postavo srca”. Jeremijeva misel pa je še globlja: notranja postava je Božji dar, Božja govorica je merilo in klic. Moralnost ne raste iz sile in podrejenosti nekemu zakonu, ni le sad človekovega etičnega napora. Moralnost je občestvo z Bogom v najglobljih plasteh človekove osebnosti. Božja Postava je klic ljubezni. Nova zapoved ne prisiljuje, temveč vabi, hkrati pa prinaša popolno opravičenje. To je Jeremijeva tolažba Izraelcev v dneh temne bodočnosti. To je tolažba tudi za nas, Slovence, saj je naša sedanjost dovolj temna, bodočnost pa še bolj. Tudi za nas velja, da je edina rešitev občestvo z Bogom, do tega pa pridemo samo z molitvijo. Velikonočni prazniki zato ne smejo biti samo praznovanje ob obloženi mizi, ampak tudi prilika za poglobljeno  molitev in pokoro, ki nam odpirata pot v svetlejšo bodočnost.

2 Krn 36,14-16.19-23

Ko kronist opisuje padec Jeruzalema, razrušenje templja in kasnejšo osvoboditev ljudstva, podaja tole spoznanje: zgodovina izvoljenega ljudstva je podobna valovanju: najprej bližina Boga, nato oddaljevanje v naraščajoči zlobi ljudi in končno očiščenje v trpljenju in upanje na ponovno zbližanje z virom vsega dobrega. Ni treba posebne duhovitosti, da človek spregleda v tem trojnem valu poleg judovske tudi splošno tragiko vsakega človeškega položaja, pa naj bo to v veri ali pa mimo nje. Kdor vsaj malo pozna zgodovino ne le kot suho naštevanje dogodkov in letnic, ampak tudi vzroke, zakaj so se posamezne stvari dogajale, bo to uvidel v naši slovenski zgodovini. Iz svoje stoletne vernosti je slovenski narod po drugi vojski zašel v oddaljevanje od Boga. Pa se ni, kot se ni izraelski po povratku iz babilonskega izgnanstva. Kot pravi naše berilo, da so bili Izraelci sužnji babilonskih kraljev, tako smo tudi mi sužnji vsakokratnega “novega obraza” in njegove vlade, najbolj pa sedanje, ki po svoji samopašnosti presega vse dosedanje. Ponižno stojimo v neskončnih vrstah, da bi prišli do zdravnika, čeprav svojo pravico do zdravstva drago plačujemo. Ponižno gledamo, kako nam sedanja požrtna vlada puli sredstva z vedno novimi in novimi davki. In ponižno, kot Izraelci čakamo svojega Kira, ki bi nas osvobodil teh zajedalcev, pa ga, za razliko od Izraelcev, ne bo. Sedanja kriza je nadaljevanje “izgnanstva”, ki naj bi nas spametovalo. In če nas ne bo, bodo udarci še hujši, obubožanje še bolj radikalno, izkoriščanje in brezpravnost povprečnega državljana še bolj kruto.

Kje je rešitev? Edino svetlo točko in smer bodočnosti odpira tukaj učlovečenje Boga v Jezusu, ki zagotavlja, da končno očiščenje in dosega cilja le nista odvisna zgolj od človeške muhavosti, ki bi lahko komu tudi zaprla ta vrata. Z nasiljam ne bi prišli nikamor, zakaj nasilje rodi novo nasilje. Vajeti vsakogar in vseh drži v rokah Bog. In ker smo kristjani tisti “mali ostanek”, kot so bili to maloštevilni Izraelci po vrnitvi iz izgnanstva, potem je naša dolžnost z molitvijo in zvestobo Bogu prositi ga, naj nategne vajeti in pošlje izkoriščevalce, ki nam pijejo kri, tja, kamor spadajo: na smetišče zgodovine. Jezus nas je opozoril, da molitev gore prestavlja. To je naše orožje, ki nam ga nihče ne more odvzeti. Kot je mali ostanek Izraelcev v času Ezra in Nehemija zgradil nov tempelj, tako tudi mi z molitvijo uresničimo tisto, kar smo z osamosvojitvijo dosegli, pa nam pogoltne in nesposobne vlade ne dajo uživati.

2Mz 20,1-17

Sveto pismo nam ohranja več inačic desetih božjih zapovedi, ki jih po obliki ločimo v “moralne” in “kultne”. Nobena izmed teh pa ni v številčni vrsti, kakor jo poznamo danes – to so naredili šele veliko pozneje. Vsekakor pa desetere zapovedi niso nekakšna izraelska “pogruntacija” ali nekaj povsem novega v tedanjem svetu. V bistvu gre za stvari, ki jih ukazuje že sama vest ali pa naravno pravo. Najbolj znana – pa ne edina – inačica dekaloga izven Svetega pisma je gotovo v Hamurabijevem zakoniku iz leta 1728 pred Kristusom, so pa tudi še starejše. V starozaveznem razodetju so te zahteve vesti in naravnega prava dobile še Božjo avtoriteto. Njihova oblika je ukazovalna in uporablja drugo osebo ednine, kar se razlikuje od takratnega pravnega sloga, ki je uporabljal pogojnik in tretjo osebo (“če bi kdo…”). Pomembna je tudi njihova namembnost: prve tri urejajo odnos človeka do Boga, ostalih sedem pa človekove odnose bodisi v ožji družbi, družini (4.), bodisi v družbi nasploh (5. – 10.). S tem je pa presežen pomen neke splošne etike, ampak izražajo medosebni odnos Boga in človega, kar pomeni, da za vsako dejanje človek odgovarja sam in se ne more sklicevati, češ “vsi tako mislijo ali delajo.” Vse človeške zakonodaje, ki slučajno ali pa nalašč ne upoštevajo vseh načel desetih zapovedi, so se dosledno izkazale za zgrešene. Ni nam treba hoditi daleč. Dovolj dokazov nam daje naša slovenska zgodovina. Od leta 1945, ko se je s komunizmom začela borba proti vsaki obliki vere, pa do današnjega dne, ko smo s sedanjo vlado padli najniže v zgodovini, vidimo, kam vodi zgolj človeška etika: v gospodarski in moralni propad.

Molitev in prizadevanje za Božje zapovedi je edina pot, ki vodi iz tega prepada.

1 Mz 22,1-2.9a.10-13.15-18

V pripovedi o Izakovem darovanju so poudarjene tri točke.

1. Prvi poudarek je sveti kraj. Izraelci Kanaana, ki je bil njim obljubljena dežela, niso našli praznega, ampak so ga morali osvojiti, o čemer nam podrobneje pripoveduje Jozuetova knjiga. Hkrati z osvojitvijo dežele pa so “posvojili” vse stare kanaanske bogoslužne kraje, tem pa je bilo treba dati neko versko osnovo ne temelju razodete vere, ki so jo prejeli na Sinaju. Poganske namreč niso mogli obdržati, saj bi to pomenilo odpad od razodete vere.

2. Drugi poudarek je na darovanju prvorojencev. Da so prvorojenci božja last, ni bila izključno izraelska stvar, ampak dokaj splošna tudi v drugih verstvih. To je pa pomenilo, da je treba prvorojenca darovati v pravem pomenu besede: žrtvovati njegovo življenje. To so marsikje tudi počeli še v Abrahamovih časih. Vendar pa je z napredkom civilizacije táko žrtvovanje, torej žive človeške daritve, postajalo vse bolj redko. Prav zamenjava žrtve pri Abrahamu (oven namesto Izaka) je sled prvotne oblike, prepričevanja ljudi za opuščanje človeških daritev. Ni znano, kje naj bi bila dežela Moríja, ki jo je Bog označil kot kraj daritve Izaka. Tradicija je iz “dežele” naredila “goro“ in jo izenačila s Sionom v Jeruzalemu.

3. Tretja točka pa je “skušnjava” vernega. S to točko svetopisemska zgodba preseže prvotni okvir v prvih dveh točkah. Abrahamu pomeni poslušnost Bogu več kakor pa lastni sin, ki je po vrhu še edini dedič. Tako postane Abraham prvi človek, ki daruje v duhu. Ljubezen do sina in vera v Boga sta dve temeljni okoliščini, ki določata njegovo dejanje samoodpovedi, to pa omogoči posredovanje Božje ljubezni. Ob tem pa ni mogoče prezreti podobnosti med Abrahamovo duhovno daritvijo in Kristusovo resnično krvavo daritvijo.

Je pa seveda istočasno tudi vprašanje, kako je z našimi “daritvami”. Nihče od nas ne zahteva krvavih daritev, pač pa nas življenje vsak dan sili, da se odpovemo temu ali onemu, kar nam je drago in pomembno. Če tako odpoved sprejmemo kot daritev Bogu, potem dobi svoj smisel in nadnaravno vrednost.

1Mz 9,8-15

O “svetopisemski prazgodovini” (prvih 11 poglavij Prve Mojzesove knjige) je treba vedeti, da njihov namen ni poročati o preteklih dogodkih, ampak razlagati človeka in njegov svet. Samo navidezno je govora o preteklosti, v resnici pa ta poglavja govore o sedanjosti. To velja tudi za zgodbo o vesoljen potopu, ki je sestavljena iz dveh tradicij, od katerih je ena polnih 500 let mlajša od druge. Ta zgodba ni izključna last Svetega pisma, ampak je znana tudi v tradicijah drugih kultur, celo ameriških Majev, najbolj znana pa je v epu o Gilgamešu iz sumersko-akadske literarne dediščine. Očitno gre tukaj za spomin na katastrofo, ki je imela vse kaj več kot le krajeven pomen v Mezopotamiji (kjer je arheolog Leonard Wooley odkril sledove take strahotne poplave). Sicer pa tudi raziskovanje oddaljene zemeljske preteklosti govori o katastrofah, ki so pretresale ta naš planet. Vsaka od teh zgodb, ki je lahko posledica nekakšnega atavističnega spomina, je skušala izraziti svoje lastno versko izkustvo in verovanje v Božjo pravičnost. Bistveno pa je, da Bog sklene zavezo z ljudmi po Noetu – simboličnem Adamu. Obljuba skupnosti med Bogom in človekom in da bodo v prihodnosti varni pred potopom, je izraz optimističnega pogleda na svet in človeka v njem, ki pa dočaka svojo polno uresničitev šele v eshatološkem obdobju Jezusa Kristusa.

Posebej je to pomembno za nas, kadar se znajdemo v položaju, ki mu ne vidimo izhoda, kot je na primer sedaj, ko smo padli v kremplje ljudi, katerih edina sposobnost je, da z lažjo polnijo svoje lastne žepe. Ne verjamem, da svetovna zgodovina beleži kaj podobnega. Da, diktatorjev je bilo dosti, toda tako nesposobnih in obenem pogoltnih pa še ne. Ravno zato je pomembno zavedati se, kar pravi naše starozavezno berilo, ki je izraz optimističnega pogleda na svet. Biti optimist pomeni zavedati se, da ima vajeti zgodovine v rokah Bog, naše pa je moliti, da bi do njegovega posega prišlo čimprej.