20. oktober – 29. nedelja med letom (MISIJONSKA)

(Lk 18,1-8)TUKAJ

Prilika o pokvarjenem sodniku pripada posebnemu Lukovemu materialu. O njeni zgodovini in nastanku ni mogoče reči kaj določnega, saj nima nobenih vzporednih besedil v drugih evangelijih. Glede vsebine je ozko povezana s priliko o nadležnem prijatelju, ki si je sredi noči prišel sposodit kruh (Lk 11,5-8) ter o farizeju in cestninarju v templju, ki sledi neposredno našemu nedeljskemu odlomku in je obenem tudi navodilo za pravilno molitev. (Lk 18, 9-14). Tudi ti dve priliki nimata nobenih vzporednih besedil v spisih Nove zaveze. Razlago prilike, ki jo pisec polaga Jezusu v usta, je seveda treba pripisati evangelistu, zato nastane vprašanje, kakšen je bil izvirni smisel te prilike. Po vsej verjetnosti ni hotela odgovarjati na vprašanje “kako se moram obnašati pred Bogom”? ampak na naslednje: “kakšen je Bog”? ali bolje “kdo je Bog”? Ta način odgovarja rabinskemu načinu razpravljanja, ki je nam tuj: pokvarjenost sodnika, »ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka,« jih ni zanimala. Važna je bila edino njegova odločitev, da bo ženi pomagal do pravice, ne glede zakaj se je tako odločil. Tako tudi Bog skrbi za uboge in stiskane in ne pusti propasti človeka, ki vanj zaupa. Bog je torej tak, da je mogoče vanj imeti brezpogojno zaupanje. To potrjuje tudi uvodni stavek nedeljskega evangelija: »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« Evangelist ne pove, kdo je bil nasprotnik vdove in za kakšno pravdo je šlo. Poudarek je na tem, da se je sodnik odločil pravično razsoditi, da bo končno imel mir (mimogrede: pokvarjeni sodnik je še vedno manj pokvarjen od nekaterih naših sodnikov ki so za to, da bodo imeli mir pred političnimi pritiski, pripravljeni soditi tudi krivično). Toda ob vseh teh okoliščinah, se rdeča nit prilike ne pretrga: kot si pokvarjeni sodnik končno vzame k srcu pravico vdove, tako bo Bog hitro pomagal izvoljenim v njihovih težavah, ker kličejo k njemu “noč in dan”.

Kako je zgledala ta prilika v svoji izvirni obliki, preden jo je evangelist uporabil, je nemogoče ugotoviti, Gotovo pa je, da v svoji zadnji obdelavi, ki je prišla do nas, odseva prve krščanske skupnosti, ki so že občutile pritiske in preganjanje. Pritisk in nerazumevanje, celo sovraštvo je skozi vso zgodovino bilo del okolja, v katerem so živeli kristjani. Predolgo bi bilo, če bi hoteli ugotavljati skozi vso zgodovino stopnjo sovraštva in nasprotovanja povssod po svetu, gotovo pa je vsaj pri nas, trenutno doseglo svoj zgodovinski višek. Zato je poziv k molitvi, ki se je ne smemo naveličati, toliko bolj pomemben. Zato tudi misijonsko delo, ki se ga spominjamo ob misijonski nedelji, ni proč vržen čas in proč vržen denar. Med narodi, ki Kristusa ne poznajo, jih je mnogo, ki trpe ne sicer preganjanja zaradi vere, ampak zaradi kratenja človekovih pravic. Tudi njim bo vera in z njo ta prilika pomagala premagati trenutno nerazumevanje in krivice, saj se moramo končno vsi zavedati, kar je Kristus obljubil apostolom in po njih nam o Cerkvi, ki jo je ustanovil: »in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«




13. oktober – 28. nedelja med letom

(Lk 17,11-19)TUKAJ

Ozdravljenje desetih gobavcev je pripoved o čudežu doktrinalnega značaja. Pri njej čudež sam ni tako važen, ampak različno obnašanje ozdravljencev in Jezusove besede ob tem. Zgodba kaže jasno zgradbo. Po uvodnem stavku, ki se nanaša na pot, ki jo je Jezus prehodil, je v prvem delu opisano srečanje z desetimi gobavci in Jezusovo dejanje ozdravljenja. V drugem delu pa gre za zahvalo edinega, ki se je vrnil, Samarijana, in Jezusovo komentiranje odsotnosti ostalih deveterih. Evangelist je opustil vse podrobnosti in s tem dal poudarek na “enega”, ki se je vrnil in na njegovo zgledno obnašanje. Vprašanje, ali gre pri naši zgodbi in pri ozdravljenju enega gobavca, ki je v Markovem evangeliju, za en starejši vir, ki sta ga oba evangelista različno obdelala, ali pa gre za dve popolnoma neodvisni zgodbi, niti ni bistvene važnosti. Prošnja gobavcev, naj jih ozdravi, izražena Jezusu, jasno kaže, da ga imajo za odrešenika. Posebno zanimivo je, da Jezus na njihovo prošnjo za ozdravljenje ne naredi nobenega “znamenja”, ampak jih enostavno pošlje na “kontrolni pregled” k duhovnikom in spotoma ozdravijo. Poudarek pa je na Jezusovem komentarju ob vrnitvi edinega, ki se je prišel zahvalit. Ta komentar ni usmerjen na ozdravljenega, ampak na tiste, ki so bili poleg, čeprav jih zgodba sama nikjer ne omenja. Šele potem se Jezus obrne na ozdravljenega Samarijana z besedani: »Tvoja vera te je rešila.« Ta Jezusova izjava se v evangelijih pogosto ponavlja in s tem, da se je vera pokazala ne le v prošnji za ozdravljenje, ampak tudi po ozdravljenju samem, pomeni, da ozdravljenje ostaja usmerjeno na Jezusa, da je torej znamenje Boga med ljudmi, kar je znamenje poslednjih časov, torej eshatološko znamenje.

Ko upoštevamo vse to, lahko vidimo, da zgodba na zgleden način kaže, da je Samarijan v veri, zaradi katere je bil ozdravljen, videl odrešilno dejavnost Boga, saj je ob vrnitvi »z močnim glasom slavil Boga.« Njegova hvaležnost je izraz njegove vere v Boga, ki uresničuje odrešenje. Kar je Jezus storil za gobavce in povratek Samarijana v veri kaže, kako Bog v Jezusu daje na dokončen način odrešenje.

Za izraz zahvale, da je ozdravljeni Samarijan pred Jezusom »padel na svoj obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval,« uporabi evangelist grški izraz euharistõn autõ, iz katerega izhaja naša “evharistija”. Evharistična daritev je torej v odličnem pomenu zahvala, saj bi se morali vedno zavedati, da je zahvala najboljša prošnja za prihodnje darove. Jezus je v zavesti svojega bližnjega konca v simboličnem eshatološkem dejanju večerje oznanil, da Božje kraljestvo, ki se je razodelo v njem, ne bo odvzeto v njegovi smrti, ampak traja preko njegove smrti. Kadar torej krščanska skupnost obhaja v evharistiji spomin Jezusove smrti in vstajenja, s tem oznanja svojo vero, da se zaveda, da je v Jezusu dokončno in popolno sprejeta od Boga. Zato se skupnost zahvaljuje »po njem, z njim in v njem.«




6. oktober – 27. nedelja med letom (ROŽNOVENSKA)

Lk 17,5-10TUKAJ

Nedeljski odlomek ima dva dela. Prvi je prošnja apostolov za pomnožitev vere in Jezusov odgovor, drugi pa je prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom.

V prvem delu je značilna vsebinska razlika med prošnjo apostolov in Jezusovim odgovorom. Apostoli prosijo za pomnožitev vere, kakor da bi bila vera nekaj, kar je možno meriti ali tehtati. Jezus pa govori o kakovosti vere. Torej bi mogli prej govoriti o zaupanju, ki določa kakovost ali globino vere in ga more utrditi samo Gospod Cerkve ne glede na težave, razočaranja in nemoč apostolov. Zelo verjetno gre pri tem za nek samostojni Jezusov opis vere, ki se ni samo obdržal med prvimi kristjani, ampak so ga ti tudi po svoje predelali v primerjavo z drevesom izjemno globokih korenin, ki se presadi v morje. Vzporednici pri Mateju in pri Marku namreč govorita o gori, ki jo vera prestavi. Ta samostojni opis je potem evangelist z uvodom v obliki vprašanja apostolov spretno povezal in spravil v skupino “poučevanje apostolov”. Vsekakor pa ostane ista končna misel: »Človeka tudi le trohica vere naredi sposobnega za sodelovanje v Božjih načrtih.«

Prilika o odnosu med gospodarjem in služabnikom, ki sledi, nima nobene vsebinske povezave s prejšnjo kakovostjo vere. Tudi ni bila namenjena apostolom, ampak iz izraza »Kdo izmed vas …« da razumeti, da jo je Jezus naslovil na svoj nasprotnike ali pa na množico poslušalcev. Ko evangelist govori o služabniku, ima v mislih sužnja v judovskem pomenu besede. Prevod z izrazom “služabnik” ni zadosten, ker ne izraža odnosa popolne odvisnosti, gre pa prav za to. Suženj je dolžan svojemu gospodarju brezpogojno službo. Evangelij gospodarja, ki od sužnja zahteva, da mu streže po celodnevmen delu, nikakor ne oanačuje za nekakšnega tirana ali izkoriščevalca, saj je to bilo vsakdanje dejstvo in odgovarja normalnemu tipu gospodarja. Tako kot suženj ne more pričakovati neke gospodarjeve hvaležnosti za svoje delo, je tudi človek pred Bogom v odnosu odvisnost in zato ne more postavljati nekih zahtev. Ni mu dovoljeno obnašati se kakor farizej, ki je pred Bogom našteval svoje zasluge. Pred Bogom je človek vedno tisti, ki sprejema, nikoli tisti, ki daje.

Da Bog ne gleda na človeka kot na sužnja nam povedo sinoptični evangeliji na več mestih. Pojem “Gospodov suženj” je samo v Stari zavezi v povezavi z načinom govorjenja o starozaveznih pobožnih. Gre samo za dejstvo, da učenci stoje pred Bogom brez zahtev, kakor sužnji pred gospodarji. Gre torej za obnašanje učencev in ne za Božje pojmovanje.  z izrazom “vse, kar vam je bilo ukazano”, besedilo označuje vse tisto, kar Bog zahteva od človeka. V tem ne smemo gledati kazuistično vsoto vseh zapovedi, ampak teološko kot vse obsegajočo zahtevo. Zato je zgrešeno pojmovanje vseh tistih, ki si zaradi preteklih del ali uspehov domišljajo, da imajo pred Bogom ali v Cerkvi pravico do kakežga posebnega položaja ali nagrade.




4. oktober – Sveti Frančišek Asiški

Sveti Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisiju, v Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, Frančišek. Prvo izobrazbo je Frančišek dobil v župnijski šoli sv. Jurija. Doma se je naučil tudi nekaj francoščine. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo. Zaradi tega je bil med vrstniki zelo priljubljen.

Frančišek si je zelo želel, da bi postal vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Peruggio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Vojskovanja mu še ni bilo dovolj, zato se je udeležil vojne v Apuliji v južni Italiji. Na poti pa je imel skrivnostne sanje, ki so spremenile njegovo mišljenje. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju; vedno bolj je čutil božjo pričujočnost, ki osrečuje. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija.

Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, in njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini. V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 (marca ali aprila) na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do očetove dediščine. Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.«

Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana, je slišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« Frančišek je te besede narobe razumel in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porciunkula. V njej je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v rabo in oskrbo. Tukaj se je Frančišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.

24. februarja, na god sv. Matija leta 1208 je kakor navadno ministriral pri maši v porciunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral evangelij, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij: »Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,6-10). Frančišku so bile te besede kot odkritje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli.

Po maši je šel takoj iz cerkve, odložil svojo eremitsko obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Govoril je preprosto, a zelo prepričljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.

Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kakor ponavadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik sv. Mihaela. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Tu je bil navadno čisto sam, da se je mogel nemoteno posvetiti premišljevanju. Na praznik Povišanja sv. križa (14. septembra) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.

Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojoSončno pesem (1224-1225).

Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.

Ko je Frančišek zaslutil, da je zdaj smrt že res prav blizu, je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob binkoštih zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvečer 3. oktobra leta 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: »Zbogom bratje, ostanite v božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam.« Nato je izdihnil, star komaj 44 let.

Papež Gregor IX. je 16. julija 1228, dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za svetnika in določil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, posvečeno sv. Frančišku Asiškemu. 25. maja 1230 so Frančiškovo truplo prenesli iz cerkve sv. Jurija v to cerkev.




Grozljiva realna slika: Kristjani najbolj preganjani verniki na svetu – Vsak dan je umorjenih vsaj enajst kristjanov, le zato, ker sledijo Kristusovem nauku!

Medtem ko je veliko govora o migrantih, muslimanih, pogosto pozabimo, kako močno so kristjani preganjani po svetu. Zato je Donald Trump v Združenih narodih govoril tudi o preganjanju kristjanov in o verski svobodi. »Kot predsedniku mi je zaščita verske svobode ena največjih prioritet,« je Trump v ponedeljek dejal narodom sveta.

Trump je poudaril, da je 250 milijonov kristjanov po svetu preganjanih, in ocenjujejo, da vsak dan 11 kristjanov umre, zato ker sledijo Kristusovemu nauku. »Ko sem slišal to številko, sem si rekel: Prosim, vrnite se in preverite, ker število mogoče ni pravilno,« je dejal.

»Mislim, samo pomislite na to: enajst kristjanov umre vsak dan zato, ker sledijo Jezusu,« je dejal Trump. Vse narode prosi, da spoštujejo pravico človeka, ki želi živeti po svoji veri in dati Bogu slavo. »Združimo se in prosimo Boga, naj blagoslovi trud vsakega voditelja, ki želi zagotoviti svobodo vernikom.«

»Leta 2016 je bil 85-letni katoliški duhovnik ubit med praznovanjem maše v Normandiji v Franciji. V preteklem letu so v ZDA izvedli grozljive antisemitske napade na judovske Američane v sinagogah v Pensilvaniji in Kaliforniji. Na velikonočno nedeljo letos so teroristi bombardirali krščanske cerkve na Šrilanki in ubili na stotine vernih častilcev. Kdo bi verjel, da je to sploh mogoče?« je dejal TrumpKot odgovor na to svetovno versko preganjanje je predsednik napovedal dodatnih 24 milijonov evrov finančnih sredstev za zaščito verskih znamenitosti in relikvij. »Nastala bo tudi nova poslovna koalicija, osredotočena na delavce. Ta pobuda bo zasebni sektor spodbudila k zaščiti ljudi vseh ver na delovnem mestu,« je še dodal.

Predsednik države pozval, naj razveljavijo zakone, ki omejujejo versko svobodo

»Za zaustavitev zločinov nad ljudmi zaradi vere razveljavimo zakone, ki omejujejo svobodo veroizpovedi in prepričanja, zaščito ranljivih, nemočnih in zatiranih. Amerika stoji za verniki v vsaki državi, ki prosijo le za svobodo življenja glede na vero, ki je znotraj njihovih src,« je zaključil Donald Trump.




Žrtve komunističnega režima prizadete zaradi škandalozne izjave Fajonove: “Denar, pohlep in nepoštenost so tisto, kar te lopove drži skupaj!”

V Cerju je bilo 22. septembra 2019 tradicionalno zborovanje za mir. Zloglasna levičarska evropska poslanka Tanja Fajon si je v nagovoru privoščila kup žaljivih laži češ da jugoslovanski komunizem ni bil tako hud kot v drugih vzhodnoevropskih državah. Podrobnosti, predvsem pa resnico o tem vprašanjih lahko preberete TUKAJ.

Bolj ko se odmikamo od vojnih in povojnih časov, bolj so izjave današnjih komunistov polne laži in vedno bolj je jasne namen, ki se za tem skriva: poskusiti upravičti svoj obstoj še danes, ko jih razvoj in osvepčanje ljudi nezadržno nese na smetišče zgodovine. Čas bi že bil, da povprečni Slovenec spozna, kdo se mu je leta 1945 usedel za vrat in mu še danes pije kri. Resnična pa je Kristusova beseda, da je te vrste hudiča mogoče izgnati samo z molitvijo!




Afriški kardinal Sarah ponovno svari: če izgine Evropa in z njo vse neizmerljive vrednote starega kontinenta, bo islam zavladal svetu!

Nič se ne bi čudil, če bi kdo začel jezikati, češ da sem proti migrantom. To drži. Razlogov je več: V Sloveniji država poleg vseh drugih neumnosti in nesosobnosti počenja tudi to, da migrante, ki so v bistvu zajedalci, ceni bolj kot svoje lastne državljane in jim streže veliko bolj, kot pa poskrbi za svoje upokojence, še posebrj pa za tiste, ki jih je zares prizadela revščina. Sem tudi proti, ker se z migracijami nič ne reši. Vsem je jasno, čeprav si teg ne upajo javno izreči, da migranti ne samo niso sposobni za kakšno zahtevnejše delo, ampak dela tudi nočejo. Zdaj že pokojni bivši frančiškanski generalni predstojnik p. Giacomo Bini je bil sicer Italijan, vendar je večino svojega redovnega in duhovniškega življenja preživel v Afriki. Na vprašanja: »Kakšno bodočnost ima Afrika?« je kratko in jasno odgovoril: »Nobene! To so ljudje, ki nočejo delati, ampak hočejo, da jih vzdržujejo drugi.« Morda obstoja kako oddaljeno upanje, da jih bo mogoče sčasoma prevzgojiti, za naš čas pa to popolnoma drži. Seveda so tudi izjeme, ampak te potrjujejo pravilo. Pri tem pa ne gre pozabiti, da je tudi med afriškimi migranti večina muslimanov, o nasilju te ideologije, ki se skriva za religijo, pa vemo že kar dovolj. Komur pa še ne zadošča, naj TUKAJ prebere, kaj je o tem povedal kardinal Robert Sarah, bivši nadškof Conakryja v Gvineji, zdaj prefekt Kongregacije za bogočastje in disciplino zakramentov v Vatikanu.

Vsak komentar je popolnoma odveč.




Murskosoboški škof o nasilnih migrantih

Zanimivo (morebiti to niti ni pravi izraz), da se Cerkev na Slovenskem o zlorabah, ki jih slovenska država tolerira glede politike do migrantov, sploh še ni izjasnila. Edini, ki si je upal povzdigniti glas, je bil l’enfant terrible slovenskega episkopata (ta naslov mu dajem, saj bolj častnega za človeka, ki si upa povedati resnico,

vsem, tudi svojim kolegom v brk, ne najdem). To je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Njegovo izjavo o migrantih je objavila Demokracija. Preberete jo lahko TUKAJ.

Verjetno jih tako misli še več. Toda misliti je eno, povedati pa drugo. Čestitke ne le za povedano, ampak tudi zato, da si je upal povedati.




Migranti iz Afrike nekompatibilni z evropsko družbo: Povprečno stopnja IQ v podsaharski Afriki pade pod 70 – to v zahodnih državah pomeni, da gre za osebe, ki so po zakonu opravilno nesposobne, torej tudi kazensko neodgovorne – ker pač niso sposobne dojeti pravil in zakonov

Verjetno nisem edini, ki se je spraševal, kako je mogoče, da migranti na uvidijo, da z množičnim priseljevanjem v Evropo pravzaprav spodkopavajo tisto, kar v resnici hočejo: živeti lagodno na tuj račun. Da bo nekoč, in to kmalu, prišlo do take prenasičenosti z migranti, da Evropejci enostavno ne bodo več imeli sredstev, da bi vzdrževali njih in sebe in se bo vse pogreznilo v gospodarski in politični kaos. Članek, ki sem ga našel na internetu, ugotavlja, kako inteligenčni kvocient migrantovi iz severne Afrike pada vedno. bolj, ko gremo proti jugu, kar pomeni, da se vedno bolj približujejo tistemu načinu življenja, ki vsak trenutek počne tisto, kar mu ravno pride na misel, tega je pa malo: žreti, seksati in zadovoljevati svoje nasilje. Članek lahko preberete TUKAJ.

Človeku nehote pride na misel primerjava z živaljo. Vendar ja te na boljšem: mori samo za hrano, seks je omejen na določene čase, nasilje kot nasilja sploh ne pozna. Lahko torej človek pade pod žival? Očitno lahko, saj žival omejuje nagon, ki ga zamori pri človeku tisti kanček mišljenja, ki ga je v takem stanju še sposoben in moralnih načel sploh ne razume, ali pa gleda v njih omejitve, ki jih ne priznava. Zato se mi zdi Salvinijeva odklonitev popolnoma normalna in edino pravilna. Kar pa zadeva odločitev slovenske vlade: ali je kaka leva vlada naredila kdaj kaj normalnega in pametnega?




Odkriti pozivi k pobijanju belih Evropejcev

Kdor je prebral Blažičev članek Evropa in Slovenija na robu novega pekla in ga dopolni s pričujočim člankom, bo takoj uvidel, kam nas vodi politika zadnjih slovenskih vlad, vključno s Šarčevo. Članek lahko preberete TUKAJ.

Slep mora biti, kdor po vsem tem ne uvidi, da islama kot religije ne moremo primerjati z drugimi, npr. s krščanstvom, judovstvom, budizmom … Pri islamu gre v bistvu ne za religijo, ampak za ideologijo, katere cilj je osvojiti svet in usužnjiti vse, ki drugače mislijo; se pa ta ideologija skriva za religijo pod imenom islam. Enačiti ga je treba ne z drugimi religijami, saj njimi dialog ni mogoč, ampak z drugimi totalitarizmi. Islam spada v isto kategorijo kot fašizem, nacizem in komunizem.Vsako paktiranje z njimi je nesmisel, saj je njihovo načelo, da lahko nemuslimana goljufaš, kolikor hočeš. Enako uspešno bi lahko paktiral s hudičem.

Vse to nas mora pa spodbujati, da se  še bolj oklenemo naše evangeljske vere, saj imamo Kristusovo zagotovilo:  »vrata podzemlja je ne bodo premagala (Mt 16,18).